OMG Next!!! Nujno!! To te tak potegne noter!! Pa tak cool je da je včasih on zaščita njej včasih pa ona njemu. Saj več pač da niso skos punce tiste ki jih je treba reševati ampak da so včasih malo nemočne in jih fantje potolažijo... ROMANTIČNO!!! Na neknačin... Bogi Alec..
Smili se mi.... Next čim prej
29. maj 2016
Next
30. maj 2016
OMG Next!!!!!!!
31. maj 2016
u209910
u209910
hello people! no, Next je tu. ni ravno najdaljši, ampak sej ste po moje itak že siti teh depresivnih scen no, obljubim, ta je zadnja! nč bat, nekej časa ne bo več tako jokavo
hvala za vse lepe komentarje in upam, da boste uživali!
..............................................................................................................
Cole mi sprva ni odgovoril. Nemudoma mi je bilo žal, da sem mu sploh omenila mamo. Mrtva je, nihče je ne more obuditi, zakaj bi s tem torej obremenjevala Cola?
Toda kmalu je spregovoril: »Seveda, Luna. Ti si bila v oporo meni, in edino prav je, da ti to dobroto nekako povrnem. Rad bi ti pomagal, in če je to način ... Potem mi povej, kako je umrla tvoja mama.«
Njegov glas je bil tako nežen, da bi najraje zajokala. Toda vedela sem, da ne smem, med pripovedjo bom že brez tega potočila dovolj solz.
»Hvala ti,« sem zahropla. Cole je svojo glavo naslonil na moje teme, nato pa začel hoditi.
»Začni, ko boš pripravljena,« je umirjeno rekel.
In sem začela.
»Moja mama je bila popolna mama. Že takrat sem vedela, da je bila, toda zdaj sem o tem še bolj prepričana. Njena dejanja, ki sem se jih začela zavedati šele po njeni smrti ... neprecenljiva so.« Glas se mi je na koncu zlomil, oči pa orosile. Vedela sem, da bo težko govoriti o tem, a sem vseeno mislila, da se mi ne bo zataknilo že pri prvem delu.
Težko sem pogoltnila slino in vprašala: »Cole, ali veš, na kaj ciljam?« Nisem bila namreč prepričana, ali mu je zadeva popolnoma jasna. Razsežnost njenih dejanj ... Se sploh zaveda, kaj vse je storila zame?
»Mislim, da vem,« je mirno rekel. »Tvoja mama je živela kot izobčenka, ker je zanosila s človekom. V tisem času to sicer ne bi smelo biti več problem, toda kolikor mi je znano, je tvoja mama živela v precej ... tradicionalnem okolišu.«
»Tako je,« sem rekla. Dejstvo, da je vedel te stvari, me ni več presenečalo. Opazila sem, da kar nekaj ljudi tu okoli ve veliko o moji mami. »Torej veš, kaj čutim ob tem. Mama bi me lahko zavrgla. Zlobni jeziki bi sicer še zmeraj opravljali, toda lahko bi se mirno sprehajala po ulicah, brez očitnega sovraštva. Toda ni me. Ne, raje se je preselila globoko v gozd, kjer naju ni skoraj nihče motil. Tam sva živeli v majhni kočici, izolirani, toda srečni. Verjamem, da je bila tudi ona srečna. Moram verjeti,« sem zaključila, preden bi se mi glas zopet zlomil. Nekajkrat sem globoko vdihnila, saj se mi je zdelo, da mi primankuje zraka.
Nato sem nadaljevala: »Včasih sva dobili kakšen obisk ... Bežno se spomnim nekaj prijaznih obrazov, ki so nama pomagali. Mama je poskrbela, da se nisem zavedala, da živiva kot izobčenki. Če mi je le lahko, mi je priskrbela celo družbo. Ne spomnim se mojih sovrstnikov ... Vem pa, da so bili tam. Redko, a vseeno. Tudi psa mi je kupila, vse, samo da ne bi bila osamljena.
Apollo je umrl, ko mi je bilo deset let. Tudi to je bil žalosten dan.«
Glas mi je izzvenel in potopila sem se v spomine. Nekateri so bili bledi, drugi bolj izraziti. Spomnila sem se Apolla. Ljubek kužek, velik, a nežen kot le kaj. Bil je nekakšna mešanica med bernskim planšarjem in še nečem. Vedno me je čuval. Tudi tistega usodnega dne.
V očeh so se mi spet nabrale solze. Oh, Apollo ...
»Da, živeli sva srečno,« sem hitela nadaljevati, saj sem vedela, da ne bom več dolgo zdržala. »Nekega dne pa ... Stara sem bila sedem let. Bilo je v začetku poletja. V gozdu je bilo nenavadno veliko jagod za tisti čas. Mama mi je rekla, naj jih greva z Apollom nabrat, in sva šla. Dala mi je kar veliko košarico, in jaz sem hotela, da je čisto polna. Tako sem nabirala tiste jagode, hodila globlje in globlje v gozd ... Kmalu sem se izgubila, vendar me ni preveč skrbelo. Ko je bila košarica polna, sem Apollu zgolj rekla: ''Domov!'' in on me je veselo vodil.
To se je že večkrat zgodilo. Da sem se izgubila, namreč. Toda ko me je Apollo po prvem pripetljaju pripeljal domov, mame ni več skrbelo.«
Spet sem naredila kratek premor. Morala sem zbrati misli, če ne bi vse povedala nerazumljivo.
Posmrkala sem, in še preden sem začela govoriti, sem vedela, da bom vsak čas zajokala: »Hodila sva domov. Apollo me je vodil ... Vse je bilo v redu, normalno. Toda ko sva se približevala hiši ... Bližje, ko sva bila, bol je civlil in me vlekel nazaj. Še zdaj se spomnim, kako zmedena sem bila ... Cvilil je in cvilil, me vlekel nazaj v gozd, toda takrat sem že vedela, kam moram. Prijela sem ga za ovratnico ...«
Po licih so mi že tekle solze. Srce me je bolelo kot že dolgo ne. Toda morala sem povedati.
Trdno sem zamižala in se prisilila, da sem končala: »Potem pa ... Ko sva prišla do koče ... Videla sem ogenj, veliko ognja. Celotna koča je gorela, vse se je sesuvalo. Spomnim se Apollovega laježa ... Od šoka sprva nisem naredila nič, le košarica polna jagod je padla na tla. Potem sem zajokala in stekla proti hiši. Vse je gorelo! Čisto vse! Klicala sem mamo ... ampak je ni bilo! Nisem je slišala, Cole! Pričakovala sem, da bo prišla izza drevesa ... da me bo vzela v naročje in me odnesla stran ... mi rekla, da bo vse v redu ...Toda ni je bilo!«
Takrat sem zajokala. Ne, zatulila sem. Vse me je bolelo, duša, srce ...
»Ni je bilo! Cole, zgorela je v tisti hiši!«
Bila sem močno razburjena. Spomini so krožili v mojih mislih. Ognjeni zublji, ki so se dvigali ... Cvileč lajež v ozadju ... Začeli so me dušiti, mislila sem, da bom umrla.
Cole je počepnil in me gugal v naročju, a tega se nisem zavedala. Samo hlipala sem in se tresla. Kar naprej sem ponavljala: »Ni je bilo Cole! Ni je bilo!«
Še naprej me je gugal, jaz pa sem tulila v agoniji. Joku ni bilo videti konca. Vse, čisto vse me je bolelo, želela sem izpuhteti.
»Zakaj? Zakaj se je to zgodilo ravno njej? Bila je dobra ženska ... najboljša ... Zakaj torej?«
Postavljala sem vprašanja, na katera se ni dalo odgovoriti. Obup me je preveval kot že dolgo ne. V mojih mislih je odmeval samo velik zakaj.
Sprva sem mislila, da mi nikoli ne bo uspelo nehati jokati, toda čas je naredil svoje. Počasi sem se umirila. Hlipanje se je spremenilo v smrkanje. Šele takrat sem se zavedala, da mi Cole tiho prigovarja: »Ššš, ššš, vse bo v redu. Luna, vse bo v redu. Ššš, ššš ...«
Od ganjenosti bi najraje še enkrat zajokala. Ostal je z mano, ves ta čas. Miril me je, čeprav se nisem zavedala.
»Šššš ... Vse bo v redu ...«
Ob teh nežnih zvokih sem zaspala. Zadnje, česar se spomnim, je moj nerazločni stavek: »Cole ... včasih si želim, da bi umrla z njo ...«
31. maj 2016
u192373
u192373
Next
31. maj 2016
Next
31. maj 2016
Next
31. maj 2016
neeeeext
jej končn se je mal odprla.
31. maj 2016

Brez besed
Preprosto brez besed

I'm criing
31. maj 2016
Next
31. maj 2016
u143259
u143259
Neeeeeext
01. junij 2016
OMG KAK ŽALOSTNO!!!!!! To je preveč jokanja za mene!!! Ne zdržim!!!! Ampak knjiga je the best!!! Next Next Next
02. junij 2016
Next
02. junij 2016
u212238
u212238
Next
This is sad...
02. junij 2016
Next
03. junij 2016
u206290
u206290
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
03. junij 2016
Next
03. junij 2016
zlo žalostn!!

nexxt!!
03. junij 2016
u198831
u198831
Neeeeeeeeeext
11. junij 2016
actimel
actimel
Neeexttt prosim
13. junij 2016
Kaj z to zgodbico je konec???
14. junij 2016
u209910
u209910
pozdravljeni vsi! naj se najprej opravičim vsem tistim, ki ste morda čakali nadaljevanje, pa ga kar ni bilo. zgrabila me je nekakšna pisateljska depresija, nekako nisem našla navdiha za to zgodbico. ne vem, če jo še kdo spremlja ... ampak ja, tukaj je nadaljevanje.
če zgodbe ne želite več brati bom razumela. ni vam treba napisati Next, če ne želite, bom pač nehala pisati. sicer je zdaj tako zvani navdih spet tu, vendar hej, od vas ne morem pričakovati, da boste še brali
morebitnim bralcem želim uživanje pri branju.
..............................................................................................................
Ne vem, kolliko časa sem spala. Ko sem se zbudila sem čutila samo rahlo pozibavanje, in rabila sem trenutek ali dva, da sem se spomnila, kje sem.
Zaspano sem odprla oči. Pred mano se je pojavil Colov zamišljeni obraz. Nekako se mi je dozdevalo, o čem premišljuje.
Hitro sem zaprla oči. Nisem hotela, da ve, da sem budna.
»Dobro jutro, zaspanka.«
Šment.
Nekaj sem nerazločno zamomljala v odgovor, nato pa odprla oči. Cole se mi je prijazno nasmehnil. »Kako se počutiš?« je vprašal.
Skomignila sem z rameni: »Bo že kako.«
Zdaj je spremenil pogled. Vedela sem, kaj bo rekel. »Glej, Luna, glede tvoje matere ... Žal mi je.«
Zdaj sem se jaz blago nasmehnila. »Je že v redu. Tega je že dolgo.«
»Vem, ampak kot vidim še zmeraj boli. Če bi se rada še pogovarjala ...«
»Ne, vredu sem. Res. Mislim, da imam dovolj za danes,« sem pohitela. Nisem hotela govoriti o mami. Malo me je bilo sram, da sem se tako burno odzvala.
Čutila sem Colov zaskrbljeni pogled, a na koncu je le zavzdihnil: »Če tako želiš ...«
Med nama je nastala kratka tišina. Ogledovala sem si drevesa in zazdela so se mi znana. Koliko časa sploh že hodiva?
»Hm, bova kmalu prispela?« sem vprašala. Zdelo se mi je, da hodiva že celo večnost. Nič čudnega, če sva se pa tolikokrat ustavljala, si izpovedovala čustva, vpila ...
»Saj sva že tu,« je sproščeno rekel, naslednji korak pa naju je popeljal iz gozda. Lahko sem videla internat in na nek način sem si oddahnila. Kočno bo konec tega napornega dneva.
»Še enkrat hvala, Cole,« sem se ponovno zahvalila. Tiho, skoraj neslišno, vendar me je razumel.
»Ne. Hvala tebi,« je rekel, nato pa stekel. Kmalu sva bila pred šolskimi vrati.
Cole je pokimal varnostniku, ta pa naju je brez problema spustil naprej. Koliko je bila sploh ura?
Devet. Uau, dolgo sva se zadržala ...
Cole me je še kar nosil okoli, po hodnikih, gor in dol. Končno me je prešinilo: »Kam sploh greva? Aja, še nekaj ... Kaj, ko bi sama hodila? Sicer nisem prepričana, kam me vodiš, vem pa, da je z mojim gležnjem mnogo bolje ...«
»Da, res, Cole, kam jo vodiš?« se je od nikoder oglasil znani glas, da sem poskočila v Colovem naročju. Ozrla sem se h Colu, ki je imel na obrazu hladen izraz, nato pa v strahu obrnila glavo po hodniku naprej.
Nekaj metrov stran se je na steno naslanjal nihče drug kot Alec. Ni bil videti zadovoljen.
»Pozdravljen, Alec. Kaj te je prineslo sem?« je hladno odgovoril Cole. Zdelo se mi je, da je bil tudi on rahlo presenečen, vendar ne tako zelo kot jaz.
Pogledala sem Aleca in do njega začutila velikansko sočutje. Videla sem skozi tiste zelene oči, pred mano je stal majhen deček brez matere. Najraje bi mu takoj izrekla sožalje.
Vendar me je prehitel z besedami: »Kaj pa ti zijaš?«
V moji domišljiji otožno zelene oči so zdaj strupeno zrle vame in uničile vse iluzije. Zardela sem.
»Hotela sem samo ...«
»Ne gre za to, kar hočeš. Gre za to, kako neumno izpadeš pri tem,« je siknil, meni pa je vzelo sapo.
Cole se je ujezil. Čutila sem njegov povišani utrip, ko je začel: »Kako si drzneš! Da ne bi slučajno ...«
»Oh, oprosti, nisem vedel, da si postal zaščitnik ubogih,« je še naprej izzival Alec.
Zdaj je Cole stopil korak naprej in vedela sem, da sem edina ovira, ki mu preprečuje, da bi se ta nesmiselni prepir prelevil v kaj hujšega. Moški ponos bi lahko začel celo pretep, zato sem se odločila ukrepati. Sunkovito sem ga prijela za srajco ter mu šepnila na uho: »Pozabi, Cole, ni vredno. Izziva. Pusti ga.«
Ustrašila sem se, da me Cole ne bo ubogal, vendar je svoj srditi pogled ob pogledu name spremenil v blagega. Nasmehnil se je: »Ne skrbi, Luna. Saj mu ne bi nič storil.«
Za trenutek sem si oddahnila. Dobro, ni še povsem izgubil razsodnosti. Vendar Alec ni hotel odnehati.
»Zdaj poslušaš vsako punco, pri kateri imaš kaj možnosti?« je znova poskusil in otrpnila sem. Strah, da bo to Cola privleklo do roba je bil kljub obljubi prisoten.
Vendar sem presenečeno zaslišala besede: »Ne, Alec. Poslušam samo tiste, ki so vredne tega.«
Ponovno sem zardela. Alec je zgolj prhnil: »Uau, nizko si padel. Lahko bi pecal kakšno lepšo ...«
Colu se je utrip sunkovito povišal, v njegovih očeh pa ni bilo več sledu razsodnosti. Bežno sem opazila Alecov zadovoljni nasmeh ob Colovi reakciji in takrat me je zadelo, da Alec nocoj preprosto hlepi po fizičnem obračunu.
»Pojdi,« sem hitro šepnila. »Naravnost mimo njega. Kamorkoli me že pelješ. Pojdi!«
Čutila sem Colovo napetost. Ni me hotel ubogati, vendar je na koncu vzravnal svoje rame, si nadel prezirljivi pogled, in rekel: »Pojdi k okulistu, Alec. Mislim, da se ti je poslabšal vid ... Ali pa zgolj okus za ženske.«
Nato je mirno odkorakal mimo, kot da se ne bi nič zgodilo. Aleca sva pustila za sabo, čeprav je njegov vpliv še zmeraj deloval na naju oba. Cole je bil napet in jezen, jaz pa močno vznemirjena. Ne samo zaradi srečanja, pač pa tudi zaradi izrečenih besed ...
Alec se mi je smilil. Ni bil Cole tisti, ki je padel nizko. On je bil. Ni želel usmiljenja, to sem razumela. Vendar je bilo njegovo obnašanje zares nizkotno, zato ga z moje strani niti ni več dobival. Vsaj ne v enaki meri kot pred tem srečanjem.
Skrivaj sem pogleda čez Colovo ramo. Alec je še zmeraj zrl za nama, njegov pogled je bil izaz čiste razkačenosti. S svojimi zelenimi očmi je prebadal Colov hrbet, da me je kar zmrazilo.
Nato pa je pogled nepričakovano dvignil k meni. Zelene oči so mi za trenutek razkrile vso bolečino, ki jo skriva v sebi, ko je zgolj zmajal z glavo in odkorakal.
Ranljivost, ki mi jo je pustil videti, me je presenetila. Kot bi me spraševal: "Zakaj jaz? Pomagaj mi! Ti mi lahko ..." Nekaj me je vleklo k njemu, temu tihemu klicu. Želela sem mu pomagati, srce se mi je nevede trgalo, ko je odhajal tako skrušen.
Za trenutek sem podvomila ... Kaj, če se motim o njem?
14. junij 2016
actimel
actimel
Next pa prosim ne mislt da nebo noben bral zgodbice ker je svetovna... in pac usi komi cakamo naslednji del in smo veseli k pride nov... in ce neki casa ne nextas ndbomo kr nehsl brat...
Drugac pa ful dobro oba se mi smilta :'(
14. junij 2016
neeext. brez skrbi nisi izgubila vseh bralcev. verjemi. in ne nehat ker si tega res ne zaslužiš kot dobra pisateljica.
14. junij 2016
u208800
u208800
Omojbog.
Cutm njegovo zalost
Zakaj je to tok zalostn?
Pa prou usrala sm se k je alec kr naenkrat se prkazu hahah
Se sreca da si spet zacela pisat!!
Next Next Next Next
Popounoooo
14. junij 2016
Nexxt
14. junij 2016
u192373
u192373
Next
14. junij 2016
Next
14. junij 2016
Pa kaj ti si zmesana? Zakaj bi nehali brat tvojo zgodbo? Tvojo zgodbo ki je ful ful ful dobra in se res vidi da je napisana od profesionalke in je tak dobro napisana da bi lahko rekli da je perfektna!
Resno! In ce mi jo kdaj nehas pisat te bom iskala. In te bom nasla. In te bom pojedla!
Pazi se!!
14. junij 2016
Aja pa se neeeeext
14. junij 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani