Nevem koliko me poznate, a moj hobi je pisanje. Dolgo časa sem premišljevala ali naj tole zgodbico komu pokažem ali naj jo zadržim zase, pa mi je nekako končno uspelo zbrat pogum, da jo objavim. Torej, vesela bom kakršnih koli komentarjev, nasvetov, predlogov, mnenj in vsega kar spada zraven.

Hope you like it

***
1.

Prijateljstvo nam v življenju pomeni marsikaj. Občutek varnosti in udobja, zaupanje ter podporo pri naših odločitvah in raznih dvomih, ki pestijo naše življenje. Pravi prijatelj ti stoji ob strani v dobrem in slabem in je srečen ob tvojih uspehih, doseženih ciljih in trenutkih sreče, ki se dogajajo v tvojem življenju. Pravi prijatelj ti stoji ob strani, ko ti v življenju ne gre prav in ko obupaš sam nad sabo, je on tisti, ki še vedno verjame vate.

Jaz sem našla svojo najboljšo prijateljico. In prav sedaj oseba, ki jo imam najraje na tem svetu, vsa nasmejana in zadihana skače po dnevni sobi najinega stanovanja s pisemsko ovojnico v eni, ter pismom v drugi roki. V njej je navdušenje petletnega otroka, ko se na božično jutro zave, da je Božiček prinesel darila.

Vendar, če dobro premislim je pojem najboljši prijateljici veliko premajhna beseda, da bi lahko opisala najin odnos. Spoznali sva se kakšen teden za tem, ko sem prispela v Milano - mesto mode. Oblačila so me od nekdaj veselila in že kot majhna punčka, sem izrezovala sličice iz raznih revij ter razvijala nove formule uspeha za prestižne znamke, ki jih je oboževala moja mama. Pravzaprav sva se spoznali na sprejemnih izpitih tukajšnje fakultete modnega oblikovanja, ter druga v drugi kmalu našli podpornico in zaupnico, ki sva jo obe potrebovali.

Po sprejemu sva se zaradi velikih stroškov najemnin skupaj vselili v dvosobno stanovanje na obrobju mesta in poskusili srečo pri enem izmed najboljših podjetij v državi. Delo pripravnice in številne izkušnje, ki so naju spremljale so nama pomagale uspešno zaključiti študij, prav tako pa so nama zagotavljale preživetje. Priznam, na začetku ni bilo lahko - sprva predavanja, delo v pisarnah, konec dneva pa še domača naloga. Vendar sva podpirali druga drugo in se tako prebijali iz dneva v dan.

Med nama je samo ena razlika - poleg videza seveda. Najini družini. Natalie je s svojimi starši in dvema mlajšima sestrama v zelo dobrih odnosih. Vedno si pošiljajo elektronsko pošto z najnovejšimi spremembami v njihovih življenjih, si zaupajo in se podpirajo. Tako kot to počnejo normalne družine. Čeprav so v precej slabem finančnem stanju, se trudijo, da bi ji lahko čim bolj pomagali.

Na drugi strani pa moja družina zame ne obstaja več. Nekaj mesecev po zaključenem srednješolskem šolanju na eni izmed najboljših gimnazij v Sloveniji, sem s svojimi skoraj devetnajstimi leti pobegnila od doma in družinske vezi pustila daleč za sabo. Zakaj? Že kot majhna punčka sem sanjala o študiju v tujini, željo pa je spremljalo upanje, da kasneje v življenju postanem priznana modna kreatorka. Vse moje upe in sanje je skoraj uničil moj oče, priznan podjetnik, ki se je kljub mojim ugovorom odločil, da me vpiše v študij financ. Kasneje, po zaključenem študiju naj bi prevzela družinsko podjetje in mu s tem predala popoln nadzor nad mojim življenjem.

A dekleta polna upov in sanj obožujemo svobodo. Tako sem tisto noč po prepiru s staršema spakirala svoje osebne stvari, napisala poslovilno pismo v katerem sem ju prosila, naj me ne iščeta in s prvim vlakom odpotovala v mesto mode. Tam sem spremenila ime ter pričela z novim poglavjem v svojem življenju. Sledila sem svojim sanjam in se vpisala na fakulteto, prav tako kot sem si vedno želela.

Morda je sedaj čas, da se vam predstavim. Ime mi je Amanda Rhea Moore. Sem triindvajsetletna študentka na fakulteti za modo in oblikovanje v Milanu. Pravzaprav sem bila še pred dobrim tednom. Sedaj sem brezposelna oseba, ki išče nov izziv v življenju. Sama bi se opisala kot staro dušo, ujeto v sedanjem času z velikimi upi in še večjimi sanjami. Pa saj mi je dovoljeno, ne?

Kakorkoli, sem ena izmed tistih oseb z zelo trmastim značajem in prijazno osebnostjo. Moje celotno življenje se vrti okrog hrane in spanja. Večinoma hrane, ampak pustimo podrobnosti. Kljub veliki količini hrane, ki jo pojem, se mi na telesu ne pozna nič. Saj ne, da se hvalim, vendar sem s svojo postavo in šestinpetdesetimi kilogrami prav zadovoljna. In ne, nisem obsedena s športom. Pravzaprav me k telovadbi ne prisiliš za noben denar na tem svetu.

“Ne morem verjeti, da nama je uspelo!” je še vedno nasmejana Natalie zakričala na ves glas, da je skoraj odmevalo od sten. Zjutraj lahko skoraj zagotovo pričakujeva pritožbe sosedov v bloku. Upss.
“Tudi jaz ne!” sem rekla in jo tesno objela. Trenutek zatem nama je zmanjkalo ravnotežja in obe sva pristali na oblazinjenem kavču za nama. Še vedno sva se objemali in se smejali iz srca. Trenutek nama je pokvaril piskajoči zvok telefona, ki je opozarjal na dohodni klic.
“To bo moja mama,” je navdušeno skočila na noge Natalie in z omare v kotu sobe pobrala mobilni telefon. “Sporočit ji grem dobro novico,” je rekla tik preden je izginila v svojo sobo.

***
Kakšno mnenje?
03. april 2019
2.

Postavila sem se na tresoče noge in se odmajala do jedilne mize na drugi strani prostora, kjer sem pustila svojo pisemsko ovojnico. Sesedla sem se na enega izmed treh lesenih stolov in s tresočimi rokami pobrala natisnjen papir, ki nama je povzročil tolikšno navdušenje.

Naslonjena na mizo sem še enkrat prebrala vsebino in bila vedno bolj ponosna nase, saj mi je končno uspel del cilja, za katerega sem trdo garala. Podjetje Valentino, za katerega sem do sedaj delala kot pripravnica, mi je ponudilo pogodbo o stalni zaposlitvi, saj je bil sodeč po napisanem gospod Garavani, lastnik podjetja, navdušen nad večino mojih predlogov, ki sem jih v preteklih letih prispevala k njegovim kolekcijam.

Postava, ki se je precej hrupno postavila za moj hrbet, me je tesno objela in mi priklicala nasmeh na obraz. Natalie in njena otroška iskrenost. Vstala sem s trdega stola in jo še enkrat objela. Izginila je v kuhinjo in se vrnila z dvema kozarcema in steklenico penine, ki sva jo pred kratkim dobili od najinega nadrejenega v podjetju za nagrado ob uspešnem zaključku šolanja.

Kozarca je potisnila v moje roke, sama pa se je spravila nad steklenico. Jezila se je čez tovarno, ki polni steklenice in njihove trapaste plutovinaste zamaške in pri tem izgledala precej smešno. Po nekaj spodletelih poskusih in obilo vztrajnosti ji je končno uspelo odpreti steklenico, ki jo je v odločilnem trenutku precej slabo usmerila in tako je leteči zamašek za las zgrešil luč na stropu.

Ob skoraj nastali katastrofi, ki sva se ji k sreči izognili, sva se obe začeli smejati. Napolnila je najina kozarca, steklenico pa odložila na stekleno mizo in si popravila pramen svetlih las, ki je ušel iz skrbno narejene elegantne fige na vrhu njene glave. Ponudila sem ji enega od kozarcev, vendar mi je z širokim nasmehom na obrazu iz rok vzela drugega. Skomignila sem z rameni in počakala nekaj trenutkov, da je tudi sama našla svojo zdravljico.

“Na naju,” je končno vzkliknila, ko sta kozarca trčila in se je peneča tekočina skoraj prelila čez rob kozarcev..
“Na najboljše prijatelje in prihodnost, ki naju še čaka,” sem ji odvrnila in srknila požirek sladke tekočine.

Sesedli sva se kar na debelo preprogo, ki je pokrivala skrbno zloščen parket v dnevni sobi in se naslonili na kavč, Natalie pa je odvrgla svoje črne salonarje z vrtoglavo peto, da so pristali dober meter od naju. Sproščeno sva pili sladko pijačo in klepetali pozno v noč. Zaupala mi je najnovejše novice, ki jih je sporočila njena mama in ob tem se mi je večkrat potožilo po dedku, ki je bil prvi pravi zaupnik in podpornik v mojem življenju. Globoko v sebi pa sem se zavedala, da je sedaj skupaj s preostalo družino, globoko v moji preteklosti, čeprav pogosto mislim nanj.

Ura v bližnji cerkvi je naznanila polnoč, ko sva spili zadnja kozarca tekočine in Natalie, ki je precej slabo prenašala alkohol, je že skoraj zaspala, kar na tleh dnevne sobe. Iskreno se je tudi mene že loteval občutek težke glave in vrtenja stanovanja okrog mene. Postavila sem se na noge in odnesla kozarca ter prazno steklenico na kuhinjski pult, nato pa se vrnila v dnevno sobo in pospravila tiste samomorilske čevlje, ki si jih ne bom nikoli upala obuti.

“Daj Nat, sodeluj z mano,” sem ji rekla, ko sem jo komaj spravila na noge, ki so jo držale pokonci malo manj kot nič. Če bi jih primerjala s čim, bi bila definitivno daleč najboljša primerjava žele. V tistem trenutku se mi je zdelo proslavljanje veliko slabša ideja kot pred nekaj urami. Objela sem jo okrog pasu in si njeno roko položila okrog vratu. Nekako sem jo spravila do spalnice in ob stiku z posteljo je trdno zaspala. Da bi jo preoblekla je bila prevelika misija zame, zato sem ji odstranila samo pas in zapestnico na levem zapestju. Zaprla sem luč in se napotila po hodniku do svoje spalnice.

Odvrgla sem oblačila in nase navlekla staro, ponošeno in precej preveliko majico, ter se zakopala globoko med rjuhe in prav kmalu so sanje tudi mene odnesle daleč stran.
06. april 2019
zelo dober začetek, Next!
06. april 2019
Všeč mi je!
Next
06. april 2019
Wau, ej tole je perfect! Res ful dober napisano! Neeeeext
07. april 2019
Next
07. april 2019
This post is written very well. I hope you will keep writing further. You definitely have talent and passion. I enjoyed this part the most - "She pushed the goat into my hands, but she herself was clinging to the bottle. It was raging across a factory that filled bottles and their trapped cork stoppers and seemed rather ridiculous." Reminds me a bit my friend's http://krop.com/amycates/
writing. Keep in on!
08. april 2019
Hejla spet se oglašam tokrat z novim nextom. Še prej pa: hvala vsem za komentarje, ti mi pomenijo res veliko Žal mi je, da ne objavljam bolj pogosto, vendar mi natrpan šolski urnik tega preprosto ne dopušča.

Kakorkoli, hope you like it

***

3. ~ Amanda ~

“Natalie! Zbudi se že!” sem se še enkrat zadrla preko hodnika in upala, da bo tokrat vstala. Zbudila sem jo že tolikokrat, da sem pri četrtem poskusu prenehala šteti. Čokoladni rogljiček in skodelico kave sem odložila na mizo v jedilnici, nato pa se napotila proti spalnici s spečo Trnjulčico.

“Natalie, če še enkrat zaspiš, bova skoraj zagotovo zamudili pomemben sestanek,” sem dejala in upala, da bo prikrita grožnja dosegla želeni učinek. Kepa na sredini postelje se je delno dvignila in moj pogled je uzrl iz živalskega vrta pobeglo pando in nekaj podobnega sračjemu gnezdu. Podoba prav zagotovo ni moja cimra.

“Kakšen sestanek?” me je debelo pogledala in segla po kozarcu vode na nočni omarici. Sama misel na to, koliko časa na pol prazen kozarec že stoji tam mi naredi slabo.
“Tistega na katerem naj bi podpisala pogodbo o stalni zaposlitvi? Mislila sem, da so to tvoje sanje?” sem rekla in se napol obrnila, da bi zapustila sobo. “Zaradi mene lahko tudi spiš, če si tega želiš.”

“Amanda! Počakaj!” obrnila sem se, da me je lahko videla v obraz. Jaz pa sem se komaj zadrževala, da ob pogledu nanjo nisem prasnila v smeh. Saj smo že vsi doživeli takšno ali precej podobno izkušnjo, kdo sem da sodim? “Kaj se je dogajalo včeraj? Ne spomnim se veliko,” je rekla in segla po telefonu na drugi strani postelje.

“Kaj, ko se spraviš k sebi in se bova pogovorili pri zajtrku?” sem rekla in se nasmehnila. Nekaj mi je zamomljala v odgovor in svojo pozornost že posvečala novicam na Facebooku in Instagramu. K sreči sem se v letih odkar živiva skupaj naučila dejstva, da gospodična potrebuje neverjetno veliko časa, da se zjutraj spravi med žive osebe na tem svetu in v kri mi je prišla navada, da jo zjutraj zbudim dobro uro prej, kot bi bilo dejansko potrebno. Na mojo nesrečo pa to tudi zame pomeni uro spanca manj.

Spravila sem se nazaj v kuhinjo in med zajtrkom preverila e-pošto ter druge družabne aplikacije, nato pa pospravila posodo in se namenila v svojo sobo. Skozi odprta vrata Natalijine sobe so se slišale kletvice obsežne širine ter dolžine in kaj kmalu sem ugotovila, da je izgubila svojo najljubšo obleko. Že spet. Včasih, pravzaprav precej pogosto se vprašam, kako ji to tako zlahka uspeva. Izgubljati stvari mislim. Njeno prepiranje samo s seboj je bilo vsaj dobro znamenje, ki je pričevalo temu, da je vstala iz postelje in se približno spravila k sebi.

Hlad ledenih keramičnih ploščic na hodniku se je začel vpijati v moja stopala in kaj kmalu sem pohitela proti talnemu ogrevanju moje sobe. Še vedno ne razumem lastnika stanovanja, ki je sklenil to nerazumno odločitev in pustil hodnik neogrevan. Drži, da gre za majhen prostor, ki ne vsebuje nič drugega kot omaro za čevlje ob eni steni in stensko ogledalo na drugi, vendar je kljub temu del stanovanja.

Odprla sem pomična vrata omare in se zastrmela v njeno temno notranjost. Od nekdaj sem jih sovražila prav zaradi dogodka v ranem otroštvu, ko me je bratranec, dobro leto ali dve starejši od mene, kar tako za šalo zaklenil v njeno temno notranjost. Preden me je družina našla je preteklo kar nekaj časa, sama pa imam od takrat naprej hudo fobijo pred omarami za obleke.

Pretehtala sem vsako obleko posebej, nato pa razporedila po postelji tiste, ki so se mi zdele primerne. Čipkasta oblekica, ki seže malo nad kolena v rjavo rdeči barvi, svetlo modra oblekica s kratkimi rokavi, navadna obleka kožne barve z rokavi čez komolce, siva oprijeta obleka in preprosta črna obleka z debelimi naramnicami, ki je hkrati delovala tudi zelo elegantno.

Ocenila sem svoje možnosti in kot prvo izločila sivo obleko, saj je bila preveč oprijeta za moj okus, poleg tega me je odvrnil tudi prevelik dekolte, sledili pa sta ji še obleki v modri in kožni barvi. Stala sem ob posteljni stranici in tehtala svoje možnosti. Na koncu sem se odločila za preprosto črno obleko, saj z njo težko zgrešiš izbiro, poleg tega pa je tudi v moji najljubši barvi. Seveda obstajajo izjeme, ko črna obleka zagotovo ni primerna izbira. Samo predstavljajte si nevesto v črnem na najsrečnejši dan v njenem življenju.

***

Mnenja?
10. april 2019
Next, zanimivo je
11. april 2019
Next
11. april 2019
4. ~ Amanda ~

Izbrano oblačilo sem odmaknila na stran, preostale obleke pa pospravila nazaj v omaro. Svojo staro in sprano majico z logom rock skupine AC/DC sem kmalu zatem zamenjala za civilizirano oblačilo. Po spodnjem predalu sem pobrskala za kožnimi hlačnimi nogavicami in v tretjem poskusu iz nje potegnila par brez lukenj. Po svoji stari navadi sem za vsak slučaj trikrat preverila ali so cele, nato pa jih zadovoljna in povsem prepričana previdno navlekla nase.

Bosih nog sem obšla posteljo in se namestila na stol za pisalno mizo, ki sem jo pred kratkim pospravila in uredila tako, da je na njej poleg skicirk, svinčnikov, barvic in drugih pripomočkov prostor še za nekaj ličil in majhno ogledalo. Čeprav nisem bila zaveznica ličil in sem uporabljala le najnujnejše, sem imela rada urejen videz. Na obraz sem si nanesla svojo najljubšo kremo, ki je kožo naredila tako mehko, da bi jo zlahka lahko primerjala z dojenčkovo. Iz majhne poličke v kotu pisalne mize sem vzela gobico, tekoči puder in korektor, ki sem ga naravnost oboževala, saj je več kot odlično skrival temno modre črnice okrog mojih oči ter utripajoče rdeče mozolje, ki so se občasno pojavili na mojem obrazu. Slednji so vedno znali izbrati ravno ‘pravi’ čas, ko sem jih najmanj potrebovala.

Na paletki sem izbirala barve v rjavih odtenkih in si ustvarila naraven videz. Na trepalnice sem si nanesla še maskaro in moje delo je bilo končano. Zadovoljna ob pogledu v ogledalo sem v torbico pospravila labello, na dno potisnila rezervne hlačne nogavice, ki sem jih prej poiskala v omari in za vsak slučaj v notranjost potisnila še svojo skicirko in planer aktivnosti ob enem ter navaden svinčnik. Z črno usnjeno torbico na dve naramnici v rokah sem se še enkrat ozrla po sobi in v glavi premlevala ali imam vse stvari, ki jih potrebujem. Na poti proti vratom sem pograbila še mobilni telefon znamke iPhone in se napotila proti dnevni sobi. Na hodniku me je prestregla Natalie, ki se je po stanovanju potikala kar v spodnjem perilu.

“Imaš kaj uporabnega zame? Za obleči mislim?” je vprašala in naredila svoj proseči obraz, ki se mu nikakor nisem mogla nikoli upreti.

“Ja, poglej, če kaj ustreza tvojim standardom,” sem zavzdihnila in jo opazovala, ko je navdušeno zaploskala z rokami in v rekordnem času izginila v mojo spalnico, preden bi se lahko premislila. V tistem trenutku sem imela občutek, da je imela v mislih točno določeno obleko in natančno je vedela kje jo bo našla. Podala sem se nazaj v svojo spalnico, Natalie pa je že brskala po omari z oblačili. Takoj, ko jo zagledala kar je iskala, se je obrnila proti meni in oči so se ji dobesedno svetlikale. Obleko, ki je bila malo prej v mojem ožjem izboru, je izvlekla iz omare in mi namenila svoj proseči pogled.

“Prosim.” Res moram okrepiti svojo dovzetnost na tisti njen puppy face.
“Prav, vendar jo hočem kmalu nazaj. Tale je ena izmed mojih najljubših,” sem zavzdihnila in se obrnila na petah ter zapustila prostor.

Sesedla sem se na kavč in prižgala televizijo. Nič, nič in še vedno nič. Strmela sem v ekran in med menjavo programov iskala nekaj zanimivega s čimer bi si lahko krajšala čas. Kot običajno sem pristala na svojem najljubšem programu in na sporedu poiskala daleč najljubšo serijo Supernatural. Saj ne rečem, da sem zaveznica duhov in drugih nadnaravnih bitij, a lovec nanje, torej eden izmed glavnih igralcev je res presneto čeden. In obenem glavni razlog, da sem sploh začela gledati neke vrste grozljivko.

Zatopljena v dogajanje na televizijskem ekranu sem preslišala, da se mi je nekdo prikradel za hrbet in me pošteno prestrašil s rahlim dotikom na mojem tilniku. Prestrašena sem skočila dobra dva metra v zrak in za hip pozabila kaj je dihanje.
19. april 2019
Next
19. april 2019
neeeeext!
20. april 2019
u240267
u240267
vau kje dobiš navdih??
21. april 2019
Hej, najprej bi se rada zahvalila vsem za nexte in komentarje, ter na prvem mestu za branje zgodbice. Kje dobim navdih? Pravzaprav ne vem. Nekje v svoji glavi bi rekla. Od nekdaj živim v vzporednem svetu domišljije in raznih zgodbic, ki jih še nihče ni zapisal. Komaj čakam, da se skupaj prebijemo čez te začetne strani in se v zgodbi začne kaj dogajati. Še enkrat hvala vsem!

Hope you like it!

***

5. ~ Natalie ~

Njen krik je odmeval po celem stanovanju. Kaj stanovanju, po celi ulici!

In takrat nisem mogla več zdržati in padla sem v smeh.
“Ne razumem zakaj gledaš tole, če veš, da kasneje zaradi tega ne moreš spati?” sem rekla čez nekaj trenutkov, še vedno brez sape in rdeča kot preveč zrel paradižnik. “Resno Amanda, ne razumem te,” sem dodala in se še naprej smejala kot nora.
“Sam Winchester. Edini razlog, da gledam serijo. Na trenutke je celo zabavna veš?” je rekla in se zamislila nekam v svoje misli. Da, poznam ta pogled. Predolgo že živiva skupaj.
“Si mislim, ja. Zato pa televizijo vedno gledaš z odprtimi lučmi po celem stanovanju, zvita v klobčič na sredini kavča, v objemu svojega vzglavnika. V gledanje tega me ne prepričaš, pa naj bo glavni igralec sam bog.” Pa tudi, če mi plačaš ves denar na tem svetu, sem dodala sama pri sebi.

V duhove in nadnaravne stvari ne verjamem in lepo bi bilo, da pri tem tudi ostane.

“Pripravljena na odhod?” sem jo vprašala, ko sem s kotičkom očesa oplazila uro na steni. Pol devetih.
“Samo še torbico vzamem pa lahko greva.” Pokimala sem ji in se napotila v kuhinjo po svojo steklenico z vodo. Previdno sem jo postavila v torbico, saj sem bila vedno v strahu, da se bo steklo zaradi moje neprevidnosti razbilo. Amanda me je že čakala na hodniku in skupaj sva zapustili stanovanje.

Promet v tem času dopoldneva ni bil več tako morilski kot zjutraj, ko so bili vsi ljudje iz predmestja namenjeni proti natrpanemu centru s kakšnimi tisoč avtomobili. Sprostila sem se na sovoznikovem sedežu in uživala v enakomernem brnenju avtomobilskega motorja. Strmela sem skozi okno in si prepevala melodijo pesmi, ki se je vrtela po radiu. Mislim, da je bila to ena izmed Amandinih najljubših. Kdo že to poje? Bon Jovi? Ne, Guns ‘N’ Roses!

Preostanek vožnje sem uživala v umirjenih baladah na enem izmed mojih najljubših cdjev iz Amandine zbirke. Raje se ne vprašajte, koliko zgoščenk ima ta človek. Sama pri sebi sem prepričana, da bi jih lahko razdelila v vsako stanovanje naše natrpane ulice in bi ji še vedno kakšen ostal. Duša fanice, kot je Amanda, pa seveda obvlada vsa besedila na pamet.

Včasih se vprašam, kako je mogoče, da se tako dobro razumeva. Tako sva si podobni v veliko stvareh, a hkrati sva si zelo različni. Mogoče je pa prav to razlog, da sva kot rit in srajca, kot pravijo. Amanda je po duši strastna rokerka, sama pa imam veliko raje bolj umirjene ritme. Pravzaprav, dokler nisem spoznala Amy, kot jo kličejo prijatelji, nisem niti pomislila, da bi začela poslušati rock.

“Heeej, pazi kako voziš!” sem zavpila nanjo, ko je skoraj povozila peško na prehodu za pešce.
“Samo preverjam, če si še vedno med prisebnimi na planetu Zemlja. Ali te je morda Brian odpeljal na kakšen drug planet?” je rekla in me nagajivo pogledala. Mogoče je napočil čas, da ji najdem fanta, ki jo bo znal zaposliti za poln delavnik, da bom jaz imela nekaj miru pred njenimi FBI raziskavami.
“Hvala, ne.” Kratko, a jasno. Škoda, da nekateri osebki preproste zavrnitve ne razumejo. Eden med njimi je zagotovo Brian O’Maley. Kako tega človeka ne prenašam in Amy to dobro ve. Začela se je smejati, jaz pa sem komaj zadrževala jezo, ki sem jo čutila samo ob omembi njegovega imena.
“Samo pazi, da ne bom prehitro postala botra,” je rekla in mi pomežiknila.
“Fuuuuj, ne!” sem zakričala in zmajala z glavo. V avtomobilu je kar naenkrat nastopilo pomanjkanje zraka, temperatura se je kljub klimatskemu hlajenju povišala za vsaj dvajset stopinj in prijetna vožnja se je začela spreminjati v neznosno.

Prosim, naj bo tega kmalu konec!

***

Kakšno mnenje?
22. april 2019
neext
22. april 2019
Next
23. april 2019
6. ~ Amanda ~

Zavedala sem se, da sem kruta do Nat in res ji privoščim vse najboljše. Brian, ki kraljuje na lestvici bedakov pa zagotovo ni na tem seznamu. Vendar pa jo je preprosto užitek zafrkavati z njim. Iskreno se ob njej počutim kot starejša sestra, ki nikoli nisem bila. Pa čeprav naju loči samo nekaj mesecev.

Bližali sva se najinemu cilju in tako sem upočasnila pri izvozu za center mesta in se brez težav vključila na natrpano cesto. Kaj kmalu sva obtičali v cestnem zamašku in se premikali le kakšen meter naprej. Za nama se je že nabirala kolona in drugega, kot da potrpežljivo čakava v avtomobilu nama ni preostalo. Po polžje sva se premikali po eni izmed glavnih ulic, in približno pol ure kasneje prispeli v bližino sedeža podjetja Valentino. Parkirala sem v parkirni hiši nekaj ulic stran in Natalie se mi je že pritoževala nad tem, kako se bo spotila s hojo do najinega cilja.

Preslišala sem njeno tarnanje in se veselila svoje prihodnosti. V torbico sem pospravila ključe avtomobila in najin ‘maraton’ se je pričel. Druga ob drugi sva hodili po pločniku in pred nama se je že risala stavba v katero sva bili namenjeni. Zvok visokih petk, ki so udarjale ob vroč beton pločnika mi je utripal v ušesih in se pomešal z butanjem srca.

Kdo bi si mislil, da bosta dve preprosti študentki tako kmalu po zaključenih izpitih podpisali pogodbo za tako priznano znamko. Ja, sanje lahko postanejo resničnost. Le verjeti moramo vanje. In vase, da jih lahko dosežemo.

Steven - stari vratar nama je pridržal vrata, da sva lahko vstopili v sprejemno avlo. Namenila sem mu kratek pozdrav in se poslovila z nasmehom na obrazu. Možakar je bil vedno dobre volje, čeprav je pred kratkim prestal grdo ločitev in izgubil skrbništvo nad edino hčerko. Vsaj tako sem slišala.

Namenili sva se k sprejemnemu pultu in počakali, da je gospa pred nama prenehala tečnariti o napaki na njeni obleki, ki jo je pred kratkim naročila. Čeprav je bila na prvi pogled pravilno izdelana, je gospa trdila po svoje in zahtevala vračilo denarja in ne vem še kaj vse zraven. Receptorka je poklicala enega izmed zaposlenih, ki je nato prevzel težavo v zavetju svoje pisarne. Zanima me, kako se je zgodba končala.

“Hej Julie,” sem pozdravila študentko za sprejemnim pultom, ki je bila dobro leto mlajša od naju.
“Hej Amanda. Hej Natalie. Kako vama lahko pomagam?” je odzdravila in nama namenila enega tistih popolnih nasmehov. Bila je res lepa punca. Dolgi rjavi, rahlo valoviti lasje, zelene oči, ki so prava redkost, otroški obraz, veselje na obrazu in postava za na modno pisto.
“Prišli sva k gospodu Garavaniju,” me je prehitela Natalie in Julie nama je namenila presenečen pogled.
“Vidve sta novi zaposleni?!” je skoraj zavpila. “In mene je skrbelo, kako se bom razumela z novimi članicami podjetja,” je rekla in vse smo padle v smeh. Ja, v zgradbi je vladalo prijetno vzdušje, kjer smo se vsi dobro razumeli med sabo. Seveda je občasno prišlo do kakšnih konfliktov, vendar smo jih uspešno reševali sproti. In prav zato je bilo tako težko dobiti službo v podjetju s komisijo za zaposlovanje, ki je bila zgrajena tako, da je vsak večji oddelek imel zastopnika, ki je soodločal o kandidatih za odprta delovna mesta.

“Kar pojdita gor punci. Čeprav sta malce prezgodnji mislim, da vaju že pričakuje,” je rekla in nama pomežiknila. “Kasneje se slišimo, da mi poročata kakšno podrobnost.” Julie je imela otroški značaj in ogromno srce.

Ob stisku gumba za enajsto nadstropje se začne dvigalo premikati. Ob tem se zahvalim bogu in vsem svetnikom, da zjutraj nisem pojedla veliko, saj bi v nasprotnem primeru naredila delo zaposlenim čistilkam. Natalie se opazuje v ogledalu in si popravlja šminko, sama pa opazujem številčnico nad vrati, ki se skoraj ne premika. Končno se vrata odprejo in v želodcu se mi naredi vozel vznemirjenja.

***

Vsem želim lepe počitnice
27. april 2019
Neeeext

Lepe počitnice tudi tebi!
27. april 2019
neext
27. april 2019
Next
28. april 2019
Nov Next je tu and hope you like it!

7. ~ Amanda ~

Čeprav sem že bila tu, sem bila tokrat veliko bolj vznemirjena. Prostor se mi je zdel o g r o m e n. S strahospoštovanjem sem prisilila telo v gibanje in stopila na skrbno spolirane črno bele ploščice, ki so v skrbni postavitvi predstavljale zapleten vzorec. Tik pred pultom se je vzorec zaključil in pojavil se je napis Valentino.

Razgledala sem se okrog. Velika steklena stena za sprejemnim pultom, ki je vir svetlobe v prostoru, skrbno prepleskane stene v nežni rumeni barvi ter ogromno fotografij in portretov raznih manekenk in skic za najbolj priznane obleke, ki so bile na stenah razporejene v prefinjenem okusu. Zagotovo ne izgleda kot kup navlake, ki ga niso imeli kam drugam postaviti.

Ni pomembno, kolikokrat sem že bila tu, vedno sem enako presenečena.
“Tole je pa res osupljivo, ne?” se Natalie obrne proti meni z navdušenim izrazom na obrazu. Si mislim, da je osupnjena prav toliko kot jaz.
“Ja, ti požene kar strah v kosti,” se strinjam z njo.
“Soglašam! Vendar zdaj zagotovo ni čas, da stisneva rep med noge, kajne?” In tam je tisto njeno otroško navdušenje, ki človeka kjerkoli spravi v dobro voljo. Le kaj bi brez nje?

Starejša gospa za pultom, katere ime sem pozabila, naju je že pričakovala, ko sva končno zbrali pogum in s tresoči nogami varno prispeli do tam. Dvignila je pogled in usmerila svoje rjave oči naravnost v naju.

“Kako vama lahko pomagam?” je prijazno vprašala in se nama nasmehnila.
“Dogovorjeni sva z gospodom Garavanijem,” odgovorim in čakam nadaljnje napotke.
“Natalie De Rosa in Amanda Moore?” prebere iz zmečkanega papirčka z logotipom kavarne in naju pogleda.
“Ja, to sva midve,” odgovori Natalie in skoraj vidim, kako zavija z očmi. Komaj čakam njene sočne pripombe nad zaposlenimi receptorkami, ko bova kasneje na varnem, v zavetju najinega stanovanja. To bo še zanimivo.
“Mu bom sporočila, da sta prispeli. Prosim, usedita se na naslonjače in se počutita kot doma,” reče in nama pomigne proti usnjenem kavču nedaleč proč.

Z Natalie se spogledava in se komaj zadrživa smeha, ko gospodična Glielo-Dirò (Sporočila mu bom - v italijanščini) odnese svoje pete skozi ena izmed vrat.

Noge popustijo pod mojo težo in nič kaj prefinjeno se zvrnem v objem dragega naslonjača.
“Bom rajši počakala do stanovanja,” pripomni Natalie in se nameni proti stekleni steni, da bi preverila razgled. Mislim, da se obe zelo dobro spomniva dogodka, ko svojega dolgega jezika ni mogla držati za zobmi in naju s tem spravila v precej nerodno situacijo.

Po nekaj mučnih minutah strahotne tišine so se odprla dvokrilna vrata, skozi katera je prej izginila receptorka. Čez prag z hitrimi in enakomernimi koraki stopa moški v prefinjenih oblačilih, na pogled komaj kaj starejši od naju. Brezmadežno bela srajca, modra kravata in črne hlače, ki so me od daleč spominjale na kavbojke. Dvignila sem se z naslonjača, Natalie pa je že stala ob meni.

Informacija je do mojih možganov potovala izredno dolgo, saj sem se komaj v trenutku, ko se je ustavil le nekaj korakov od naju, zavedla v koga strmim. Lastnik podjetja. Gospod Garavani osebno. V tistem trenutku me je imelo, da bi se pogreznila nekaj metrov pod zemljo in nikoli več prišla ven.

“Dami,” naju je pozdravil s svojim globokim glasom. “Kar za mano prosim.” S svojim pogledom sem oplazila Natalie, ki je svojega bodočega šefa kar požirala z očmi. Malo je manjkalo, pa bi se ji iz kotičkov ust pocedila slina.

Natalie!

***

Mnenja?
30. april 2019
neext
30. april 2019
Next
30. april 2019
Next
30. april 2019
Next
30. april 2019
Hvala vsem za nexte bom poskušala nadaljevanje objaviti čimprej, vendar sem trenutno obsojena na nekaj dni brez internetne povezave (izjema so mobilni podatki, ki pa mi ne dopuščajo objave kot se spodobi). Se oglasim takoj, ko bom lahko z novim nextom.
Želim vam še naprej lepe počitnice ❤️
30. april 2019
Takole... ker je pred nami smrtniki znova delovni teden, vam za spodbudo lepim nov Next uživajte ob branju and hope you like it!

8. ~ Amanda ~

Pokazal nama je hrbet in se namenil nazaj proti svoji pisarni, predvidevam. Prisilila sem se v gibanje in gledala pred noge. Nisem se hotela zložiti na tla kolikor sem dolga in široka, vendar me je čez kratek čas premamila radovednost in s pogledom sem pristala na neznančevem širokem hrbtu. Prisegla bi, da se pod snežno belo srajco skrivajo skrbno natrenirane mišice.

Res moram nehati razmišljati o takih nepomembnih stvareh! Prisežem.

Skozi vrata smo stopili v urejen hodnik. Na prvi pogled me je spomnil na pojavo iz Hogwartsa. Dolg hodnik z debelo preprogo na tleh. Na stenah so ena poleg druge obešene slike znanih manekenk, ozračje pa se je počasi hladilo. Ali pa se je samo meni tako zdelo. Nisem prepričana.

Na koncu rdeče preproge, ki se je ob vsakem mojem koraku malce udrla sama vase so se dvigovala nova vrata. Steklena, če se ne motim. Z napisom dobro znanim celotnemu podjetju. Valentino.

Senzor na drsnih vratih je moral zaznati, da se jim približujemo in tako so se nam odprla. Vstopili smo v prijeten prostor, svetlo modre barve. Obstala sem takoj za vrati in opazovala prefinjeno opremljeno pisarno.

Nebesno modre stene, omare ob eni steni in police na drugi strani. Na sredini prostora je bila delovna miza temne, skoraj črne barve, lično pospravljena in brezhibno urejena.

»Počutita se kot doma,« je rekel čedni neznanec, obšel mizo in se namestil na stol, ki ga je naredil veliko manjšega kot je bil v resnici. Naredili sva nekaj korakov in se usedli na prosta sedeža pred delovno mizo tako, da smo si sedeli nasproti.
»Torej, Amanda in Natalie,« je rekel in namenil vsaki pogled naravnost v oči. Njegove oči so bile približno takšne kot barve sten v njegovi pisarni. Presneto! »Zanima me, kaj pričakujeta od nas?« je rekel s svojim globokim glasom in mi namignil, naj povem prva. Očitno je ugotovil, da Natalie ni najbolj prisebna.

»Ammm, predvsem si želim delovnih izkušenj in novih izzivov. Vse ostalo mislim, da pride zraven,« sem odgovorila po nekaj sekundnem premisleku. Upam, da sem mu dala odgovor, ki ga je pričakoval. Pravzaprav sem odgovorila iskreno. Rahlo je pokimal z glavo in mi namenil rahel nasmešek, nato pa svojo pozornost preusmeril na Natalie, jaz pa sem se izgubila v svojih mislih.

Zbudil me je šele, ko me je Natalie poklicala po imenu in me rahlo udarila po roki. Awkward situation on the sight! »Prosim oprostite mi, rahlo sem se izgubila v svojih mislih,« sem rekla in medtem mencala z rokami v naročju.

»V redu je. Upam, da nisi zatavala predaleč, saj moraš podpisati še zaposlitveno pogodbo. Torej punci, pravila so naslednja. Pogodba pred vama,” je rekel in pokimal proti kupu papirja na mizi, “je časovno omejena na tri mesece. Večinoma gre za poskusno zaposlitev, po treh mesecih pa se sklene novo pogodbo po dogovoru. Če vaju poskusno obdobje pri nas ne prepriča, lahko po treh mesecih prosto odkorakata proč, brez kakršnih koli ovir.” Med govorom je bil zelo samozavesten in name je naredil vtis. Občutek mi je govoril, da je veliko bolj izkušen, kot kaže njegov mladosten videz.

“Prepričan sem, da z vama ne bo nobenih težav, vsaj tako so mi poročali podrejeni,” je rekel in me pustil brez besed. Valentino Garavani je že slišal zame! “Kakorkoli, tule podpišita in vidimo se zjutraj v glavni pisarni, kjer vaju bom predstavil novim mentorjem.”

Na črto sem nakracala svoje ime in počakala, da se je še Nat lično podpisala in nekajkrat zaprhutala s trepalnicami v njegovo smer. Mislim, da je gospodič Popolni ni videl. Še dobro!

“Vesel sem, da sta se nam odločili pridružiti in upam, da bosta pri nas našli želene izzive, zagotavljam vama, da bo velikokrat zelo zanimivo.”

Ujela sem Natin pogled in v sekundi vedela kaj se ji dogaja v glavi. Če ne bo nehala se bo vse skupaj razvilo v neprijetno situacijo. Nat!! Pogledala sem proti njemu in imel je presenečen izraz.

“Sem kaj narobe rekel?”
05. maj 2019
Se opravičujem zaradi pisave, vendar mi ni jasno zakaj jo odebeli in postavi ležeče...
05. maj 2019
To se vedno zgodi, ko @bbbbbbb komentira kašno temo, pa ne, @bbbbbbb da te krivim!
06. maj 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg