1.Del
»Karin, dobil sem novo ponudbo. Seliva se.«
Je z velikim navdušenjem naznanil Ryan, ki je pravkar vstopil v stanovanje.
Ob njegovih besedah sem zastokala. »Bojim se, da tokrat ne bom morala s tabo.«
»Zakaj ne?«
Premeril me je s pogledom, potem ko sem želela nadaljevati. »Tega ne zmorem več.«
Ni mi bilo težko prekiniti z Ryanom, konec koncev med nama ni bilo nikoli nobene romantike. Vedno sem bila samo njegova igračka, njegova spolna sužnja in ja…čas je, da končam s tem. Naveličana sem že vsega tega.
»Hočeš reči, da ti ni več do…«
»Preseljevanja.« sem ga na hitro prekinila. In seveda upala, da bo razumel. »Zame je to preveč naporno in boleče…osamljena sem in posledično tudi depresivna.«
»Ti jaz nisem dovolj? Se z mano kdaj dolgočasiš?«
No, ja če bi mu upala na tole pošteno odgovoriti, bi zagotovo dobila udarec ali pa še kaj hujšega. Ryan je bil vzkipljiv in občutljiv moški. Z njim sem morala ravnati zelo previdno, pravzaprav je bila vsaka moja poteza dobro premišljena.
»Ah, ne lubček.«
Kadar sem bila v zadregi sem se vedno zasmejala, da bi s tem prekrila tremo, ki sem jo imela.
Vsak napačen korak, bi lahko pomenil konec z mano.
Sploh zdaj, ko sva bila z Ryanom daleč stran od Slovenije. Če bi me želel me bi lahko hladnokrvno umoril in nihče ne bi vedel za to.
»Ryan, iskreno povedano, sem se kar zaljubila.«
Lagala sem mu. Kot sem to počela že celo svoje življenje.
Ryanu sem planila v naročje in mu začela odpirati gumbe na srajci.
»Mmm ljubica.No, to sem želel slišati od tebe.« je zastokal in svoje roke zakopal v moje lase.
Po glavi so se mi podile poredne misli, kako ga bom pretentala.
Bilo je v resnici preveč lahko.
In moj projekt sem uresničila takoj, ko sem dobila nekaj moči nad njim.
Ključe njegovega avtomobila sem spretno in neopazno privila k sebi, v svoje dlani. Sreča je bila tokrat na moji strani in neopislivo je bilo kako sem se razveselila tega.
»Samo trenutek, slabo mi je.« splazila sem se na stranišče, Ryan pa je potrpežljivo čakal, da se vrnem.
Kakšen bebec. Sem pomislila, potem ko sem se preoblečena splazila skozi okno na drugo stran dvorišča, kjer je bil parkiran njegov labordzini.
»Srečna jaz.« sem sama pri sebi razmišljala. »Če mi bo zdajle uspelo.«
Srce mi je tako divje poskakovalo po prstnem košu, da sem mislila, da ga bo vsak čas razgnalo. Toda, ko sem bila dovolj blizu in sem hotela odkleniti avto, sem od razočaranja kar malce zajokala. »Prekleto! Niso pravi.«
S svetlobno hitrostjo sem stekla nazaj v hišo, ponovila postopek plezanja in preoblačenja, nato pa se po vseh štirih spet odplazila do Ryana, ki me je verjetno že nestrpno pričakoval.
»Ryan ljubček?« preden sem se prikazala iz vogala se mi je zdelo, da sem zaslišala nek zvok korakov, ki so prihajali iz dnevne sobe. To me ni prestrašilo, saj sem bila vajena, da je Ryan zaradi svoje službe imel varnostnike, ki so vsake toliko časa prihajali k njemu. Toda, ko sem prestopila prag dnevne sobe, nisem morala zadrževati krika.
Moje prestrašene oči so videle preveč grozote!!
05. oktober 2017
Dober začetek, da super pišeš
Next
06. oktober 2017
Next
07. oktober 2017
Next
07. oktober 2017
neeeext
02. julij 2019
Next
Zanimiv začetek, komaj čakam na nadaljevanje^^
05. julij 2019
neext
06. julij 2019
2. Del: Na tleh

Solze so se mi v potoku ulile čez obraz, ko sem na tleh zagledala lužo krvi.
Nisem se morala zadržati niti za trenutek.
Navda me groza, da pred mano leži človek, ki je še pred nekaj minutami z mano delil svoje življenje.
Obdan je bil z lužo krvi, ki je še vedno odtekala iz njegovega telesa.
Bolj kot zaradi Ryana sem jokala zaradi občutka varnosti, ki se mi je v trenutku porušil. Nisem vedela, kako naj se vedem v dani situaciji. Od gorze sem bila čisto na tleh.


Sklonila sem se nad umorjenemu človekom, da mu bi vrnila ključe. Nisem vedela več kaj delam tu, morala bi takoj zbežati še preden bo prišla policija.
Moje noge so utrpnile, ko sem na svoji koži začutila hladno dlan, ki me je zgrabila okoli vrata in mi pištolo prislonila tako blizu k ušesu, da sem lahko slišala, kako me smrt kliče v pogubo. Z reskim glasom je naznanil:
»Glej no glej. Očitno imamo v hiši še eno pričo.«

Zaškrtala sem z zobmi. Nekako sem začutila, kako se mi življenje izteka. Ob kotu sem zagledala truplo varnostnika. Po meni je, je bila moja zadnja misel.

»Če boš tiho kot miška, te ne bo bolelo.« glas moškega, ki se je dvigal nad mano je bil
prežet z grožnjo in niti na pamet mi ni prišlo, da bi se mu opirala.
Sledila sem njegovim ukazom. Pustila sem, da me odvleče
na kavč in me oklešči v lisice. Pustila sem mu, da z mano ravna grobo, dokler nisem zaslišala odpiranje
zadrge in moje solze so prešle v ihtenje.
Ko je odmaknil pištolo iz moje glave, me je nekako potolažil, da me ne namerava ubiti.

Pomislila sem, da mu bi lahko pobegnila, vendar sem
bila okleščena pod njim in nikakor nisem imela nobene moči,
da bi se mu oprla. Moji koleni so se tresli, drhtela sem po celem telesu,
ampak posilstva sem bila že vajena.

»Pa saj nisi resen. Ubij to prasico.«
Še v istem trenutku, ko se v dnevno sobo prikaže še en mož v črnem, me moški, ki me je še malo prej grabil, nevoljno spusti iz rok in odvihral za njim do prizorišča umora.

»Kaj bova s truplom.« zaslišim pritajen glas za vogalom.
»Znebiti se morava obeh.«
»Ja, ampak kako?«
»Pronstitutko prepusti meni, ti pa se tačas domisli, kaj boš s truplom.«
»Saj jo ne misliš ubiti, kajne Sam?«
»Ne bodi trapast. Saj ti ni v teh nekaj minutah ko sem vaju pustil sama prirasla srcu?«
»Jebi se Sam. Sam bom opravil z njo.«
13. avgust 2019
neext
13. avgust 2019
Next
13. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg