Neeeeeeeeeeeeeeeext! perfect
07. maj 2019
Next[/quote]
08. maj 2019
Next
12. maj 2019
Heila po dolgem času sem spet tu z novim nextom, obljubim, da bom sedaj pogosteje objavljala hope you like it!

9. ~ Valentino ~

“Vesel sem, da sta se nam odločili pridružiti in upam, da bosta pri nas našli želene izzive, zagotavljam vama, da bo velikokrat zelo zanimivo.”

Nisem se mogel upreti in svoj pogled sem usmeril proti prekrasni blondinki. Kako se že piše? De Rosa? V glavi se mi je pojavilo kar nekaj nespodobnih misli, ki sem jih hitro odrinil. Pozabi T. J., pravkar si jo zaposlil!

Ujel sem njun pogled in nekaj se mi ni zdelo prav.

“Sem kaj narobe rekel?” sem vprašal in si skušal v mislih ponoviti besede, ki sem jih izrekel. Amanda, ki se mi je zdela na prvi pogled bolj sramežljiva kot Natalie je povesila pogled in se skrčila na stolu, kot bi se hotela pogrezniti za višino vsaj petih nadstropij.
“Ne, niste,” je rekla svetlolaska. Čeprav se mi nekaj ni zdelo prav, sem pokimal in sklenil, da se ne bom vtikal v njun odnos.

“Kakorkoli, pričakujem vaju jutri ob sedmih v glavni pisarni, ostalo se bomo dogovorili sproti,” sem rekel in se dvignil na noge. Dekleti sta me posnemali in podali smo si roke, nato pa sem ju pospremil do avle.
~ Natalie ~

Dvignil se je na noge in nama podal roko. Komaj sem čakala, da ga Amy spusti in da se rokuje še z mano. Nestrpno sem pričakovala trenutek in ko mi je ponudil svojo dlan mi je namenil precej močan prijem, s katerim mi je vzbudil neko globoko spoštovanje. Ob dotiku najinih dlani je skozi kožo steklo milijon električnih impulzov, ki so se zasidrali globoko v mojem trebuhu, ter tam prebudili metuljčke.

Prehitro je popustil prijem in roka mi je padla ob telo. Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem se zavedla svoje okolice in nato naju je pospremil do avle, kjer sva ga z Amy pred kakšne pol ure čakali.

Zmedeno sem stopala do dvigala in razmišljala… o njem. Kako je mogoče, da ti samo prisotnost nekega moškega, ki ga niti ne poznaš povzroči takšno nelagodje in občutke lebdenja nad tlemi. Je to sploh resnično?

“Pazi!” sem slišala glas za sabo in roka me je potegnila nazaj na pločnik. “Natalie! Si v redu?” Amy. Zmedeno sem se ozrla okrog sebe in nekaj ljudi me je presenečeno gledalo. Amy je bila videti obupana in zaskrbljena. Zavedla sem se, da pričakuje moj odgovor in ravno sem odprla usta, da bi ji odgovorila, da mi nič ne manjka, ko se zaslišala vpitje za sabo.

“Pa kaj je s tabo narobe?! Lahko bi te povozil?!” Obrnila sem se in zagledala nekega moškega za sabo, ki je ves razburjen prišel iz avtomobila. Mar sem res brezglavo skočila na cesto?
“Hej, ne vpij nanjo!” se je Amy postavila pred mano. “Saj si sam kriv, če pa ne upoštevaš prometnih predpisov in divjaš po ulicah, kjer je to jasno prepovedano!”
“Aja?! In kdo si pa ti, da me boš učila vožnje?” je rekel in stopil proti Amy, da je bilo med njima le slabega pol metra razdalje.
“Njena najboljša prijateljica, če že vprašaš! In nekdo te more, če so ti že vozniško dovoljenje podarili za lepše videt!”

***

Kaj misliš da se bo zgodilo v nadaljevanju?
21. maj 2019
Tožiu ju bo? Next
21. maj 2019
Next.Zlo dobra zgodba.
21. maj 2019
Next! Hm... Znebili se bosta nadležnega tipa in šli domov ali pa na pijačo Haha
22. maj 2019
Klicau bo policijo
22. maj 2019
Next
26. maj 2019
Nova bralka, mislim da je sin od šefa tale ko jo je skor povozil
Next
14. julij 2019
10. ~ Amanda ~

V tistem trenutku sem bila tako jezna, da bi lahko s svojo voljo premikala stene. Tip mi je skoraj povozil najboljšo prijateljico in sedaj naj kar odkorakam proč? Niti v sanjah.

“Njena najboljša prijateljica, če že vprašaš! In nekdo te more, če so ti že vozniško dovoljenje podarili za lepše videt!” sem zavpila nanj, ko je nekaj govoril o tem kdo sem jaz, da ga bom učila vožnje.

Videla sem ga, kako je zavil z očmi in ravno, ko sem mu hotela povedati nekaj krepkih na ta račun, me je Nat povlekla korak nazaj in se postavila med mene in neznanca.

“Amy dovolj je,” je rekla in me hotela potegniti stran od nastale zmešnjave.
“Poslušaj prijateljico in se ne vtikaj v stvari, ki se te ne tičejo,” je rekel in me pogledal. “Tole je med mano in tvojo prijateljico,” je rekel skozi zobe in mi namenil enega tistih skrajno grozečih pogledov, ki bi se ga običajno bala. Vendar ne danes.
“Aja? Torej od mene pričakuješ, da bom gledala in opazovala kako stresaš krivdo za svoja dejanja na mojo prijateljico?! Sanjaj ta prizor!” sem rekla in stopila korak naprej. Kmalu sem svojo brezglavo odločitev lahko samo obžalovala.
“Veš, če ne bi imela tako dolgega jezika in glave brez možganov, bi se mi morda celo zdela lepa,” je rekel in me pogledal v oči. Presneto!

Imel je nebesno modre oči, ki so me popolnoma začarale in temne lase, postrižene po najnovejši modi. In ne, na sebi ni nosil pričeske v slogu Justina Bieberja ali rokeze v slogu mestnih petelinov. Na kratko. Bil je privlačen. Morda bi se lahko celo zaljubila vanj, če ne bi imel tako arogantnega značaja.

“Uhhh, bolje biti brez možganov, kot imeti slamo namesto njih,” sem mu vrnila milo za drago. “Mislim, da ti celo sili ven iz glave,” sem rekla in pomignila proti svetlejšemu pramenu las na njegovi glavi ter se rahlo nasmehnila.

“Dovolj! Oba nehajta takoj!” je zavpila Natalie, da bi naju preglasila in se prerinila med naju. “Dovolj,” je ponovila. Tokrat precej tišje. “Oba se obnašata kot nekajletna otroka, ne pa odrasli osebi. Nič se mi ni zgodilo,” je rekla in mi namenila enega tistih pogledov, ki se jim nisem mogla upreti. “In tvoj avto je tudi še vedno cel.” Slednje je namenila neznancu.
“Lahko torej prosim, vse skupaj pozabimo in se delamo, da se nič od tega ni zgodilo?” Prekrižala je roke in gledala zdaj mene, zdaj neznanca.

“Zate ne vem, a jaz se ne premaknem, dokler se ti gospod Nesposobni Voznik ne opraviči, ker te je skoraj zbil,” sem odvrnila in trmasto prekrižala roke na prsih. Pa da vidimo, koliko je zares moškega v njem.
“Ja pa še kaj,” je rekel in hotel odkorakati stran. Zopet je zavil z očmi. Dlani so se mi nagonsko stisnile v pesti. Kreten.
“Amy, jaz sem kriva, ker nisem bila previdna,” je šepnila v mojo smer. “Torej gospod…” je rekla in mu namenila svoj pogled. Popustil je njegov pogled proti meni in obrazne poteze so se mu omehčale, ko je pogledal v njeno smer.
“Taylor,” je rekel čez nekaj sekund.
“Taylor,” je ponovila njegovo ime in rahlo pokimala z glavo. “Opravičujem se vam za nastalo zmešnjavo, katere povzročitelj je izključno moja skrajna nepazljivost,” je dodala in me že počasi vlekla stran. Jaz pa sem svoj pogled še vedno usmerjala naravnost skozi njega.

Bili sva že precej oddaljeni, ko je nekaj zaklical za nama zaklical za nama.
“Oprostim ti samo, če se mi pridružiš na večerji.” Obstali sva kot vkopani. Prosim?!
“Danes, ob sedmih v restavraciji Angel’s Lie. Bolje, da nisi pozna.”
06. avgust 2019
Next
06. avgust 2019
Next
06. avgust 2019
11. ~ Amanda ~

Pa saj ne misli resno. Kajne?

Natalie je končno sprostila svoj prijem in v nadlahti sem začutila togo utripanje svojih ven. Bežen pogled na sedaj pordelo mesto in prav dobro sem vedela, da bom do večera že ponosna lastnica ene izmed temno vijoličnih modric. Namenila mi je svareč pogled in mi tako sporočila naj se ne vtikam v njene zadeve.

Skomignila sem z rameni, nato pa se obrnila okrog svoje osi in odkorakala po ulici navzgor, spremljala pa me je misel, da sem tu storila že dovolj. Natalie je dovolj pametna, da se bo odločila tako kot je prav, poleg tega pa se me njeno ljubezensko življenje ne tiče.

Po torbici pobrskam za avtomobilskimi ključi in vstopim v avto, obrnem ključ do polovice in počakam, da se prižge radio. Naveličana zavzdihnem nad dobrim starim rockom in v predalu poiščem drugo zgoščenko. Udobno se namestim na sedež ter potrpežljivo čakam na Natalie.

Pogled usmerim na mimoidoče ljudi v parkirni hiši in v mislih sestavljam njihove zgodbe. Čudno opravilo, priznam vendar me pomirja, ko si predstavljam njihova popolna življenja brez kakršnih koli nenavadnih zapletov.

V roke vzamem svoj planer in si v kvadratek za jutrišnji dan označim začetek sanjske službe. Ja, vem da obstaja tisoč in ena mobilna aplikacija s prednostjo alarmov, vendar imam raje ‘old-school’ papir z nalivnim peresom. Naravnost obožujem občutek, ko lahko dejavnost prečrtam, ko je opravljena.

Iz misli me potegne zvok sms sporočila. Planer pospravim nazaj na svoje mesto in pobrskam za mobilnim telefonom. Podrsam po zaslonu in pred mano je Nataliejino sporočilo. Se dobiva doma, Taylor mi je ponudil prevoz.

Taylor? Ah, ja. Nesposoben voznik, ki je na črnem trgu kupil vozniško dovoljenje. Zavzdihnem in natipkam odgovor. Mi poveš kombinacijo nočne omarice, da bom lahko prodala stvari, ko te ne bo več?

Globoko zajamem zrak in zaženem motor. Le kje ima pamet? Na vrvici nekaj metrov za sabo? Zmajem z glavo in odpeljem s parkirišča. Telefon naznani novo sporočilo, vendar ga preberem šele, ko sem popolnoma prepričana, da semafor še petindvajset sekund ne bo zamenjal barve.

Ha ha ha. Smešno.
Telefon odložim na sovoznikov sedež in preostanek vožnje preživim v družbi dobre glasbe.

Stanovanje je ob mojem prihodu po vseh pričakovanjih še vedno zaklenjeno. Vstopim in odložim nepotrebne stvari ter se poberem v kuhinjo. Vedno lačna jaz preišče vse omarice vključno s hladilnikom, vendar ne najdem ničesar, kar bi potešilo mojo željo po hrani. Zavzdihnem in poiščem recept na internetu ter si na listek izpišem sestavine, ki jih potrebujem za pripravo kosila.

V omari na hodniku poiščem balerinke ter peš odidem do bližnje trgovine. Sprehajam se med policami ter v košaro nabiram sestavine za pripravo lazanje ter istočasno iščem nekaj sladkega, ki bo pomirilo otroka v meni.

Namenim se k policam s raznimi čokoladami, zavijem okrog vogala in treščim v znano, preveč znano osebo.

***

mnenja?
07. avgust 2019
Next!
08. avgust 2019
12.

Moje misli so me dohitele, ko je bilo že zdavnaj prepozno. Postava pred mano se je obrnila in tiste vojaško zelene oči so se zazrle naravnost vame. Verjamete ali ne, v njih bi se lahko v trenutku izgubila.

Na površje so privreli vsi občutki, ki sem jih zadnja leta potiskala v pozabo. Vsi tisti občutki, na katere sem že skoraj pozabila. Vse zaradi njega. Sedaj pa se je dvigal pred mano in me radovedno opazoval s tistimi njegovimi očmi, ki sem jih nekoč naravnost oboževala. Pravzaprav jih še vedno.

“Alina?” njegov glas je bil poln presenečenja, pa vendar sem ga še vedno prepoznala. Po vseh letih sem se počutila, kot da nikoli nisem odšla. Julian. Hotela sem mu skočiti v objem, pa vendar mu nisem mogla. Uničila bi vse za kar sem garala.

“Žal mi je, ne poznam nobene Aline,” sem odvrnila in se trudila ohraniti brezbrižen obraz. Pa vendar so besedam s katerimi sem se prepričevala, ostro nasprotovale solze, ki so grozile, da bodo uničile vse. Zberi se, sem si prigovarjala in se borila z zadnjimi atomi moči, da mi solze niso spolzele po licih.

Ozrla sem se po polici s čokoladami in poiskala svojo najljubšo. Milka z oreo piškoti, naravno zdravilo za mojo pogubljeno dušo.
“Oprosti, nisem te hotel užaliti,” mi je rekel. “Vendar me zelo spominjaš na prijateljico s katero sva pred leti izgubila stike.” Zelo milo rečeno. Pa vendar mi je ob njegovih besedah počilo srce.

Izbran zavoj v XXL pakiranju sem položila na vrh sestavin v košari in se šele nato zavedla, da Julian natančno preučuje vsak moj gib. Zamišljen obraz in dvignjena desna obrv. Še vedno se živo spominjam poskusov, ko me je skušal naučiti kako se to naredi. Nikoli pa mi ni zares uspelo, poskrbel je le za kakšno uro zabave na moj račun. Čeprav so bile, priznam, moje grimase zares smešne.

“Je kaj narobe?” sem ga zmedeno vprašala, ko se je zagledal v vsebino moje nakupovalne košare. Skomignil je z rameni in me še vedno opazoval. Šele zdaj sem ugotovila kako močno se je spremenil v zadnjih nekaj letih. Vedno sva bila približno enako visoka, sedaj pa je za dobro glavo višji od mene, pridobil pa je tudi na mišični masi. Pod belo majico se jasno vidi obris tako imenovanih radiatorčkov.

“Oprosti, če bi ti lahko pomagala, bi ti,” sem dejala in se obrnila okrog svoje osi, da bi odšla.
“Hej, počakaj,” je rekel in me skoraj istočasno zgrabil za dlan. Obrnila sem se in zadela ob njegove močne prsi. Tik preden je stopil korak nazaj in med nama ustvaril distanco, me je objel vonj njegove kolonjske. “Hmmm, te lahko povabim na večerjo?”

Ne!

“Oprosti, vendar se mi mudi,” sem rekla in stekla stran. Uspela sem narediti natanko pet korakov, ko me je dohitel in ujel v objem. “Pokliči me, če si premisliš,” je rekel in preden sem lahko ugovarjala mi je v roke potisnil neke vrste vizitko, na kateri je bila lično napisana samo telefonska številka.

“Zbogom, Julian,” sem rekla bolj sebi kot njemu.

***

Se opravičujem za nastale pravopisne napake, vendar se mi kljub temu, da besedilo tisočkrat preberem preden ga objavim, še vedno kakšna izmuzne. Upam, da ni preveč moteče and hope you like it
08. avgust 2019
ZED
neeeext!
08. avgust 2019
Next. Super je!
09. avgust 2019
Še kakšen Next do večera?
09. avgust 2019
13.

Nakupovalna vrečka z logom neke poceni živilske trgovine me že celo večnost opazuje z roba mize. Motila me je ravno toliko kot mi je bilo zanjo vseeno, pa vendar se nisem mogla prisiliti v gibanje in njene vsebine pospraviti v kuhinjske omarice, kot sem to naredila po običajno.

Teža majhnega listka papirja v mojih potnih dlaneh je bila zame pretežka in v trenutku, ko so se vhodna vrata zaprla za mano je šel moj samonadzor rakom žvižgat. Jez, ki sem ga zadrževala je popustil in po licih mi je stekel potok solz.

Nisem prepričana koliko časa je minilo, pa vendar so bile solze že zdavnaj posušene, ko sem zaslišala odpiranje vhodnih vrat. Sledilo je topotanje visokih pet, ki so odmevale v tišini stanovanja in preklinjanje v slogu “Orka flek” in “Tristo kosmatih medvedov”. Sledil je glasen pok, ko so tisti samomorilski salonarji drug za drugim padli na tla.

“Hej, doma sem!” se je zaslišalo Natalijino vpitje nekje za mojim hrbtom, medtem ko sem še vedno strmela v telefonsko številko pred sabo. Številke so mi kratko malo že plesale pred očmi in njihov vrstni red sem znala že na pamet. Čudno, kako te lahko devet čitljivo zapisanih številk spravi ob pamet.

Odskočila sem, ko sem na rami začutila dotik. “Hej, si v redu?” Odtrgala sem pogled s koščka papirja in se obotavljaje zazrla v njen zaskrbljen izraz. Ne, nisem.

“Ja, v redu sem,” sem rekla in se poskušala postaviti na noge. “Samo malce zmedena. Danes se je res veliko zgodilo,” sem bolj vprašala kot rekla in upala, da bo začela pripovedovati o vožnji s Gospodom Prfektnim. Pravzaprav nisem zares hotela poslušati o njegovi popolnosti, a pogovor o njem bi bil balzam za mojo dušo. Ali pač?

“Amy, ne laži.” Preprost stavek ter rahla kretnja z roko in spet sem sedela na stolu. “Povej, kaj se je zgodilo,” je rekla in me gledala s tistimi velikimi očmi. Na mojo žalost me pozna veliko predobro, da bi lahko lagala. Vedela sem, da ji lahko zaupam, pa vendar, sem želela, da izve mojo preteklost, ki sem jo skrbno skrivala v pozabi? Sem želela, da izve za Juliana? Nisem prepričana.

Pogled sem usmerila na najine roke, ki so se prepletale, tako kot vedno, ko sva imeli ‘zaupne pogovore’. Vem, da je na moji strani, pa vendar, se bo strinjala s tem kar sem naredila? Raje ne bi ugibala.

“Saj veš, da lahko enostavno rečeš ‘nočem govoriti o tem’, kajne?” Pogledala sem jo in preden sem se zavedala kaj govorim, sem avtomatično ponovila njene besede.
“Nočem govoriti o tem.”
“Daj no Amy, vidim, da ti nekaj visi nad glavo in ne bom odnehala, dokler mi ne poveš kaj se je zgodilo. Ne maram te gledati takšne.” Sklonila sem glavo in po licu mi je spolzela solza. Najprej ena, kasneje pa jo je posnemal cel potok. Smešno, mislila sem, da sem pred kakšne pol ure dodobra izsušila vse zaloge za naslednjih nekaj let.

Prijem na moji roki je popustil in kaj kmalu sem začutila njene drobne roke okrog svojega trupa. Tiho sem hlipala v njeno ramo in pustila solzam prosto pot. Že spet.

Trajalo je, da sem se pomirila, Natalie pa je medtem potrpežljivo čakala in mi tako kot zna samo ona, šepetala nežne besede. Ob koncu dramatične palete čustev sem se počutila osramočeno pa tudi dodobra prerojeno. Izvila sem se iz varnega zavetja njenega objema in jo pogledala v oči.

Bil je čas, da ji zaupam kdo je Justin.
09. avgust 2019
Next!
09. avgust 2019
nextt
10. avgust 2019
nexr
10. avgust 2019
14.

Miselni utrip trenutkov je polno zaposlil tok mojih misli, medtem ko se je Natalie z njeno prefinjeno eleganco premikala po kuhinji in si zgrešeno pela melodijo neke pesmi z radija. Res je ena tistih posebnih oseb, za katere si vesel, da so v tvojem življenju.

Iz brezveznega razmišljanja me je zbudila, ko je pred mano postavila krožnik lazanje. Nekako me je spominjala na moje zgodnje otroštvo in nedeljska kosila, ki smo jih preživeli pri babici. Vendar ne vem zakaj.

Usedla se je na nasprotno stran mize ter začela čebljati o Taylorju in njegovem kavalirskem obnašanju - pa še kaj! - Sem pač Neverni Tomažek, ki ne verjame, dokler se sam ne prepriča v to. Kakorkoli, Taylorjeva vedenjska tehtnica se trenutno nagiba k navadnemu barbaru in ne k gentlemanu, sodeč po njegovem vedenju na ulici.

“Boš ti pojedla lazanjo, ali bo ona tebe?” zaslišim Natalijin smeh, ki me postavi nazaj v realnost. Kislo se nasmehnem in se ponovno posvetim porciji pred sabo.
“Nič ne bi imela proti,” zamrmram v odgovor, bolj sebi kot njej.
“Glavo gor, saj ni vse tako črno-belo kot se zdi. Imaš njegovo telefonsko številko,” reče in mi pomežikne.
Zmajem z glavo. “Dobro veš, da ga ne bom poklicala,” rečem in si v usta zabašem še eno vilico hrane.
“Ne zdi se mi smiselno, zakaj je on tu in zakaj te še vedno išče, Alina,” reče in me po rojstnem imenu pokliče le zato, da bi me spravila ob živce. Če bi pogledi ubijali, bi se ona pravkar mrtva zrušila po tleh.
“Ime mi je Amanda in pojma nimam kaj se mu plete po glavi. Skoraj pet let ga nisem videla. Od takrat se je zgodilo marsikaj.” Je zato tu?

Vstala sem in krožnik odnesla v pomivalno korito. Bom že kasneje pospravila. Vrnila sem se nazaj v dnevno sobo in se udobno zleknila na kavč. Natalie se mi je pridružila nekaj trenutkov pozneje in poiskali sva program s smešnimi posnetki, ki sva ga obe oboževali.

“Amy, potrebujem tvojo pomoč,” reče Natalie in se postavi na noge. “Ura je že skoraj pet, s Taylorejem pa sem dogovorjena ob sedmih.” Človek se res ne more upreti njenemu prosečemu pogledu. Prav res, Taylor se mi smili.

“Prevzamem odgovornost za obleko in make-up, zdaj pa izgini v kopalnico pod tuš preden bo prepozno,” rečem in se ji nasmehnem.
“Lase mi boš spela!” zakliče, ko doseže hodnik.
“Bom še videla,” odvrnem nazaj in v mislih že razmišljam, kam sem pospravila kodralnik.

Natanko dve uri kasneje zaprem zadrgo na Nataliejini obleki, sama pa spusti rahlo valovite lase, da se ji vsujejo po hrbtu. Odsev v ogledalu se mi nasmehne in po izrazu v njenih očeh vidim, da je srečna. Močno upam, da je Taylor vreden truda.

Po stanovanju se razširi trkanje in Nataliejin obraz močno zažari. V naglici pobere v naprej pripravljeno ročno torbico ter si natakne črne salonarje, nato pa me hitro objame in odvihra skozi vrata. Skrijem se v senco na hodniku in opazujem Taylorjev osupli obraz. Moj trud je poplačan.

Po hodniku odidem v svojo sobo ter se utrujena počim na posteljo. Kot vedno na telefonu preberem vsa sporočila, saj res ne maram dodatnih oznak na ikonah, nato pa nastavim budilko.

Ja, za danes je bilo več kot dovolj dogodkov.
12. avgust 2019
neext
14. avgust 2019
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext perfect!!!!
17. avgust 2019
15.

Po mestnih ulicah je že pustošil poletni vročinski val, pa čeprav so se študentski izpiti komaj končali. V prevodu, nahajali smo se v začetku junija, termometri pa so kazali že več kot trideset stopinj. Prav zares se je začela stopnja, na katero so naravovarstveniki opozarjali že nekaj let. Presneto segrevanje ozračja.

Soparen zrak, pomešan z izpušnimi plini mi je že krepko udaril v glavo. Res sovražim utesnjenost velikega mesta, prenatrpanost ulic ter majhne prostore ličnih škatlic v različnih barvah. Bližje sem bila cilju, nestrpnejša sem postajala, da prispem v klimatizirane prostore.

Pogrešala sem dedkovo kmetijo, na kateri sem v otroštvu preživela kar nekaj časa. Svež zrak z vonjem različnih poljskih cvetlic, nebesno modro nebo, ki ga je ponoči prekrivala odeja tisoč in ene zvezde, razne domače ter divje živali in najpomembnejše - velik prostor pod soncem.

Natalie, moje čisto nasprotje, je v vročem sončnem vremenu naravnost uživala. Krajša kot je bila njena oblekica, srečnejši in zadovoljnejši je bil izraz na njenem obrazu. Res sem pogrešala svoje dolge oprijete kavbojke in veliko hladnejše vreme, mogoče celo nekaj dežnih kapelj.

V trenutku, ko sva prestopili prag stavbe me je zajelo olajšanje. Na obrazu se mi je prikazal nasmešek in sama sebi sem obljubila, da mi danes prav nihče ne bo pokvaril dneva. Ko so se vrata dvigala končno odprla, se je po celotnem nadstropju razlegla tiha glasba, ki pa se je kljub temu ni dalo preslišati.

Sledili sva navodilom, ki nama jih je za sprejemnim pultom dala Julie in se prav kmalu znašli v sejni sobi. Razgledala sem se po prostoru in se v drobni sekundi časa srečala z Valentinovim pogledom. Sledila mu je komaj vidna kretnja, ki nama je sporočala, naj se usedeva nekam za ogromno ovalno mizo, ki je zasedala veliko večino prostora.

Z Natalie sva zasedli prosti mesti pred sabo in Valentino nama je pokimal. Čudno, vendar mislim, da se je celo namuznil. Počakal je, da je pogovor zamrl, nato pa na hitro razdelil dolžnosti za modno revijo, ki se je nestrpno približevala. Sledilo je poročanje o napredovanju novih kolekcij in čisto na koncu je besedo ali dve namenil novima članicama ekipe. Nama.

Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le kratka predstavitev sodelavcem, ki naju še niso poznali. in v isti sapi nama je naročil, naj ga počakava po koncu sestanka. Po tihem sem upala, da nama bo zaupal kakšen poseben projekt, vendar so bile to le moje tihe želje, ki še nekaj časa ne bodo postale resničnost. Prav dobro sem se zavedala, da bom morala prej prestati preizkušnjo ali dve in se dokazati.

Vrata za mojim hrbtom so se odprla in na svojem hrbtu sem začutila pogled. V prostoru je nastala mučna tišina, ki jo je prekinil le Nataliejin zasopli vzdih in oblila me je kurja polt. Nemirno sem se presedla na stolu in se počasi obrnila k prišleku. Prepozno sem ugotovila, da so vse oči v prostoru uprte vame in radovedno opazujejo, kaj se bo zgodilo.
Za mano je razkorečeno stal prav on in svoj besen pogled usmerjal naravnost vame. Če bi pogledi ubijali, bi se prav gotovo znašla mrtva na tleh.

Ja, lahko bi vedela, da se mirno jutro nikoli, prav zares nikoli ne spremeni v prijeten dan.
17. avgust 2019
neext
17. avgust 2019
Next
18. avgust 2019
wau, Next!
18. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg