Hej punce
Predstavljam vam svojo novo zgodbo oz. fanfiction. Ta je posvečena vsem BTS fanom Sama nisem ravno oboževala njihovih pesmi, vendar me je moja prijateljica malo zasvojila. Upam, da vam bo všeč!
P.S: Zgodbo Save me bom nadaljevala takoj, ko bo možno. Obljubim.

Callie Ashley Lawrence



Kim Namjoon - RM




PROLOG

»Ne delaj mi tega, RM. Prosim, prosim.« s solzami v očeh rotim. Hladen kot led se obrne proti meni. Opazuje moje žalostne oči in za trenutek pomislim, da si bo premislil.
»Žal mi je.« že petič ponovi. Ponavlja mi kot, da sem neumna. »Ne moreva biti skupaj.«
»Ni ti žal. Če bi ti bilo žal ne bi bil hladen kot led. Niti malo ti ni žal.« rečem in stečem po hodniku.
29. januar 2019
Jaaa! BTS *-*

Next
31. januar 2019
Next
13. maj 2019
Živjo, nebi rada motila. A vseeno, če koga zanima moj blog, naj prečekira povezavo: https://obvladajzivljenje.home.blog/
28. julij 2019
Next
04. avgust 2019
neext
05. avgust 2019
Next
05. avgust 2019
Next
11. avgust 2019
Hej Tukaj je prvi del moje zgodbe. Začetki mogoče ne bodo ravno super ampak mislim, da potem postane boljša! Enjoy.


1.
»Danes je dan, Callie! Danes!« prekleta bodi, Danny. Odprem svoje zaspane oči, ko pred sabo zagledam navdušen obraz svoje mlajše sestre.
»Si normalna? Pusti me spati, obsedenka!« zberem moči in zavpijem nanjo.
»Ampak,Cal! Danes je dan!« še vedno vpije. Kdo hudiča jo je tega naučil? Da vpije, ko nekdo spi, halo? Dvignem se v sedeč položaj, obraz zakopljem v svoje roke in trikrat globoko vdihnem.
»Danielle, kdo te je sploh spustil v mojo sobo?« jo vprašam. »Mislim, da sva bili zmenjeni, da brez mojega dovoljenja ne vstopaš.« še dodam in navdušenje izgine iz njenega lepega obraza.
»Lahko bi vsaj enkrat pozabila na butasta pravila, Callie. Se ne moreš veseliti z mano?« sovražim, da ima včasih prav. V zadnjem letu se nisem ničesar veselila. Zadnja stvar, ki bi se je veselila je ta, da so starši moji nori, obsedeni sestri kupili dve karti za koncert nekih Korejcev, ki pojejo in plešejo po odru in hkrati se je še vselila v moje stanovanje.
»Ven.« ji ukažem in kot po navadi, zavije z očmi. Prisilim se vstati iz tople, mehke postelje. Nataknem si roza copate in odidem v kopalnico, da opravim svojo jutranjo rutino. Umijem si obraz in zobe nato pa nanesem nekaj ličil. Malo pudra, senčilo za veke v svetlo rjavi barvi in maskara. Lase pustim, da mi prosto padajo po hrbtu. Odpravim se nazaj v svojo sobo, kjer iz omare privlečem črne hlače in temno moder pulover. V Chicagu je oktober letos kar precej hladen. V torbico vržem slušalke, denarnico in toaletno torbico v kateri imam najnujnejše stvari. Malo se še odišavim s svojim najljubšim parfumom in zapustim sobo. Svojo sestro najdem za mizo, s telefonom v roki in skodelico kosmičev pred sabo.
»Še nisi urejena?« jo vprašam in ona odkima. »Poglej, Danny, ne bom te čakala. Če želiš, da grem s tabo po prekletih nakupih se spokaj urediti.« ji nekako zagrozim. Odloži telefon in se odpravi v sobo. Po petnajstih minutah se končno vrne. Oblečem si plašč in obujem nike superge potem pa zapustiva stanovanje. Med nama je prijetna tišina, no, vsaj dokler ne prideva ven.
»Se ustaviva v Starbucksu? Kavo bi rabila.« rečem in prikima. Hodiva do Starbucksa, kjer si naročim belo kavo s karamelo, Danny pa navadno kavo z mlekom. Končno prideva do nakupovalnega središča. Obsedenka me povleče za roko in čez približno sekundo, se znajdeva v dolgi vrsti.
»Danielle? Mi lahko razložiš?« jo vprašam in namignem na dolgo vrsto. Naredi tisti prikupen obraz, češ, oprosti.
»BTS bodo tukaj. Nisem vedela, kako naj te drugače prepričam kot, da rečem, da hočem po nakupih.« mi odgovori. Grdo jo pogledam. No, saj ima prav. Res ne bi šla z njo.
»Ampak Danny, ti imaš meet&greet karte. Zakaj želiš biti tu?« trmasto vprašam. Ne odgovori mi, saj se že pogovarja z neko punco. Z očmi poiščem koš za smeti, da lahko lonček vržem vanj. Odpravim se do sivega koša, ko začutim, da me je nekdo boksnil v rebra.
»Au.« zatulim. Prestrašen obraz pogleda vame.
»Si dobro? Oprosti.« reče. Zavijem z očmi.
»Ravnokar si me boksnil v rebra, tepec. Boli.« mu povem. Že se želim odpraviti, ko me butelj prime za zapestje, da se zavrtim proti njemu. »Si nor?« zavpijem. V naslednjem trenutku se ob meni znajde Danielle.
»Cal! Cal, nehaj vpiti.« reče in njen obraz je točno pred mojim. »To je RM, član skupine BTS. Veš kakšna srečnica si?« ne, prosim, ne. Spet to njeno navdušenje.
»Briga me, kdo je. Boksnil me je v rebra!« jo nahrulim med tem, ko se spomnim, da me še vedno drži za zapestje. »Bi mogoče spustil moje zapestje?« ga vprašam in v sekundi ne čutim več njegove roke.
»Poglej, opravičil sem se. Spotaknil sem se. Res mi je žal.« obupano reče. Ob nas treh se znajde še šest glav, seveda Korejskih. In verjetno njihov menedžer.
»Saj ti oprosti. Veš, moja sestra je velikokrat nataknjena.« Danielle, doma ti bom že pokazala. Prikimam in se skušam nasmehniti, čeprav ne vem, koga bi raje ubila. Njega, ki mi je skoraj zlomil rebra ali svojo mlajšo sestro, ki ima predolg jezik.
»Očitno nisi naša oboževalka.« reče nek drug, s temnimi lasmi. Odkimam in odidem proti izhodu. Dovolj imam. Mislim, da moram najti zamenjavo, ker jaz sigurno ne grem na njihov koncert. Zdaj sem v to še bolj prepričana. Ko sem varno zunaj, sedem na klopco in čakam na sestro. Če bo sploh prišla. Po eni uri je še vedno dni in vstanem, da grem lahko nazaj proti stanovanju.
»Callie!« zaslišim Danny. »Prekleto, Cal, počakaj!« vpije in teče proti meni. Ustavim se, da me lahko moja ne atletska sestra ujame.
»Končno.« zamrmram. Globoko diha, da lahko pride do sape. Zasmejem se, saj je videti kot, da bo izdahnila.
»Veliko punc bi ubijalo, da bi bile lahko na tvojem mestu. Srečnica si. Kako se lahko tako grdo obnašaš? Fant se ti je opravičil pa si ga kar napadala. Glede na tvoje obnašanje se sploh ne čudim, da sta ti mami in oči kupila stanovanje tu.« me začne nadirati. Oči se mi razprejo, saj tega res nisem pričakovala.
»Ne deri se name, ti razvajena smrklja! Vzemi svoje neumne besede nazaj, če ne boš šla na ta koncert sama.« ji rečem in ponovno začnem hoditi proti stanovanju.
****************************************************************

Mnenja?
17. avgust 2019
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext! Tole je svetovno . Komaj čakam nadaljevanje.
17. avgust 2019
neext
17. avgust 2019
Hello Nov del je tukaj. Želim prijetno branje!


2.

Pot do stanovanja je potekala v smrtni tišini. Ne vem točno katera je bila bolj užaljena. Danny, ker sem jo nadrla, da je razvajena smrklja ali jaz, ker mi je moja tečna mlajša sestra rekla, da se ne čudi, da so mi starši kupili stanovanje tu.
»Mi daš ključe?« vprašam Danielle. Čudno me pogleda. »Ključi, Danielle, da bom odklenila vrata.« ji razložim, saj očitno ne razume.
»Nimam jih.« mi mirno reče. Zavzdihnem in se z rokami podam v notranjost svoje torbice, da najdem ključe svojega stanovanja. Tipam za velikim obeskom, ki je v obliki srca. Dal mi ga je Jonathan, ki je bil moj fant ampak to sploh ni pomembno. Po dolgih parih minutah še vedno ne najdem ključev.
»Danny, to ni več smešno. Daj mi ključe.« živčno rečem. Še vedno me gleda z njenim čudnim pogledom. »Danielle, nimam energije, prosim.« zdaj že napol v joku rečem.
»Cal, prisežem na Ruby, da jih nimam.« okej, kriza. Prisegla je na Ruby, njeno pokojno najboljšo prijateljico. Sesedem se pred vrata stanovanja in glavo zakopljem v dlani.
»Izgubila sem jih v nakupovalnem centru. Ko me je tisti kreten boksnil v rebra. Padli so mi iz žepa.« sama pri sebi mrmram. Med tem ko sem jaz živčna razvalina, moja sestra mirno vse to prenaša. »Vrniti se bova morali tja.« ji rečem.
»Prekleto, Callie, veš kako dolga pot je do tja?« začne jamrati. Že od majhnega sovraži hojo, tek in v bistvu vse kar je povezano s športom. Nikoli ni delala nič za svojo postavo, podedovala je tiste ta boljše gene. Jaz nisem bila te sreče. Sem vitke postave, vendar nimam te sreče, da lahko jem karkoli in se ne zredim. Globoko sem vdihnila.
»Prav, bom šla sama. Počakaj tu.« se vdam. Zmagovalno se nasmehne in prikima nato pa se usede pred vrata. Sovražila sem to, da sem vedno popustila. Smrklja je razvajena upornica, ljubljenka mamice in očija. Moja družina je v redu. Mislim, razumeli smo se vse do mojega dvajsetega rojstnega dneva, ko sem naznanila, da hočem živeti sama. Nekaj časa sta se kujala in bla bla potem pa mi kupila dvo-sobno stanovanje v Chicago. Po štirih mesecih pa sem dobila cimro, zelo veliko nadlogo – svojo sestro. Prva dva meseca je bilo težko, saj je bila zaprta vase, ni se nič pogovarjala. Krivila se je za smrt Ruby, čeprav ni bila njena krivda. Vedno sva si bili v laseh, tudi, ko sva bili majhni, vendar bi zanjo naredila vse. Upam, da tudi ona zame, ker če ne, jo bi ubila. Hoja do nakupovalnega središča je hitro minila z vsemi mislimi v moji glavi. Odšla sem do informacij, za pultom je sedela debelejša ženska z očali in gubami okoli oči.
»Oprostite, ker vas motim. Pred približno uro sem bila tu s sestro. Izgubili sva ključe, na njih je obesek z velikim srcem. So se mogoče našli?« vljudno vprašam. Ženska je grdo zavila z očmi, se zavrtela na stolu in malo razgledala na okoli po njeni ''pisarni''.
»Žal, za enkrat jih ni tu.« je rekla, njen glas je bil prisiljeno prijazen. Zahvalila sem se in odšla proti klopci, kjer sem sedla vsa obupana. Še vedno je mrgolelo ljudi, predvsem najstnic. V sms sem vtipkala Danny in ji sporočila, da ključev nisem našla. Nazaj sem dobila ''sranje''. Že sem vstala, da bi zapustila trgovski center, ko me je nekdo prijel za zapestje. Prestrašeno sem se obrnila in pred sabo zagledala korejski obraz.
***************************************************************

Prilagam še sliko sestre, da si jo boste lahko predstavljale.
Danielle Wendy Lawrence

19. avgust 2019
neext
19. avgust 2019
Next
20. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg