u196652
u196652
ja in
02. april 2016
Next
03. april 2016
Ful dobra zgodba
03. april 2016
u196652
u196652
Next.
Ful dobra zgodba.
03. april 2016
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
03. april 2016
Neeeeeeeeeexxxxxxxxttt
03. april 2016
Next
03. april 2016
u196652
u196652
Next
03. april 2016
Next
03. april 2016
u196652
u196652
Next
03. april 2016
Kdaj bo nou Next?Že komaj čakam kaj se bo zgodil
03. april 2016
u196652
u196652
Next
jaz tudi
03. april 2016
u206290
u206290
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext !!!
03. april 2016
u196652
u196652
nexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttt
03. april 2016
Neeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxt
03. april 2016
u196652
u196652
Next
kdaj bo ????????????????????????????????
03. april 2016
u208800
u208800
Ja!!!! We need Next!!!!!!
03. april 2016
u209910
u209910
haha no, me veseli, da radi berete ... evo, sem ga natipkala. uživajte
..................................................
Ko sem se začela prebujati, sem čutila, da je nekaj narobe. Vonj je bil drugačen, postelja je bila premajhna v ozračju pa je vladala nekakšna napetost.
»Da, z vašo hčerko je vse v redu. Samo malo časa potrebuje, da si opomore. Prve preobrazbe so vedno naporne,« je nekje v ozadju govoril pritajen glas, ki ga nisem poznala.
Kaj bi ta neznani glas lahko počel v moji sobi?
Še zmeraj sem bila močno utrujena, zato se mi preprosto ni dalo odperti oči. Bo že kdo drug poskrbel za vsiljivca.
»Torej se je res spremenila v volkodlaka, kaj?« sem zaslišala očetov glas.
Stavka sprva nisem razumela. Volkodlak, volkodlak ... Kaj je že to?
»Tako je. Predlagam, da ji plačate bivanje v rezervatu. Pri nas bo na varnem, poleg tega ji bomo dali vso potrebno znanje,« je spet zadonel vsiljivčev glas, ki se je zdaj zdel malo glasnejši. Prijeten, ženski glas ...
Spet sem slišala odmev očetovega glasu: »Ja, verjetno bo tako najbolje. Kovčke sem že prinesel. Kathlen mi je povedala, da bi se to lahko zgodilo, vendar sem bil prepričan, da bo Luna ostala človek. Punca je vendar že dopolnila šestnajst let!«
Ko je izgovoril moje ime, sem postala bolj pozorna. Celotne situacije še zmeraj nisem razumela, saj sem bila preprosto preutrujena, vendar je bilo nekaj hudo narobe.
Trudila sem se odpreti oči, a nikakor ni šlo ...
»Ne skrbite, gospod Roberts. Lepo bomo skrbeli zanjo. Sploh pa jo boste lahko obiskovali! In za počitnice bo lahko odšla domov ...«
Nenadoma sem se vsega spomnila. Hitro sem odprla oči. Ugotovila sem, da nisem v svoji sobi, pač pa v nekakšni zdravniški ordinaciji. Prostora nisem videla v celoti, saj me je zakrivala nekakšna zavesa.
Misli so mi divjale. Ne, to se ne dogaja. To se ne sme dogajati!
Zaprla sem oči, štela do tri in jih zopet odprla, a nočne more so ostale. Presneto!
»No, torej je vse urejeno. Povejte ji, da sem bil tukaj, ko se bo zbudila,« sem slišala očeta, ki se je očitno poslavljal.
Ženski glas je zdaj zvenel rahlo očitajoče: »Ne boste počakali?«
»Ne, nujne opravke imam. Nasvidenje!«
In je šel. Saj kaj drugega od njega tudi ne bi pričakovala. Oče je bil vedno tak. Zame se ni kaj dosti zmenil. Ampak vseeno je bolelo ...
Globoko sem zavzdihnila. Kaj zdaj? Očitno sem le podedovala volčjo obliko, vendar mi to ni bilo prav nič všeč. Ah, kje so že časi, ko sem hotela biti taka kot mami!
Ko je umrla, je bilo to zame najtemnejše obdobje v mojem življenju. Bilo mi je komaj sedem let in sploh nisem vedela, da imam očeta, dokler nisem po njeni smrti začela živeti pri njem.
V tistih prvih letih sem molila, da bi se nekega dne spremenila v volkodlakinjo. Toda ko sem bila dovolj stara, sem razumela, da to zame ne bi bilo najbolje. Mešanci so v volčjem svetu namreč veljali za ''manjvredno'' raso. Takoj za ljudmi, bi rekla.
Kako to vem? Dolga zgodba ...
Nenadoma se je zavesa odgrnila. Pred mano je stala medicinska sestra. Imela je svetle, rahlo nakodrane lase. Morda je bila nekoliko debelušna, a meni se je zdelo, da je zaradi tega prav ljubka. Presenečeno me je pogledala, nato pa se toplo nasmehnila.
»O, ti si pa že budna! Ti prinesem kaj za pod zob? Morda kozarec vode?«
Z mano je govorila tako prijazno, da sem se malo sprostila. Vsaj ona bi lahko bila moja zaveznica ...
»Da, kozarec vode bi, prosim,« sem rekla s hripavim glasom.
Medicinska sestra je urno stekla, jaz pa sem se začela mrščiti. Hm, tale pa ni bila nič kaj podobna tistim, ki so preganjali mojo mamo.
Materi zaradi tega, ker se je mešala, nikoli niso dali miru. Spominjam se, da sva se morali kar nekajkrat seliti, dokler končno ni našla mirne kočice v gozdu. Tam sem preživela najlepša leta mojega otroštva.
Ko sem bila majhna, nisem vedela, da sva izobčenki. Mama je to zelo dobro skrivala. A ko sem zrasla, sem počasi začela povezovati stvari. Sicer mi še zdaj ni bilo vse jasno, vem pa, da je bilo mešanje v volčjem svetu nekaj nedopustnega. Zato me je bilo tudi tako strah tega novega življena ...
Medicinska sestra je prišla nazaj s kozarcem vode. Podala mi ga je, jaz pa sem komaj pila iz njega, saj sem se še zmeraj počutila kot uvela solata.
Pft, kakšna bedna primerjava!
Sestra se je usedla na rob postelje in me resno pogledala. »Luna, pogovoriti se morava. Sem Josephine, tukajšnja medicinska sestra, a lahko me kličeš kar Jo. Ali veš, kaj se je zgodilo? Se vsega spominjaš?«
Pomislila sem. Spomnila sem se zabave, Dianine izdaje, Chloijinih brc in zelenih oči. Svoje zmedene misli sem poskušala spraviti v stavek: »Vem, da sem se spremenila v volkodlaka, toda potem, ko sem omedlela, moje misli postanejo ena velika črna luknja.«
Jo je pokimala in rekla: »Dobro, potem mi ni treba razlagati, da si volkulja. Sem te je pripeljal Alec Blackwood. Veš, kdo je to?«
»Da.« Kako bi lahko pozabila?
Jo je nadaljevala: »Bila si nezavestna, kar ni nič nenavadnega. Veš, po prvi transformaciji se mladi volkci zelo izčrpajo. Sicer jih večina ne omdeli, vendar ni s tabo nič narobe. Verjetno se sprašuješ, zakaj si postala ena izmed nas, kajne?«
»Seveda. Ne razumem ... Stara sem že več kot šestnajst let.«
Jo se mi je zopet nasmehnila. »To drži, vendar je tvoj primer nekakšna izjema, saj je bila volkodlakinja zgolj tvoja mati. Pri mešancih pogosto traja malo dlje, da se prvič spremenijo, a to ne pomeni, da ste zato kaj slabši volkodlaki.«
Način, kako je izgovorila besedo mešanci ... Pri njej ni zvenelo žaljivo.
Pogoltnila sem slino. »Slišala sem del pogovor med vami in mojim očetom. Torej bom zdaj stanovala tukaj?«
»Tako je. Tole je pravzaprav zdravniška ordinacija, kjer oskrbimo razne poškodbe študentov. Ti boš stanovala nekaj nadstropij višje. Boš videla, zelo prijetno bo!« je zaključila.
Toda mene ni bilo nič manj strah. Bila je tako prijazna ... Jaz pa tako utrujena ... Odločila sem se, da ji povem.
»Jo, strah me je, močno. Spomnim se, kako so preganjali mojo mater, ker se je družila z ljudmi. Jaz sem mešanka, kar pomeni, da se mi ne piše prav dobro. Mar je nujno potrebno, da obiskujem to šolo?«
Jo me je sočutno pogledala in me prijela za roko. »Nič ne skrbi. Verjamem, da ti ni prijetno in vem, da s tvojo mamo niso ravnali lepo. A od takrat so se stvari spremenile. Vsi učitelji te bodo sprejeli odprtih rok, to ti zagotavljam. S sošolci bo verjetno na začetku malo težje, a ne skrbi, večina te bo gotovo hitro sprejela. Če pa boš kdaj imela kakšen problem, mi le povej, prav?«
Pokimala sem. Njene besede so me malo pomirile.
A morala sem jo vprašati še nekaj: »Toda, kaj pa moje učenje? Večina volkodlakov v tem svetu živi že od rojstva. Meni te stvari niso znane. Poleg tega se je šolsko leto že začelo. Kako bom nadoknadila zamujeno?«
Zdaj se je Jo odkrito zasmejala: »Otrok moj, tvoje skrbi so popolnoma odveč. Veš, naše življenje se od vašega sploh ne razlikuje veliko. No, gotovo boš spoznala kar nekaj novih stvari, a ne skrbi, na začetku boš imela tudi svojega zasebnega učitelja. Že zdaj ti povem, da je prav v redu gospod, ki te bo znal naučiti marsikaj.«
Dokončno sem se pomirila. Sicer sem vedela, da vse skupaj ne bo tako lahko, kot je opisala Jo, a vseeno ni bilo tako hudo, kot sem mislila.
Jo mi je še na hitro povedala, kje bom stanovala. Dala mi je tudi zemljevid stavbe (za vsak slučaj) in mi razložila, kako bo moj pouk potekal na začetku, in kako potem, ko bom v razredu skupaj z drugimi učenci.
»To je vse! Ne skrbi, prepričana sem, da boš kmalu spoznala kakšno prijateljico. No, in ko sva že pri tem ... Še nekdo te je prišel obiskat.«
Ob tem sem debelo pogledala. Kdo bi ...
Ko sem se spomnila, me je popadla panika. Mary.
Le kaj bo rekla?
03. april 2016
u207907
u207907
Next
03. april 2016
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeext
03. april 2016
Neeext
03. april 2016
Neext
03. april 2016
Next
03. april 2016
u208800
u208800
Neexttt!!!
Enkrat napis knigo! Kr to je preklet dobr hahah!! Next Next Next
03. april 2016
neexxtt!!
03. april 2016
u192373
u192373
Next
04. april 2016
u196652
u196652
Next
04. april 2016
u206290
u206290
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
04. april 2016
u196652
u196652
Next
04. april 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani