u209910
u209910
Evo, napisala sem Next! Se opravičujem, ker je tako dolgo trajalo, sam sem mela delo v šoli. Sem pa res vesela, da vam je všeč
....................................................
In takrat sem jo zagledala. Tista aparatura, ki je skrbela za elektriko je preprosto prosila, da jo uničim.
Stekla sem po nadstrešku do stopnic in kot bi mignila sem bila v pritličju. Pogledala sem okoli, da bi se orientirala. Kmalu sem opazila napravo. Bila je poleg mize s hrano. Nekako sem se zrinila do nje, a spoznala sem, da nimam pojma, kako naj povzročim kratek stik.
Nenadoma sem ga zaslišala. Grozljivo tuljenje, ki se je spremenilo v besede, ki so v tistem trenutku zvenele naravnost strašljivo: »Ti si človek!«
Po hrbtu so mi zlezli mravljinci. Ozrla sem se. Sredi plesišča se je naredil nekakšen krog in Diana je bila prav na sredi. Poleg nje je stal njen nedavni prijateljček, ki pa zdaj ni bil več videti tako prijateljski. Vanjo je zrl z mešanico besa in gnusa.
Diana se je počasi odmikala od njega in nekaj jecljala, a besed nisem razločila.
Spet sem se obrnila proti napravi. Kaj naj storim? Ko bi vsaj imela kakšno veliko stvar, s katero bi lahko udarila po napravi ...
Takrat sem opazila veliko skledo s punčem. Roke so se mi močno tresle, ko sem jo prijela in vsebino zlila naravnost na predel, kjer je bilo največ žic in kablov. Vse skupaj se je močno zaiskrilo in zacvrčalo, tako da sem odskočila nazaj, a očitno je delovalo. Volkovi okoli mene so se zmedli, saj so luči začele ugašati, glasba pa prav tako.
Izkoristila sem trenutno zmedo in se prerinila do Diane. Ta je bila tako prestrašena, da sploh ni dojela, kaj se dogaja. Prijela sem jo za roke in ji rekla: »Pridi, nimava več dosti časa!«
Kaos je bil ravno dovolj velik, da nama je uspelo priti do vrat, a kmalu za tem sem znova zaslišala tuljenje, ki ni pomenilo nič dobrega. Diano sem porivala pred sabo, zato nisem imela dovolj časa, da bi se ozirala.
»Teci!« sem ji zakričala, ko sva prišli na prosto. »Vžgi avto, pridem za tabo!«
Diana je začuda res stekla, jaz pa sem nama medtem poskušala pridobiti še nekaj časa tako, da sem med ročaje vrat zataknila enega od dolgih kosov polen, ki so bili zloženi poleg koče.
Zaslišala sem motor avtomobila in že stekla proti njemu, ko so se vrata močno zatresla. Očitno so ugotovili, da Diane ni več notri.
Zagrabila me je še večja panika. Prepričana sem bila, da moja šibka prepreka ne bo dolgo zdržala ...
Vrata so se z naslednjim sunkom udala. Ozrla sem se in videla polno razjarnjenih najstnikov, ki so drli skozi njih. Iz tega ne bo nič dobrega.
Skoraj sem že dosegla vrata avtomobila. Prevzelo me je upanje, saj je kazalo, da mi bo uspelo, a takrat se je zgodilo. Največja izdaja v mojem življenju.
Diana je speljala brez mene.
Za trennutek nisem dojela, kaj se dogaja. Videla sem samo avto, ki se je hitro oddaljeval in moj cilj je bil še vedno doseči ga. Tako sem še kar tekla za njim, a spoznanje je kmalu trčilo vame. Presekalo me je kot strela z jasnega.
Potem sem obstala na mestu, saj me je strah ohromil.
Ostala sem sama. Sama sredi legla poblaznelih volkodlakov. In nisem imela pojma, kaj naj storim.
26. marec 2016
Next
26. marec 2016
u208800
u208800
kera prasica (brez zamere hh) je ta Diana!!!
Plis se dans napis ta Next!! Glede na to k te ni blo doouuggggg in mamo podalsan vikend....pliss!!
Vids! Zdej sm p ze postala obsedena z tem!!! Hvala za nc hahahah ne sej ne... Next Next Next!!
Plis SE DANS!!!!!!!
26. marec 2016
u209910
u209910
haha lahko poskusim ... sam če me ne bo mami s kompa nagnala
26. marec 2016
Čim prej Next prosim ful me zanima kaj se bo zgodilo
26. marec 2016
u208800
u208800
ne bo te. Ce pa bo poskusala ji res d je neka prfukjena nova obsednka marusa postala obsedena in d mam cudna ngnenja h pretepanju in sm dobra v groznah hahahahahha
Plis!!!!!
26. marec 2016
Neext
Jaz bi Diano ze najrajsi...
26. marec 2016
u192373
u192373
Next
26. marec 2016
Next
26. marec 2016
u209910
u209910
No, na željo nekaterih sem hitro natipkala nadaljevanje. Res sem hitela, zato morda ne bo tako dobro ... Upam, da boste uživali!
......................................................
Umrla bom. Umrla bom, in nihče me ne bo pogrešal. To sta bili moji prvi misli, ko so me z vseh strani obkrožili volkodlaki.
Potem pa sem pomislila na Mary. No, vsaj ona me bo. Upam, da bo lahko prišla do mojih stvari, ko me ne bo več.
Bila sem v nekakšnem stanju otopelosti. Ko sem tako gledala renčeče volkodlake, sem ugotovila, da pravzaprav še nikoli nisem v živo videla njihove transformacije. Že res, da sem gledala nekaj dokumentarcev, toda da bi imela priložnost v živo videti kakšnega? Nikoli.
Vsaj smrt bom imela zanimivo.
Čutila sem, da se bo vsak čas kakšen spremenil. Veliko jih je rahlo trzalo, kot da jih nekaj v njih sili, naj že prevzemejo podobo volkodlaka. Morda bi jih lahko malo izzivala in bi tako vsaj hitro opravili z mano. Res nisem hotela trpeti ...
A nekaj v meni se je končno oglasilo. Tako je otopelost počasi izginjala, nadomestila pa jo je obilica strahu, hkrati pa tudi kanček odločnosti. Danes ne boš umrla, Luna, je govoril tisti uporniški del mene. Sicer je bil res majhen, a po njegovi zaslugi sem sploh še stala na nogah.
Tako sem preprosto stala sredi tistega morilskega kroga in čakala, kaj se bo zgodilo.
Iz množice se je izluščila postava. Šlo je za žensko. Imela je tako svetle lase, da so se zdeli skoraj beli. V medli lunini svetlobi sem lahko videla, da je izjemno lepa, toda to misel sem postavila na stranski tir, saj se mi v nastali situaciji ni zdela preveč pomembna.
Ženska je bila videti razjarjena in ko je spregovorila, sem razumela, zakaj. Njen posmehljivi, zlobni ton je odmeval v moji glavi. »Poglej, poglej, koga pa imamo tukaj? Človeka, hm? Ti si verjetno pomagala pobegniti tisti avši, ki se je obešala po mojemu fantu.«
Od groze sem skoraj bruhnila. Kot da ni bilo dovolj že to, da je pobegnila brez mene. Ne, zdaj mi je nakopala še bes volkodlakinje, saj je zapeljevala ravno njenega fanta. Hvala, Diana, cenim to.
»In zdaj te je ta ista avša pustila na cedilu, kaj? Kako tipično. Ljudje ste tako nehvaležna bitja,« je govorila in začela krožiti okoli mene. Množica je v znak strinjanja zatulila.
Svoje oči je neprestano sovražno upirala vame, hkrati pa je njen pogled izražal gnus. Kot da sem največji izmeček, kar jih obstaja.
»No, povej mi, dragica, saj si človek, kajne?« je vprašala, čeprav je nedvomno že vedela resnico.
Bila sem tako trda od strahu, da sem ji lahko zgolj pokimala.
Tole se bo gotovo slabo končalo.
Še naprej je krožila okoli mene, kot lev okoli svojega plena. Spet je sovražno zategnila: »Potem pa imamo problem, se ti ne zdi? Zdaj namreč res ne vidim nobenega razloga, da bi ti pustila živeti.«
Ob besedah sem dobila steklen pogled. To je to. Tako se konča moje življenje ...
Vendar majhen delček mene še ker ni hotel dojeti, da je konec. Nekaj me je še sililo, da sem vztrajala pri gledanju te volkulje, ki je še kar krožila.
»Lahko pa mi poveš, kje živi tista psica in te bom samo malo ogrizla. Kaj praviš?« je predlagala ter se ustavila. Zazrla se mi je naravnost v oči in zmrazilo me je. Gotovo bi me ubila, če ji ne bi povedala.
Zdaj sem se rahlo spačila. Ne, tega ne bi mogla narediti niti Diani. Ampak vseeno ... »K-kaj bi ji naredila?«
Zdaj se je zlobno zasmejala. Spet je začela krožiti.
Nekaj časa je pomišljala, kot da se poskuša spomniti najboljše metode mučenja. Nato je, nadvse zadovoljna z odločitvijo, dejala: »Verjetno bi ji najprej počasi spraskala lica in tista bedasta usteca. Potem bi ji razparala trebuh. Vendar samo malo, toliko, da bi se videlo črevesje. Ko bi kričala v agoniji, bi jo pustila izkrvaveti. Kosti bi zakopala za pozneje. Ah, res bi uživala!«
Ob njenem pripovedovanju se mi je obračal želodec. Ne, tega ne bi privoščila niti Diani.
»Torej?« me je vprašala in se nekam lahkotno premikala naprej. Imela sem občutek, da je prepričana, da ji bom povedala ne samo Dianino lokacijo, pač pa tudi lokacijo njenega fanta, prijateljic ...
Pogoltnila sem slino. Vedela sem, da ji moje besede ne bodo všeč.
Potiho, s tresočim glasom, sem rekla: »M-mislim, da ti ne morem povedati.«
Nenadoma se je ustavila. Obrnila se je proti meni. Njen pogled je bil popolnoma brezizrazen, a sem vedela, da se mi ne piše dobro.
»Kaj si pravkar rekla?«
Ta ton. Bil je naravnost morilski.
Nisem bila prepričana, ali si upam ponoviti besede. Tako sem zgolj tiho stala in poskušala umiriti tresoče se telo.
A po njenih naslednjih besedah sem vedela, da ga polomila.
»Nekaj sem te vprašala, smrklja!« je zakričala, njen obraz pa je bil zdaj daleč od brezizraznega.
»Žal ti ne morem ustreči,« sem čivknila.
Napaka.
Punca je bila pri meni tako hitro, da sprva nisem bila prepričana, da prav vidim. Prijela me je za zapestje in mi ga močno zvila, da sem kriknila od bolečine. Samo s tem gibom me je spravila na kolena.
Ko sem klečala pred njo in poskušala zadržati stokanje, mi je počasi privzidnila lase in mi z grozljivim glasom zašepetala: »Nikoli, ampak res nikoli ne reci ne jezni volkodlakinji. Razumeš?«
S sklonjeno glavo sem pokimala.
»Dobro, še enkrat te vprašam. Kje je tista prasica?«
Bolečina je bila močna, a še zdaleč ne dovolj, da bi izdala lastno čast.
»Ne morem ti povedati,« sem rekla šepetaje, a moj glas se ni zlomil.
Spustila me je. Pomislila sem, da imam srečo. Da se je sprijaznila.
Kako zelo sem se motila.
Že naslednji trenutek me je tako močno brcnila v trebuh da sem se dobesedno zvalila po tleh.
Prijela sem se za trebuh, da bi ublažila kljuvanje. A prvi brci je sledila druga, nato pa so se kar vrstile ...
»Mar nisi ... razumela ... da se nam ... meni ... nikoli ne reče ne?« je zasikala med vsako brco.
Solze so mi zaslepile pogled. Nisem vedela, kako bi se lahko zaščitila. Množica je odobravajoče vzklikala, a tega se skorajda nisem zavedala. Zavedala sem se samo bolečine in ko sem že mislila, da me bo pobralo ...
»Chloe! Takoj prenehaj!«
Ta glas ... rešil me je.
26. marec 2016
u192373
u192373
Next ^^
26. marec 2016
Next
26. marec 2016
Neeext
26. marec 2016
Next!!!☺
26. marec 2016
u207907
u207907
Neeeext
26. marec 2016
u208800
u208800
Kwa!!! To je tist fnt od prej ane!!!
Ju3 pricakujm Next da ves hahahahha ampak brez pritiska d nebos na koncu zrd mene nehala! Kr bi umrla. Hahah
Next Next Next
26. marec 2016
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
27. marec 2016
u208800
u208800
Nneextttt!!!!!!
27. marec 2016
u208800
u208800
............
28. marec 2016
u209910
u209910
se opravičujem, ker toliko časa traja ... doma mamo majhno krizo. ko bom lahko, takoj objavim nadaljevanje
28. marec 2016
u208800
u208800
Aka hah sory
28. marec 2016
u208800
u208800
Aja*
28. marec 2016
u209910
u209910
evo, pa sem napisala. upam, da je bilo vredno čakanja uživajte
........................................................
Brce so se nehale, a bolečina in solze so ostale.
»Alec! Mislila sem, da te sploh ni na zabavi!« se je oglasila Chloe, očitno iskreno presenečena.
Čakaj malo ... Alec?
Odprla sem oči. Pred mano se je odpiral nenavaden prizor. Alec je stal na pol poti med nama in Chloe ter slednjo mrko gledal. Chloe je bila videti zmedena.
Nisem razumela. Zakaj bi se postavil na mojo stran?
Alecov izraz bi sicer lahko opisala kot brezizrazen, a vseeno se mi je zdelo, da je jezen. Svoj zeleni pogled je za trenutek ustavil na meni in postalo me je sram. Ležala sem na tleh, vsa potolčena in objokana, medtem ko me je opazoval on.
Počasi sem se premaknila, a me je v rebrih močno zaskelelo. Previdno sem se dvignila v sedeč položaj in preverila stanje mojega telesa.
Vse me je bolelo in na določenih mestih so se mi že začele delati modrice. Ponekod sem bila tudi močno odrgnjena, a se mi je zdelo, da nisem utrpela nobenih večji poškodb.
»Veš, tegale spačka tukaj sem pretepla z razlogom,« je začela Chloe. »Ona je človek. Prikradla se je na našo zabavo.«
Njen ton ni bil več morilski, pač pa se je zdelo, kot da se prilizuje Alecu, kot da se mu hoče oddolžiti za nekaj ... čeprav še sama ne ve, za kaj.
Pogled mi je zopet ušel k njemu. Zdaj je imel na obrazu enako zdolgočaseno masko, kot takrat, ko sem ga prvič videla.
In tako, kot prvič, me je tudi tokrat pogledal s tistimi smaragdnimi očmi. Rekel je: »Da, morda je res vdrla na zabavo. Vendar je ena izmed nas. Polvolkodlakinja je.«
Chloe je glasno prhnila. »Ampak očitno je bolj človek kot volk.«
Svoj pogled je sovražno uprla vame. Moje telo se je napelo v pričakovanju nove brce, ki pa je začuda ni bilo. Alecova prisotnost je res delala čudeže.
Vprašala ga je: »In kako veš, da je res polvolkodlakinja?«
Alec se je skrivnostno nasmehnil. Kot da ve več, kot je pripravljen povedati. Rekel je le: »Ah, daj no, Chloe, mar te ne spominja na neko osebo? Rdeči lasje, svetel obrazek ... Malo bolje jo poglej.«
Chloe je res storila, kar ji je naročil Alec, a raje bi videla, da ga ne bi ubogala. S svojimi temnimi očmi je potovala po meni tako natančno, da sem se počutila samo še bolj bedno.
Kmalu se je njen pogled začel spremnjati. Iz ocenjujočega je postal sumljiv, nato šokiran, na zadnje pa ga je prekril gnus.
»Ne, ne more biti ... Je to hčerka Kathlen Gray?«
Ko sem zaslišala ime in priimek svoje matere je moje srce začelo hitreje biti. V volčjem svetu jo poznajo?
Toda po Chloijinem izrazu sodeč ni imela lepega slovesa. Sama sem jo poznala samo kot izredno mamo, toda o njeni volčji plati sem vedela bore malo, saj mi oče ni pustil raziskovati v to smer. Nisem razumela, kaj se dogaja.
Chloe je spet prhnila. »Torej je bila njena mama cipa, hm?«
Čakaj malo ... Kaj je pravkar rekla?
»Jaz si tega pojma sicer ne razlagam tako ...« je začel govoriti Alec, a ko je videl moj obraz, je utihnil in samo skomignil z rameni.
Seveda sem se tega zavedala bolj bežno ... KAJ je pravkar rekla o moji mami?!
V meni se je začelo nekaj kuhati. Brbotati.
»Kaj, Alec, zate take, kot je bila ona, niso kurbe? Prosim te ... Saj se je vendar mešala!«
Ko je to rekla, sem vstala. Bolečin sploh nisem več čutila. Čutila sem samo jezo, ki se je začela nabirati v meni.
»Si pravkar rekla, da je bila moja mama prostitutka?« sem rekla, navidezno mirno.
Chloe sem očitno presenetila, a se je hitro zbrala. Spet me je pogledala s tistim gnusom in rekla: »Utihni, mrha! Naj te še malo zbrcam? O tvoji mami lahko govorim kar hočem! Kajneda?«
Zadnje vprašanje je bilo namenjeno množici, ki je v znak odobravanja vzkliknila.
V meni pa je še kar vrelo ...
»Vsak, ki se gre zaljubit v človeka, je kurbir!«
Množica je zopet vzkliknila.
Jaz sem se začela tresti. Tokrat ne od strahu.
»Torej je bila njena mama tudi kurba, kajne?« je zopet vprašala množico, oni pa so navdušeno zatulili.
A njih se nisem več zavedala. Zavedala sem se samo še Chlojine postave, ki se ni zdela več tako zelo velika. Nekaj v meni je hotelo eksplodirati in se zaleteti vanjo, jo raztrgati. Ta nekaj sem doživela že večkrat, a mi ga je doslej vedno uspelo umiriti. Vedela sem, da mi ga tokrat ne bo. A mi ni bilo mar.
Vedno težje sem dihala.
Chloe je še kar nekaj vzklikala množici, a njenih besed nisem več razločila. Vedela sem, da žali mojo mamo, to pa je bilo tudi edina pomembna stvar.
Edino, kar je poleg tistega nekaj še napolnjevalo delček mojega uma, so bile zelene oči, ki so me zavzeto gledale. Kot bi nekaj čakale.
A kmalu so tudi te izginile, saj se je Chloe obrnila proti meni. Vedela sem, da manjka malo, čisto malo ...
»Torej smo prišli do zaključka. Tvoja mama je bila, in vedno bo kurba.«
Ko je povedala do konca, sem eksplodirala.
29. marec 2016
Next
29. marec 2016
Čim prej prosim
29. marec 2016
u192373
u192373
Next
29. marec 2016
Neexxtt zaj se bo spremenila v volkodlaka
29. marec 2016
Upam
29. marec 2016
u192373
u192373
Tudi jaz tako domnevam ^^
In Alec tudi
29. marec 2016
u207907
u207907
Next
29. marec 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani