Hej, punce
Že veliko časa pripravljam novo zgodbico, čeprav vem, da imam za dokončat še tisto s Colom in Maddie in obljubim, da jo bom nadaljevala.
Zgodba, ki sem jo zdaj začela pisat mi je pri srcu in upam, da bo všeč tudi vam, če jo boste seveda brale. Pisala jo bom v imenih štirih oseb.

1. STELLA


»Dovolj spanja, Stella. Vstani, kosilo bo čez dve uri. Goste dobimo, ne bodi tako nesramna.« slišim vdor mame in njeno glasno, nadležno govorjenje. Začutim pekoč občutek v očeh, ko me zaslepi močna svetloba zunanjega sveta, ko odgrne snežno bele dolge zavese. Zavzdihnem in jo pogledam. Temno rdeča obleka do kolen ji poudari njeno telo, lasje speti v elegantno figo pa jo mogoče malo postara. Črni salonarji odmevajo po tleh med tem ko se sprehaja po sobi.
»Jutro tudi tebi, mami.« mi uspe izreči nekaj besed. Grdo me pogleda kar pomeni, da moram vstati iz svojega toplega, varnega zavetja. »Prisežem, da se bom začela zaklepati.« rečem in se spravim v sedeč položaj.
»Ne bodi neumna. Saj veš, da sem sposobna ta vrata tudi razbiti.« mi reče nazaj in zapusti mojo sobo. Leno vstanem in preklinjam vse kar je možno. Lase si spnem v visok čop nato pa se pretegnem. Malo se lahko predstavim med tem ko hodim do kopalnice. Ime mi je Stella Christine Baker in imam 20 let. Živim s svojimi premožnimi starši, odvetnico Jillian in podjetnikom Ericom ter bratom Wrenom. Verjetno mislite, da je super imeti bogate starše, vilo z bazenom, veliko prijateljic in ogromno zabav. No, naj povem, da ni. Vsaj pri meni ne. Starševske ljubezni z bratom ne poznava, saj sva bila več z najino varuško Betty kot pa njima dvema. Nikoli ju ni doma, če pa sta je to zaradi kakšnih dogodkov, ki se dogajajo pri nas doma. Recimo danes. Edina oseba na katero se lahko zanesem je moj dve leti starejši brat. Zanj bi naredila popolnoma vse in vem, da tudi on zame. V večini pa svoje življenje sovražim.
»Stella, si že?« slišim Wrenov zaspan glas. Včeraj je bil pri najboljšemu prijatelju, njegovo ime je nekaj na A, kjer se zabavata. In z zabavo mislim na seks, droge in alkohol. Iz omarice vzamem tableto proti bolečinam in odprem vrata. Pred obraz mu pomaham s čudežno tableto in na obraz se mu nariše majhen, trapast nasmešek. »Najboljša si, S.« reče in me poljubi na čelo. Slečem si pižamo in hitro skočim pod tuš. Ko končam se oblečem v sveže spodnje perilo in ogrnem kopalni plašč, da lahko varno pridem do svoje sobe. Odprem garderobno omaro in pred mojimi očmi zagledam nežno roza obleko z globokim izrezom, na njej pa listek. Pogledam ga. »Oblečena boš v njej, brez komentarja. Z ljubeznijo, mami.« preberem. Je lahko še bolj trapasta? Z ljubeznijo? Dobra šala. Oblečem se in sedem na stol, da se lahko naličim. Izberem rjave odtenke senčil, svoje dolge trepalnice poudarim s črno maskaro, lica pa z rjavo-zlatim bronzerjem. Ustnice si namažem z nežno roza šminko, čez njo pa dam glos, ki se malo blešči. Lase si nakodram, obujem pa črne salonarje. Pogledam se v ogledalo. Zadovoljna sem s svojim izgledom, na živce mi gre le globok izrez, ki je bolj značilen za mojo mami kot zame. Odidem iz sobe in se odpravim k bratovi. Potrkam na vrata in kmalu mi jih Wren odpre.
»Globok izrez? Nov stil oblačenja, sestrica?« me začne zbadati. Zavijem z očmi.
»Čudežna tableta deluje, me veseli.« rečem in stopim v sobo. »Očitno je bilo včeraj noro, a ne?« ga vprašam. Prikima in nadaljuje z zapenjanjem gumbov na snežno beli srajci, ki mu poudari njegovo telo. »Nehati moraš s tem, Wren.« Ustavi se in me pogleda.
»S čim?« me vpraša in se zraven naredi neumnega.
»Z drogo in alkoholom. Seks ti pustim.« odgovorim na njegovo vprašanje. »In z druženjem s tem tipom, Ashtonom ali kaj je že.« še dodam.
»Asher.« me popravi. »Nič takega ni, Stella. Samo zabavava se. Mladi smo.« Zabava pa taka, ja.
»Nič takega? Ne vem, kdaj si bil nazadnje trezen, v obeh pomenih. Uničil se boš.« rečem. »Če te ne bom prej uničila jaz, idiot.« povzdignem glas in zdrzne se. Vem, da sovraži vpitje oziroma vse kar je povezano z glasnim govorjenjem. Otroške travme. »Oprosti.« zamrmram in ga objamem. Zmoti naju močno trkanje na vratih. Wren jih odpre in pred njimi zagledava mami. Grdo naju pogleda, ker očitno lepega pogleda nisva vredna.
»Pridita dol, gostje so prišli.« reče in odide. Pogledava se in vem, da si on želi izginiti prav tako močno kot jaz.
»Čas je za šov, bratec.« rečem in skupaj se odpraviva dol, v jedilnico.
♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

Prvi vtisi, mnenja?
23. februar 2020
Next
24. februar 2020
Next
25. februar 2020
Next, boš še kaj pisala?
28. februar 2020
Next
02. marec 2020
Next
02. marec 2020
Next
03. marec 2020
Hej
Tukaj je nov Next, nova oseba.
ASHER

To kar sem čutil v svoji glavi ni niti malo podobno mačku. To je bolj tiger ali pa cel nilski konj. Potrudil sem se odpreti oči, čeprav me je svetloba tako zaslepila, da bi zajokal.
»Asher!« slišim glas svoje mlajše sestre, ko vdre v mojo sobo. Zadavil jo bom, dobesedno. »Odgrnila bom zavese. Mami je rekla, da moraš vstati. Vabljeni smo na kosilo.« še vedno govori. Moje misli so pri zabavi včeraj. Nazadnje kar se spomnim je to, da sva bila z Alison v sobi za goste, kjer sva uživala. Kako sem prišel nazaj do dnevne sobe, nimam pojma. Tudi vem ne, kdaj je Wren odšel.
»Bom prišel dol, ko se uredim, Ellie.« spravim iz sebe. Usede se na posteljo, poleg mene. Gleda me direktno v oči in to sovražim. »Kaj je?« jezno rečem. Skomigne z rameni. Vem, da sem večinoma časa slab brat, vendar za njo bi ubijal.
»Nehati moraš s tem, Ash.« mi reče. Moja mlajša sestrica mi pametuje. Spravim se v sedeč položaj, obraz si zakopljem v roke, saj se mi prekleto dobro zavrti.
»S čim?« neumno vprašam. Vem, da misli zabave, predvsem drogo in alkohol. No, tudi droga se sliši preveč grozno. Trava, misli na travo in alkohol.
»Alkoholom, travo, porivanjem vsak dan druge. Ne bi se čudila, če bi imel že kakšno spolno bolezen.« se razjezi. Smešna je, ko se razjezi. Obrvi spravi v nekakšno čudno pozo, žila na čelu pa ji tako izstopa, da bi lahko padla ven.
»Ubijam bolečino, Ellie.« zasanjano odgovorim in počasi vstanem iz postelje. Smrklja še vedno trmasto sedi na moji postelji.
»Bolečino lahko ubijaš tudi na drugačen način. Recimo s športom ali pa poslušanjem glasbe, igranjem igric, prekleto. In? Je bolečina danes kaj manjša? Je Alison opravila dobro?« ne odneha. Naredim pest in poskušam globoko dihati.
»Prekoračila si mejo, ven.« zarenčim in spet me gleda direktno v oči. »Ven, Eleanor.« še enkrat rečem. Uboga me in odide. Torej, ime mi je Asher. Asher Clayton. Star sem 22 let in živim v ogromni hiši z bazenom. Moja dva sta bogata, imata svojo modno hišo. Namenoma nisem rekel družina. Nismo družina. Živimo skupaj, seveda, vendar med seboj ne komuniciramo veliko. Največ z Ellie, malo manj z mami, z njim pa le če je nujno. Moj najboljši prijatelj je Wren. Pred kratkim sva se začela družit, saj sem prišel v njihov razred. Rad ima tako zabavo kot jaz. To mi je všeč. Spravim se pod tuš, da pridem malo k sebi. Vsa ta kosila sem sovražil. Sovražil sem to, da se moram pretvarjati kako super se razumemo in kakšna ljubezen je med nami. Med nami ni nobene ljubezni. Oblečem si sveže boksarice, svetlo modro srajco in črne kavbojke. Ogrnem si usnjeno jakno in se odpravim v pritličje. Mami že čaka, oblečeno ima črno obleko do kolen, vrat pa ji krasi zlata verižica.
»Pripravljen?« me vpraša s kislim nasmehom. Rad jo imam, zelo. Žal mi je, da je tako nesrečna.
»Nikoli.« ji odgovorim in se nasmehnem. Po nekaj trenutkih prideta tudi Ellie in on. Odpravimo se v avto in odpeljemo. Dobre pol ure kasneje stojimo pred lepo hišo, mogoče malo manjšo od naše, vendar res lepo. Nekdo super ureja okolico, saj so rože čudovite. Ja, fant sem in rad imam rože. V svoje misli sem bil tako zatopljen, da me je zdramil šele komolec od Ellie, ko me je rahlo boksnila v rebra.
»Henry Clayton, končno, prijatelj.« mojega očeta pozdravi tip, očitno kakšen star prijatelj. Vsi se rokujemo, minuto kasneje pride še žena, za njo pa dva najstnika. Wren. Moj prijatelj Wren! »To je moja družina.« jih predstavi in vsi se kislo nasmehnejo. Z Wrenom se prijateljsko rokujeva in nasmehneva. Dan bo še dolg. To veva oba.

♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡
Upam, da vam je všeč, čeprav je to šele začetek
10. marec 2020
Next, všeč mi je
10. marec 2020
neeext
11. marec 2020
Tinky Granger
Tinky Granger
Ja res super pišeš
Neeext
12. marec 2020
Next
12. marec 2020
Neext
13. marec 2020
Next
13. marec 2020
Tinky Granger
Tinky Granger
Next
13. marec 2020
Next
14. marec 2020
Next
15. marec 2020
Hej, punce
Upam, da se ne dolgočasite preveč v karanteni. Če se, je tukaj nov del zgodbe
Eleanor ''Ellie''

Tišina v avtu, ko se peljemo na to trapasto kosilo me ubija. No, saj sem navajena, vendar vseeno je občutek res beden. Brat ima v ušesih slušalke, da se izogne pogovoru, če bi do njega slučajno prišlo, mami nesrečno gleda čez okno kot, da je v nekakšnem žalostnem filmu, oči pa gleda naravnost na cesto, čisto mrtvo. In jaz? Jaz razmišljam. Tako kot vedno. moje ime je Eleanor Lucy Clayton, vendar me vsi kličejo Ellie ali El. Stara sem 20 let. Na svetu imam najraje svojega brata pa čeprav je včasih res kreten. Smo bogati. No, starša sta. Po navadi imajo bogati ljudje veliko prijateljev. Jaz nisem med njimi. Na prejšnji šoli sem imela največ dve osebi s katerima sem se pogovarjala. Ta šola zdaj… tu mi še ni uspelo navezati nobenega stika za razliko od mojega brata. Z njim želijo biti vsi prijatelji, od punc do fantov. Včasih si želim, da ne bi bili bogati, mogoče bi se takrat imeli rajši.
»Prispeli smo.« reče nežen mamin glas. Pogledam Asherja, ki brez besed iztakne slušalke iz ušes. Vsi izstopimo in se odpravimo proti veliki hiši. Opazim, kako brat gleda okolico. Rad ima rože.
»Obnašajta se primerno, prav?« nama reče oči, jaz prikimam, Ash pa gleda v vrata. Rahlo ga boksnem v rebra, saj se vrata že odprejo. Tip, približno tako star kot oči ga pozdravi, z nami pa se rokuje. Vsakič se prisiljeno nasmehnem, ko se kaj pošalita. Par minut kasneje za njim pride njegova žena in njuna dva otroka. Punca je res lepa, stara približno tako kot jaz. Fant… fant pa je božanski. Njegove oči so bile čokoladno rjave, že skoraj črne, prav tako lasje. Telo je imel dobro izklesano in njegova bela srajca mu je to poudarila. S kotičkom očesa sem pogledala v brata, ki je prav tako kot sem jaz občudovala fanta, on dekle. Ko pridejo do nas se rokujemo, Ash in fant pa se prijateljsko rokujeta. Rahlo se začudimo ampak temu ne posvetimo preveč pozornosti. Odpeljejo nas v dnevno sobo, kjer vsi sedemo. Na klubski mizici je ogromno slanih in sladkih prigrizkov. Dekle sede zraven mene in postane mi nerodno.
»Torej, s tvojim bratom se moj zmešani brat druži.« začne pogovor. »Sta nova?« še vpraša. Res je prijazna.
»Očitno sta se norca našla.« rečem. »In ne, nisva nova. Na drugo šolo sva hodila.« ji odgovorim in zamišljeno prikima. »Pa ti? Si tudi ti podedovala zmešanost?« jo vprašam in zasmeje se.
»Ne, to sem prepustila Wrenu.« odgovori, jaz pa pogledam vanj. Z Ashem sta zatopljena v pogovor in ko se zasmeje vidim, da mu zažarijo oči. Nekaj časa še klepetava o šoli, filmih in serijah potem pa se nama pridružita najina brata.
»Me veseli, da končno spoznam fanta s katerim se moj brat zabava.« Stella reče mojemu bratu. Nasmehne se ji. »Nisem pa vedela, da imaš tudi zelo kul sestro.« še doda. Ash me pogleda, zavije z očmi in pogled preusmeri nazaj k njej.
»Ja, včasih zna biti kul.« odgovori in grdo ga pogledam. Vem, da se le šali ampak vseeno.
»Tudi ti nisi bleščeč.« rečem in iz Wrena pridejo nekakšni ''uuu'' in ''ooo''. Ash me pogleda v smislu, da mi bo vrnil kasneje.
»Mislim, da bomo postali dobri prijatelji.« zbadanje prekine Stella in s kozarcem šampanjca pomoli roko v zrak, da nazdravimo. Naši starši se tudi pogovarjajo, za enkrat kaže, da bo brez zapletov. Pogovarjamo se, smehljamo, bla, bla bla. Uro kasneje nas njihova pomočnica pokliče h kosilu in vsi pridno odkorakamo tja. Pečen piščanec in pečen krompir, moja najljubša jed. Bilo je res odlično. Za sladico je bila čokoladno-jagodna torta, tudi odlična. Spet smo se presedli v dnevno. Komaj sem čakala, da gremo domov, da se lahko preoblečem v pižamo in uležem v posteljo.
»Pridem takoj.« rečem in pokažem na telefon, čeprav me ni klical nihče. Asher je dobil zaskrbljen izraz na obrazu zato sem se nasmehnila. Vedel je, da me nihče ni klical ali pa mi pisal. Le malo sem rabila biti sama. Previdno sem stopala po hiši, da sem prišla v zgornje nadstropje. Na stenah so visele slike, razne rože, morje, tihožitja. Nikjer družinskih slik. Prva vrata na levi, Stellina soba. To vem zato, ker z roza črkami piše njeno ime, očitno še iz otroštva. Rahlo se nasmehnem, saj se spomnim, da sem tudi jaz vedno želela to. Še se sprehodim naprej, do konca, kjer so bila vrata priprta. Previdno pogledam notri in vidim nekakšno knjižnico. Radovedno odprem vrata in stopim naprej. Vonj po knjigah me osreči. Stopim do knjižne police, kjer zagledam knjigo Lolita. Začnem jo prebirati, saj je bila včasih moja najljubša knjga. Imela sem jo doma, dokler mi jo oči ni vrgel v smeti.
»Resno? Tako se zabavamo, ti pa pobegneš za to, da bereš knjigo?« slišim glas, ki me tako zelo prestraši, da knjigo izpustim.
»Sranje. Oprosti.« rečem in poberem knjigo ter jo vrnem na polico.
»Nisem te hotel prestrašiti. Saj lahko bereš, če želiš.« skomigne z rameni. Odkimam in se rahlo nasmehnem.
»Upam, da si bil sarkastičen z zabavo.« rečem. »Jaz komaj čakam, da grem domov.« še dodam in se primem za usta, ko ugotovim, kaj sem rekla. Zasmeje se in si gre z roko čez lase. Prekleto, kako lep je.
»Verjemi, tudi jaz komaj čakam, da odidete.« mi pove, njegova ramena se rahlo sprostijo. »Ubijal bi za en joint.« doda in grdo ga pogledam.
»Moj brat verjetno tudi.« mu odgovorim. Prikima. Tam stojiva še nekaj časa, noben ne ve, kaj bi rekel. Bilo je malce čudno ampak hkrati prijetno.
»Grem dol. Preden me moji ubijejo.« rečem in se odpravim proti vratom. Še enkrat preverim, če je knjiga na istem mestu kot je bila.
»Prijeten pogovor je bil, Eleanor.« reče z žametnim glasom, moje ime pa poudari.
»Ellie.« odgovorim in zapustim knjižnico.
V moji glavi se dogaja pravi kaos, ker se ne zavedam čisto dobro, kaj je bilo to. Mislim, nedolžen pogovor. Prvič se je zgodilo, da je fant začel pogovor z mano. Pravi pogovor. Če so se fantje pogovarjali z mano je bilo to zaradi domače naloge ali pa v povezavi z modno hišo mojih staršev. Ne morem verjeti.
»Ellie, končno. Čakali smo te. Odhajamo.« mi priliznjeno ampak nežno reče mami, oči pa me malo grdo pogleda. Jaz svoj pogled preusmerim v Asherja in se nasmehnem, da bo vedel, da je vse v redu. Poslovimo se od družine, manjka le Wren. In jaz vem kje je. Stelli še enkrat pomaham preden sedemo v avto. Moje misli odplavajo k Wrenu takoj, ko sedem v avto.
♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

Upam, da vam je všeč. Vesela bom mnenja
11. april 2020
Next
11. april 2020
Neext
11. april 2020
Next
14. april 2020
Next
14. april 2020
Hello
Po zelo dolgem času, je tukaj nov Next. Vem, da za enkrat še ni nič zanimivega, saj se osebe šele predstavljajo ampak postalo bo zanimivo.
Upam, da ste vse zdrave, prav tako vsi v vaših družinah
WREN

Ko je odšla iz naše hišne knjižnice sem še vedno vohal njen vonj. Vonj sivke, ki sem ga drugače sovražil, je na njej dišala tako zelo, da me je kar zabolelo. Nasmehnem se, ko se spomnim na njen prestrašen obraz. Kot, da je videla duha. Njena nedolžnost je bila nekaj posebnega. Njeni svetli lasje, drobna postava in oči v katerih bi se z veseljem izgubil, če bi bil normalen. Pa nisem. Nikoli se ne navežem, na nobenega. Vsi iščejo samo korist. Niso z mano prijatelji zato, ker želijo. Z mano so prijatelji zato, ker so moji starši bogati. Sovražil sem to. Seveda sem se delal, da mi je vseeno, vendar včasih bi bilo lepo imeti najboljšega prijatelja, ki mu zaupaš vse. Stelli zaupam veliko, res veliko ampak to ni isto. Zdaj imam Asherja, čutim, da mu lahko zaupam. Dober fant je, prav tako ima rad enako zabavo kot jaz. Res si želim, da bi postali dobri prijatelji.
»Wren?« slišim mamin glas, ko vstopi notri. Obrnem se, da jo lahko vidim v obraz. Njen obraz je utrujen, vidim njene podočnjake, čeprav ima na sebi ličila. »Nisi se prišel poslovit od prijateljev.« še doda. Kislo se nasmehnem. Nisem vedel ali bo vsak čas začela vpiti ali je ta trenutek dejansko prijazna.
»Ja, vem. Oprosti.« rečem in poskušam oditi v svojo sobo.
»Oči ni bil zadovoljen.« njen glas postane bolj globok, temačen.
»Saj nikoli ni.« se nasmehnem in odidem iz knjižnice. Najraje bi ostal notri, saj diši po sivki, vendar je notri nekdo, ki mi kvari veselje. Odprem svojo sobo, na svoji postelji zagledam rjavolasko v svetlo roza obleki z globokim izrezom, ki niti malo ni njen stil. Sovražila je roza stvari, sovražila je obleke v katerih se je počutila umazano, kot nekakšen objekt, ki ga morajo vsi videti. Njena lepota je bila to kar so vsi videli na njej. Noben je ni videl. Nobenega ni brigalo kakšna je v notranjosti, saj jih je zanimala le zunanjost. Vedel sem, da jo to boli, ubija jo ampak tega ne bo pokazala. Noče, da jo kdo vidi nemočno. To je pustila le meni, saj sem bil jaz njena opora.
»Poslušam.« rečem, ko dam svoje misli na stran. Vem, da me ta trenutek potrebuje. Nežno me pogleda, v njenih ni več tistih iskric, ki so bile prisotne še nekaj minut nazaj, ko je govorila z Asherjem in Ellie.
»Misliš, da bomo prijatelji?« tiho vpraša. Usedem se zraven nje, globoko zavzdihnem.
»Mogoče. Ne vidim razloga, da ne bi bili. Midva z Asherjem sva že.« ji odgovorim, čeprav niti sam nisem prepričan.
»Ja, vidva. Vprašala sem, če misliš, da bomo prijatelji? Vsi skupaj.« še enkrat ponovi. Rahlo se nasmehnem in jo objamem okoli ramen.
»Bomo, sestrica.« rečem, njene rame se rahlo sprostijo. Vem, da si želi imeti iskrene prijatelje. Ali vsaj eno osebo na katero se lahko zanese, poleg mene.
»Okej.« reče, ni ravno prepričana v moje besede. Vstane iz moje postelje in odide do vrat. »Ellie je prijetna, a ne?« vpraša. Začudeno jo pogledam. Vidi me, v dno duše me vidi.
»Ja, najbrž je res.« ji odgovorim in upam, da moj glas ni izpadel preveč mehak. Zadnja stvar, ki jo želim je ta, da dobim nekakšna čustva. Jaz in čustva, to ne gre skupaj. »Pojdi zdaj. Moram se preobleči, na joint grem.« spremenim temo, Stella pa se mi nasmehne. Čez sekundo izgine skozi vrata in me pusti samega. Začnem si odpenjati gumbe na srajci, da se je končno znebim in jo zamenjam s temno rdečo majico, elegantne črne hlače pa zamenja temno siva trenirka. Iz predala v omari vzamem dva jointa, ki ju spravim v žep. Komaj čakam, da odidem ven, saj me vse v tej hiši ubija. Rabim sprostitev. Ko zapustim sobo si močno želim, da ne vidim kateregakoli od mojih staršev. Saj ne, da bi ju brigalo kam grem, vendar se mi ju ne da gledat. Upam, da ima to smisel. Oddahnem si, ko sem zunaj hiše, ko mirno hodim po ulici do svojega mesta, kjer se sproščam. Tako blizu doma je, vendar vseeno dovolj daleč, da za vsaj nekaj trenutkov pozabim, da sem rojen v bogato družino, staršem, ki ju briga zame. Kjer pozabim, da me imajo ljudje radi zaradi denarja, ne zaradi mene. Vem, da nisem popoln, naredil sem veliko napak ampak vseeno mislim, da si zaslužim prijatelje, ki me imajo radi zaradi mene. Po nekaj trenutkih sem končno tam, kjer si želim biti. Usedem se, iz žepa potegnem joint, ki ga prižgem in se prepustim. Kmalu začutim, da se vse v meni sprošča in svet postaja lepši. Moj svet postaja lepši.

♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

Upam, da vam je všeč

Kako se vam zdi? Mogoče kakšna teorija?

Ostanite zdrave ♡
05. junij 2020
Next
05. junij 2020
Next
05. junij 2020
Next
14. junij 2020
Hej Po dolgem času je tukaj nov del. Upam, da ste nekatere moje bralke še aktivne in da vam bo všeč.
ELEANOR ''ELLIE''

Vožnja domov je potekala v tišini. Ko pa smo prišli v notranjost hiše, se je spremenilo. Očijev pogled je bil še bolj hladen kot po navadi, mamin obraz je bil rahlo prestrašen, tudi razočaran, bratov pa je bil zmeden, saj ni vedel, kaj je narobe. Spet. Že sem se odpravila po stopnicah do svoje sobe, ko me je zaustavil močan glas.
»Kje si bila zadnje pol ure?« je vprašal, strogo. Bala sem se obrniti, zmrznila sem. »Obrni se. Pogovarjam se s tabo.« njegov glas je postajal še temnejši. Počasi, res počasi sem se obrnila. Pogledala sem mami, ki je postala bleda, ko je poslušala njegov glas, Asher je bil zdaj prestrašen, vendar ne zaradi njega, zaradi mene.
»Klicala me je sošolka, nekaj v zvezi z umetnostjo, kmalu pišemo test. Potem sem šla še na stranišče.« se zlažem. Upala sem, da bo verjel, čeprav sem nekje v sebi vedela, da ni niti procenta možnosti.
»Neka sošolka in beden test sta bila pomembnejša od našega obiska? Želiš to reči?« vpraša. Bilo mi je neprijetno, najraje bi izginila.
»Ne, ne želim reči tega. Oprosti, ne bo se več ponovilo.« se opravičim, da lahko čim prej izginem v svojo sobo, se slečem iz te butaste elegantne obleke in se v miru zjokam.
»Seveda se ne bo ponovilo. Nisi tako neumna, da bi dvakrat ponovila isto napako. Kakšna direktorica pa vendar boš, če ti bodo neke nepomembne stvari bolj pomembne kot naša modna hiša? Misliš, da je to vse hec?« me nadira, jaz pa čutim, kako se v mojih očeh nabirajo solze. Res jih poskušam zadržati notri, vendar mi ne uspe. »Spravi se k sebi in nehaj cmerati, Eleanor. Veš, da Claytonovi ne jočemo. Ne bodi taka reva, če ti nekdo pove, da si nekaj naredila narobe.« še doda. Tega sem se bala. Da bo opazil moje solze. Sovražil je to. Sovražil je, da je kdo pokazal, da je nemočen.
»Pa saj nič ni naredila narobe, prekleto. Pusti jo pri miru.« Asherjev glas. Zdaj bo šele štala. Pogledam brata in ga z očmi prosim, da naj neha, naj se ne vmešava. Oči se obrne proti njemu, pritisne mu tako močno klofuto, da jo še jaz slišim pa sploh ne stojim blizu.
»Henry!« končno mamin glas. Dolgo je rabila. »Nehaj.« reče, vendar jo njen mož ne posluša. Še enkrat ga udari, tokrat na drugo stran lica. In potem še enkrat v nos, v trebuh.
»Nehaj!« vpijem, ko stečem proti bratu. »Pusti ga!« dodajam ampak on ne sliši. Še vedno ga tepe, Asher nemočno leži na tleh. Sploh se ne brani. Klecnem na kolena in zaščitim brata. Oči se ustavi šele, ko ugotovi, da je udaril mene. Vem, da ni hotel. Mene nikoli ni udaril, ni želel, ni upal, ne vem. Me sploh ne briga. Tepel je samo mojega brata. Ne vem, zakaj. Mislim, da noben ni vedel. S solznimi očmi pogledam očija nato še mami, ki je samo stala tam. Enkrat je zavpila moževo ime in to je bilo to. Ni se trudila zaščititi svojega prvorojenega otroka. Gledala je kako ga tepe. Oči se obrne na petah in odide, verjetno v svojo pisarno. Mami naju gleda, stoji tam. Potem odide za njim.
»Wren, prinesla bom prvo pomoč. Počakaj tukaj, prav?« mu rečem. Hitim v kuhinjo, kjer imamo prvo pomoč. Jokam kot dež, zlomila sem se. Za trenutek si želim, da bi bila v knjižnici pri Stelli in Wrenu. Želim si začutiti vonj knjig, kasneje pa vonj njega. Rahlo je dišal po vanilji. Vrnem se k bratu, ki še vedno leži na tleh. Odprem prvo pomoč in mu očistim nos ter ustnico, kjer ima kri.
»Ahhhh!« iz njega pride zvok. Moj veliki brat zgleda tako nemočen, da me boli srce.
»Oprosti, hitro bom.« rečem, on pa prikima. Kar se da hitro ga oskrbim. Pomagam mu vstati, saj brez moje pomoči ne more. Odpraviva se do njegove sobe. Posedem ga na posteljo ter mu pomagam sleči srajco ter kavbojke.
»V redu je, lahko greš. Saj bom lahko.« me prekine, glas je hladen.
»Saj ti lahko pomagam, Ash.« rečem trmasto. Zavije z očmi in zavzdihne.
»Pod tuš grem. V redu sem. Tudi ti se pojdi uredit, ličila imaš po celem obrazu in obleka je umazana.« mi odgovori, jaz pa pogledam v obleko. K vragu naj gre. Prikimam in odidem iz njegove sobe v svojo. Ko sem varno v svoji sobi, zaklenem vrata in se še enkrat popolnoma zlomim. Jokam tako glasno, da si pokrijem usta z okrasno blazino. Bolečino čutim po vsem svojem telesu. Začnem hiperventilirati zato poskušam misliti na kaj lepega, da se umirim. Misli mi uidejo k Wrenu, ne vem zakaj. Spomnim se, kako me je prestrašil, kako se je kasneje nasmehnil. Ko se umirim si slečem obleko ter oblečem pajkice in športno majico, čez pa tanko jopico. V kopalnici si odstranim ličila, obraz umijem z gelom za čiščenje ter sperem z mrzlo vodo, da se spravim k sebi. Lase spnem v visok čop. Nazadnje si obujem teniske, vzamem slušalke in telefon ter odidem.
»Kam greš, Ellie?« me prestreže mamin glas. Ne pogledam je, ne odgovorim ji. Grem naravnost čez vrata. V ušesa si dam slušalke in začnem teči. Že od nekdaj sem oboževala tek. Bil je moj izhod za vse. Pri teku sem se sprostila, nisem mislila na nič, osredotočila sem se le na glasbo, ki se je predvajala. Šele po pol urah se začnem zavedati, da sem daleč od doma. V bližini Stelle in Wrena. Tekla sem vse od svojega doma do sem. Ustavim se, saj sem žejna. Pozabila sem vzeti vodo. Hodim počasi dokler ne pridem na nek skrivni kraj. Majhno jezero, drevesa, tišina. Nasmehnem se sama sebi, da sem našla ta kraj. Sesedem se pod drevo in zadiham. Zaprem oči in se ponovno prepustim glasbi v slušalkah. Dokler ne slišim svojega imena.
»Wren?« začudeno rečem. Njegov nasmeh se razleze čez njegov trapast obraz. Iz ušes si dam slušalke, da ga končno slišim.
»Kaj počneš tukaj?« me vpraša. Zavoham vonj trave. No, je le prišel do jointa.
»Nič. Teč sem šla.« preprosto odgovorim. Prikima in se usede k meni, njegova bližina v meni povzroči nekaj novega, nekaj podobnega metuljčkom.
»Zabuhle oči imaš. Si jokala?« zaskrbljeno vpraša. Hitro odkimam in se nasmehnem, da bi bilo videti bolj resnično.
»Taka sem brez ličil.« rečem in se prisiljeno nasmehnem.
»Res sem zadet in mogoče ne vidim dobro, vendar ti čisto nič ne verjamem, Eleanor Clayton.« reče in moj nasmešek izgine. Pogledam ga direktno v njegove čokoladne oči, tudi on se zagleda v moje. Ne vem ali samo jaz čutim nekakšno elektriko ali jo oba. Odmaknem pogled, saj se bi zlahka izgubila v teh očeh.
»Imaš kaj vode?« tokrat vprašam jaz, on odkima.
»Lahko pa jo greva iskat. Pa na sladoled in vaflje, res bi jedel.« reče. Zasmejem se in vstanem.
»Seveda, zakaj pa ne?«
♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡
17. avgust 2020
Neext
17. avgust 2020
Next
18. avgust 2020
Neeeeext!
05. september 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani