Next
14. junij 2016
OMG!!! To je..... NAJBOLJ ZAKON ZGODBICA EVER!!!! Ne morem vrjet koliko čustev je ujetih v to mrežo zgodbice... In mreža se vse bolj zapleta!!!! In je zato toliko bolj naleta!!! OMG OMG OMG!!! Tvoja zgobica je odvisna od mojega počutja!!! Jezna jem takrat ko je jezna Luna in prejšnje dele sem bila prav v depresiji!!! Kar pa se tiče tistega o bralcih... Jaz bom to zgodbico brala ne glede na število bralcev, saj je zakon in jo je napisala mojstrica!!! Next nujno!
14. junij 2016
Ups sory... Hotela sem napisat da je moje počutje odvisno od tvoje zgodbice .... Pomota.. Upam da nisi preveč jezna...
14. junij 2016
Oprosti Larisa Kfaf ampak ne razumem kaj ima to opraviti z to temo oziroma natančneje s to zgodbo????
14. junij 2016
drgač ja. kaj je fore?
14. junij 2016
u143259
u143259
Fuuul dobr
Neeeeext
14. junij 2016
Next
15. junij 2016
Neext
16. junij 2016
u198801
u198801
Zgodbo sem začel brati na pobudo Crazy Artist, prej je nisem poznal. Dobre zgodbe res cenim in tukaj gor jih je izredno težko najti.

Kljub temu, da na začetku nisi imela skoraj nobenega bralca nisi odnehala. To spoštujem in občudujem, saj nevem če bi na tvojem mestu ravnal enako. Verjetno bi obupal, saj bi mislil, da tako ali tako nikomur ni všeč.

Sicer sem ostal na 1. strani, a tvojega pisanja je veliko, zato bom potreboval kar nekaj časa da se prebijem do novih postov

Si izvrstna pisateljica in le tako naprej.

Next :3
18. junij 2016
Larisa Kfaf pa cesa ti nerazumes?
So tvoji mozgani premali da bi razuma da mores nehat smetit teme?
Ce slucajno ne ves kaj pomeni SMETENJE TEME, to pomeni da taki zbiti idioti kot si ti pridejo in lepijo gor stvari ki niso povezane ali pa so zaljive do pisateljice in njene zgodbe.
Vidla sem ze drugje da smetis teme z tem zato bom ce se samo enkrat vidim to te sla prijavit administraturju in te bo zbrisala tak kot vse ostale zabite kretene kot si ti!
Pazi se ker je Bella_Luna odlicna pisateljica in nebomo pustili da ti z svojimi malimi mozgani se naprej smetis temo!
Zaj pa se spravi dol al pa se pazi!!
18. junij 2016
Eeeej pomirte konje Unicle boste temo ne še prepirati z njo ni vredna!
Neext
18. junij 2016
Ups pisala sem v množini. Še opravičujem mislna sem v edninimpa mi tipkovnica nagaja. Oprosti za spam
18. junij 2016
Ta zgodbica je neverjetna! Zdele sm vse prebrala in to je res prfekcija od prfekcije. Spada med eno najboljših zgodbic na igrah123 kar se mene tiče in verjetno tudi ostalih. Še dobro da si jo nadaljevala. Torej, ker zgodbica najjača, hitro napiši Next!
21. junij 2016
a se bo ta tema sploh še nadaljevala? ker je res škoda če se ne bo.
28. junij 2016
Danes sem prvič prebrala to zgodbo in je NEVERJETNA!!!!! Mogla bi napisati knjigo!!!! Prosim Nextaj!!! PROSIM!!
Prosim daj naslednji Next!
01. julij 2016
u209910
u209910
no ... živjo spet!
vem, da je ponovno trajalo kar nekaj časa, da sem dobila navdih in se spravila pisat. ko sem prebrala komentarje, sem videla, da si Next res zaslužite, hvala vsem za vzpodbudne misli.
torej, ja, res sem si spet vzela kar nekaj časa, vendar je nadaljevanje zdaj tu. glede smetenja teme ... pač, res mi ni pogodu, Larisa Kfaf, sploh nisem prepričana, kaj si želela doseči s tem, da si o tem razpredala ravno tu.
torej, upam, da se je splačalo čakati teme še ne mislim ukiniti in potrudila se bom, da bom zdaj bolj redna. uživajte
........................................................................................................
Pogledala sem svoje sklenjene roke. Hotela sem pregnati te misli, zato sem pozornost raje preusmerila na Cola. Zavedala sem se, da se je zaradi Aleca ponovno razburil in to mi ni bilo všeč.
Poškilila sem k njemu. Želela sem mu postaviti kar nekaj vprašanj, od tistih bolj globokih, ki so vključevala Aleca, pa do tistih bolj osnovnih, kot so naprimer, kam me pravzaprav pelje. Vendar je bil videti tako zelo zamišljen, da sem ga pustila pri miru.
Tako me je še naprej tiho nesel po hodnikih. Bili so mi znani in nekako se mi je dozdevalo, kam me pelje.
Kmalu je prekinil tišino in mi sam razkril pravilen odgovor. »Peljem te k profesorju Sawyerju. Rekel je, da želi govoriti s tabo,« je razložil.
No ja, vsaj eno vprašanje se je razjasnilo.
Zavzdihnila sem. Nisem bila prepričana, kako bom reagirala, ko ga bom videla. Po pravici povedano so se mi njegova dejanja zdaj zdela logična, toda … Ne vem, ta občutek izdaje me je še zmeraj delal besno.
Vrata so bežala mimo in kmalu sva se ustavila pri številki B42. Cole me je previdno odložil na tla ter se prepričal, da lahko stojim.
»Saj nisem invalid,« sem zamomljala, on pa se je nasmehnil.
»Odgovarjam zate in že to, da si si poškodovala gleženj, meče slabo luč name,« je rekel in opazila sem, da je Aleca že davno pozabil. To je bilo dobro.
Nenadoma nisem vedela, kaj naj rečem. Morala bi se mu zahvaliti, toda težko je bilo najti prave besede. V teh urah sva doživela toliko vsega, da bi se navadna zahvala zdela prav bedna.
»Am … Hvala za danes. Pač, za vse,« sem nerodno rekla in samo molila sem lahko, da je razumel.
Seveda je. Zasmejal se je ter dejal: »Tudi tebi hvala, Luna. Res si izjemna oseba.«
Rahlo sem zardela. »No, ne bi ravno rekla, da sem izjemna …«
Takrat se je sklonil k meni ter me lahno poljubil na lice. Bila sem tako presenečena, da sploh nisem reagirala, samo stala sem kot lipov bog.
Ko se je dvignil, se je nežno nasmehnil in rekel: »Zdaj bom šel. Profesor Sawyer bo že poskrbel zate. Razen, če želiš, da ostanem?«
Še zmeraj zmedena od poljuba sem zgolj zajecljala: »N-ne. Ampak hvala za ponudbo.«
Nasmehnil se je in dvignil roko v pozdrav. »Potem pa adijo do naslednjič, kajne?«
Vsa zardela sem še sama dvignila roko. Sproščeno je odšel, mene pa zmedeno pustil zadaj. Približno eno minuto sem še stala tam in poskušala dogodke spraviti v red, vendar sem obupala. Na koncu sem zgolj zmajala z glavo in se obrnila proti vratom. Kakšen dan!
Podzavestno sem jih odprla in se takoj nato soočila z gospodom Saweryem, ki je dvignil pogled izza kupa papirjev na mizi.
Najraje bi glasno zastokala. Dneva še ni konec.
Urno sem vstopila in za seboj zaprla vrata. Skušala sem prekriti šepajočo nogo, kar niti ni bilo tako težko, saj me je skoraj nehala boleti.
»Luna!« je zaklical Sawyer, na njegovem obrazu se je kazalo olajšanje. Vstal je izza mize in se zaskrbljeno zastrmel vame. Zavila sem z očmi, saj sem že brez tega vedela, da sem videti obupno.
»Pozdravljeni,« sem nič kaj veselo pozdravila. Naj le ve, da sem še zmeraj jezna. Morda sem se v teh nekaj urah res malo ohladila, vendar še zdaleč ne dovolj.
Njegov obraz je preletel nezgrešljivi kes, vendar ga je hitro skril za besedami: »Pogovoriti se morava. Prosim, sedi.«
Pokazal je na stol pred njegovo mizo, vendar sem se kretnjo odločila ignorirati. Trmasto sem prekrižala roke na prsih in odločno dejala: »Mislim, da mi boste kar takoj razjasnili par stvari.«
Profesor je nekaj časa še vzdržal moj pogled, vendar je kmalu klonil. Zavzdihnil je in pogledal v strop. »Luna, ne bi te prijavil, če ne bi bil prepričan, da ti bo uspelo. In res ti je, torej ne vidim razloga, da se jeziš …«
»O, jaz pa ga!« sem razburjeno rekla. Gospod Sawyer me je presenečeno pogledal, ni bil vajen takega obnašanja z moje strani. »Se sploh zavedate, kako zelo me je bilo strah? In tisti trenutek, ko sem bila prepričana, da ne bom dobila elementa … Gotovo sem izgubila nekaj let življenja!«
Pospešeno sem dihala, bila sem besna. Občutek izdaje me je razžiral, bil je bednejši, kot sam krst. Obljubil mi je, da mi danes še ne bo treba izbirati elementa. Vendar je lagal, kar je bolelo, saj je bil eden redkih volkodlakov, ki sem jim dejansko zaupala na tej šoli.
Gledala sem ga naravnost v oči, želela sem, da vidi vse, kar čutim. Nekaj časa sva si tako zrla v oči in opazila sem, kako se na njegovem obrazu začenja kazati obžalovanje.
Čez čas je zgolj obupano zmajal z glavo ter rekel: »Oprosti. Moral bi ti povedati. Za moje dejanje ni opravičila, vendar te vseeno prosim ravno to. Da mi oprostiš.«
Iz njegovih besed in načina, kako jih je izrekel, sem razbrala, da mu je res žal. Nekaj časa sem še trmasto vztrajala pri svojem besu, vendar se je moja jeza kmalu razkadila. Spoznala sem, da se nima smisla jeziti. Bilo mu je žal.
Zavzdihnila sem in utrujeno dejala: »Saj je v redu. Samo … naslednjič mi prosim povejte.«
Hitro je pokimal, jaz pa sem končno odkorakala k stolu in se usedla nanj. Tudi profesor je sedel.
Pogled sem živčno usmerila vanj. Vedela sem, da je krst za sabo prinesel spremembe. Mnoge, mnoge spremembe.
»Torej … Kako se bo spremenila moja dnevna rutina?« sem vprašala in nekako mi je uspelo prikriti strah, ki ga je prinašalo to vprašanje.
01. julij 2016
neeeeeext
iiiiiiiii končn eden od dobrih pisateljev ki je dejansko po dolgem času objavil nekaj dobrega in bo nadaljeval.
01. julij 2016
u192373
u192373
Next ~
01. julij 2016
Next Next Next
01. julij 2016
Next
01. julij 2016
u143259
u143259
Neeeext
01. julij 2016
Next
02. julij 2016
u208800
u208800
Next
02. julij 2016
Prosim neexti, ker ful dobr pišeš in me zelo matra nadaljevanje. Knjigo napiš!
03. julij 2016
Next
03. julij 2016
Next
03. julij 2016
actimel
actimel
Next
04. julij 2016
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
04. julij 2016
Prosim neeeext
28. julij 2016
Next
31. julij 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani