z njim bo vse vredu, verjetno bo še malo dlje ostal v bolnišnici ona pa ga bo obiskovala.
Tudi tebi srečno novo leto (:
tvoja zgodpa in podobne pa res niso zadosti dovolj cenjene, ker nekateri ne razumejo, da za odlično zgodbo potrebuješ dlje časa, da jo napišeš in veliko več idej. Vsi (tisti, ki vemo kaj pomeni dobra zgodba) pa vemo, da za odlično zgodbo ni potrebnih nobenih slik sob, kopalnic, kuhinj, oseb....in podobno. Ker imamo svojo domišljijo in si sami znamo predstavljati stvari, kar pa je pri takšnih zgodbah v bistvu cilj, da si nekaj sam predstvaljaš. Mislim, si slučajno kje videla knjigo oz kakšno dobro kriminalko, da bi bile notri slike? ;D ne, ker to ne obstaja. In meni je to veliko boljše. Večkrat mi pošljejo linke njihovih 'odličnih' ali pa 'the best' kao zgodbic...yeah...for sure...in ko vidim, da so slike me dobesedno mine branje njihovih 'super' zgodbic (:
Eh, preveč nakladam ;D ti samo NEXTAJ! ;p
02. januar 2015
aja pa se opravičujem za napake ;p
02. januar 2015
Ojoj velik delov sem zamudila
Nexttt ❤
03. januar 2015
13 del/Hunter






Vonj razkužila se mi je zasidral v nosnice, medtem ko sem brez kakršnega koli smisla buljila v bele stene. Sovražila sem bolnišnice. Z prsti sem se sprehodila po velikem kavnem madežu, ki je onesnažil sedežno in se živčno nasmehnila.
»Casey?« detektivov glas se je razširil po prostoru in veliko ljudi je dvignilo pogled. Vstala sem in roke zakopala globoko v žepe kavbojk ter se mu živčno približala.
»Bil sem še v Hampshiru, ko sem izvedel. Bi lahko podala izjavo?« Prikimala sem in šele sedaj opazila dva policaja, ki sta vsak na eni strani obdajala Georga Busha. »Na postaji.« je še dodal. »V Rutlandu?« Ostal je tiho. »Ni nama treba za brez veze plašiti tvoje mame,« nasmehnil se je in me pobožal po roki,« lahko prekršiva nekaj pravil in zaslišanje opraviva v kantini.«
Hvaležno sem ga pogledala in se odpravila za njemu. »Torej,« je rekel, ko sva sedla za bolj oddaljeno mizo in dva orjaška policaja pustila za seboj,« kaj se je zgodilo?«
Globoko sem vdihnila in pri natakarici naročila pomarančni sok, medtem ko se je detektiv Bush poslužil dobro oslajene črne kave. Spraševala sem se že, koliko skodelic je danes že spil, ko je na mizo položil diktafon. »Saj te ne moti, ne?« šel si je čez lahne, kratke lase in se nasmehnil. »Določena pravila obstajajo, prav tako pa prihranimo 35 odstotkov dela, saj se reprodukcija govora shranjuje na poseben pomnilen medij. Dolžina je seveda odvisna od velikosti, tale napravica mi nudi 160 minut stisnjenega zapisa. Še posebej je super, ker je kompatibilna z računalnikom.«
Nasmehnila sem, čeprav sem njegovo žlobudranje le na pol poslušala. Skrbelo me je za Grahama, kajti, že več ur so ga operirali in kirurga še kar ni bilo iz sobe. »Kdaj se je vse to zgodilo?« je znova poskusil, nekaj minut po tem, ko sva dobila vsak svojo naročilo. »Petnajst minut po tem, ko ste odšli. Graham se je odločil zakrpati streho in z mamo sva ga poslali v utico, kjer hraniva večino orodja. Toda spomnila sem se, da žarnica ne sveti, pravzaprav bore malo, zato sem mu priskočila na pomoč. Našla sem ga okrvavljenega na tleh, na njem so ležale stvari, šipa je bila razbita in Graham je govoril te čudne stvari…«
Zaihtela sem in detektiv se je zamišljeno in sočutno zazrl v skodelico kave. »Mama zna prerokovati iz kavne usedline. Umetnost prerokovanja izhaja že iz stare Kitajske, vendar so takrat prerokovali iz čaja.« »Ne razumem, kaj ima to zdaj veze z primerom.« Zavzdihnil je in ustavil diktafon. »Verjetno nič, toda mama mi je prejšnji petek napovedala, da se mi približujejo težave, ki jih ne bo lahko rešiti. Iz trikotnika, ki je bil usmerjen proti dnu je videla, da celotnemu Hampshiru grozi nevarnost. Prepričan sem, da se nesreča, ugrabitev in sedaj še poskus umora povezujejo.« Ostala sem tiho. Znova je vključil diktafon in rekel: »Kakšne čudne stvari?«
»Da je pričelo piskati in da ni prenesel zvoka. Toda bolj ko tuhtam, bolj nimam pojma od kod bi se vzelo piskanje. Ne razumem.«
»Samo to je bilo čudnega?« je vprašal in si podrgnil po robu strnišča. »Ja, nato se je onesvestil. Stekla sem po pribor za prvo pomoč.«
»Ste opazili kaj čudnega? Čutili kakšen par oči, ki bi vas mogoče opazoval?« Kar stresla sem se ob misli, da je bilo vse načrtno. Tega ne bi prenesla. »Ne. Toda nisem prepričana, ker niti nisem pomislila nato.« »Razumem.« prikimal je. »Mislite, da je bilo namerno?« sem tiho vprašala. »Ne morem z za gotovostjo trditi, ker si moram prej ogledati še utico in poiskati priče. Je bila mama tisti čas še doma?« »Ne vem, kakšen čas se je sploh vse prigodilo.« Prijel me je za roko in se mi sočutno nasmehnil. »Veliko se ti je zgodilo v tem mesecu. Skušaj se malo spočiti.« Odkimala sem in glavo zakopala v dlani. »Dokler se vse ne razreši in spet postane normalno, ne bom mogla spati.« Ugasnil je diktafon in ga pospravil v žep usnjene jakne. »Zgleda, da imam veliko dela.« vstal je in si jo poveznil čez široka ramena. »Tudi jaz. Najti moram Grahamove sorodnike in jih obvestiti.« Ko sta policaja zagledala Georga Busha sta se mu približala. »Če boš imela kaj težav z iskanjem mi sporoči. Z nekaj kliki ga takoj najdem v bazi.«
Zahvalila sem se mu in še nekaj časa obsedela v kantini. Nekaj me je plašilo. Morda je bilo le dejstvo, da Hampshire ni več tako varen, kot je bil nekoč.
--------------------------------------------------------------------------------------
Teorije?
Mnenja?
Oh, sedaj bom probala vam dati čim večkrat next, če bo zneslo med tednom, če ne pa v petek, soboto ali nedeljo bo zagotovo kakšen. Ampak še enkrat, odvisno od razpoloženja, navdiha in šole.
Hvala za vse nexte in lepa mnenja..
Glede knjige... Mlade pisatelje lahko primerjam z dobrimi pevci ali skupinami. Želijo si iti na Evrovizijo, vendar čakajo na pravo pesem. Tako tudi jaz čakam na pravo idejo, na pravi navdih in ko bo prišel, verjemite, me ne bo nič ustavilo, da ne dokončam tega skritega projekta.
05. januar 2015
Toti Graham mi je nekam čuden no...
next, ker super pišeš ;33
05. januar 2015
Me veseli, da tako razmisljas o tem, da bi pisala knjigo. Ali pa vsaj, ce zelis objavi v kaksni reviji ali kaksni spletni strani ali dveh. Veselim se pa tudi naslednjih nextov. Teorija? Nimam je, se za enkrat. Ampak meni je tudi Graham zelo sumljiv, pa saj je... (ne bom povedala, kaj je in kdo je, ker khm sem brala na tvojem profilu in sumljivo je ze iz se necesa pac...). Skrivnoste ter vse kar ona ni... Haha, pac kolikor sem si zapomnila... Mnenja? Meni je vsec, me pa zanima kako je to, ko sam kaj pises in kasneje objavis, nekateri te podpirajo nekateri pa pac ne. Ampak obcutek, kadar te pohvalijo je verjetno neprecenljiv. Hmm, mogoce se odlocim kaj pisat, zaradi vsega kar berem in predvsem, ker imam veliko idej in navdihov. Okej, ne bom zdaj tukaj nekaj unicevala teme. Pa sicer sama moras vedet, da si me 'kupla' s to zgodbo (da si slucajno ne bi kdo kaj narobe predstavljal, mislim pomen). Uzivajte in lepo se imejte. Next!
05. januar 2015
to je super, kako razmišljaš o knjigi. takoj ko boš kakšno izdala mi povej. magari se stepem, sam da jo dobim. tole ko tuki pišeš je prfektno, in ne morem si pomagat, da s ene bi razpisala. vsakič ko vidim, da si NEXTALA hitr odprem stran in grem brat. tole je še ena izmed mojih drug. sam neki me zanima. kaj to mesto res obstaja? ker pol bi js verjetno sam zarad tvoje zgodbe šla takoj tja.
Teorije? nimam čist natačne, ker je tut men mal Graham sumljiv. hm, mogoče pa je ker od njegovih hotel se ga znebit al pa kaj podobnega. ne vem čist točen, sam tole je odličn. obožujem skrivnostne, pustolovske, mal romantične in temačne zgodbe. tole lahka dobesedno premerjam s kakim bombonom. ne veš kakšen je dokler ga ne odviješ in tudi za to zgodbo nikoli ne moreš točno vedeti kaj se bo zgodilo. ali bo dobro ali bo slabo.
Mnenja? pa če ti ga hočem povedati, ne bi nikol našla pravih besed, da bi ti ga lahka saj malo opisala. sam tole lahka napišem: TAKOJ KO BOŠ MELA CAJT BEJŠ PISAT NNNNNNNNNNNEEEEEEEXXXXXXXTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!
06. januar 2015
u163794
u163794
next
06. januar 2015
14 del/Hunter






»Kaj počneš tukaj, Case?« detektiv je globoko zavzdihnil in roke uprl v boke. Njegova dominantnost me ni prestrašila. »Graham je preživel, toda izgubil je veliko količino krvi. Iščejo darovalca z njegovo skupino.« Bush me je pogledal in počutila sem se, kot da vidi naravnosti skozi mene: »Zanima te, če smo že kaj našli, ne?« Na hitro sem šla skozi svoje lase in nato roke stisnila skupaj. »Zelo me skrbi. Takšne stvari se ne dogajajo v Hampshiru.« Obrnil se je proti tajnici in ji nekaj po tiho naročil. Podpisal je nekaj listov, nato pa mi dejal naj mu sledim v njegovo pisarno. »Kje imaš mamo?« je utrujeno zašepetal in se večkrat podrgnil po vekah. »Rekla sem ji, da grem domov malo odležati,« sem na hitro rekla in takoj zamenjala temo,« torej, ste našli kaj?« Šel si je čez grobo strnišče brade in rekel: »Minilo je komaj 48 ur. Preden si prišla, sploh nismo vedeli, kaj obravnavamo.« »Izgubljate pomemben čas! Ta psiho je lahko že na drugi strani meje! Lahko je že odšel iz Rutlanda, iz Hampshira, mogoče pa se skriva v Wiltshiru in išče novo žrtev! To ni več šala!« sem se zadrla in obupano skrila svojo glavo v roke. »Vem, Casey. Vsega tega se zavedam.« »Torej,« sem zaihtela,« zakaj nič ne ukrenete?« Zavzdihnil je. »Preiskali smo utico. Poleg mišjega strupa in velike količine krvi nismo našli ničesar. Mogoče je Graham skušal narediti samomor. Nikjer ni sledi, ki bi dokazovale, da ga je kdo skušal ubiti.« »Ampak,« počasi sem že izgubljala živce,« šipa je bila razbita.« »Mogoče jo je sam rabil, da bi nas vse prepričal v svoje besede.« »Ne, to ni res. Morilec se je zagotovo skrival na zahodni strani utice, bil je dež, veliko možnosti je, da je pustil sledi. Odtise stopinj ali nekaj takega.« »Vse smo pregledali.« »Prebrala sem veliko kriminalk,« zasmrkala sem,« mogoče imate opravka z briljantnemu, sadističnemu morilcu, ki je to nameraval že leta!« George Bush je zavzdihnil. »Graham je v Hamphiru skoraj mesec dni. Nihče ga ni prej poznal, kako bi lahko potem morilec načrtoval to že leta?« »N-n-ne vem,« sem zajecljala,« mogoče mu je sledil sem.« »Dovolj!« Bushov glas je odmeval po pisarni. Prestrašeno sem vstala. Obrnil se je proti steni in tiho nadaljeval:« Pusti izkušenim, da sami opravimo delo.« Pogoltnila sem cmok in hitro odšla. Bila sem besna. »Me zanima, kaj bodo dejali, ko bo nekdo tisočkrat huje nastradal, kot je Graham.« sem dejala sama sebi. Zaloputnila sem vrata poltovornjaka in se priklenila. Vklopila sem radio in speljala. Takoj ko sem zavila k bolnišnici mi je zazvonil telefon. »Prosim.« sem skoncentrirana na vožnjo odgovorila. »Casey?« prepoznala sem Ruthin glas. »Ruth? Je kaj narobe?« sem rahlo v strahu odgovorila. »Ne, nič ni narobe. Kaj pa naj bi bilo narobe?« v njenem glasu je bilo nekaj čudnega. »Nekaj je narobe. Povej mi prosim.« sem moledovala. Na drugi strani slušalke je bil dolg premor. »Mislim, da sem noseča.« Gume so zacvilile, ko sem komaj zavirala, da se nebi zaletela v avto pred seboj. Parkirala sem na parkirišču pred bolnico in globoko vdihnila. »Si prepričana?« »Pravzaprav ne.« Oddahnila sem si. »Case,« je tiho zašepetala,« bi mi naredila uslugo?« »Odvisno kakšna je ta usluga.« Postala sem živčna. »Bi šla v lekarno po test.« Dolgo časa sva obse ostali tiho, dokler ni spregovorila: »Ne morem sama. Vsi me poznajo. Tega ne bi prenesla.« »Ruth, ti se ničesar ne bojiš. Vsekakor pa te ne brigajo govorice o tebi.« sem tiho zašepetala. »Bojim se, Casey. Ta trenutek. Zelo. Prosim. Naredi to zame.« »Tudi mene vsi poznajo. Hampshire je majhen. Ne veš kako se tukaj čudno širijo govorice.« » V Wiltshiru je majhna lekarna. Tam te nihče ne pozna.« »Koliko ur je do tja?« sem vdana v usodo odvrnila. »Slabi dve uri. Precej je odmaknjen od East Sussexa.« »Božje Montane.« sem tiho zašepetala. »Kaj?« je zbegano odvrnila. »Nič, nič. Pričakuj me ob sedmih.« hitro sem prekinila in zopet vžgala avto. Pot do doma je potekala v miru. Čeprav sem še vedno bila zbegana, zaradi vseh aktualnih dogodkov, sem občutila neko umirjenost. Ko sem prispela, sem si pripravila vročo kopel in se nato oblekla v udobno sivo trenerko. Lase sem si spela v mršavo figo, nato pa na tajnici preverila, če imamo kaj novih sporočil. »Imate eno novo sporočilo.« se je oglasil monoton ženski glas. Pritisnila sem tipko in poslušala:«Casey, Graham je dobil darovalca. Z njim bo vse v redu. Kar spočij se, bom jaz ostala danes zraven njega.« Oddahnila sem si in na obraz se mi je po dveh dneh narisal nasmešek. Vzela sem ključe avtomobila in se odpravila.

-----------------------------------------------------------------
Oprostite, ker ni bilo tako dolgo nexta. V šoli se je malo nabralo snovi, pa tudi nisem imela dosti časa. Hvala za toliko ogledov in za tako lepe komentarje. Zelo sem vesela, če se kdo razpiše. Hvala še enkrat.
Kakšno mnenje?
18. januar 2015
pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa...pa... kje naj sploh začnem? tole je resnično najboljša HUNTER KAR GA JE BLO!!!!!!!!!!!!!!!!! ženska zakaj ga še nisi prej začela pisat?!!!!!!!!!!! ja in čist te razumem glede tiste mučilnice. prava nočna mora je
oki nazaj k bistvu: zakaj? zakaj moreš nehat ko postane zanimiv?!!! mene čist not povleče in pol je že takoj fertik. pa to je živo mučenje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! in kako za vraga je ona noseča?!!! no da misli da je. kak?!!! to bo še ZELO zanimivo, zak da se mi takoj sprav pisat DOLG NNNNNNNNNNNNNNNNNNNEEEEEEEEEEEEEEEEEEXXXXXXXXXXXTTTTTTTTTTTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!! ker je tole prfektn, megantastično, odličn, svetovn, odbito, cull...pa še lahka naštevam.
18. januar 2015
Omg! To je meganadnaravnoprfektnopopolnoübersuperodličnofantastično. (nov način razpisovanja xđ) Khm, se lahko zmenimo, da čimprej nextaš? Ker to je mega... Ne bom ponavljala zgornjega xđ
Vedno me pustiš brez besed. Next!
18. januar 2015
you're just fucking awesome writer ;D ne vem no, lahko bi iz tega kar knjigo napisala in verjemi, da bi siguurno dobila dosti novih bralcev ;P
next, ker ga že vsi nestrpno pričakujemo ;3
18. januar 2015
next + nova bralka
18. januar 2015
15. del/Hunter





Krošnje so se pozibavale v lahnem vetru, ko sem zavila za okrožje Wiltshire. Velika zelenkasta tabla, na kateri je pisalo MESTNI SVET WILTSHIRE in NAREDIMO BOLJŠO SKUPNOST mi je bodla v oči dokler je nisem imela milj za sabo.
Nikoli še nisem bila v Wiltshiru, toda nisem poznala pravega razloga. Morda so bile le govorice ali pa pomanjkanje časa. Sonce je počasi zahajalo skozi drevje in vse kar sem videla so bili gozdovi, ki so se razprostirali v neskončnost. Ko se je njihova gostost zmanjšala, so jo nadomestile kmetije in veliki ranči, ki so bili prazni.
V Wiltshiru ni bilo življenja.
Rahlo me je stisnilo pri srcu, ko sem se spomnila, kakšne čudne stvari se dogajajo tukaj, a sem vse potlačila globoko vase in se trudila sprostiti. Radio že kakšni dve milji ni več delal, saj je zelo pešal signal. Pogrešala sem monoton glas ženske, ki je vodila petkovo oddajo in čeprav me tema ni niti malo zanimala, so me njihovi glasovi pomirjali. Bila sem utrujena in bora svetloba mi ni niti najmanj olajšala vožnje. Trdno sem se oklepala volana in se v glavi opominjala, da morem zdržati še samo slabih petnajst minut. Po nekaj kilometrih sem morala upočasniti vožnjo.
Nekaj avtov je stalo pred mano in presenečeno sem opazovala dogajanje. Zatrobila sem, ker sem si res želela čimprej vrniti v Hampshire. Nekaj časa je bilo vse tiho dokler ni nekdo potrkal na levo šipo. Zdrznila sem se in ga na hitro odprla.
»Prosim.« oster zrak je priplaval v avto in v jopici me je zazeblo. »Si pozabila strpnost doma, punčka?« vonj žvečilnega gumija se mi je zasidral v nosnice, potem ko me je zaslepila rumena svetilka. Čez oči sem si avtomatsko dala roke in skozi špranje med prsti skušala prepoznati osebo.
»Mudi se mi.« sem nazadnje le rekla in pogoltnila cmok. »Tudi meni se mudi. Pa ne trobim.« oseba je umaknila svetilko in se z roko naslonila na šipo. Pred seboj sem zagledala moškega, starega okoli 40 let, z gostimi brki in kratko pristriženimi lasmi. Nisem ga poznala. »Policija okrožja Wiltshire.«
Pred nos mi je potisnil značko in se razkoračil, da sem zagledala pištolo, ki jo je imel pripeto za pas. V zadregi sem se presedala na sedežu. »Sem storila kakšen prekršek?« Zasmejal se je, si dal iz glave čepico, ter si z prsti roke šel čez lase. »Ne vidiš zastoja?«
Čepico si je ponosno nadel nazaj in me pogledal v oči. »Vidim nekaj avtov. Je kaj narobe?« nisem se hotela zaplesti v še večje težave.
»Nekdo nam je pustil darilce. Pasje čreve skozi cesto. Skušamo rešiti situacijo.« Mislila sem, da bom bruhala. »Kako dolgo še mislite, da bo trajalo?«
Skeptično je privzdignil kotiček ustnice in pokazal od nikotina obarvana zobe. »Hja, dve do tri ure. Če bo sreča.« Zgroženo sem ga pogledala. »Za nekaj črev na cesti?«
Grdo me je pogledal in povzdignil obrvi, ki so bile slično urejene v pol lok. »Smo proti mučenju živali, gospodična. To je izjemno pomembno za nas.« »Mislite, da je bil človek?« »Seveda. Danes je človek edino Zlo na svetu.« »Mogoče je bila kakšna žival,« bil je na robu smeha,« divja žival mislim.«
»Ki je z črevami napisala S-M-R-T?« V znak strpnosti je pomahal avto, ki je ustavil za mano. Bilo mi je slabo. »Se to pri vas pogosto dogaja?« pogledala sem na desno. »Seveda za zabavo pišemo z črevami, ker nas kuliji dolgočasijo.«
Ni mi bilo do smeha, on pa se je dodobra nasmejal nad lastno šalo. »Nimam časa, da boste vi to vse uredili. Je kakšna druga pot?« Zažvižgal je na rdečo piščal nato pa se zopet obrnil k meni. »Od kot sploh si in kam si namenjena?«
»Rutland. K svoji sorodnici sem prišla.« Vedela sem, da je to majhno mesto in bi se hitro razvedelo za tujko iz Hampshira, nasploh pa bi dejstvo, da sem prišla v lekarno zvenelo zelo, zelo čudno. »Sorodnici, praviš. V tako poznih urah. Iz Rutlanda je do sem okoli uro. Uro in pol.«
Sumničavo me je pogledal. »Nujna situacija. Torej, obstaja kakšna druga cesta?«
»Odvisno v katero smer greš.« »Zahod.« sem ga takoj prekinila. »Edgletown.« sem skeptično pojasnila. Odkimal je. »Potem se bom preprosto obrnila. Nimam časa. Res ne.«
»Kaj pa vaša sorodnica? Vas ne bo čakala?« »Poklicala jo bom. Nič hudega.« hotela sem že zapreti okno. »Niste rekli, da je bila nujna situacija?« »Ne spomnim se, da bi rekla kaj takšnega. Hvala lepa, za vse. ADIJO!« hitro sem zaprla šipo in obrnila avto.
Nikoli več, sem odkimala z glavo.
Nikoli več ne grem v Wiltshire!
-----------------------------------------------------------------------------
Joj, hvala za vse pohvale. Tukaj imate nadaljevanje in želim, da uživate v njem.
Teorije?
24. januar 2015
Malenkost xđ in z veseljem!
Še posebej za tako popolnost! Žal bi mi bilo, če se ne bi! Tudi jaz obožujem, ko me kdo pohvali. Teorije? Jah, težko rečem, glede na tako situacijo je napovedati nadaljevanje vražje težko. Kako pa je kaj Graham? Tale next nismo zvedeli, kaj se je z njim zgodilo. In, raje ne bom ponovno pisala tistega razpisa, ker moraš že sama vedet, da je to popolno.
Next!
24. januar 2015
next next next ;3
24. januar 2015
16 del/Hunter





»Čreve?« Ruth je presenečeno zašepetala v telefon. Skoncentrirana na vožnjo sem ji odgovorila:«Ja, razprostrte čez celotno cesto, ki je vodila v Edgletown. Nisem mogla ostati. Trajalo bi celo večnost.« »Kdo bi storil kaj takšnega? Mislim, čreve. Halo?« je obupano zastokala.
»V Wiltshiru se takšne stvari dogajajo dnevno. Verjamem, da je ta primer za njih nekaj povsem običajnega.«
»Kaj bova pa zdaj?« je čez nekaj sekund tišine vprašala. Vem, da jo je to vprašanje morilo že celoten telefonski pogovor.
»Šla bom v Rutland. V tisti velik supermarket.«
»Casey,« je tiho zašepetala,« ni ti treba storiti tega. Res.« To sem tudi sama dobro vedela. Ni mi bilo treba. »Vem. Toda, moja prijateljica si.«
Nasmehnila sem se.
Lepo je bilo slišati. Moja prijateljica.
»Hvala.« nekaj v njenem glasu je izražalo globoko hvaležnost. Prekinila sem in telefon vrgla na sovoznikov sedež.
RUTH:
Madamme je praskala po kuhinjskih vratih in odstotno sem jo spustila v hišo. Zapodila se je skledčko polno briket in čez nekaj minut začela zadovoljno brundati.
Prijela sem se za trebuh in misel, da je nekdo v meni se mi je zdela popolnoma absurdna. Upala sem, da je samo lažni alarm in večkrat na dan sem se znašla v kopalnici in iskala znake menstruacije na spodnjih hlačkah.
Ni bilo res.
Ne more biti.
Pomislila sem na Drewa, kako je najbrž užival na kakšni zabavi, kako ga najbrž ni niti malo več brigalo zame. Odtavala sem dva meseca nazaj in se prepustila spominom.
»Ruth,« učitelj nemščine je nezadovoljno izgovoril moje ime,« ena. Znova.« Pogledala sem v test in na vrhu opazila veliko rdečo enico. Test sem potisnila na konec mize in naredila balonček. Bilo mi je vseeno. Ko je gospod Devon razdelil še preostali polovici teste in se je iz sprednjih klopi zaslišalo navdušeno kričanje se je zopet obrnil k meni in nezadovoljno ošvrknil mojo telesno držo. »Če bo tako šlo naprej, boš imela popravca.« »Vseeno mi je.« Nekaj časa me je tiho opazoval nato pa izgovoril Drewovo ime. Drew Hayden, bogataški snob, nemških korenin se je presenečeno dvignil iznad svojega testa in se zagledal v učitelja. »Bi lahko pomagal Ruth pri nemščini?« Drew me je ošvrknil z pogledom in se nato priliznjeno nasmehnil učitelju. »Seveda, gospod profesor. Seveda.« Bila sem besna. Ne bo mi pomagal, takšen kreten že ne. Po uri je stopil k moji mizi in se mi nasmehnil. »Kdaj imaš čas?« Prhnila sem in si na rame navesila torbo:«Odjebi.« Nisem ga pogledala v oči. Ni bilo vredno. »Očitno ti je všeč poletna šola.« je zaklical za mano. »Bolj kot tvoja faca že.« Nasmejal se je. Zakaj se je smejal? Moral bi me prekleti in oditi stran. Namesto tega pa je hodil tik ob meni, da se je z svojo ramo drgnil ob mojo. Postala sem živčna. »Z mojo pomočjo lahko naslednji test pišeš 5.« Cinično sem se zasmejala. »Misliš, da mi se mi gre za usrane petice?« »Nočeš na kolidž?« je zmedeno odvrnil. Ustavila sem se in ga pogledala v oči. Bile so temno rjave. Kot čokolada. »Ob petih. V kavarni na koncu ulice. Bodi točen.« Prikimal je in izginil za vogalom.
Madamme je glasno zamijavkala in skočila na mizo. Dvakrat sem potegnila po njeni dolgi dlaki, da je ponosno obstala v svoji drži. Nekje sem prebrala, da mačke čutijo stisko lastnika. Objela sem jo, da se je zleknila k mojim nogam in zadovoljno začela brundati.
»Zakaj se to dogaja meni?« sem jo vprašala, medtem ko je dvakrat zazehala. Zagledala sem se v njene ostre zobe, ki jih je hitro skrila in si pričela lizati tačko.
»Ne veš?« Od nje še vedno ni bilo odgovora, kajpak, saj ga tudi nisem pričakovala. Mačke ne govorijo, Ruth, ne bodi trapasta.
Spustila sem mačko, da je lahko zadihala in vstala. V kozarec sem nalila vodo in se naslonila na pult. Začela sem se znojiti in v trenutku mi je postalo slabo. Mačka me je tiho opazovala, ko sem v umivalnik izbruhala skoraj ves žolč.
Takrat mi je bilo jasno.
--------------------------------------------------------------
Evo, pa je prišel naslednji del. Razkrije se delček Ruthine zgodbe. Glede Grahama, o njemu bo pisalo v naslednjem nadaljevanju.
Nadaljujem?
01. februar 2015
kakšno vprašanje je pa to? Valda da next ;33
01. februar 2015
OMG!!!!!!!!!!!!!!!!! this is so perfekt!!!!!!!!!!!! resno. to je MEGANTASTIČNOSUPERCARSKO KRAT CULJODNO!!!!!!!!!!!!! pač no iščem nove besede, ker super, kul, najboljš, neverjetno, svetovn...niso dovolj dobre, da bi tole opisale. prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim... daj NNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXXXXXXXXXXXXXXXXXTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
01. februar 2015
17 del/Hunter





Madamme me je z očmi še naprej preiskovala. Zastrigla je z ušesi in razkoračila zadnje noge. Pripravljala se je na skok. Zmedeno sem zamahnila z roko in trudoma segla. Bledica se je širila po mojem obrazu in odločila sem se, da si skuham čaj kamilice.
Kar tako. Za pomiritev.
Nisem več potrebovala presnetega testa nosečnosti, da bi bila prepričana in bilo mi je žal, ker sem Casey spravila v takšen precep. Toda ni poti nazaj. Je kar je. Nič ne morem več storiti.
Čez nekaj minut je na dvorišče zavil avto.
Stari poltovornjak.
Vstala sem, na rokah sem še vedno imela sledi vročega čaja, ki so izginile, ko sem prijela hladno kljuko. Casey je bila videti utrujena. Veliki podočnjaki, razmršeni rjavi lasje in zabuhle oči so bili znaki, ki jih prijateljica ni nikoli kazala.
»Hej.« nasmeh je bil…utrujen.
Objela me je, da sem začutila toploto, ki jo je oddajalo njeno telo. Spraševala sem se, kaj si misli Mali, mu je všeč toplota, ali jo sovraži?
»Kako si?« takoj, ko je izustila vprašanje se je prijela za glavo in zmajala. »Oprosti, to vprašanje je povsem nepotrebno, kajne?«
Zaprla sem vrata in se odpravila proti kuhinji. »Če ne upoštevaš dejstva, da sem zaplodila otroka, dobro.« Iz omarice sem vzela šalčko in jo postavila na mizo. Vanjo sem nalila še vročo vodo in vrgla nekaj kock sladkorja.
»Kamilica, borovnice ali planinski?« Najprej je bila na njenem obrazu zmeda, a jo je hitro odpravila: » Kamilica bo dobro, hvala.«
Prikimala sem in v poparek vrgla čajno vrečko. Sedli sva. Med nama je visela tišina. »Ni nujno, veš. Lahko ti le zamuja. Zamude se dogajajo vsakodnevno.« je tiho dejala.
Nasmehnila sem se. Res je bila naivna. «Prepričana sem.« Oprijela se je skodelice. »Nista pazila?« Bilo mi je všeč, da ni spraševala, kdo je krivec za vse to. Njegovo podobo, ime in moje zanimanje zanj bi bilo v tem trenutku težko pojasniti.
»Velike količine alkohola, evforija, entuziazem, mogoče je bilo vpletenih tudi nekaj čustev.« Iz torbice je čez nekaj časa povlekla vrečko. Prepoznala sem znak Rutlandove lekarne. Postalo mi je nerodno.
»Čeprav si tako zelo prepričana,« iz vrečke je potegnila škatlico in jo odprla,« jaz potrebujem zagotovilo.« Zamahnila sem z roko. »Prav. Počakaj tukaj.« Prikimala je in globoko vdihnila. V kopalnici sem zmedeno iskala še kakšne druge znake nosečnosti.
Odprla sem modrček in opazovala velike dojke. Niso se mi zdele drugačne. Morale bi biti nabreknjene in boleče. Zavzdihnila sem , se prepričala, da preveč fantaziram, da preveč paničarim, da mogoče pa le nisem noseča in si nato nazaj oblekla modrček.
Sedla sem na školjko, ko sem zaslišala gibanje v kuhinji in se spomnila Caseyine prisotnosti. Čeprav sem si v mislih predstavljala velikanske slapove in vodo urinirati nisem mogla. Zaznala sem Caseyino živčnost, zato sem rekla:« Ne morem.« »Odpri si pipo.« Čez nekaj trenutkov mi je le uspelo in povsem mirno sem potegnila ven test. »Kaj piše?«
Težko dihanje se je prelevilo v sopenje.
»Noseča sem.«
--------------------------------------------------------------------------
Eno vprašanje, vam je všeč, če pišem samo kot Casey, ali bi rade tudi kakšen Grahamov pogled, detektivov?
09. februar 2015
Aaaaa noseča je?
Oproščam se, ker sem zamudila en next!
Piši še v Grahamovem imenu, bo bolj napeto, se mi zdi.
Waw, ostala sem brez besed! Wauuuuuuuuu!
Next!!!
09. februar 2015
bye<33333333 res bi cenila, če bi nehala 'spamati' po tej temi. Mogoče so tvoje želje o posledicah drugačne od pričakovanih. Oprosti, izpadlo je primitivno, nespoštljivo in zelo nekorektno. Naredi si svojo temo, limaj slikice in *0*, se zabavaj, ali pa komentiraj, kot vsak normalen in primeren svojim letom.
Hvala.
09. februar 2015
neext. Lahko bi napisala kakšen Grahamov del (:
Drugače pa je super! (:
09. februar 2015
WOW!! this is so awesome!!!!!!!!!!!!!! noseča je?!!! to je pa res neki čist nepričakovanega. uh, tole se bo še pošten zapletl. KOMI ČAKAM!!!!!!!!!!!! tale zgodbica gre sigurn na moj seznam "drug".
ja ful bi blo dobr da bi napisala še kak vidi Grahomov vse to. že zdaj je NEVERJETNA!!!!!!!! komi čakam NNNNNNNNNNNEEEEEEEEXXXXXXXXXTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!!
10. februar 2015
18 del/Hunter





GRAHAM
Začutil sem potrebo po tekočini. Z slino sem skušal osvežiti suha usta, toda vse bolj jasneje mi je bilo, da se bom mogel potruditi in prositi za vodo. Aparat, ki me je ohranjal pri življenju je glasno piskal zraven mojega ušesa in najraje bi si iz dlani in nosu strgal cevke. Poskušal sem odpreti oči, ki so bile zlepljene in vsak najmanjši gib me je bolel do kosti.
Bil sem izmučen.
»Si našla njegovo kartoteko, Karin?« Neznan glas je plesal v ozadju in zdelo se mi je, da pripada moškemu. »Iskala sem v bazi. Zdi se, kot da ni prijavljen v nobeni bolnišnici ali zdravstvenemu domu v Vermontu.« Ženski glas, precej nežnejši, kot poprej tisti robati.
»Čudno. Nujno bi ga bilo cepiti proti tetanusu. Nočem, da bi prišlo do krčev v glasilkah ali mišicah.«
Po pogovoru sem prepoznal, da sta se pogovarjala zdravnik in medicinska sestra. Še bolj sem se potrudil odpreti oči, ker nisem želel, da bi kdorkoli še bolj brskal po moji preteklosti.
Preveč umazanih stvari bi prišlo na dan.
Čutil sem kako se je nekdo ustavil pred mojo posteljo. »Upam, da ne bo prišlo do infekcije. Povzročila bi nekrozo.« Zdravnik je sedaj vzdihnil. »Cepite ga torej. Nočemo, da pride do lokalnega odmrtja tkiva. Pacient tudi ne bi imel tehtnega razloga za obtožbo, skušamo mu rešiti življenje.«
Čutil sem, da se nama je približala, kajti v nosnice mi je udaril močan vonj parfuma.
Ni mi bil všeč. Preveč vpadljiv, preveč posiljen.
Tako sem se trudil odpreti oči, da se mi je zdelo, da se bodo veke zgrudile od napora, tako močno so se držale. Nervozno sem začel stiskati posteljnino. »Mislim, da se je pacient zbudil iz kome.« Karin me je prijela za roko. Ob ženskem stisku nisem začutil ničesar.
»Odlično. Antibiotik v žilo, kasneje pa boš vse pripravila za cepljenje, prav?« Zdravnik je postajal boljše volje, delno sem se počutil odgovornega.
»Res je imel srečo z darovalcem. Čudno, da je hotel ostati anonimen.«
Naostril sem ušesa. Anonimni darovalec? Le kdo bi bil?
»Ja, nekateri imajo res srečo. Toda poba je še mlad. Komaj 23 jih šteje, če se nisem uštel za kakšno leto. Vsekakor bi preživel. Takšni imajo moč in voljo do življenja.« Moje ustnice so začele trepetati. Bil sem povsem dehidriran.
»Ojoj, dragec, ste žejni?« Karin ga je pobožala po licu.
Gabila se mu je.
Čez trenutek mu je v ustnice porinila cevko in zadovoljno je grgral vodo. »Ubožček, ne morete nič povedati, kaj?«
Prislužil si je še en stisk roke, nakar ga je pobožala po laseh. Skoraj je občutil ves žolč v ustih. »Šel bom. Pridem čez dobro uro. Naj bo vse pripravljeno,« je dejal zdravnik in nato, ko bi se ravnokar spomnil dejal,« in povej njegovi družini. Neko mlado damico je skoraj pobralo od skrbi.«
Casey.
Ime se mi je rolalo po glavi in občutil sem trohico zmagoslavja. Občutke sem takoj potlačil. Ne sme mi biti všeč. Ne ona.
»Malo se boste spočili nato pa bom poklicala družino. Prav?« Vedela je, da ne bo dobila odgovora, zato se je takoj zavrtela na petah in odšla.
Počutil sem se poraženega. Bil sem povsem nezmogljiv, v prsih me je peklo in rana je bolela bolj, kot sem pričakoval. Toda to je bila cena. Moral sem jo plačati in zdaj sva si bila bot. Rahlo me je še skrbela vsa zadeva z bolnišnico, to da niso našli mojega imena v bazi je bilo vsekakor slabo. Javna policija tega podatka seveda ne sme dobiti.
Obglodali bi me kot kost. Ko bom bolje moram poskrbeti za to zadevo, Barbari sem jasno povedal, da sem živel v vzhodnem Vermontu. Laži, da nisem bil nikoli bolan vsekakor nihče ne bi verjel, mogoče bi najprej zadostovalo, da sem se izgubil v bazi. Nato bom sam odšel po kartoteko, seveda k Johny-ju, ki je odličen v ponarejanju stvari.
Nato se bo vse uredilo.
In lahko bom nadaljeval z načrtom.

---------------------------------------------------------------------------------------
Evo pa ste dočakale še Grahamovo perspektivo. Naslednja bo najbrž Casey, nato pa se bom vrnila k Georgu Bushu. Stari maček bo očitno nekaj odkril in vprašanje je komu bo koristilo. Policiji ali Grahamu? Kdo ve?
13. februar 2015
Morilec?
Policiji bo v korist, Grahamu pa ne ravno...
Next
13. februar 2015
u163794
u163794
NEXT
13. februar 2015
že na začetku sem vedela, da je graham sumničav...preveč kriminalk berem ;D
next
13. februar 2015
OMG!!!!!!!!!!! kak lahka to dleaš!!!!!!!!!!!!!! kak lahka nehaš ko postane najbolj zanimiv, napet... mene tule pobira do kosti!!!!!!!!!!!! pa bejš ti nekajm!!!!!!!!! daj plis hitr NNNNNNNNNNNNNNEEEEEEEEEEXXXXXXXXXXXTTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
14. februar 2015
Živijo. Se opravičujem, ker ni bilo cel teden nadaljevanja, čeprav so bile počitnice. Ni bilo časa, volje, motivacije,inspiracije.. in ja res je težko napisati kvaliteten del. Porajati so se mi začeli celo dvomi, če je sploh vredno vztrajati pri tem, če je sploh vredno, da še pišem in tako redko objavljam... Zgodbica mi je že od vsega začetka ljuba. Ideja se mi je porodila med poletnimi počitnicami in takrat sem res kar pokala od idej te pozitivne energije. Odločila sem se, da bodo tokrat v zgodbo vneseni drobni detajli, ki se bodo na koncu poklapali z koncem. Pa mi je šlo kar dobro, ideja se še dodobra ni razvila... kje sem pa jaz? Kot bi zaspala in se ne bi zbudila... Pišem kar mi pride na pamet, kar tako si izmišljujem nekaj, si napihujem ego ob branju vaših res lepih komentarjev. Mogoče vztrajam pri tej totalni štoriji samo še zaradi komentarjev. Ker me za kratek čas napolnijo z ponosom, srečo, veseljem... nato pride REALNO življenje, ki me ves čas opozarja, da ne morem ves čas živeti v svetu Hampshira, v svetu, kjer je Casey neka popolna verzija mene same... Kjer je Graham nek popoln fant z skrivnostjo... ne morem. Pred dnevi sem prebrala knjigo, ki mi je bila TOP. Čeprav mi je šlo strašansko na živce ime glavne junakinje, ampak dobro, njeno življenje, karakter, stil, perspektiva me je popolnoma presunila. Neposredno vrinki majhnih stvari, odlično povezovanje preteklosti in sedanjosti, vse je bilo tipi topi. Bila je takšna lahka kriminalka, ne preveč zapletena, ki bi jo lahko napisal vsak, z majhnimi skrivnostmi, ki so vrhunsko izpeljane s pomočjo sedemnajstletnice. In ko bo to meni uspelo... Takrat bom SREČNA in PONOSNA.
Rada bi samo povedala, da sem rahlo obupala nad zgodbo. Mogoče je razlog, da je šola prenaporna v naslednjih mesecih, mogoče sem si tudi sama rahlo podrla samozavestni zid okoli sebe.
Rada bi zopet našla samo sebe.
V življenju.
V tej zgodbi.
Rada bi jo dokončala. Res. Pa mi je malo žal, da sem jo začela objavljati na igre. Predvidevala sem, da bo brana. Da bom imela veliko bralcev. Veliko razlogov. Pa imam 4 bralke - res izvrstne bralke, ki mi lepšajo dneve. Pa ne vem če sem sama zadovoljna s tem številom, glede na to, da imajo nekatere zgodbice po 50 bralcev. R
21. februar 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani