jaz sem тнє●яαιηвσω (:
pa še enkrat next ;D
12. avgust 2014
u175108
u175108
Neeext!!
12. avgust 2014
Živijo.
Dolgujem vam pojasnilo. Vsaj to. Ko sem začela pisati to zgodbico sem bila strašno motivirana, polna navdiha, veselja. Potem pa se je ta navdih razblinil, kot milni mehurček. To sem prepisala utrujenosti. In prišla sta dva nexta, totalno nenačrtovana, ki sta odvzela še zadnjo piko veselja. Pa sem kar dobila blokado. Bila sem jezna in kar odklopila sem se od Worda in vsega.
Danes pa sem prebrala knjigo, ki me je navdušila in povrnila navdih. Hvaležna sem ji. In pričela sem zopet od začetka. Pri četrtem poglavju. In priznati moram, da sem rahlo samovšečna, ker mi je ta del všeč.
Res bi bila vesela, če bi pozabile zadnja dva poglavja, jih izbrisale iz spomina.
Sploh še želite, da nadaljujem?







*-4 DEL-*
Srednja šola Rutland je razprostirala svoje pročelje vse do glavne ulice. Stala je med drevesnimi nasadi jabolk in hrušk ter skrivala svojo že zamazano sivo fasado. Od velikih polkrožnih oken se je odbijala svetloba in metala sled na drobne delce prahu. Sedla sem na leseno klop, nekaj metrov oddaljeno od vhoda in iz torbe potegnila sendvič. Bila sem lačna. Folijo sem počasi odvila in v nosnice se mi je zakadil vonj po salami.
»Ni še malo prehitro za malico?«
Ruth. Nasmehnila sem se in jo zagledala. Stala je tik po zastavo in na obrazu ji je igral kisel nasmešek. Do kolen segajoča črna obleka, z ostrimi vbodi rdeče igle ji je šuštela, ko se je skušala skozi nasad prebiti do mene. Z zanimanjem sem opazovala njeno dosti preveliko AC/DC majico, ki je bila prekrita z madeži in črno maskaro, ki je ovijala njene oči.
»Živijo.« rečem.
Sedla je poleg mene in med prsti se ji je tresla cigareta. Globoko je potegnila dim.
V pozdrav je samo pokimala, nato pa se je posvetila ogledovanju črnih, lakiranih bulerjev, ki so se svetili v sončni svetlobi.
»Vroče je. Kot da je prekleti maj.«
Njeno tiho mrmranje, se je sprevrglo v rohneč bes. »Sredi novembra smo. Ljudje bi morali v trgovini nabavljati zimska oblačila in prezgodnja božična darila. Namesto tega pa hodijo v sandalih in kratkih hlačah, kot da je zopet poletje.«
Kot da vedo, da si ti edina oseba, ki sovražiš poletje, pomislim.
Zasmejala sem se, čeprav mi ni bilo v resnici smešno. Prekrižala je noge in obleka je razkrila njene gležnje. Grde, rdeče brazgotine so me prisilile, da sem sendvič zavila nazaj in ga pospravila v torbo. Ruth tega ni opazila.
»Nisi več lačna?« Dvignila je pogled. Cigareto je poteptala z enim uničujočim dotikom.
»Ne.« Skomignila je z rameni. Seveda, bilo ji je vseeno. »Pišete danes matematiko?« V usta si je zatlačila žvečilko in iz torbe potegnila popisan zvezek.
»Jutri.« sem rekla z šibkim glasom. Pred očmi so se mi prikazovale zareze. Nato pa trohneča podoba Ruth, kako si uničuje telo. Nisem prenesla. Vstala sem.
»Mislila sem, da bi mi pomagala?« Nisem videla njenih oči, saj jih je zasenčila močna svetloba, podobna majski, tisti, ki te prebudi v jutru. Vzdihnila sem.
»Rabiš plonkec?« Bila sem pripravljena, da iz zvezka iztrgam listek in hitro nakracam pojme. Nato pa se čimprej poberem v šolo in jo zapustim z vsemi njenimi zarezami vred.
»Pravzaprav sem mislila, če bi mi razložila definicijo na primeru?« Skeptično se je nasmehnila, da so se ji raztegnile ustnice.
Presenečeno sem obstala in nisem nič rekla. V šolo so začeli prihajati dijaki.
»Saj ne, da te prosim, da mi razložiš čisto vse, samo kakšen primer, mogoče dva.« Vidim, da ji je neprijetno.
Moji edini prijateljici Ruth, ki se vedno požvižga na vse. Ocene, starše, teste, učitelje, modo. Samosvoja je in tako trdno prepričana vase in v svoj slog življenja, da resnično nikoli, res nikoli, ne prosi nikogar, da ji pomaga pri učenju.
In zdaj pred sabo vidim novo Ruth. Negotovo Ruth. Ki mi skozi močno svetlobo moli zvezek, z nakracanim primerom.
Vidim Ruth z obarvanimi lici. In muči me, da ne vem kaj se dogaja z njo.
»Seveda.« Pogoltnem cmok in zraven vred žgočo željo, da jo vprašam, kaj je narobe. Poteze zapisane z svinčnikom mi plešejo pred očmi in nisem stoprocentno skoncentrirana. To pa ji dolgujem, mar ne?
Zadušim pikre pripombe, ki mi kar naenkrat zapolnjujejo možgansko deblo, zadušim vprašanja in jezo, ker nikoli ne dobim odgovorov.
»Saj znaš to, ne?« Zopet so dvomi v njenih očeh, nič več ni demonov, ki me po navadi strašijo. Pogledam jo in z tem pogledom ji nimam namena sporočiti, kako lahko dvomi vame.
»N-n-nisem m-mislila tako, Casey. Seveda znaš.« Jezik se ji zapleta in priznam, da sem osupla.
Ruth nikoli ne jeclja. Niti, ko jo zalotijo, ne. Vedno samozavestno opleta z veliko, res veliko predolgim jezikom in meče kletvice huje, kot Roger Freder zabija žogico skozi mrežo.
Priznam ji, da se še nisem uspela naučiti vsega, a da sem že delala na tem primeru. Zamolčim ji pristno vznemirjenje od prihodu Grahama in žalost, ker je umrla Sybil.
»Moram popraviti oceno, Case.« Glasno zastoka. Pokimam in se skušam ozreti v plešoče številke, ter jih prisiliti, da se umirijo.
Ne uspe mi ravno. Ruth ni takšna, pomislim.
»Potrebuješ kaj? Kavo? Vodo,« povpraša in nato se počuti dolžna pojasniti, «izgledaš zaspana.«
Pogledam naokrog, v že skoraj polno dvorišče nato pa odkimam. Nikoli ni tako zelo ustrežna. Nikoli še ni naredila nič za me- prekleto, Casey, veliko je naredila zate! Postala je tvoja prijateljica.
»Ne hvala.« Grlo imam suho in rada bi jo prosila za kozarec vode, a sem preveč ponosna.
Skušam razvozlati pomen oklepajev in spoznam, da se oklepam misli, da se je nekaj čudnega zgodilo. Res čudnega.
»Jaz bom kavo.« Vstane in za sabo potegne torbo. »Takoj pridem.« Prikimam in še trdneje stisnem platnice zvezka.
Iz žepa hitro potegnem telefon in vključim mobilne podatke. Z nogo topotam po tleh in si živčno grizem nohte. Jo je obsedel hudič? Ne, ne, ne! Kakšen hudič? Iz sebe je spravila vso črno magijo in zdaj se posveča beli. Kaj blebetaš Casey? Saj sploh ne obstaja bela magija.
V trenutku se zavem, da sem prav to vtipkala v Google.
Bela magija.
Skoraj sto tisoč zadetkov. Ne morem verjeti. Hlastno odprem prvo povezavo in z očesom opazujem, kdaj se bo vrnila Ruth. Črna magija je zahrbtna nadnaravna sila, preberem, ki vam bo počasi odvzela vso ljubezen. Naklonjena je vsakomur. Kaj? Pomirim se, ko preberem, da so nekateri bolj dovzetni za njo. Ljudje se jo na začetku ne zavedajo, ker deluje nežno. Nežno? Kako lahko nekaj tako zlobnega, strašno uničujočega deluje nežno? Stresem z glavo in nadaljujem z branjem. Zasačiš, preberem in nato pomislim, kako neumno besedo so uporabili, jo ko je že dodobra načela vaša življenja.
Saj ni hrana.
V življenju se pojavijo strahovi in negotovosti. Ruth je sedaj negotova in polna dvomov, pomeni to, da jo je sedaj doletela črna magija?
»Kaj bereš?«
Nezavestno poskočim od strahu.
-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*- NADALJUJEM?-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-*-

Vprašanja:
- Ruthin lik bo predvsem zelo najstniški lik. Skušala bom vplesti težave. Vam je to všeč?
- Kaj je povod za Ruthino spremembo?
20. avgust 2014
u175108
u175108
ohoho, poglej, poglej, kdo se je spravil pisat! saj bi napisala daljše mnenje ampak se moram posvetit svoji temi (če hočeš, poglej, ker se gre za mnenje o pisanju- upam, da to ni oglaševanje)
Neeeeext!!
20. avgust 2014
Ja, ja, sej vem. Totalno sem se polenila Kaj češ, šola se bliža in bo treba mal manj delat na lenobi, pa več na delu.
Sem že pogledala in je super(: Igre nujno rabijo tako temo. Čeprav bi si najbolj želela, da bi ocenila kakšno zgodbo, katere pisateljica misli, da piše popolno, to ji pa dokazuje 50 bralcev ali še več.
20. avgust 2014
u175108
u175108
hvala za to <3
upam, da bo kakšna sodelovala, ker vedno povem resnično mnenje (in sedaj lahko berem kolikor želim!) 2 moji najljubši stvari (:
20. avgust 2014
Ni za kaj. Govorim samo resnico in ja to je ena od stvari, ki jih cenim pri tebi. In obljubim, da bom probala odpravit težave z slovnico!
20. avgust 2014
u175108
u175108
spomnila si se? lepo od tebe (:
20. avgust 2014
neext *.*
04. oktober 2014
Am... Ja... Kje naj zacnem?
Ok, bom zacela pri tem kak dobro pises (isto kot pri ostalih zgodbah), oziroma popravek odlicno pises. Zdaj so najbolj priljubljene zgodbice od 1D (nimam pojma kako lahko to berejo, sej drugace vse lepo in prav, mislim sej nimam nic proti ampak jaz onih o 1D pa nevem kere se, pac so res nemorem brat....pa ne me vprasat zakaj) in ja spet nakladam. Sicer je res nekaj slovnicnih napak, ampak to se ne pomeni, da je zgodba zanic. Vsec mi je pa to, da ni slik oseb in je vec opisovanja. Ravno to (da ni slik) te (vsaj mene) pritegne k branju. Moje osebno mnenje je, da si ti res enkratna pisateljica, upam pa tudi, da se ne nehas s tem ukvarjat, saj menim, da je to tvoje mocno podrocje. No in sedaj odgovori na vprasanja:
Te tezave me res zanimajo (: in ja absolutno moras nekaj tezav tudi dodati v toke perfekcijo (;
Povod za Ruthino spremembo? Naj ugibam.... Ljubezen (nevem, predvidevam)
Aja pa se nekaj... Ce mojega mnenja ne razumes (: napisi sporocilo pa ti povem, kaj menim o tej zgodbi. In seveda brez nexta ne gre: NEXT
P.S : Sumnikov nimam kr sem na telefonu in se nekaj: ne zameri ce je kaksna slovnicna napaka.
04. oktober 2014
Po dolgem času pišem. In občutek je dober.
Za lep uvod v krompirjeve počitnice:







*-5 del-*
Spustim jo v torbo in se v naglici skušam domisliti primernega odgovora. »Iskala sem,« obmolknila sem in se zagledala v poslopje šole,« primerno svetlobo.« Hitro sem pogoltnila cmok in se skušala osredotočiti na pronicanje sončne svetlobe skozi vitraž.
»Primerno svetlobo?« Ruth je dvignila obrv in naredila požirek iz plastičnega lončka, iz katerega se je še mimogrede kar kadilo.
»Ja,« nervozno sem si pramen las zataknila za uho,« pri likovnem pouku se pogovarjamo o svetlobi in domislila sem se, da bi upodobila poslopje šole.«
Ruth se je zasmejala, da sem lahko nekaj sekund opazovala rumene, od nikotina, obarvane zobe. »Nisi umetnica, Case. Vedno si govorila, da to ni tvoje področje.«
V zadregi sem se nasmehnila. »Prizor je čudovit, kaj ni?« Obrnila je svojo glavo in nekaj sekund strmela v prizor, nato pa se je obrnila in odločno odkimala z glavo:« Oprosti, Case, ampak star omet, ki se je začel že krušiti in več kot sto let staro steklo ni ravno kombinacija za katero bi uporabila besedo čudovito.«
Sedla je poleg mene in opazovala, kako sem v tišini žulila svinčnik in nevede mečkala list v zvezku. »Ne razumem, zakaj si potrebovala telefon?« Vprašanje je rezalo mučno tišino.
Ostala sem tiho. »Da bi slikala primerno svetlobo?« Cinično in rezko se je zasmejala. »O, bog, Casey, nisem tako neumna, kot vsi mislite.«
»Nihče ne misli, da si neumna.« sem oporekala. »Seveda. Veš kaj, tako kot umetnost, tudi laganje ni tvoje področje.« Vstala je in za seboj potegnila svojo torbo.
»Hej, Ruth!« sem zakričala za njo in ko se je obrnila sem na njenem obrazu zagledala iskrico upanja. »Pozabila si zvezek!« Tako hitro, kot voda pogasi ogenj, tako hitro so moje besede pogasile njeno iskro.
ČEZ TEDEN DNI:
Sara Clinton je pripravljala zadnje reči v zvezi z člankom o nesreči prebivalke iz Hampshira. Samo podpisati se je še morala in svojo delo poslati uredniku, ki se bo nato, če bo seveda imela srečo, odločil, da je članek dovolj dober in zanimiv, da bo pristal na naslovnici. Hlastno je prebirala in skušala popraviti kar se je še dalo. Vse bolj, ko je raziskovala stvar vse bolj se ji je zdelo, da pri tem primeru naključja ne obstajajo. Na oddelku je ostala sama in mestni vrvež se je že zdavnaj polegel. Lučka je osvetljevala del mize in razkrivala nepotreben prah, ki se je nabiral na zaslonu prenosnega računalnika. Oči so jo že pekle in v želodcu ji je krulilo. Umrlo žensko ni dobro poznala, vedela je le, da je bila prodajalka in da je večkrat sodelovala na dobrodelnih prireditvah. Ni se ji zdela posebna, niti kaj prida zanimiva ženska in to je bil razlog, da ni nikoli pristopila do nje, a sedaj se je vse spremenilo. Njena smrt je bila ovita v skrivnost in zdelo se ji je, da je bila dovolj razumna, da se ni kar tako sprehajala ob narasli reki, potem ko so vsi radii opozarjali na rdeči alarm, ki se je približeval mestu. Iz razmišljanja jo je predramil telefon, ki je zabrnel. Na ekranu se je prikazalo ime. Nasmehnila se je.
»Detektiv Bush, kakšna čast.« »Sara.« govorec na drugi strani je bil resen in tog, medtem, ko so se mladi novinarki tresle ustnice od smehljanja. »Slab dan?« Roko si je morala dati čez usta, da se ni glasno zasmejala. »Ne kličem te, da bi si delala norca iz mene. Resen problem imava.« Zresnila se je in trznila, ko so zaloputnila vrata za njo. Zapihal je močan veter in Saro Clinton je zazeblo. Vstala je in srce ji je hitreje bilo. »Samo malo George, zapreti moram okno.« Odložila je slušalko v prepričanju, da je malo prej zaprla vsa okna, a se z tem ni preveč ubadala. Priznala si je, da je bila v stresnem obdobju, da je malce zmedena in da se je pač zmotila. Sprehodila se je po pisarnah in edini zvok, ki ji je odmeval v ušesih je bil zvok njenih pet, ki so udarjale ob tla. V zadnji pisarni sta bila oba okna na stežaj odprta in mrzel veter je ustvarjal naelektreno vzdušje. Zavila se je v jopico in med drgetom zaprla okna. Čim prej se je želela vrniti k telefonskemu pogovoru in razjasniti problem, poslati članek, nato pa zaviti v Chinese'corner in si kupiti pozno večerjo. A v novinarki se je naselil čuden občutek, da se bo vse skupaj zavleklo in da se bo pozna večerja spremenila v zgodnji zajtrk. Zagledala se je v temno ulico in se skušala pomiriti.
»Si pripravljena?« hripav glas se je oglasil za njo in srce ji je zastalo, ko je hladno rezilo našlo pot do njene kože.

*-*-*-*-*-**-*-*-*-*-**-*-*-*-*-**-*-*-*-*-**-*-*-*-*-**-*-*-*-*-**-*-*-*-*-**-*-*-*-*-*

Teorije, mnenja?
25. oktober 2014
Ojla, nova bralka tukaj
Obozujem tvojo zgodbo. Veseli me, da ni slik. No, sej so, ampak ne od oseb.
Vsec mi to, da pises z normalnimi crkami, ker se da lepse brat.
Mogoce je tu pa tam kaksna slovnicna napaka, ampak to so malenkosti ( to se zgodi tudi najboljsim ). Aja pa tukaj bi se dala en predlog. Ce mas kako prijateljico pri sebi, ko pises, bi ji mogoce dala za prebrat in naj ti pove, ce je kaka napakica.
Mogoce bi lahko nardila vec odstavkov, za lazje branje. Ni pa potrebno.
Lahko bi dala tudi kako vprasanje, dva, da se prepricas, da bralci res beremo tvojo zgodbo.
Mislim, da ni vec kaj za govorit.
Zgodbica mi je prav prirasla k srcu
In se nekaj: NEXT
26. oktober 2014
mah super je ;3 nimam nobenih pripomb
next
29. oktober 2014
*-6 del-*
»Mami je dol v kleti. Pripravlja aranžma.« sem pojasnila babici, ki je neumorno klepetala po telefonu. Ura je bila osem in celotno mesto se je šele prebujalo, medtem, ko sem se jaz že od pol osmih trudila z pripravljanjem zajtrka.
Ravno sem obračala šnite, ko je v kuhinjo stopil Graham. Njegovi lasje so bili razmršeni in ovratnik na majici pomečkan, kot da se zvečer sploh ne bi preoblekel v pižamo. »Dobro jutro.« sem rekla in pojasnila babici, da je prišel najemnik in da moram končati.
»Kako ste spali?«
Pretegnil se je in se mi nasmehnil. »Dobro. Hvala Casey.« Za trenutek sem ga ošinila z pogledom in na obrazu se mi je prikazala rdečica. Opazoval je medvedke, tiskane na pižami in se smehljal.
»Luštna pižamica.«
Obrnila sem se in se nasmehnila, kljub temu da bi najraje pobegnila v svojo sobo in se za veke vekov smilila sama sebi.
»Morala bi se preobleči.« sem hitro rekla in spustila kuhinjsko krpo iz rok. Šele zdaj sem opazila kako krčevito sem jo stiskala, saj je bil njen rob povsem pomečkan.
»Ne, ne saj me ne moti.« je nasprotoval in na obrazu mu je igral igrivi nasmešek. »Tudi, če vas ne moti. Počutim se neprijetno.« Zmajala sem z glavo in prav čutila sem kako je ogenj butnil v lica in jih grel do zadnjega centimetra kože.
Nekaj časa je tekla tišina med nama. Bil je le nekakšen čuden stik, čudno strmenje v dvoje oči, katere so kot nasad obkrožale goste črne trepalnice. Za trenutek sem nehala dihati in srce je bilo hitreje, kot po navadi.
In prevzelo me je nekaj čudnega. Nekaj nevsakdanjega.
Izza mene se je valil dim in se vtiral v lase ter kožo. Prekinil je tišino, saj je Graham, kot gibčna mačka skočil iz sedečega položaja in prevrnil stol, ki je z glasnim pokom ovenčal svojo težo. Nemo sem strmela vanj in skoraj padla, ko me je odrinil in hitro pogasil ogenj, ki se je valil iz ponvice. Kot bi se zbudila iz šoka sem zakričala in se zazrla v črn zmazek, ki je bil maloprej lepo zapečen kos kruha.
»Casey? Graham? Kaj se je zgodilo?« je zakričala mama iz kleti.
»Zažgala sem zajtrk.« sem tiho rekla in se prijela za glavo. »Dvomim, da je slišala.« je rekel Graham in se nato nasmehnil. »Vseeno. Tako in tako bo prišla gor in preverila.« sesedla sem se na stol in se v mislih preklela.
»Hej, Casey, saj je samo zajtrk. Pripravila bova novega.« Graham ni vedel kako bi me potolažil in tudi njegova roka je čudno trzala, kot da se ne bi upala dotakniti mojega hrbta, kot da se me ne bi upala potegniti v objem. Nazadnje se me je na hitro dotaknil in nato odmaknil roko.
»Ne razumeš.« sem dejala z hripavim glasom. »Na zajtrk prihaja detektiv iz okrožja Rutland.« Grahamov začudeni pogled je taval od mene pa do ponvice in nato zopet do mene.
»Zakaj pa pride?« Prisegla bi, da se mu je glas tresel, čeprav je skušal zakriti.
Zamahnila sem z roko in nato vstala. »Neka zadeva v zvezi z žensko, ki je izginila pred dvema dnevoma.«
»In kaj ima to zveze z vama?«
Pogledala sem ga in črn zmazek zmetala v koš. »Pravzaprav še sama ne vem.«
Odrezala sem nov kos kruha in ga pomočila v zmes mleka in jajčke. Zopet sem prižgala ogenj in si medtem mrmrala pesmico.
Pozvonilo je. Detektiv George Bush je bil zgoden. Ko je gledal po ulici je imel čuden občutek, da ga nekdo opazuje.
In tega občutka se ni znebil niti tedaj, ko je vstopil v hišo družine Atkins.
...................................................................

Oprostite za na vse slovnične napake, ampak se mi ni ljubilo popravljati. Hvala za vse komentarje in hvala tistim, ki berete.
Vprašanja:
Kaj se dogaja med Grahamom in Casey?
Kako je družina Atkins povezana z izginotjem novinarke?
Kaj se bo zgodilo?
Mnenje?
02. november 2014
Zaljubljata se? Ugibam.... In hkati up, da je res.
Nimam pojma...
Huh nevem....
Super je, v bistvu nimam besed.
02. november 2014
ona se bo zaljubila v njega, sklepam da
nevem
nimam pojma
in pa seveda next, nimam nobenih pripomb ;p
07. november 2014
*-7 del-*
Smeh se je razlezel po kuhinji in sama sem se oklenila kozarca napolnjenega z domačim jabolčnikom. »Bi še malo kave?« sem prijazno vprašala in že vstala, da bi postregla Detektiva Busha. Roko je dal čez skodelico in v znak nestrinjanja zmajal z glavo.
»Hvala, Casey. Zelo si prijazna.«
Nasmehnila sem se in kavo ponudila še Grahamu, ki je vso jutro napeto opazoval dogajanje. Nisem vedela, kaj ga je pičilo, a se nisem pretirano obremenjevala s tem.
»Dobro jutro.«
V kuhinji se je prikazala mama in okoli nog sta se ji ovijala psa. V lica in nos je bila zardela, saj je bilo v kleti, kot v zmrzovalniku. Kratki rjavi lasje, ki so v zadnjih dneh še dodatno posiveli, so se ji ovijali okoli ušes in nelagodno sem opazila, da je bila ovita v očijev star jopič.
Na mizi ni ostalo dosti, saj je detektiv jedel in jedel, kot da bi preteklo že dosti časa, ko mu je nekdo pripravil zajtrk in tudi sam je bil zardel v lica, vendar ne zaradi mraza, prej zaradi hrane.
Mami je stopila do lijaka in si dolgo časa umivala premražene prste in njena hrbtenica je bila usločena, kot da je že dosti prestara in utrujena za svoja leta.
Šele čez nekaj časa, ko je v kuhinji visela neprijetna zavesa tišine in ko si je Graham mazal že tretji kos z maslom, je svojo dlan le ovila v bombažno serveto in z širokim nasmehom sprejela gosta.
»Pozdravljeni, detektiv. Velika čast, da ste nas obiskali.«
Skromno se je nasmehnil in jo pozdravil.
»Res mi je žal, ker sem se tako dolgo zamudila. Posel v tem času precej cveti in gospe sem obljubila aranžma do danes.«
Prekrižala sem noge in prikimala, ko je svoj stekleni pogled ozrla name. Detektiv pa je usločil svoje ustnice v velik nasmeh in dejal: «Ne skrbite, gospa Atkins. Vaša hči in sin sta opravila čudovito delo.«
Graham je prvič dvignil pogled in na obrazu se mu je razjasnil nasmeh. »To bo velika pomota, gospod.«
Tudi sama sem se nerodno zasmejala, pa ne vem, kateri razlog je bil tisti pravi. Morda me je motilo, da so naju povezovali, kot isto kri, ali pa je bil le občutek krivde, saj sem Grahama v zadnjem tednu res vzljubila, kot del družine.
»Kako, prosim?« Velika guba se je pojavila na čelu detektiva Georga Busha.
»Gospod Graham je najemnik zgornjih prostorov.« je razložila mama in sedla poleg mene.
»A tako.« z roko se je podrgnil po strnišču brade nato pa se osredotočil na Grahama.
»Kako to, da si se odločil ravno za Hampshire?« je vprašal in vsi smo ga čudno pogledali, zato se je nerodno zasmejal in nekaj časa ostal tiho.
»Rutland je dosti primernejša izbira. Veliki trgovinski centri, dobro založeni hoteli, večja možnost izbire službe,« pomignil je z obrvmi,« seveda, če sploh iščete službo.«
»Ravno od tega sem skušal pobegniti. Betona in prikrivanja. Sebičnosti in besa. V Hampshiru je vse drugače. Narava vam vrača dobro in vi jo cenite. Družine so ljubeče in nudijo mi gostoljubnost na vsakem koraku. Dvomim, da bi se počutil enako v hotelu.«
Bila sem ponosna na Hampshire in ljudi, ki so se odločili, da bodo dobro vračali naravi in skrbeli za njo.
»Lepo. Res lepo.« Zdelo se mi je, da je detektivov nasmešek narejen in nato grob, ko je prosil Grahama, naj odide, da se lahko pogovori z nama.
Počutila sem se, kot da ga sile skušajo odrezati od naju z mamo in ga narediti prišleka.
In zaradi tega sem se počutila slabo.
»Torej, Casey, prišel sem zaradi tebe.« Začudeno sem se zazrla vanj, ker sem bila več kot presenečena.
...................................................................
Mogoče danes še pride kakšen del.
Next? Vesela bi bila še kakšne bralke in bi vas prosila, če lahko malo oglašujete. Najlepša hvala že vnaprej(:
15. november 2014





-* 8 del*-
Mama me je pogledala in v njenih očeh sem zaznala silno utrujenost. Zavzdihnila sem in se prisiljeno nasmehnila.
»Gre za pokol živine pri kmetu Watsonu? Nič nisem imela zraven.«
Detektiv me je začudeno pogledal.
»Pokol živine?« Hitro sem pokimala in dejala: »Zgodilo se je prejšnji teden. Bilo je v časopisu in kmetje so se obrnili na policijo. Zaradi letine niso mogli tvegati še enega napada. Okoli kmetij so nato postavili žičnato ograjo, katera je napolnjena z 220 voltov elektrike.«
Poslušal me je in opazila sem, kako je mama živčno mencala drobtinice razdrobljene po mizi.
»Zakaj misliš, da sem prišel zaradi tega?«
»Ker starejši prebivalci menijo, da smo imeli prste vmes najstniki. Da smo se želeli maščevati Watsonu, ker je bojkotiral projekt povezan z sodobnim genetskim inženirstvom. Toda prisežem, da nič nisem imela zraven.«
Prikimal je in nato naredil požirek že mrzle kave, v katerem lončku se je že nabrala kavna usedlina.
»Ne skrbi. S tem primerom nisem seznanjen, saj ni povezan z mojo smerjo,« zavzdihnil je in oči so se mu povesile,« prišel sem zaradi izginotja Sare Clinton.«
»Sara Clinton? Ni to tista mlada novinarka tedenskega časopisa?« Mama je dvignila pogled in se nasmehnila.
»Všeč so mi njeni članki.«
»Tako je. Pred dvema dnevoma je izginila iz produkcijske hiše. Želela je objaviti članek o preminuli Sybil Dawnson.«
»Res? Zakaj? Zdelo se mi je, da je ne zanimajo takšne zgodbe.« sem se javila. Zopet me je doletel debel pogled iz mamine strani in detektiv se je obnašal, kot da že vse ve in ga ne more več nič presenetiti.
»Prosil bi te, da mi poveš vse kar je povezano s Saro. Zadeva vse bolj smrdi in imam čuden občutek, da se ne bo dobro izteklo.«
Prikimala sem in se z mislimi podala nazaj v začetek prejšnjega tedna, ko je Ruth jezna odvihrala v šolo.
---------------------------------- PRED ENIM TEDNOM ------------------------------------------------------
»Casey!?« obrnila sem se in zagledala Bena, kako je tekel proti meni.
Ben je bil predstavnik debatnega kluba v katerega sem včasih po pouku zahajala in presenečena sem bila, da je sploh poznal moje ime.
»Živijo. Kako ti lahko pomagam?«
Nasmehnil se je in dvakrat globoko vdihnil.
»Želel sem ti sporočiti, da je danes udeležba v debatnem nujna. Debatirali bomo o pomembnih novinarskih zgodbah in imamo gostjo.«
Ponosno se je nasmehnil, meni pa danes ni bilo do debatiranja, zato sem ga že mislila vljudno zavrniti z izgovorom, da moram mami pomagati pri aranžmaju, ko me je zlovoljno prekinil:« Sara Clinton pride.«
»Ni to tista, ki objavlja kuharske članke v Tedniku?
Nisem želela zveneti posmehljivo a Benov obraz se je v trenutku pomračil.
»Saj zato. Si me sploh poslušala? Govorila bo, kako si izboriti prostor med elito novinarjev, kako najti uspešno zgodbo, skratka Sara bo velika pomoč za regijsko tekmovanje. Moramo premagati ušive debaterje iz Ecclestona.«
Prikimala sem in mu nato dejala, da vsekakor pridem. Bila sem jezna in žalostna obenem. Nisem imela volje poslušati Sare Clinton, kako bo razglabljala, da moraš biti poseben, če želiš, da zgodba uspe.
Šolske ure so minevale mukoma. Umirajoča Sybil pa se mi je ves čas prikazovala pred očmi, kot prelepa roža, ki mora zaradi posledic okolja uveneti.
Debatni klub se je začel po uri klavirja in zdolgočaseno sem se odpravila proti učilnici. Počutila sem se tako malo in tako veliko obenem, da mi je trepetalo srce ob misli, kako nevidna sem dejansko na tej šoli.
Sesedla sem se na stol in se večkrat nasmehnila dekletu iz prvega letnika, ki je preplašeno opazovala naš teritorij. Res se mi je smilila.
Ben je nato plosknil z rokami, kot bi želel pritegniti pozornost in navdušenosti ni mogel in najbrž si je niti ni želel skrivati.
»Dragi moji debaterji!« razgledal se je po prostoru in si pomencal roke. »Danes je bila udeležba nujna, ker bomo gostili mlado novinarko, ki dela pri Tedniku. Zagotovo jo vsi poznate. Ime ji je Sara Clinton.«
Niso je vsi poznali.
»Upam, da ste se vsaj malo pripravili, saj kot že najbrž veste, je naš glavni namen, da jo navdušimo in kasneje pometemo z Ecclestonci.«
Nato se je zahvalil za pozornost in jo odšel čakat pred šolo. Bila sem v stiski. Najraje bi pobegnila in počutila sem se stisnjeno v sferi glasnih ljudi, katerih glavna prioriteta je dolg jezik. Najbrž so me zato ravno tako impresionirali in sem jih rada poslušala. Ker so bili moje nasprotje, ker so bili moje želje, da tudi sama postanem nekoč taka.
Nato je prišla. Velika rjavolaska, drobnih zelenih oči, suhe postave, ki se nam je zlovoljno nasmehnila in preučila naše obraze.
»Pozdravljeni, moje ime je Sara. Današnjo uro se bomo posvečali pomembnim in velikim zgodbam, ki dvignejo ravno toliko prahu, da postaneš zvezda. In, vi dragi moji,« v nas je usmerila prst,« vi boste nekoč zvezde!«
...................................................................
Evo, obljubljeni del.
NEXT?
15. november 2014
Joj, jaz se opravicujem, nisem imela nic casa...
NEXT? Se vprasas? Itak, da NEXT!
Ja in kot vedno popoln next, ob katerem zastaja dih...( prevec drame? Nikakor ne.... )
Seveda, da bomo zvezde.... V bistvu je ze vsak zvezda....
Ugh, nevem kaj naj napisem.... To je megafantasticno...
Verjemi, da se veselim novega ( seveda kot vedno popolnega ) nexta.
In zdaj se mi je porodilo vprasanje, v bistvu sem te to hotla vprasat ze prejsnic pa vedno pozabim.... Ali imas ti kje to zapisano? Ali pa pises kar iz glave?
To je za nekaj casa vse.... In se enkrat; NEXT! Pa cimprej prosim....
16. november 2014
CheckMe - odgovorila ti bom tako, kot razumem vprašanje haha. Pišem iz glave vendar najprej na Word in potem popravljam, dodajam, izboljšam... Nato pa prilepim na igre. Sicer bi raje objavljala na smrkljo, ker bolj berejo in cenijo takšne zgodbe, medtem, ko so tukaj pač fanfici...
Hvala za tvojo zvestobo in da pišeš tako lepe komentarje.

-*9 DEL.*-





Nasmehnila sem se. Oče mi je v tistih nočeh, ko sem v postelji čakala, da se vrne in mi zaželi lahko noč, vedno pravil, da sem jaz njegova zvezda. Zvezda, ki žari v njegovih nočeh in mu kaže tisto pravo pot. Čeprav včasih ne pride pravi čas in vse zamudi je njegova edina želja, uzreti v moj obraz. Členke so mi pordeli, pa se nisem niti zavedala, kako močno jih stiskam. V očesnem dublu so se mi nabrale solze, čeprav se nisem zavedala, kako močno lahko spomini bolijo.

Zavzdihnila sem in se nato uzrla v naš krog, hrastovi stoli, na njih pa gruča nepoznanih obrazov, strmeč v mlado žensko z olivnimi očmi.

"Vedno sem bila del mladinskega dela. Že v osnovni šoli," v kotičkih ustnic ji je igral nasmešek," prireditve, članki za šolski časopis, nekaj časa sem pisala tudi pesmi."

Tudi moj oče je pisal pesmi in mi jih poklanjal. Neopazno sem obrisala solzico, ki je čepela ne prelomu in se čudila, kako ni razpustila svoja krila in poletela po obrazu.

"Vpisala sem se na gimnazijo, se vključila v več literarnih klubov, večkrat tudi obupala in se kasneje vpisala na višjo novinarsko šolo v Berlinu."

"V Berlinu?" Ben se je oglasil in obrv mu je nenadzorovano trzala.

"Ja. Želela sem najboljšo možno izobrazbo, poleg tega sem bila dosti premlada, da bi se zavedala, kako v resnici potrebuješ bližnje, dom in prijatelje. Trdoglava, kot sem," glasno se je zasmejala in kolena privila k prsim," nisem dojemala sveta. Vse se mi je zdelo nedolžno, dobro in predvsem sem v vsakem kotičku izven svoje hiše videla svobodo."

"Svoboden si, ko sonce sveti na obraz in ti veter viha kodre. Svoboden si, ko zvezda utripa v temnih nočeh in ko luna viha svoj krajec. Bil sem svoboden. Ali pa sem vsaj mislil, da sem. Kajti, ko sem videl sonce, sem zamižal pred silno svetlobo, ko je zapihal veter, sem pobegnil v toploto in ko je moja zvezdica utripala, sem jo ves čas ugašal. " zaprla sem oči in se vrtela v krogu otroštva, v krogu, kjer se z majhnimi ročicami držim za velike dlani. Glasno sem vdihnila in odprla oči, dvakrat zamežikala in se zazrla v Sarin obraz.

Pozorno me je opazovala.

"Si sama napisala?"

Pogoltnila sem cmok in odkimala. "Moj oče."

Dve besedici sta bili dovolj, da je pokimala in nato nadaljevala s svojo zgodbo.

"V Berlinu sem živela pri zelo posebni družini. Nudili so mi vse, a še vseeno premalo, da bi bila srečna. Šola mi ni ravno dišala, bolj zabavno je bilo pohajkovati z novimi prijatelji, hoditi na zabave in enostavno uživati življenje, brez nadzora. To je bil razlog, da sem padla prvo študijsko leto in po pravici rečeno, druge smeri so me prav figo mar zanimale. Začela sem pisati blog o svojem življenju in usoda je tako nanesla, da sem bila izbrana za dve leti pripravništva, tukaj v Rutlandu. In poglej me sedaj, pišem pri uspešnem časopisu, čeprav nepomembne trače in zgodbe. Toda nekoč, se bo pojavila izvrstna priložnost in takrat je ne mislim izpustiti."

------------------------------------------------------------------------------- SEDANJOST----------------------------------------------------------------------------

"To je vse?" Detektiv Bush je nemočno zmajal z glavo.

"Sara Clinton je nato govorila še o nekaterih svojih člankih in potem je odgovarjala na vprašanja. Mislim, da takrat še ni vedela za Sybil."

Šel si je čez mehke lase in nato skozi strnišče brade. "Mislim ni morala vedeti. Nihče še ni vedel. Tisti dan, je bil ravno kmet Watson glavna tema in vsi so namigovali, da je Sybilina smrt bila le žalostna nesreča. Ne razumem, detektiv. Zakaj bi Sara želela napisati zgodbo o Sybil in njeni nesreči, ko pa je le čakala na izvrstno zgodbo?"

Odkimal je z glavo. "Mislila je, da Sybilina smrt ni bila tako nedolžna, ko se zdi. Da jo je nekdo porinil."

Z mamo sva izbuljili oči. "Pravite, da bi nekdo to storil namerno?"

"Sara naj bi imela nekatere dokaze. Tisti večer, ko je izginila, bi mi jih razkrila. Nekdo je očitno želel, da skrivnost ostane skrivnost."

"Sara me je ogovorila tudi na pogrebu. In izrekla je nekaj res čudnega."

Tako mama, kot detektiv sta se radovedno ozrla name in čakala, da nadaljujem zgodbo.

------------------------------------------------------------
Kaj je izrekla Sara na pogrebu?
Next? Kritike? (mislim vsebinsko)
18. november 2014
Kaj je izrekla Sara na pogrebu? Am, mogoce kaj o tem kak je umrla?
Next? Kritike? (mislim vsebinsko) NEXT, seveda. Kritike? Res? Sej nisi pri sebi.... Ni kritik clovek bozji... Vse je super. Zdi se mi pa, da je tale Graham nekaj povezan s tem...
Hvala ti za odgovor. Pises se kaksno zgodbo? Ce jo bi te na kolenih prosla za link.
Oglasevala bom takoj, ko bom na racunalniku, kar pa bo po mojem komaj v ponedeljek... Ampak, verjemi da bom oglasevala.
Se kaj? Am, ja mogoce se samo to... Kje najdes navdih za pisanje?
Kje najdes take lepe slike?
Jaz devam lepe komentarje? Ni res... Ampak se splaca za tako mega zgodbico.
Glede bralcev, ne skrbi. Bom se potrudla, da jih nekaj naberem. In mene nebos zgubla verjemi.
In pa, da ne pozabim; NEXT.
18. november 2014
sad
next!!
29. november 2014
next
29. november 2014
u163794
u163794
omg!!! next+nova bralka. FUL HUDO PIŠEŠ
29. november 2014
next!!!!!!
29. november 2014
u180693
u180693
next
29. november 2014
u173914
u173914
NEXT
29. november 2014
Nexttt
Nova bralka
Full dobra zgodba
29. november 2014
u30718
u30718
Kaj je Sara izrekla na pogrebu? nekaj groznega o njej ali o njeni smrti.

Kritike/komentarji/mnenje/pripombe: pišeš super, všeč mi je, da uporabljaš normalno pisavo, všeč mi je, da ni slik, da si sami lažje predstavljamo, vendar se mi zdi, da nisi dovolj podrobno opisala oseb. Nexti so res super, čeprav so zadnje časi kratki in tudi ne daješ redno nextov.
Glede slovničnega pisava se strinjam, da včasih ne napišeš vsega pravilno, vendar ne skrbi. To zdaj ni takšen velik problem. Važno, da razumemo, za kaj/o čem se gre.
+ zakaj si napisala 4. in 5. del 2x? zakaj bi ju morali na prejšnji strani pozabiti ali odmisliti?

plis nexti. + upam, da te moje nakladanje ne moti.
Super pišeš, kar tako naprej.
29. november 2014
Kaj je izrekla Sara na pogrebu? po moje ji je kaj namignila na to, da se ni zgodilo točno tako, kot so vsi mislili. da ji ni spodrsnilo, ampak da jo je nekdo zanalašč porinil ali pa vrgel notri. mogoče je celo videla postavo, ko je iskala onga otroka.
Next? Kritike? (mislim vsebinsko): pišeš prfektn, tu nimam kaj za reč. sploh ne vem, kaj bi ti še napisala in ne zgodi se velikrta, da ne povem pisatlom par krepkih, ker me pustijo čakat in vse to. aja naj ti dam kr zdle še eno kratko opozorilo: NE NEHI, KO POSTANE NAPET, DRUGAČ GRE TVOJA GLAVA DOL!!!!!!!!!!!!!!!!!! (brez pritiska )
kritike? pa ljubi bog, zakaj za vraga sprašuješ take neumnosti? pa tole je svetovn, tuki ne moreš met kritik!!!!!!!!!!! lahka imaš sam pohvale: ful mi je všeč, kak si napisala o tistem, da jo je videla pred očmi in slišala njene krike in tist o gospeh na buseku. prfektn!!!!!!
oglavnem: PEJT PISAT NNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
+ aja nova tuki
P.S. zakaj za vraga mi nisi poslala linka že prej?
29. november 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani