Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Aloha ;D Tu je moja zgodba, ker se moram nekako izpovedati. Moram spregovoriti, ker tako ne gre več naprej. Sovražim ljudi, ki izločajo ljudi ki so malce drugačni. Ni mi mar koliko ljudi bo to bralo zato.. (: Sicer ni resnična zgodba ampak važn je pomen celotne zgodbe. : D
*
Izločena sem. Izločena pred vsemi. Nihče me ne mara, nisem grda ali piflarka. Ne, sem navadno najstniško dekle. Oz. nisem normalno. Nenavadna sem. Sem suha in tudi dokaj lepa. Ne skrbim dosti za svoj videz. Moj razlog, zakaj nisem v družbi je čisto drugačen. Zame ni največja skrb če se mi razmaže ličilo, ampak to, če bom prišla živa domov. Ja, tako hudo je. Grožnje kar letijo po zraku in so moj vsakdanjik.
-
"Lill, vstati je treba!" No iz tu ste izvedeli moje ime. Ime mi je Lill in stara sem nekaj čez 16. Do tukaj je vse normalno. Oddidem v kopalnico in opravim svojo rutino. Grem po stopnicah - v kuhinji boste spoznali mojo napako. "Jutro ljubica," me pozdravi mama. "Jutro." me pozdravi še ta druga mama. Vidite razliko?! Nimam mame in očeta ampak dve mami. Zato me izločajo iz družbe, zato me 'sovražijo.' Nasmehnem se in vzamem jabolko z pulta. Obujem si čevlje in pograbim torbo. Oddidem v šolo. Še en dan mučenja, preziranja, govoric in žaljenja. Takoj, ko pridem v šolo me opazi manjša skupina fantov. Matej, Matija in Nik. Oni so samo ena tisočina vseh ljudi, ki me zafrkavajo. "O naša punčka je prišla," Vidite?! Že začenjajo. "Kaj ti danes mami nista pripravili robčkov ali kaj?" me zbode drugi. Kot vsak dan.. Tudi jočem veliko. Ne prenašam da me hecajo ali zbadajo. Ne prenesem dejstva, da me sovražijo!
*
Izločena sem. Izločena pred vsemi. Nihče me ne mara, nisem grda ali piflarka. Ne, sem navadno najstniško dekle. Oz. nisem normalno. Nenavadna sem. Sem suha in tudi dokaj lepa. Ne skrbim dosti za svoj videz. Moj razlog, zakaj nisem v družbi je čisto drugačen. Zame ni največja skrb če se mi razmaže ličilo, ampak to, če bom prišla živa domov. Ja, tako hudo je. Grožnje kar letijo po zraku in so moj vsakdanjik.
-
"Lill, vstati je treba!" No iz tu ste izvedeli moje ime. Ime mi je Lill in stara sem nekaj čez 16. Do tukaj je vse normalno. Oddidem v kopalnico in opravim svojo rutino. Grem po stopnicah - v kuhinji boste spoznali mojo napako. "Jutro ljubica," me pozdravi mama. "Jutro." me pozdravi še ta druga mama. Vidite razliko?! Nimam mame in očeta ampak dve mami. Zato me izločajo iz družbe, zato me 'sovražijo.' Nasmehnem se in vzamem jabolko z pulta. Obujem si čevlje in pograbim torbo. Oddidem v šolo. Še en dan mučenja, preziranja, govoric in žaljenja. Takoj, ko pridem v šolo me opazi manjša skupina fantov. Matej, Matija in Nik. Oni so samo ena tisočina vseh ljudi, ki me zafrkavajo. "O naša punčka je prišla," Vidite?! Že začenjajo. "Kaj ti danes mami nista pripravili robčkov ali kaj?" me zbode drugi. Kot vsak dan.. Tudi jočem veliko. Ne prenašam da me hecajo ali zbadajo. Ne prenesem dejstva, da me sovražijo!
22. marec 2012
Nives - kaj pomen un aaaaa.! ? :'D
*!*!*!*!*!
Odšla sem v učilnico, kjer smo imeli slovenščino. Kot vedno, kot vsak dan sem se vsedla na samo. Vsi pogledi so spet veseli na meni. Spremljali so vsak moj dotik in to me je strašilo. Bala sem se, kaj se bo zgodilo! K meni je priletel listek. Razprla sem ga in pogledala vsebino. Streslo me je po vsem telesu. Na listku je pisalo naj se pazim. Kaj to pomeni? Zakaj mi to delajo? Zvoni. Poberem zvezke in stečem do naslednje učilnice. Bojim se. Moje telo se strese samo če pomislim kaj bi bili zmožni. In potem zagledam njega. Mojo simpatijo. Kako spoščeno hodi in se smehlja. Vsa dekleta ponorijo. Kričijo in mahajo mu. Sovražim ta dekleta. Tako... Bedna so. Kot da je najbolj znan pevec... V glavi mi zakuha, v trebuhu se prebudijo metuljčki, srce vztrepeta. Pogledal me je! Pogledal je mene. Samo mene in se nasmehnil. Igrivo. Zvoni za drugo uro. Kemija. Sovražim ta predmet, sovražim učiteljico in sovražim osebo, zraven katere morem sedeti. Zraven Nika. Sovražim ga. Sedem na mesto in se čisto stisnem k robu mize. Nočem, da me sploh pogleda. Posmehljivo me premeri z pogledom in sede zraven. Zvezke položiva na mizo - prosim naj ne sprašuje! "Ali si že videla svoji mami, kako se poljubljata?" me vpraša, ko učiteljica sprašuji dve dekleti. Pogledam ga z grozo. To ga sploh ne briga! To ni njegova stvar, kaj onidve delata! Videla sem ju že. Pa kaj!? "Dobro, kaj tebi škoduje? Brigaj se zase!" zasikam in se obrnem k oknu. Ko sva sama sem samozavestna, ker on ni tako nadležen kot ostali. To pa še ne pomeni, da ga ne sovražim!
*!*!*!*!*!
*!*!*!*!*!
Odšla sem v učilnico, kjer smo imeli slovenščino. Kot vedno, kot vsak dan sem se vsedla na samo. Vsi pogledi so spet veseli na meni. Spremljali so vsak moj dotik in to me je strašilo. Bala sem se, kaj se bo zgodilo! K meni je priletel listek. Razprla sem ga in pogledala vsebino. Streslo me je po vsem telesu. Na listku je pisalo naj se pazim. Kaj to pomeni? Zakaj mi to delajo? Zvoni. Poberem zvezke in stečem do naslednje učilnice. Bojim se. Moje telo se strese samo če pomislim kaj bi bili zmožni. In potem zagledam njega. Mojo simpatijo. Kako spoščeno hodi in se smehlja. Vsa dekleta ponorijo. Kričijo in mahajo mu. Sovražim ta dekleta. Tako... Bedna so. Kot da je najbolj znan pevec... V glavi mi zakuha, v trebuhu se prebudijo metuljčki, srce vztrepeta. Pogledal me je! Pogledal je mene. Samo mene in se nasmehnil. Igrivo. Zvoni za drugo uro. Kemija. Sovražim ta predmet, sovražim učiteljico in sovražim osebo, zraven katere morem sedeti. Zraven Nika. Sovražim ga. Sedem na mesto in se čisto stisnem k robu mize. Nočem, da me sploh pogleda. Posmehljivo me premeri z pogledom in sede zraven. Zvezke položiva na mizo - prosim naj ne sprašuje! "Ali si že videla svoji mami, kako se poljubljata?" me vpraša, ko učiteljica sprašuji dve dekleti. Pogledam ga z grozo. To ga sploh ne briga! To ni njegova stvar, kaj onidve delata! Videla sem ju že. Pa kaj!? "Dobro, kaj tebi škoduje? Brigaj se zase!" zasikam in se obrnem k oknu. Ko sva sama sem samozavestna, ker on ni tako nadležen kot ostali. To pa še ne pomeni, da ga ne sovražim!
*!*!*!*!*!
22. marec 2012
u84409
next
22. marec 2012
u59711
neeext! joooj, kaki nesramnežii... -.-
22. marec 2012
To je bistvo! To je to, kar se ne sme delat! Ne sme se zaničevat ljudi, pa loh so še tok drugačni..!
22. marec 2012
Jasmina sej maš prov in se strinjam s tabo.. vse kar noter napišeš maš prov!
Ampak to si tak dober napisala.. tok resnično..
Ampak to si tak dober napisala.. tok resnično..
22. marec 2012
Hvala ti Nives.. (: Vem, da stem ne bom spremenila sveta ali kaj.. Je pa dobro za razmislit in da se zaveš, kaj si kdaj komu rekel in koliko si tisto osebo prizadel..
22. marec 2012
u59711
ja se strinjam
22. marec 2012
u84409
Js tud.
22. marec 2012
Konec pouka. Stečem po stopnicah, ko me nekdo spotakne. Padem. Zdi se mi, kot da letim. Pristanem na trdna tla. Moje telo se ne premakne. Vse me preveč boli. Skušam se pobrati in naposled mi je le uspelo. Vstanem. Lase, ki so silile na obraz umaknem. Kmalu se za mano prikažejo 3 postave. Mislila sem, da so Nik, Matija in Matej. Toda niso. Namesto Nika zdaj tu stoji moja simpatija. Lan. Vsi so imeli na obrazih smeh. Smeh zmagoslavja ali celo posmehovanja. Na stopnišču smo bili sami, panika je zajela moje telo. Začela sem se tresti, razmišljala sem, kako bi pobegnila. Ustavili so se pred mano. Obkolili so me. Kaj naj zdaj? Kaj naj naredim? "Kaj sem vam naredila?" vprašam. Namesto odgovora dobim klofuto. Močno klofuto naravnost v obraz. Ne zaboli me klofuta ampak to, da mi jo je zadal Lan. Padem na kolena in solze še bolj pogršajo moj obraz. Vse več udarcev je deževalo name. V trebuh, obraz, rame, noge.. Na obrazu kri, po nogah pa tudi. Ni jim dovolj, začnejo me brcati. Smejijo se in se delajo norca z mene. "Pisni komu pa bo še toliko hujše!" mi rečejo po koncu in oddidejo. Pustijo me tam ležati, vso krvavo in skoraj nezavestno. S težavo se poberem in obrišem vso kri v rokav majice. Na glavo si poveznem kapuco, da le ne bi opazili moje bolečine in sramote. S čim sem si to zaslužila? Zakaj to delajo? Ali jim ni dovolj zafrkavanje? Sovražim jih! Vse na tej bedni šoli. VSE!
-
Brez pozdrava pojdem v sobo. Zaklenem se in stečem k ogledalu. Sesedem se na stol in skoraj zakričim, ko zagledam svojo podobo v ogledalu. Skušam zakriti sledi rane a ne morem. Briga me. Briga me za rane, briga me za vso bolečino v mojem telesu. Vržem se na posteljo in zaječim od bolečine, ki se poraja v mojem telesu.
*!*!*!*!
-
Brez pozdrava pojdem v sobo. Zaklenem se in stečem k ogledalu. Sesedem se na stol in skoraj zakričim, ko zagledam svojo podobo v ogledalu. Skušam zakriti sledi rane a ne morem. Briga me. Briga me za rane, briga me za vso bolečino v mojem telesu. Vržem se na posteljo in zaječim od bolečine, ki se poraja v mojem telesu.
*!*!*!*!
22. marec 2012
u84409
next!
O.o keri kreteni...Full žalostn
O.o keri kreteni...Full žalostn
22. marec 2012
u80068
next.
22. marec 2012
u59711
neeeeeeeexttttttt
22. marec 2012
Se čist strinjam.. marsikateri ljudje se ne zavedajo da beseda včasih 1000x bolj boli kot pa udarec..
Neext!
Neext!
22. marec 2012
Neznanka_0a : Oh, ne jokat prosim... : o
violinist : Hvala =^.^=
*!*!*!*!*!
Proti večeru se komaj zganem, morala sem se prav prisiliti, da sem šla dol - v kuhinjo. Nisem bila lačna, niti žejna ampak sem se hotela pogovoriti. Še preden bi lahko kaj zavpili sem ju prekinila: "Nič ne sprašujta, resno. Sploh pa je smešno, da sem tako padla, kajne?" Nasmehnem se. 'Da vi vidve vedele resnico..' si mislim in sedem. Bolečina v nogah me opomni, da jima ne smem nič izdati. "Kaj je bilo?" vpraša mama. "Saj ti pravim.. Smešno sem padla. Brezveze razlagati." rečem in vstanem. "Se grem pripraviti za jutri.." Ostale besede obvisijo v zraku. 'Na novo trpljenje in muko' si zopet mislim in se slečem. Šele zdaj opazim modrice - po celem telesu. Modrice, vseh velikosti in oblik. Po licu se vsujejo solze - velike krokodilje solze. Pozabim na vse in stopim pod tuš.
-
"Lahko noč ljubica," mi zaželita. "Lahko noč tudi vama." jima rečem in se zavijem v odejo. Odplavam v morje sanj.
-
"Lill!" zavpije name učiteljica. Pogled usmerim vanjo. "Želite?" vprašam. Začudeno me gleda. Zagotovo gleda mojo veliko modrico nad očesom in rano nad ustnicami. "Slediš pouku?" "Ne." priznam. Razred se zareži. Bila je nova učiteljica, prišla je okoli 7 dni nazaj? "Po pouku počakaj tu." reče in se vrne k prejšni temi. Kaj se pa misli, da je?!
-
Po pouku res ostanem. 'brezveze' si mislim in se nasmehnem. "Kaj ti je bilo danes?" "Nič, samo nisem sledila.." jo nagovarjam. "In kaj je ta rana pod nosom in modrica nad očesom?" Pa kaj jo vse briga? "Padla sem." sem redkobesedna. "Zakaj lažeš? Zakaj ne poveš resnice?" me sprašuje. "Nehajte! Povedala sem vam resnico, sploh pa vas moje življenje nima kaj brigati," se zavzamem zase in vstanem. "Če te je pretepel kdo z šolo, lahko to ustavimo." mi reče preden lahko grem. Samo zavzdihnem in oddidem. Takoj pred vrati me čaka sveta trojica. "Si kaj zinila?" me takoj napade Matej. Odločno odkimam. "Ne, pustite me na miru!" zavpijem in stečem. Stečem na vece. Šola je prazna, tako so prazni tudi veceji. Zdi se mi, da so šli. Zrak je čist. Toda sem se motila. Prišli so v ženski vece in Lan je stal pred vrati, da ni mogel nihče noter. "Kaj delate tu?" vprašam. Spet se bojim. Bojim njihovih besed, udarcev.
*!*!*!*!*!
violinist : Hvala =^.^=
*!*!*!*!*!
Proti večeru se komaj zganem, morala sem se prav prisiliti, da sem šla dol - v kuhinjo. Nisem bila lačna, niti žejna ampak sem se hotela pogovoriti. Še preden bi lahko kaj zavpili sem ju prekinila: "Nič ne sprašujta, resno. Sploh pa je smešno, da sem tako padla, kajne?" Nasmehnem se. 'Da vi vidve vedele resnico..' si mislim in sedem. Bolečina v nogah me opomni, da jima ne smem nič izdati. "Kaj je bilo?" vpraša mama. "Saj ti pravim.. Smešno sem padla. Brezveze razlagati." rečem in vstanem. "Se grem pripraviti za jutri.." Ostale besede obvisijo v zraku. 'Na novo trpljenje in muko' si zopet mislim in se slečem. Šele zdaj opazim modrice - po celem telesu. Modrice, vseh velikosti in oblik. Po licu se vsujejo solze - velike krokodilje solze. Pozabim na vse in stopim pod tuš.
-
"Lahko noč ljubica," mi zaželita. "Lahko noč tudi vama." jima rečem in se zavijem v odejo. Odplavam v morje sanj.
-
"Lill!" zavpije name učiteljica. Pogled usmerim vanjo. "Želite?" vprašam. Začudeno me gleda. Zagotovo gleda mojo veliko modrico nad očesom in rano nad ustnicami. "Slediš pouku?" "Ne." priznam. Razred se zareži. Bila je nova učiteljica, prišla je okoli 7 dni nazaj? "Po pouku počakaj tu." reče in se vrne k prejšni temi. Kaj se pa misli, da je?!
-
Po pouku res ostanem. 'brezveze' si mislim in se nasmehnem. "Kaj ti je bilo danes?" "Nič, samo nisem sledila.." jo nagovarjam. "In kaj je ta rana pod nosom in modrica nad očesom?" Pa kaj jo vse briga? "Padla sem." sem redkobesedna. "Zakaj lažeš? Zakaj ne poveš resnice?" me sprašuje. "Nehajte! Povedala sem vam resnico, sploh pa vas moje življenje nima kaj brigati," se zavzamem zase in vstanem. "Če te je pretepel kdo z šolo, lahko to ustavimo." mi reče preden lahko grem. Samo zavzdihnem in oddidem. Takoj pred vrati me čaka sveta trojica. "Si kaj zinila?" me takoj napade Matej. Odločno odkimam. "Ne, pustite me na miru!" zavpijem in stečem. Stečem na vece. Šola je prazna, tako so prazni tudi veceji. Zdi se mi, da so šli. Zrak je čist. Toda sem se motila. Prišli so v ženski vece in Lan je stal pred vrati, da ni mogel nihče noter. "Kaj delate tu?" vprašam. Spet se bojim. Bojim njihovih besed, udarcev.
*!*!*!*!*!
22. marec 2012
daj no zdaj pa bommm res jokalaa 
ker je žalostnooo
tega tipa bi kar štihnala
nexttt
ker je žalostnoootega tipa bi kar štihnala
nexttt
22. marec 2012
=( al bom kr jokala........ kaku lahku punco tako brutalno pretepejo......?!! =(
NEXT!!! (sj ubistvu mi je všeč k je tko poglobljeno in doživeto naisanao) =)
NEXT!!! (sj ubistvu mi je všeč k je tko poglobljeno in doživeto naisanao) =)
22. marec 2012
Ta tvoj način pisanja in ker pomoje nekje v sebi, čeprav nekateri ne priznaamo, da vemo, da je to vse res.. Da te zaradi takšnih malenkosti izključijo iz družbe, da...
Resničnost je kruta..
Resničnost je kruta..
22. marec 2012
