u145434
u145434
Hello, girls!!
Dobila sem neko fenomenalno idejo, ki morda ni tako fenomenalna. Gre za to, da je to 1D ff, ki nekako vsebuje Liama in Harryja, ostali bodo komaj kaj omenjeni, če sploh bojo. Nakladam.

ι cαη мαкє тнє sтαяs ∂αηcє foя yoυ




1. ♫ JUST LOOK AT ME NOW ♫

*3. oseba, neznana lokacija, neznan čas*
Ni vedel kaj naj stori. Vedel je samo to, da je stala tam z svojim modrimi očmi žgoče opazovala njegovo telo in, da ga je s vojim predrznim nasmeškom spravljala ob pamet. Vedel je tudi, da hoče to dekle. Hoče za svojo. Ko se je obrnila in hladnokrvno odkorakala stran se je počutil prikrajšan. Kot otrok, ki ne dobi bombona. Bil je navajen, da je s svojim telesom in zapeljivim nasmeškom povzročil, da so se dekleta lepila nanj, kot se muhe prilepijo na lovilec. Zato je stisnil pesti in udaril v najbližji zid. Počutil se je boljše. Ampak, on. Dobil je vse, kar je želel in vedel je, da bo njo dobil. Tudi če je to zadnja stvar, ki jo naredi v življenju.

*Evelyn Victoria Shelley*
Bil je samo še en dolgočasen dan. Začel se je z napornim vstajanjem ob pol štirih zjutraj. Z groznimi bolečinami v mišicah sem vstala s postelje in se odvlekla v kopalnico. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem dejansko šele opazila, kaj mi je povzročil včerajšnji trening. Po obrazu sem imela kaj nekar modric, presekano ustnico in predvsem modro oko, ki je najbolj privlačilo pozornost. Z vodo sem si osvežila obraz in si umila zobe. Iz omarice sem vzela maskaro in jo skupaj s pudrom vrgla v šolsko torbo. Vedno se ličim pred šolo. Če to namreč opravim prej, bolj kot človek zgledam kot okostnjak. Kar tudi sem. Zaradi zelo suhe postave sem v šoli velikokrat zmerjana in zaničevana. Ampak, nekako se vedno obnese, vsaj odkar treniram. Po tistem sem pridobila sedem kil čistih mišič. Svoje neukrotljive skodrane lase, sem spela v čop in po lasišču enakerno razporedila lasnice, da bi frizura zdržala vsaj za trening. Šolsko torbo sem si dala na hrbet, v desno roko pa sem vzela torbo za treninge in se odpravila v kuhinjo. Iz hladilnika sem vzela že včeraj pripravljen zajtrk in si ga postavila na mizo. Iz predala sem vzela žlico in hitro pojedla svoje koruzne kosmiče z jogurtom. Posodico in žlico sem položila v korito in se odpravila v vežo. Oblekla sem si puhovko, okoli vratu sem si ovila šal, na glavo pa sem si nataknila kapo. Previdno sem odstranila varnostno verižico in odklenila vrata. Iz omare sem vzela ključe in stanovanje iz zunanje strani zaklenila. Stekla sem po stopnicah navzdol vse do pritljičja in skozi vrata na mrzel zimski zrak. Vedela sem, da nimam več veliko časa, zato sem svoje lene in utrujene mišice pripravila do delovanja in stekla sem do kluba. Luči v klubu so bile še uasnjene kar pomeni, da Harryja še ni in v hipu sem se sprostila. S ključi, ki sem jih imela v torbi sem poskušala odklenila vrata. A naj sem še tako vrtela ključ v vse smeri, vrata se niso odklenila, zato sem z roko segla po kljuki in vrata so se odprla. To vsekakor ni pomenilo nič dobrega. Stopila sem noter in za sabo zaprla vrata, ker me je že pošteno zeblo. Na svoji levi sem hotela poiskati stikalo, a me je ustavila toplota neke druge roke in zagrabila me je panika. V hipu sem umaknila roko in hotela spet odpreti vrata, a sta mi dve roki, ki sta moji dlani potisnili ob steno to preprečili. Začutila sem toplo telo, ki se je pritisnilo tesno ob moje in vročo sapo ob mojem ušesu.
"Veš kaj sva se zmenila glede zamujanja," je tiho zarenčal in me močno ugriznil v ušesno mečico. Zajavkala sem in se poskušala izzviti iz položaja v katerem sem pristala. Zid za mano, Harry pred mano, njegovi roki pa vsaka na eni strani mojega telesa.
"Torej?" je nepotrpežljivo rekel. Ostala sem tiho. V takih trenutkih je najbolje ostati tiho. Če govoriš, ga lahko razjeziš in to ni tako hudo, kot par močnih ugrizov. Človek ima gotovo prednike med volkovi. Ima čudna nagnjena, da grize in ponavadi sem jaz tista, ki sem pogrizena, ker sem menda edino dekle, ki jo trenira, moških pa ne more gristi, ker bi potem mislili, da je gej.
"Še vedno čakam," je rekel ob mojem ušesu. Še vedno sem bila tiho. Bilo mi je neprijetno. Harryja nisem spoznala o njem nisem vedela niti najosnovnejših stvari. Niti njegovega polnega imena, niti njegove starosti. Vedno sva govorila samo o meni. Kako bi zmagala, to in ono. A, včasih imam občutek, da me Harry hoče ubiti. Na treningih imava pol urice ogrevanja, potem še pol urice boksanja v boksarsko vrečo, ostalo uro in pol se boriva med sabo. In vsi udarci, ki jih prejmem od njega so dani brez milosti in so zelo boleči. Ko ga vprašam, če je lahko bolj nežen, namesto odgovora dobil grd pogled, če je slabe volje, kar je pogosto, pa klofuto. Če to omenim komu v družini, recimo starejšemu bratu mi pove, da to dela, da bi bila bolj trdoživa, ali nekaj. Seveda doma ne povem vseh stvari recimo, da mi Harry ves čas po celem telesu pušča ugrize, ali pa, da je vzburjen večino časa, ko sva skupaj. Delno zato, ker Harryju to ne bi bilo ravno všeč, predvsem pa zato, ker so to male skrivnosti, ki jih skrbno zaklenjene čuvam v svojem srcu. Me pa zanima kako ravnodušno bi to sprejel George, ki je vedno tako zaščitniški do mene.
"Ne govoriš z mano?" je zašepetal. Njegova sapa se je premaknila navzdol in njegove ustnice so se nežno prilepile ob moj vrat. Čutila sem kako so njegovi zobje ostro ugriznili v mojo kožo in bolečino, ki se je ob tem sproščala je omilil le Harryjev jezik, ki je ves čas šaril čez krvavo znamenje. Po nekaj trenutkih, se je Harry očitno odločil, da bo nehal sesati mojo kri in se je umaknil. Nekaj časa je samo zrl vame, potem pa se je spet sklonil in svoje ustnice pritisnil na moje. Njegovemu jeziku se je vseeno nekako uspelo vrniti skozi moje zaprte ustnice in kmalu kot že milijonkrat prej raziskoval mojo ustno votlino. Nisem se mu odzvala, vedela sem, da ga jezim. Harry je poglobil poljub, ki je bil zdaj že grob in začela sem mu vračati poljube, drugače bi našel takšen ali drugačen način, da bi me lahko ugriznil v jezik, ali spodnjo ustnico. Njegove roke so spustila moje in odtavale do mojih bokov, moje pa se nezavedno in zelo nehote odplavala v Harryjeve kodre. Njegove dlani so čez mojo zadnjico odpotovale do stegen in z lahkoto me je dvignil, da sem noge ovila okoli njegovega pasu in lahko sem čutila njegovo vzburjenost ob mojem mednožju, kar je povzročilo majhne vozliče v spodnjem delu mojega trebuha. Ampak, če mu zdaj dam to kar hoče pomeni, da sem se vdala. Je kot nekakšna neizrečena stava med nama. Odmaknila sem se stran.
"Grozen si," sem rekla.
"Saj vem," se je zasmejal in me odložil, "veš, danes bi lahko namesto treninga kar nadaljevala s tem."
"Ne. Drugače bi lahko še spala," sem se pritožila.
"Ja, ja. Že dobro. Preobleci se," je rekel in se obrnil ter mi tako privoščil vsaj malo zasebnosti. Sezula sem si čevlje in si slekla puhovko. Dol sem potegnila majico in hlače, ter se preoblekla v kratke hlače in majico z naramnicami. Ravno, ko sem majico povlekla čez trebuh, se je Harry obrnil in zažvižgal.
"Kako si potreben. In perverzen," sem zasikala. Nasmehnil se je.
"Precej me zanima, kaj bi si o tem mislil George," sem rekla in si na noge poskušala natakniti superge.
"Me boš zatožila bratcu?" je vprašal in privzdignil obrvi.
"Ne," sem rekla in se vravnala, "ne bi ti bilo všeč." Vdano sem zavila z očmi.
"Pridna punca," je rekel in zelene oči so se mu spet pohotno zasvetlikale.
"Veš, da bi te najraje udarila," sem rekla.
"Jaz tudi tebe," je odgovoril, pogled pa se mu je zmračil. To je to. Ena slabih lastnosti na Harryju. Bliskovito hitro menja razpoloženja, da jim ni mogoče slediti.
"Ali pa kaj drugega," je zamomljal sam pri sebi, "ogrevanje."
^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ
Prvi vtisi?
Vam je všeč?
28. september 2013
u130737
u130737
O fak, to je popolno *OOOO* Začetek je res popoln *wwwww*
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!! :$$
28. september 2013
to je tok popolno....ljubezen na prvi pogled haha
next
28. september 2013
u125821
u125821
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
28. september 2013
u142563
u142563
*_____________*
Neeeext
29. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeextttt
29. september 2013
Neeext
29. september 2013
u124446
u124446
wow nemorem verjet da si dvomila o objavljanju te perfekcije...
neeeeext<3
29. september 2013
u124446
u124446
*in ja ful mi je všeč
29. september 2013
u145434
u145434
Next bo verjetno danes, sam nevem, ker je moja sestra z otroci pršla, pa še učit se moram.
29. september 2013
u124446
u124446
okej ti si kr čs uzem
29. september 2013
o fucking!!!!! next!!! iiii liam bo v zgodbici!!
29. september 2013
u145434
u145434
2. ♫ THAT WAS THE MOMENT I KNEW ♫

*3. oseba, neznana lokacija, neznan čas*
Vstal je s klopi na kateri je sedel že štiri uro in razmišljal ali naj jo pokliče. Moral ji je povedati, da je konec, ampak ni vedel kako.
"It's a big bad world," je zamomljal sam pri sebi in pritisnil tipko kliči. S hitrimi koraki se je odpravil proti svojem stanovanju in čakal, da se mu oglasi.
"Prosim?" se je oglasil njen glas.
"Živijo, srce!" je odgovoril, "nekaj ti moram povedati. Konec je."
"Ampak. Kako..."
Prekinil je. Vedel je, da jo je prizadel a mu ni bilo mar. Lepote Nje, dekleta iz nakupovalnega centra mu je zameglila um.
"It's a paradise," so bile naslednje besede, ki so prišle iz njegovih ust. Nasmehnil se je sam pri sebi. Kmalu je prišel do svojega stanovanja. Iz žepa je potegnil ključe in odklenil. Stopil je noter in za sabo zaklenil vrata in jih zapel še z varnostno verižico. Sprehodil se je skozi vežo in mimogrede s tal pobral uporabljen kondom. Brez raznih prostitutk je bila hiša prav nenavadno tiha. Z nasmeškom se je usedel na kavč ne, da bi se zmenil za nered v dnevni sobi. V roke je vzel računalnik in se prijavil na facebook.

*Evelyn Victoria Shelley*
"Kaj pri besedi 'močneje' ne razumeš?" je zavpil Harry. Zmajala sem z glavo in odkorakala stran. Z rok sem odvezala rokavice, da sem lahko prišla do pijače.
"Resnično si se polenila," je rekel Harry za mano. Trznila sem in voda iz plastenke se je zlila čez rob.
"Prestrašil si me," sem rekla. Zavila sem z očmi, v naslednjem trenutku pa pristala v položaju med steno in Harryjem.
"Te lahko nekaj vprašam?" sem vprašala.
"Raje ne," je rekel in odkimal z glavo.
"Imam občutek, da imaš vsak dan drugo punco. Poleg tega se do mene obnašaš skrajno neprimerno," sem rekla, "zakaj si tak?"
"Te ne briga," je rekel in stisnil ustnice.
"Ampak..." sem začela. Nadaljevati nisem mogla. Od Harryja sem namreč dobila.tako klofuto, ki se ne bi mogla primerjati z nobenim od udarcev, ki sem jih prejela kdaj prej v štirih letih. Po dveh sekundah sem gotovo imela rdeče lice. V oči so mi stopile solze. Zelo redko sem jokala. Vstala sem in šla ven iz dvorane. Trudila sem se, da bi izgledalo kar se da ponosno, a sem zaradi megle v očeh padla. Ostala sem na tleh. Zaradi pomanjkanja spanja, utrujenosti in stresa sem izgubila zavest.
*3. oseba, neznana lokacija, neznan čas*
Rabil je uslugo. Vendar ni vedel koga naj prosi zanjo. Na koncu se je odločil, da bo vprašal nekoga, ki se ukvarja s tem, njegova prijatelja. Poiskal je v imeniku njegovo ime in pritisnil kliči.
"Želiš?" je grob glas rekel v slušalko. Nasmehnil se je. Točno tak, kot se ga spominja. Slabe volje, ker ne dobi tistega, kar hoče.
"Poslušaj... Rabim dekle, ki bo podobna tisti, katere sliko dobiš na facebook," sem rekel.
"Za?" je vprašal.
"Imam zveze," sem odgovoril in prekinil.

*Evelyn Victoria Shelley*
“Vikki?” je vprašal globok glas. Nekaj sem zamomljala in se obrnila okoli.
“George je klical. Besen je. Name,” je rekel.
“Mmm,” sem rekla in stisnila k sebi njegovo roko. Odtegnil jo je.
“Daj no. Georgeu sem rekel, da sva v klubu. Če gre tja me bo ubil,” je rekel, zdaj že z zelo nepotrpežljivim glasom. To me je prebudilo.
“Kje sva?” sem vprašala in se sunkovito usedla. Ozrla sem se okoli sebe. Ležala sem v postelji s črnimi prevlekami v sobi, ki je bila v popolni kombinaciji črno-belo.
“Koliko je ura?” sem vprašala.
“Tri,” je odgovoril, ko je hitro pogledal na zapestno uro.
“Mati mila. Zamudila sem šolo,” sem rekla. Harry je skomignil z rameni. Na njem je bilo nekaj drugačnega. Nekaj na njem je bilo drugače. Nekaj časa sem ga samo opazovala. Nasmehnil se je.
“Kaj gledaš?” je vprašal in se zasmejal. Odkimala sem. Ni bil oblečen tako kot ponavadi. Vedno je bil v trenirki, zdaj pa je bil v črnih oprijetih kavbojkah in beli srajci.
“Domov moram,” sem rekla.
“Zakaj? Čez eno uro imava tako ali tako trening,” je rekel.
Vstala sem s postelje in čutila Harryjev pogled na sebi.
“Kaj ti ni jasno?” sem ga vprašala. Pogled se mu je zmračil in stopil je proti meni, dokler ni stal za mano. Vodil me je naprej, dokler nisem stala pred ogledalom v velikosti človeka. Harry je stal za mano in njegovo toploto sem lahko čutila ob mojem celotnem hrbtu. Ena njegova roka je nežno prijela mojo, druga pa je šla pred mano in me nežno pobožala po licu. To je preusmirilo mojo pozornost v dvigalo. Oblečena sem bila v Harryjevo sivo majico, ki mi je segala malo čez rit. Bolj, kot to pa me je šokirala modrica na mojem licu, ki je ostala od jutranje klofute. Ob Harryjevem dotiku je zaseskelelo.
“Nisem hotel,” je zašepetal, “razjezila si me.” Svojo roko sem potegnila iz njegove. V njegovih očeh v ogledalu sem lahko opazila, da mu je zares žal.
“Harry. Rada bi šla domov. Samo spusti me domov,” sem rekla. Njegov topel dotik je zapustil moje lice.
“Prav,” je rekel z trdim glasom. Razjezila sem ga. To pa ne bo dobro, »pojdi. Danes ne bova imela treninga. Se vidiva jutri.« S temi besedami je zapustil sobo. Na naslonjalu stola sem opazila moja oblačila. Slekla sem majico, jo zložila in položila na posteljo. To mu dolgujem. Oblekla sem svoja oblačila. In vzela moje stvari. Kmalu me bo začelo skrbeti, kako me je Harry iz kluba spravil do sem. Odprla sem vrata sobe in pregledala, če je teren prost. Stopila sem ven in se ozrla okoli sebe. Točno nasproti sebe sem zagledala vhodna vrata in se sprehodila do njih. Harryja ni bilo nikjer videti, ampak njemu ne moreš zaupati. Vrata so bila odklenjena. Stopila sem ven in ugotovila, da sem v bloku. In Harryjevo stanovanje je v najvišjem nadstropju, saj naprej ni bilo stopnic, ki bi vodile še višje. Odpravila sem se po stopnicah in v dveh minutah sem prišla v pritličje. Območje sem prepoznala v hipu, ko sem prišla na prosto. Bila sem samo dve ulici oddaljena od našega bloka. Hitro sem se odpravila domov. Rabila sem deset minut, da sem ključ vtaknila v ključavnico. Po pravici. Bila sem zmedena. Nisem vedela kakšna čustva naj gojim do tega kar mi je storil Harry. Bila sem jezna. Nanj nikoli nisem bila jezna, ko sem prejemala razne udarce. Ampak borila sva se med sabo. Lahko rečem, da ni bil edini z modricami. Kateri moški pa še udari dekle, ko je nemočna, stisnjena med steno in njega? Po drugi strani pa… Kateri moški, dekle v nezavesti in vse njene stvari odnese od kluba do svojega stanovanja, sploh, če ta razdalja ni tako majhna. Lahko rečem, da ni bila. Obrnila sem ključ in vrata so se odprla. Stekla sem po stopnicah do našega stanovanja nekje na sredini. Odprla sem vrata, ki so skoraj zletela iz tečajev in priletela sem naravnost Georgeu v objem.
»Kje si, sestrica?« se je zasmejal.
»Doma,« sem mu rekla in se nasmehnila.
»Pridi. Gotovo si lačna,« je rekel in me povlekel proti kuhinji. No, bilo je res. Ko sem vase spravila piščanca in pomfri, sem se odvlekla v svojo sobo, da bi poklicala sošolko, ki bi mi povedala kaj so delali v šoli. Iz žepa sem potegnila telefon in opazila ogromno neodgovorjenih klicev in sporočil. Vse od mame in Georgea. Ravno sem hotela poklicati sošolka Jenny, ko mi je zazvonil telefon. Skrita številka. Po navadi se skritim številkam ne javljam, ampak neka višja sila me je prisilila, da sem se.
»Prosim?« sem rekla.
»Vikki? Lahko danes prosim prideš na trening?« je vprašal globok glas, ki sem ha prepoznala v prvi sekundi.
»Pridem,« sem rekla, ne, da bi dvakrat pomislila. Nekaj je bilo drugače in morala sem ugotoviti kaj. To je zato, ker sem radovedno oseba.
»Žal mi je,« je rekel in poklopil.
29. september 2013
u130737
u130737
Fuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuck, you're killing me. *wwwwwwwwwwwwwwww*
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!
29. september 2013
Neeext
29. september 2013
u124446
u124446
neeeeeeeext <3
30. september 2013
Neeeext
30. september 2013
u142563
u142563
Neeext
01. oktober 2013
u145434
u145434
Next je posvečen нαяяч'ƨ ƨʟυт., ker ne maram ubijat ljudi in nočem, da umre in hvala vsem ostalim, ki berete.... rada vas mam... <3333333, pa bodte mal pozorni, na datume, ki jih pišem pr tretji osebi, drgač vam kmal ne bo nč več jasn
^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ^ˇ
3. ♫ RUNNING OVER THOUGHTS THAT MAKE MY FEET HURT ♫ž

*3. oseba, neznan kraj, 14. april 2014*
"Ne morem verjeti,.da je vse zajebala," je zahropel. Zadnja stvar, za katero je hotel slišati je bila policija. Prijatelj mu je rekel, da bo poskrbel, da ne bo policije, a očitno ni poskrbel dovolj dobro. Besno je v imeniku poiskal prijateljevo številko in tako močno udaril po ekranu, da je ta skoraj počil.
"Halo?" se je na drugi strani oglasil glas. Zadihan in hripav.
"Poslušaj me. Zajebala je. Prijavila me je policiji. Zakaj si ji povedal?" je zarenčal v telefon.
"Nisem ji. In ni te ona prijavila. Trenutno je tukaj z mano. In z motil zi naju sredi nečesa, kar je pomembno," je rekel, tudi on razjarjen, ker si je njegov prijatelj drznil obtožiti osebo, ki..... Jo je ljubil.

*Evelyn Victoria Shelley*
Čudno. Poklica sem Jenny in ugotovila kaj je bilo za nalogo. Napisala sem si na listek, se poslova od Jenny in se lotila naloge. Čeprav mi ni šlo najbolje. Po mislih mi je ves čas lazil Harry.
"Sestrica. Ura je dvajset do. Morala boš iti," je čez dve minuti v mojo sobo vrdl George. Saj ne, da sem veliko naredila.
"Grem," sem rekla in pograbila torbo.
"Evelyn?" je vprašal George.
" Prosim?" sem rekla medtem, ko sem raztreseno iskala plastenko.
"Si v redu?" me je vprašal George.
"Jap," sem rekla in iz omare v kuhinji povekla ven novo plastenko vode. George je ves čas hodil za mano, medtem, ko sem delala obhode po hiši, da bi našla kar sem iskala.
"Si sigurna, da ni kaj narobe?" je vprašal.
»Jap,« sem rekla in se vprašala, če je res. No, bilo je, čeprav sem imela nekoliko čuden občutek.
»Okej,« je rekel George, »lepo se imej.«
»Aha,« sem rekla in se s torbo odpravil ven iz stanovanja. Ko sem prišla dol, do pritličja in stopila na prosto, sem se že hotela odpraviti proti klubu, a me je prehitel mobitel in spet ta prekleta skrita številka.
»Prosim?!« sem se oglasila.
»Vikki?«
»Jaz.«
»Okej. Pridi k meni. Ko boš spodaj pokliči, prav?«
»Okej?«
»Ja.«
»Adijo.« Prekinil je. Kako je to čuden človek. Spremenila sem smer in se odpravil proti Harryju. Zdaj vem, kje živi.
Med potjo sem razmišljala o mojem življenju splošno, ker se mi zdi, da je bolj malo kot več ljudi z takim kot jaz. Vsaj dokler se nisem zaletela v svetilko.
»Prekleto!« sem tiho zaklela in se odpravil naprej. Ko sem prišla do Harryjevega bloka, sem se vprašala, kako zaboga naj ga pokličem, če nimam njegove telefonske (za vse, ki ne veste: skritih številk ne moreš poklicati nazaj). Ampak, kako on misli, naj ga pokličem. Mislim, saj ni neumen. Razen, če je mislil, da ga dobesedno pokličem. No, konec koncev lahko tudi to naredim.
»HARRY!!!!!!« sem zavpila in nekateri ljudje v okolici so se radovedno ozrli k meni. Nisem bila tiste vrste oseba, ki bi človeka priganjali naj nekaj naredi. Tako ali tako, ne maram težit.
»Bu?«
»Aaaaaa! Ti si nor, majke ti!«
»Hm, oprosti?« je vprašal.
»Ja, je kul,« sem rekla in resno razmišljala ali naj mu primažem kakšno klofuto ali dve. Bil je oblečen v iste kavbojke kot prej, in v belo srajco, tudi isto kot prej.
»Nekam preveč si pošlihtan?« sem komentirala. Skomignil je z rameni.
»Nekam morava iti,« je rekel.
»Torej ne bova imela treninga?« sem vprašala, nisem pa točno vedela ali naj bom, vesela ali žalostna, na koncu pa sem se odločila, da bom presenečena.
»Ne…. Ne danes,« je odgovoril.
»Okej?« sem bolj vprašala, kot rekla.
»Pridi. Zdaj morava iti,« je rekel in me začel vleči za sabo do garaž.
»In kam greva?« sem vprašala.
»Presenečenje,« je tiho rekel, » nekako.«
»Okej,« sem rekla. Počakala sem, da je odprl vrata garaže in noter je bil bleščeč bel volvo. Harry je šel na sovoznikovo stran in odprl vrata.
»Lady's first,« je rekel z nasmeškom, ki je razkril vse njegove bleščeče zobe. Zavila sem z očmi in se z majhnim nasmeškom usedla v avto. S Harryjem je absolutno nekaj hudo narobe. Šel je okoli avta in se usedel noter. Prižgal je avto in speljal je iz garaže in z daljincem zaprl vrata.
»Kam si že rekel, da greva,« sem ga vprašala.
»Nič nisem rekel,« se je zasmejal.
»Tudi prav,« sem rekla in ga s strani pogledala.
»Kaj,« je vprašal, ko je zavil na prometno cesto.
»Smešen si?« sem rekla.
»Si kaj rekla?« me je vprašal.
»Ne. Prisluhe imaš,« sem se zasmejala.
»Tudi prav,« je rekel z nasmeškom na obrazu.
01. oktober 2013
u130737
u130737
Awwww, hvala za posvečen next *O* I freaking love it!
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!
01. oktober 2013
u124446
u124446
next ćimprej
02. oktober 2013
neeext
03. oktober 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
03. oktober 2013
Neeext
03. oktober 2013
neeext
03. oktober 2013
next
03. oktober 2013
OMGOMGOMG!!!! JST SM OBSEDENAAA<333 TO JE NEKI NAJBOLJŠEGAA SPRAVI SE NEXTAT KI ME BO POBRALO *_______* *..*<333
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXTT
03. oktober 2013
neeext
03. oktober 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!! res najboljš pišeš!! I LOVE THAT STORY!!! <3333333333333333333333333333333333333333333 +nova bralka
03. oktober 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
04. oktober 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani