živijo, punce
res se vam opravičujem, ker danes ne bo nexta, ampak nisem in ne bom utegnila nextat. Zdejle grem nekam in vem, da se bom vrnila pozno, ampak obstaja mejhna možnost, da bom še napisala next
če nexta ne bo danes, bo pa jutri
Ksenija xx
01. november 2014
u105006
u105006
Lep se mej kumi čakam
01. november 2014
u176006
u176006
Neeeext
01. november 2014
sej je vredu
komi čakam
01. november 2014
nexttttt*O*
01. november 2014
waw super jeee neeeeeeeeeeeeext
p.s. nova bralka
01. november 2014
Sej je ok
can't wait
01. november 2014
OMG TO JE POPOLNO neeeext*0*
02. november 2014
hahahh joj no ne morta se tok kregat hahah...na koncu nj bota skupi plissssssssssss.....drgač pa tole je fullll dobra zgodba....i love it<333.....hahhah nova bralka drgač nimam pripomb hahah niti kritike ničččč.....en velik debeu neeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttt čimprej
02. november 2014
nexxxxxxxxxt
02. november 2014
Hejj
tule je zdej obljubljen next ;D

8.

-----------------------------------------
Bi morala nazaj in se mu opravičiti?
Ne, je rekel slabi del mene. Tudi on te je prizadel z žaljivkami.
Pojdi, je rekel dobri del.
Prijatelji si odpuščajo.
Ampak vidva nista prijatelja, je ugovarjal slabi del.

Zavzdihnila sem. Obrnila sem se in šla negotovo nazaj.
Vstopila sem v hišo in nerodno pogledala Lottie.
"Mislim, da se bi mu morala opravičiti," sem pojasnila.
"Ne vem če je to dobra ideja. Spet se bosta sprla." je rekla.
"Samo opravičila bi se rada. Nisem bila ravno prijazna." sem rekla.
"Če pogledaš tako, tudi on ni bil." je rekla."Ampak pojdi, če čutiš tako."
Prikimala sem.
"Po hodniku in prva soba levo je njegova soba." je rekla.
"Hvala." sem se ji hvaležno nasmehnila. Počasi sem šla po stopnicah navzgor in se nato negotovo ustavila pred njegovo sobo.
Potrkala sem.
"Pojdi stran." sem slišala njegov glas. Slišala sem vzdih in nato ugotovila, da joka.
"Louis?" sem vprašala.
"Lottie, prisežem, če me ne pustiš pri miru bom-" vrata so se odprla in zagledala sem objokanega Louisa. Presenečeno me je pogledal in si obrisal solze.
"Kaj počneš tu?" je preteče vprašal.
"Prišla sem se...opravičit." sem tiho rekla.
Sarkastično se je zasmejal.
"Stran." je rekel.
"Ampak-"
"Pojdi stran." je ponovil in si obrisal še eno solzo.
Lottie je prišla po stopnicah navzgor.
"Je vse v redu?" je vprašala.
"Seveda. Najboljša prijatelja sva, če ne kaj več," je rekel Louis sarkastično in stopil k meni.
"Louis, prosim." je rekla Lottie utrujeno.
"Kaj?! Spet sem vse naredil narobe. Že včeraj me je mama-" se je zadrl in se nato zlomil. Avtomatsko sem položila roko na njegovo ramo. Njegovo telo se je treslo od joka in z rokami si je pokril oči.
"Zakaj?" je tiho rekel in smrknil. Lottie je stopila k njemu in ga objela. Vrnil ji je objem in počutila sem se odveč. Postalo mi je hudo in nenadoma sem sprevidela, koliko mu je pomenila glasba. Živel je zanjo in vse to ga je strlo.
Jokal je v njeno ramo in glasovi joka so mi parali srce.
"Že v redu," je zašepetala Lottie in ga pobožala po hrbtu.
Pomignila mi je in opravičujoče sem jo pogledala.
Nasmehnila se mi je in mi toplo prikimala. Strta sem odšla po stopnicah.
~Louis~
Vse to me je spravilo na tla. Popolnoma. Najprej tretje mesto na tekmovanju, nato mamino posmehovanje, očetovo sranje, da petje ni za fante, nato pa še Abby. Ne morem verjeti, da sem kdajkoli nekaj čutil do nje. Priznam, bila mi je všeč. Njen glas je bil popoln in res vreden zmage. Ampak, ali ne šteje tudi želja? Ali ne šteje to, da mi glasba pomeni vse? Ali ne šteje to, da se vsak dan glasbo prebijam skozi črne misli?
Očitno ne.
"Vse bo v redu," me je tolažila Lottie. Hlipal sem v njeno ramo.
Posedla me je na posteljo in mi v roke potisnila kitaro. Dobro je vedela, da se bom potolažil s tem in zapustila je sobo. Obrisal sem si solze in prijel kitaro. Zaigral sem nekaj namišljenih akordov in si mrmral neko namišljeno melodijo. To sem rad počel, saj sem se izklopil od sveta, ki me je obkrožal. Osredotočal sem se na skladanje nove pesmi in jo zapisal v notno črtovje. Nato sem dodal še besedilo in jo spet zaigral. Zelo dobro mi je uspela in postal sem boljše volje.
"Louis! Spet igraš kitaro? Dobro veš, da ti ne bo uspelo. Raje se posveti nogometu." sem zaslišal očetov glas.
"Kaj te briga? Moje življenje je, ne tvoje." sem zabrusil in se spet posvetil kitari.
"Dokler si pod moji strehi, je to tudi moje življenje." je rekel preteče.
"Saj lahko grem! Končno bom svoboden, počel bom, kar me veseli, ne kar veseli tebe!" sem zavpil.
"Mladenič, ne govori z mano v takem tonu!" je rekel.
"Koga briga? Kaj pa mi boš naredil? Me boš pokaral, da nisem dovolj dober? Da moram na dvorišče, brcat jebeno žogo? Veš kam bi jo brcnil? V tvojo glavo." sem rekel in odhitel iz sobe. Zaprl sem se v kopalnico. Nisem hotel jokati in tudi nisem. Bil sem zelo jezen in iz police pred ogledalom sem pomedel vse stvari, da so z žvenketom pristale na tleh. Med njimi tudi britvica.
Ne. Ne stori tega.
Ne.

Počasi sem se sklonil do britvice in si jo ogledoval. S tresočimi rokami sem jo ponesel na zapestje in občutil ostrino. Nisem potegnil.
Daj no, Louis. Ne stori tega.
------------------------------------------------------------------------------------
02. november 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
02. november 2014
Neeeeeeeeeeeeeeeeeext
02. november 2014
u105006
u105006
Omg neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
02. november 2014
omggg ne ne sme ne no louis.....neeeeeeeeeexxxxxxxxxtttt
02. november 2014
neeeeeeee...next
02. november 2014
Da ne bi! Kreten

neeeeext!
02. november 2014
Neeeeeeeeeeeeeeext
02. november 2014
Next
02. november 2014
plis louis don't do this
omg fak prosim naj ne nardi tega
men se louis tak smili no
zaka more met take starše
še dobr da ma lottie
upam da se bo vse uredil
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT
02. november 2014
OMFG prosim naj tega ne nardi
za Lottie pa za Abby
pizda naj ga starša pustita delat kar ga veseli
ne pa ga v neki jebeno stvar silit ko mu sploh ni všeč
men se Louis ful smili
tole je ful žalostno
js sm dobila solzne učke zram
drgač je pa ful popouno
dej hitr next
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT
02. november 2014
Plosim Louis ne se rezat.
Hitro next
Neeeeeeeeeeeeeeeext
02. november 2014
Louis just don't do it.
You know you don't want to do it.
Listen to yourself and ignore all the other stuff.
It's not worth.
Don't do it.
OK?
Don't cause you will regret it the first second after it.
And you know it's wrong.
The pain you feel will stay no mater what you'll do.
So ... Why would you make some more pain?
_____________________________________________
New reader and already in love with this story.
Next <3
03. november 2014
Next nujno
03. november 2014
nexxxxxxxxxxxxxt
03. november 2014
Next
03. november 2014
next
03. november 2014
Živijoo
next je tu. Zdej ko je SPET šola mogoč nexti ne bojo tk pogosti, ampak se bom potrudla čim pogosteje

9.

------------------------------------------
Potrkalo je na vrata in prestrašeno sem spustil britvico.
"Louis?" sem zaslišal Lottie.
"Pridi ven, prosim," je rekla roteče.
Hitro sem postavil vse stvari na polico in odklenil vrata.
Odprl sem jih in Lottie se mi je nasmehnila.
"Si v redu?" je vprašala.
"Ne," sem odsekal in šel mimo nje v svojo sobo. Prišla je za mano in sedla zraven mene.
"Sta se spet sprla, kaj?" je vprašala.
Prikimal sem in zavil z očmi.
"Je čudno, da sovražim svojega očeta?" sem rekel.
"Iskreno povedano, v tvojem primeru ni," je rekla tolažljivo.
"Poglej, vse bo v redu, prav?" je rekla in me objela.
"Hvala Lottie. Hvala, da obstajaš," sem zamomljal v njeno ramo.
"Zate vse," je rekla z nasmehom in zapustila sobo.
Lahko sem bil vesel, da jo imam. Ampak, ko sem pomislil na starše me je streslo. Njuna naloga je bila spodbuda in vzgoja, ne pa zavračanje in kričanje in podobno sranje. Mogoče pa si ne zaslužim.
Zaslišal sem vpitje. Stopil sem na hodnik in priskuškoval.
"Vsaj malo bi se lahko potrudila," sem zaslišal Lottie.
"Povedal sem ti, to ni tvoja stvar in bolje, da se ne vtikaš," je rekel oče.
"Lottie, odpravi se v sobo. Takoj," je ukazala mama.
"Grozna starša sta! Ni čudno, da vaju sovraži! Tudi jaz bi vaju! Prekleto, vajin sin je! Lahko bi ga spodbujala, ne pa zavračala njegovega talenta! Sploh vesta, koliko pesmi je že napisal in uglasbil? Zamislita se malo!" je zavpila in slišal sem vihrajoče korake in nato loputanje vhodnih vrat. Vedel sem, da govorijo o meni. Nisem hotel, da ima Lottie težave zaradi mene. Grem za njo? Ne. Pustil jo bom, da se ohladi in jo nato potolažil. Šel sem v sobo in bral neko knjigo, ki je bila pravzaprav ogledalo mojega življenja.
"Louis!" sem zaslišal očetov klic. Zavil sem z očmi in vstal. Šel sem na vrh stopnic in ga zdolgočaseno pogledal.
"Ka bi rad?"
"Takole se pogovarjaš z mano? 'Kaj bi rad'?" je rekel ogorčeno.
"Ne pretvarjaj se, da te skrbi zame in preidi na bistvo," sem rekel.
Zavzdihnil je.
"Greva na dvorišče trenirat," je rekel.
"Resno?" sem rekel.
Ne rečem, da nisem užival pri nogometu. Nasprotno, samo glasba mi je bila več in jezilo me je, da tega ne moreta sprejeti.
"Spravi se dol in ubogaj," je ukazal.
"Res nimaš na zalogi kakšnega stavka s prijaznim tonom?" sem vprašal in šel proti njemu.
Zavzdihnil je in šel ven.
Preživel boš to, Louis.

~Abigail~
Minila sta dva dneva in z Louisem se nisva nič videla. Bilo mi je žal in zasmilil se mi je.
Po koncu pouka sem šla po hodniku in se nato zaletela v neko osebo.
"Ej, pazi malo!" sem rekla in začela pobirati zvezke, ki so padli po tleh.
"Oprosti," je rekel znan glas.
Louis.
Oba sva se sklonila in trčila z glavami.
"Oprosti," je spet zamomljal in pobral nekaj zvezkov. Vstala sva in dal mi jih je v naročje.
"Drugič pa pazi," je rekel.
"Ti pazi. Jaz sem šla čisto dovolj hitro," sem rekla.
"Pa glej kod hodiš. Ni cel hodnik tvoj," je rekel.
"Tudi ti si se zaletel vame." sem mu vrnila.
"Ampak jaz nisem-"
"Se bova spet prepirala?" sem ga prekinila.
Zaprl je usta in nato pogledal v tla.
"Louis, oprosti." sem rekla in zardela.
Videla sem, kako je preusmeril pogled in se nemirno prestopil.
"Oprosti, ker sem te primerjala z živalmi in ker sem bila nesramna." sem nadaljevala.
Nekaj časa je bil tiho, nato pa je prikimal.
"Tudi meni oprosti," je rekel.
Nasmehnila sem se ob njegovih besedah. Podala sem mu roko.
"Prijatelja?"
"Prijatelja."
Nasmehnil se mi je.
"Greva skupaj domov?" sem vprašala.
Zadržano je prikimal in začela sva iti. Med potjo naju je prekrivala tišina. Nisem vedela, kaj reči. Vsak se je ubadal s svojimi mislimi in tako mi je ugajalo. Oba sva rabila čas za premislek.
Prišla sva do razpotja."Adijo," je rekel.
"Adijo. Lepo se imej," sem odvrnila in se mu nasmehnila. Šla sem proti svoji hiši, on pa proti njegovi. Bila sem vesela, da sva se spoprijateljila. Končno.
-------------------------------------------
03. november 2014
neeeeeeeeeeext
03. november 2014
u105006
u105006
Neeeeext ooo iiii prijatelja staaaa. Kok ma hudobne starše moji so čisto nasprotjee
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
03. november 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani