Neeeeeexxxxttt
29. december 2013
neeeeeeeeext
29. december 2013
*W*
neeeeeeeeeeeext!!!!!
29. december 2013
goooodddddddd!
neeeeeeeeext!!!
29. december 2013
next:*
30. december 2013
u138721
u138721
Okey, najprej se vam morem zahvalit, za vse nexte pa za to, ker ste vse tak zveste bralke, pa zaraji pohval. Hvala res, obožujem vas! P pač ja, happy new year;*
https://data1.whicdn.com/images/93698796/large.png

Moji prsti so drseli čez platnice knjig, ko sem iskala ta pravo, ampak se mi nobena ni vtisnila. Vse so bile navadne dolgočasne drame.
Kmalu sem opazila eno. Prijela sem jo, ter potegnila ven. Jezik rož. Hotela sem jo postaviti nazaj, ko sem videla par zelenih oči, ki so me opazovala. V njih ni bilo nobenega sovraštva ali neprijaznosti, kot jih opazujem vsak dan. Bile so čiste, prijazne in ljubeznive, popolnoma drugačne od drugih, ampak so kmalu izginile.
Knjigo sem položila nazaj, in nekaj časa tam stala, dokler me ni nekdo prijel za ramo. Obrnila sem se in videla spet tiste oči. Tokrat sem videla celotno osebo, ki me je nežno gledala. Njegovi kodri so bili lepo počesani nazaj, in bil je oblečen v črno, njegove oči pa so me še kar naprej opazovale.
“Harry.” Je rekel. Čisto počasi. Brez neprijaznosti, in neposvečenosti.
“Hope.”
“Me, ne poznaš?” Je vprašal, spet enako kot prej.
Prikimala sem. Vedela sem, kdo je. Kateri Harry je to in iz kateri skupine je. Pa čeprav sem bila njihova oboževalka, se mi ni dalo skakati naokrog, in se osramotiti. “Vsaj ena, ki me noče ubiti.” Se je nasmehnil, in liso mali nasmeh sem mu vrnila.
“Lepa si.” Je šepnil, čisto blizu mene, jaz pa sem ga samo opazovala. On, je to rekel eni? On? Slavna oseba, ki pada samo na čudovite manekenke? Meni, ki nima pojma o lepoti? Ki ima uničeno življenje? Meni? Bilo je čudno. Tega mi noben že veliko časa ni rekel. Nisem vedela kako naj odreagiram.
“Oprosti.” Sem rekla in šla stran od njega. Nisem poslušala klice za njim, čeprav so me dobesedno vlekli nazaj, sem se uprla. Težko uprla. Stekla sem iz knjižnice, ampak sem se tam ustavila. Prijela sem za glavo. Prav imajo, res sem nesramna. Niti do besede mu nisem pustila priti.
___________________________________________________________________
“Adijo” Sem rekla v telefon in poskušala zadrževati solze.
“Adijo, Hope. Uživaj.” Je zašepetala teta po drugi strani.
Uživam naj. Kako? Sploh ne vem zakaj me tako hudo sovražijo, kako naj potem pridem do konca s tem in naj uživam?
“Kaj?” Sem rekla zvokom, ki so prihajali iz hodnika. Vrata so se odprla in naslikal se je Harry.
“Kaj počneš tu?” Sem zavpila, čeprav sem bila po eni strani vesela, da je tu, mislim, Harry. Po drugi strani pa nisem hotela da me vidi takšno.
“Pravo vprašanje je, kaj je narobe s tabo?” Je vprašal, ter me prestrašeno opazoval. “Nič ni.” Sem mu odgovorila in pogledala v svoje roke.
Sedel je ob meni, ter mi dvignil pogled. Moje oči so se še bolj zarosile, in nisem jih več morala zadrževati. Harry me je samo objel, ter me božal po laseh.
“Mi boš končno povedala kaj je?” Je še enkrat vprašal, ampak še vedno mu nisme morala povedati. Nisem mu morala. Samo nočem ga obadati z mojimi problemi. To je še zadnje kar hočem. Mislil bo, da sem zabita, ker ga po treh letih še vedno pogrešam, in ne bo me hotel več videti, ko mu bom povedala, da me vsi sovražijo.
Spustila sem ga iz objema, ter ga pogledala, kot da pričakujem odgovor na moje vprašanje.
“Prav. Sledil sem ti domov. Zdaj pa ti. Hope, resno mislim in boš mi povedala.” Je jezno rekel, ter me gledal ravno v oči.
“Bom ti povedala, samo ne danes.” Sem komaj izrekla, in na obrazu se mu je videla jeza.
“Samo pusti me. Prosim.” Sem zašepetala, ampak še vedno ni šel, samo opazoval je moje početje, ter ostal tiho. Mogoče pa je vseeno vedel, da mora biti tiho, in to mi je bilo všeč. Končno vsaj ena takšna oseba.
“Prav.” Je rekel, in se vstal. Najraje bi ga povlekla nazaj v svoj objem, ampak vedela sem, da bom tako naredila največjo napako svojega življenja. Niti poslovil se ni. Niti ´se vidiva´ ni rekel. Nič. Samo ´prav´.




´Bitch!´
´Ne zaslužiš si ljubezni!´
´O moj bog. Ogabna si!´
´Kako te lahko še imajo nekateri sploh radi?!´
´Navadni emo si!´
Roke so se mi začele tresti. Globoko sem začela dihati. In nič nisem morala videti, razen meglene obrise pred sabo. Spustila sem računalnik in stekla v kopalnico. Gledala sem se v ogledalo, in nisem se zavedala časa, ne kje sem, ne kaj sem. Ne vem, zakaj me sovražijo. Nisem vedela, zakaj sploh še živim. Vedela sem samo, kaj je bolečina. Kaj je krutost sveta. In vem, da tako ne gre več naprej. Iz sobe so se slišali zvoki računalnika, ki ti sporočajo besedila, in vedno več jih je bilo. Vedno več negativnih. Pogledala sem ga, in naenkrat so se mi vlile solze.
Samo odprla sem omarico, ter ven potegnila tablete. V kozarec sem si natočila vodo, ter tablete popila z njo. Vzela sem še dve, in naenkrat nisem več čutila svojih nog. Sesedla sem se, in opazovala srečen par, po televiziji, ki sta se objeta sprehajala po ulici. Bila sta tako srečna, vesela, zaljubljena. V glavi sem slišala samo smeh, in tiste grde besede. Pred očmi so se mi začeli kazati prizori, njih, kako grdo me opazujejo, kako me sovražijo, in kako bi me najraje videli samo kako mrtva ležim na tleh.
Zaprla sem oči, ter se poskušala sprostiti, ampak nisem morala, zaradi zvoka iz računalnika. Spet.
Odprla sem oči, ter s težavo počasi šla do njega. Spet samo isti kot prej. Ampak še hujši. Nobenega pozitivnega. Nobenega. Prijela sem se za glavo in sliko, ki je bila na nočni omarici zabrisala na tla. Steklo se je razbilo in me zarezalo po nogah, ampak se nisem vdala. Tudi nočna lučka je bila kmalu razbita, vse, popolnoma vse, kar mi je padlo pred oči, sem zabrisala na tla.
“Hope!” Se je zaslišalo od spodaj, ampak vseeno sem še razbijala in uničevala stvari, dokler se mi ni zvrtelo pred očmi, in padala sem. Steklo, ki je ležalo na tleh, me je zarezalo tokrat v roke, in zavpila sem od bolečine.
“Hope!” Vrata so se odprla in do mene je stekla mama, ter me objela.
“Kaj za vraga počneš?!” Je še enkrat zavpila, in začela sem jokati v njenem objemu. “Samo pusti me umreti. Prosim! Pusti me!” Sem zakričala, ona pa se je samo začela jokati z mano, in me ni spustila. Samo bolj me je še privila k sebi, in me pobožala po laseh.
https://data2.whicdn.com/images/93684739/large.gif
*klik*
31. december 2013
OMG!!!!
fucking biggggg NEXT!!!!
31. december 2013
neeeext+ srečno novo leto (:
31. december 2013
nexttttttttttttttttttttttttttttttt
31. december 2013
srečno novo leto tut tebi c;
31. december 2013
next
31. december 2013
neeeeyt!!!
31. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeext, človek!!!
31. december 2013
neeeeeeeext!!!
31. december 2013
fenomenalno, človek!
neeeeeeeeeeeeeee...xt!!!
31. december 2013
u159463
u159463
neeeeeeeext
31. december 2013
u142227
u142227
neeeeeeeeeeeext
31. december 2013
u155895
u155895
neext
31. december 2013
u158916
u158916
Next
+nova bralka
31. december 2013
u138721
u138721
še enkrat, happy new year, people!
srečno novo leto, pač<3
01. januar 2014
enako <333333
01. januar 2014
u138721
u138721



Gledala sem skozi okno, med tem ko je mama vozila proti šoli. V avtu je bila mučna, tišina, ki je niti ona, niti jaz nisva hoteli prelomiti.
“Mi ne boš povedala, zakaj si to naredila?” Se je vsaj ena od naju opogumila.
“Glej, Hope. Tudi jaz ga pogrešam in to veš. Ampak po treh letih, bi pa že lahko naredila korak naprej, ne?” Je jezno vprašala, ampak še vedno ni dobila odgovora.
Res ne ve, kaj se dogajal z mano. Ne ve, kako trpim. Ne ve, kako nočem več nazaj v šolo. Ne ve, kako poželjivo bi rada umrla, a vseeno po eni strani nočem.
“Vse bo še vredu.” Je šepnila, in parkirala na šolskem parkirišču. Brez odgovora, sem izstopila iz avta, in čakala, da se odpelje, potem pa začela teči. Tekla sem stran od šole, stran od Samanthe, stran od vseh. Hotela sem biti sama, končno vsaj enkrat sama. Brez nadležnih besed, ki so prepadale moje srce, brez smeha ostalih zaradi mene, brez trpljenja.
Ustavila sem se v parku, ter se vsedla na eno od klopc. Noge sem privila k sebi, ter glavo zakopala v svoja kolena. Vsaj enkrat sem, sama. Vsaj enkrat lahko v miru zadiham, in vsaj enkrat ne rabim skrbeti za vse ostale. Enkrat v življenu se počutim svobodno. Vsaj enkrat se počutim, kot da bi imela življenje v svojih rokah, ne da si me drugi vrteli okoli prsta.
“Hope?”
Ime. Glas. Glas, ki ga je izrekel je bil nežen, čustven, prijazen. Že dolgo, ga ni noben izrekel tako.
“Kaj za vraga počneš tu?! Prehladila se boš, pa še v šoli bi morala biti!” Je zavpil ampak sem ga ignorirala. Ignorirala sem osebo, ki me je klicala. Sedel je zraven mene, te me opazoval. Nežno je prijel mojo brado, ter jo dvignil. Harry.
“Pridi.” Je rekel, se vstal, ter mi pomolil roko, ampak je nisem sprejela. Sama sem se vstala, ter šla mimo njega, ta pa je zavzdihnil, ter se mi pridružil pri hoji.
“Pridi k meni, domov.” Je šepnil, da sem ga komaj slišala.
Z njim. S Harryjem?
___________________________________________________________________



___________________________________________________________________
Topla tekočina, je stekla po mojem grlu, ko sem spila požirek čaja, ki mi ga je Harry skuhal. Bil je dober. Čaj. Ne Harry.
“Hvala.” Sem komaj slišno rekla, od njega pa sem prejela samo nasmeh. Zavihala sem si rokave na Harryjevem polovru, ki mi ga je posodil.
“Kaj je narobe?” Je čez čas vprašal.
Nisem mu odgovorila in mu tudi nisem hotela, ampak me je še vedno gledal, kot da je ta odgovor pričakoval. Nisem hotela imeti opravka z njim, in ga ne bom imela. Samo sedela bom tukaj, srkala svoj čaj, in čakala da bo kaj rekel. Brez, da bi odgovorila.
“Oprosti, če te nadlegujem, ampak rad bi že enkrat zvedel, kaj za vrag je narobe. Skrbi me zate.”
Prhnila sem, ter se zraven nesramno nasmehnila. Koga pa le skrbi zame. Mama? On? ´Zelo verjetno ja`. Ampak njegov pogled je bil resen.
“Resno.” Je rekel brez kakršnegakoli heca.
“Ko bi vsaj vedel.” Sem mu končno odgovorila. Napol, ampak vseeno je vedel že preveč. Preveč za moje pojme.
Opogumila sem se, ter nadaljevala. “Pred tremi leti, je umrl moj oče. Moja najboljša prijateljica, me je začela ignorirati, sčasoma pa vsa šola. Čez nekaj mesecev, so me začeli zbadati, zaničevati…”
Nisem morala več nadaljevati, bolečina je bila prevelika. Sploh ne ve, kako je to boleče. Kako te lahko to uniči. Čeprav še vedno diham, ne živim. Ne živim po svojih načrtih, po svojih željah. Vedno je več ovir. Ja, mogoče jih že nekako premagam, ampak so vedno hujše, vedno bolj velike, ki jih težko premagaš.
Videla sem ga, bil je začuden, prestrašen, jezen. Vse slabo. Ni vedel kaj naj reče, saj sploh ni vedel, o čem govorim. O kakšni bolečini govorim. Verjetno je vseeno mislil, da ni kaj hujšega, ampak sem se motila. Vstal se je, ter me objel. Močno, čustveno i ljubeče.
“Ne skrbi. Vedno bom tukaj.” Je komaj šepnil, v mojih očeh pa so se začele zbirati solze, ki jih nisem morala zdržati. Padale so na Harryjevo majico, ki je postajala mokra, on pa me je samo božal po hrbtu, ter mi šepetal lepe besede, da bi saj za trenutek pozabila na vse grdo.
Moje oči postale utrujene od joka, ter se počasi začele zapirati.



___________________________________________________________________
za začetek, se vam opravičujem, ker ni blo nexta prej, ampak me tota kemija ubija-.-
tokrat bodo next, vsaj upam bolj pogostejši(;
12. januar 2014
neeeeeeext*.*
12. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttt
12. januar 2014
neeeeeeeeeeext
12. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeext
12. januar 2014
nnneeexxxttt
12. januar 2014
u155895
u155895
neeeeeeeext
12. januar 2014
neeeext kak popovnooo*o*
12. januar 2014
neext
12. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg