Hey! Z Zalo (ஜѕнιηιηg gнσѕтஜ) boma pisale fanfiction. Pisale boma izmenično, vsaka kot svoja oseba. Upava da vam bo všeč.


CHAPTER 1
Scarllet´s P.O.V.

»Scaaaaaar!!« sem zaslišala obupen glas. Stop. Nihče me ne kliče Scar. Ampak glas mi je bil zelo znan. Kot da bi ga že nekoč slišala. Ozrla sem se naokrog. Tema. Čista tema.

In nato svetloba. Široko sem odprla svoje oči. Močna svetloba me je zaslepila, zato sem oči hitro spet zaprla. In nato spet glas: »Scaaaaaarllet!!« Tokrat je bil drugačen. Bil je bolj močan, odločen. Očitno odločen da bo nekaj storil. Na primer zbudil mene. Ja. To stori vsako jutro, ko prespi pri meni. Moj stric namreč. Sploh nevem zakaj me zjutraj zbudi. Saj nimam šole ali službe. Verjetno je ljubosumen da lahko jaz spim dlje kot on. Po navadi se mu nekako izmuznem in poležim še kakšno uro. Zato sem tudi danes izbrala isto taktiko.
»Dihaj normalno in se ne premikaj.« sem si rekla. V mislih seveda. Ni najbolj načrtovana taktika kadarkoli, ampak je pa uspešna. Toda ne danes. Nekaj je bilo drugače. V sobi je ostal dlje kot običajno. Nato pa je kar naenkrat izginil.
»VICTORY!!« Vendar še vedno mi je ostal tisti čuden občutek.
Po dveh minutah sem zaslišala korake na stopnicah. Bili so močnejši kot običajno. Nato se je zaslišalo odpiranje vrat. Nekdo je stopil v mojo sobo. In nato… VODO.. LEDENO HLADNO VODO zlil direktno name. In s tem ne misli kozarca vode. Ampak celo vedro! Jap. Takoj sem bila pokonci in seveda popolnoma mokra.
»Dobro jutro Scarllet« sem s posmehljivim smehom zaslišala svojega strica.
Jezno sem ga pogledala z svojim najbolj ubijalskim pogledom. To mu bom vrnila. Kar naj pričakuje zlobno maščevanje. In ko rečem zlobno maščevanje, mislim nekaj zelo, zelo ZLOBNEGA.
Ko sem ga gledala je očitno ugotovil, da je najboljše da še to sekundo izgine iz moje sobe.
Da bi se pomirila sem hitro skočila pod tuš. Pod toplo vodo ki me je sprostila in pomirila. Ko sem se stuširala sem si spela lase in se oblekla. Kljub prhi sem še vedno bila jezna. In kaj me najbolj pomiri? Hrana seveda.
Hitro sem se odpravila iz sobe in po stopnicah navzdol ter zavila desno. V kuhinjo. Tam hvala bogu ni bilo strica. Najbrž je že odšel. Boljše zanj. Hitro sem odprla hladilnik in iz njega vzela vse potrebno za pripravo ameriških palačink in borovničevega sirupa.
Čez 10 minut sem že veselo jedla za pultom. In še to: jaz VEDNO jem zelo počasi.
Naj se še predstavim. Ime mi je Scarllet Madison. Živim v Ameriki. V Miamiju če smo natančni. Trenutno živim v svojem stanovanju. In ne. Stric ne živi z mano. Danes je samo prespal, ker je bila to postojanka na njegovem potovanju. Sedaj je verjetno že na letalu za Hongkong. Ampak ga ne pogrešam preveč. Vsak dan me pokliče in vsak mesec vsaj 1 dan preživima skupaj brez kakšnih elektronskih naprav. Torej. Stara sem 15 let. V bistvu je moj 16. rojstni dan že jutri. Malo mi je žal da mojega strica ne bo zraven, ampak nekam je moral nujno odleteti.
Že od svojega 3 leta živim brez staršev. Umrli so v prometni nesreči. Čeprav se ne pritožujem nad stricem, ker je res najboljši. Vendar imam svoje šibke trenutke, ko se zlomim in si želim da bi bila ob meni.
No pa še moj izgled. Imam dolge rjavo kostanjeve lase in temno rjave oči. Sem zadovoljna s svojo postavo, kar samozavestna in bolj mirne narave. Nisem sramežljiv človek. Rada povem kaj si mislim in me ni sram ničesar. Razen nekaterih res sramotnih dogodkov. Ampak to so zgodbe ki niso za javnost.
Imam rada vse zvrsti glasbe, le da so mi nekatere ljubše in jih bolj poslušam kot druge. Zelo rada pojem in moje sanje so, da bi šla živet v London in šla na East London arts & Music (ELAM).

Ko sem pojedla sem posodo odnesla v pomivalni stroj in se odpravila v dnevno sobo. Na mizici sem opazila knjigo Harry Potter. Odprla sem jo z upanjem da bosta Harry in Hermiona končno postala par. Po 2 minutah sem se popolnoma zatopila v knjigo.
29. oktober 2013
u153281
u153281
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
29. oktober 2013
u144633
u144633
NEEEEEEEEEEEXT!!!
30. oktober 2013
u153052
u153052
next
30. oktober 2013
heej,
še prvi next z moje strani ... upam da vam bo všeč xx

CHAPTER 1

Lydia's P.O.V. (24th August)

Zbudila sem se z groznim glavobolom. Zastokala sem in se obrnila proti steni, stran od svetlobe in hrupa s ceste. Včeraj je bil moj rojstni dan in hkrati zabava s prijatelji. Ni nas bilo veliko, zato je vsak lahko spil več alkohola kot ponavadi. Čeprav sem jim rekla da ga NE prinesejo, me niso poslušali.
Začela sem razmišljati kaj smo sploh delali, ampak je bilo to za mojo glavo preveč. Počasi sem vstala iz postelje in odšla v kopalnico. Tam sem spila malo vode in vzela tableto.
Vlekla sem se po stopnicah, nakar me je presenetil prizor razdejanja v kuhinji in dnevni sobi. Zgroženo sem gledala pločevinke, steklenice, vrečke in ostalo, kar je bilo tleh. In danes prideta stric in teta domov.

Kljub glavobolu, sem se lotila pospravljanja, saj sem vedela da me bosta UBILA, če vidita to. Po kakšnih treh urah čiščenja sem odnesla štiri vreče smeti ven in se sesedla na kavč v dnevni sobi. Najrajši bi šla nazaj v posteljo.
Ko sem skoraj zaspala, me je zbudil telefon.
»Prosim?« sem se zaspano javila.
»Lydia, ljubica, čez pol ure bova doma. Potem ti bova dala darilo. Upam, da si od včeraj vse pospravila.«
»V redu … Ja, sem pospravila vse ...« sem rekla.
»Komaj čakam, da te vidim!« je bila navdušena teta. Njen glas je bil trenutno previsok zame.
»Ja, jaz tudi … Oprosti, v kopalnico se moram it uredit … se vidimo potem, adijo!« sem rekla in prekinila.

Če me do zdaj še nič ni dokončno zbudilo, me je moj odsev v ogledalu. Razmršeni lasje, bled obraz, podočnjaki. Spravila sem se pod tuš in se spominjala včerajšnjih dogodkov … Glasba, alkohol, ples … ampak nič drugega, v to sem bila prepričana. Samo malo smo se razdivjali, jaz in pet mojih prijateljic. Edino kar ne vem je, kako so lahko šle domov in kako sem jaz pravzaprav pristala v postelji?
Predajala sem se topli vodi, dokler je ni zmanjkalo. Nato sem stopila iz tuša in se pogledala v ogledalo. Sedaj je bilo že boljše. Dolgi, rahlo nakodrani rjavi lasje so dobili nazaj nekaj sijaja, vračala se mi je barva na obraz, podočnjaki pa so še vedno vztrajali. Zavzdihnila sem in si jih prekrila s korektorjem. Komaj sem si posušila lase, že sem zaslišala odpiranje in zapiranje vrat.
»Lydia?«
»Takoj pridem!« sem zaklicala iz kopalnice. Nadela sem si nasmeh in stekla navzdol. Ni bilo ravno pogosto, da sem videla strica. Bil je pilot, to pojasni vse. Tudi teta, Elizabeth je kar žarela.
»Kako si lepa!« je rekla in me objela.
»Hvala,« sem se ji nasmehnila in ji objem vrnila.
»Vse najboljše,« mi je rekel stric John.
»Hvala,« sem rekla ponovno.
»Sedaj pa darilo!« je bila navdušena teta. Že dolgo, DOLGO časa je nisem videla tako vesele.
»Saj ni treba,« sem se branila, v sebi pa kar kipela od navdušenja.
»Za tvoj 16. rojstni dan pa boš ja nekaj dobila! Na, tukaj imaš,« je rekla in mi podala veliko zavito škatlo. Nasmehnila sem se jima in počasi odprla.
Čisto na vrhu so bili ključi. Ključi. Od česa?
Dvignila sem obrvi in jo vprašujoče pogledala.
»Sprejeta si na East London Arts & Music. To so ključi tvojega stanovanja v dijaškem domu. Čestitke.«
Odprla sem usta, in gledala v srebrne ključe z obeskom in številko 317, vendar iz sebe nisem spustila glasu. Bila sem … sprejeta?
»Sedaj pa poglej še ostalo,« je hitro rekla, preden bi začela kričati. V škatli so bile še sladkarije, denar, pravzaprav, če smo natančni je bilo VELIKO denarja, moj najljubši parfum Avril Lavigne, Wild Rose, nekaj drobnarij.
»Hvala,« je bilo vse, kar sem lahko rekla in ju obejela.





(Lydia)
---
Torej ... mnenja?
ideje/pohvale/kritike dobrodošle
30. oktober 2013
next+nova bralka
30. oktober 2013
u153281
u153281
neeeeeeeeeeext
30. oktober 2013
in... tu je že naslednji next! Posvečen je ForeverYoung~ najini prvi bralki!
Upam da vam bo všeč.

CHAPTER 2
Scarllet´s P.O.V. (24th August)

»Včeraj je bil najboljši rojstni dan v mojem življenju!«Bil je moj 16 rojstni dan. Torej. Ko sem sladko spala in sanjala ko sem kar naenkrat slišala mojega strica za katerega sem mislila da je v Hongkongu. Najprej sem mislila da imam prisluhe. Kaj se dogaja z mano?
Po daljšem prepričevanju same sebe, da nimam prisluhov, sem odprla oči. In pred mano je bil moj stric. Tako sem se ga razveselila da sem bila v trenutku pokonci in se mu vrgla v objem. »Mislila sem da si v Hongkongu.« Stric me je začudeno pogledal: » Da bi zamudil tvoj rojstni dan? Nikoli.« Od veselja sem ga še enkrat objela. Ko sem ga končno izpustila iz objema je rekel: »Spodaj te čaka zajtrk« in odšel iz sobe. Hitro sem skočila pod tuš in se oblekla v prelepo poletno oblekico.
Se samo jaz ali še kdo drug lepše obleče za svoj rojstni dan?
Odšla sem po stopnicah navzdol in zavila desno in na pultu že videla zajtrk. In to ni bil navaden zajtrk. To je bil prav poseben zajtrk za moj 16. rojstni dan. Z vaflji, gozdnimi sadeži in sveže iztisnjenim pomarančnim sokom. Prevod: moj najljubši zajtrk.
Ko sva se najedla sva s stricem pospravila in se odpravila v dnevno sobo.
»In kaj sedaj?« sem ga vprašala.
»Sedaj pa darilo«
Začudeno sem ga pogledala: »Še eno darilo?«
»Ja.« mi je mirno odgovoril in odšel v njegovo spalnico. Ko se je vrnil je v rokah držal kuverto. Podal mi jo je in potrpežljivo čakal. Malce sumničavo sem jo pogledala in jo prebrala. V njej je pisalo da so me sprejeli na East London Arts & Music v Londonu. Čakaj malo. Je bil tu morda omenjen London? Še enkrat sem bolj pazljivo in natančno prebrala pismo in končno dojela kaj piše. SPREJELI so me na East London Arts & Music v LONDONU! SPREJELI SO ME NA MOJO SANJSKO ŠOLO V MOJEM SANJSKEM MESTU. Od navdušenja sem začela skakati po kavču, po stricu, po tleh nato sem še letela v svojo sobo in tam skakala po svoji postelji. Tudi kričanja ni manjkalo. Ko sem se končno umirila sam odšla do strica in ga objela. In to je bil najdaljši objem v zgodovini človeštva. Tako sem srečna.
»Tukaj so še ključi tvoje sobe v študentskem domu« je rekel in mi jih podal. »Soba 314« sem prebrala na obesku. Tretja nadstropje torej. Upam da imajo kakšno dvigalo za vso mojo prtljago.
S stricem sva še šla na kratek sprehod in se pogovarjala o vsakodnevnih stvareh. Po kosilu sem se odločila da grem kar pakirat, da česa ne pozabim. Odpotovala naj bi nekaj dni pred začetkom šole, da še spoznam mesto in tudi kakšne nove prijatelje.
Po večerji sem hitro skočila pod tuš, se oblekla v pižamo in odšla spat. Malce bom pogrešala Miami in vroče sonce. Od prijateljev pa sem se poslovila že ob koncu šolskega leta. Zaspala sem z mislijo da bom končno obiskala London in tam tudi živela.

Mnenja??
01. november 2013
Neeeeeeext!
ful dobr
04. november 2013
neeeeeext
11. november 2013
u153281
u153281
Neeeeeeeekkšt!!!
P.S.: hwalla za poswečen next + zgodbica je full fayna!!!
11. november 2013
u127239
u127239
neeeeeeeeext
nujno
24. november 2013
tu pa je naslednji next...
P.S. ju3 že dobite naslednjega...

CHAPTER 2

Lydia's P.O.V.

Kako je minil preostanek mojega dneva? Še vedno v devetih nebesih sem se odpravila na kosilo s teto in stricem. Šli smo v malo dražjo restavracijo, kjer sem jedla njoke z lososovo omako, za desert pa tiramisu. Domov sem prišla s polnim želodcem in se komaj premikala.
Odšla sem naravnost v svojo sobo in se zvalila na posteljo. Prižgala sem svojega prenosnika in se prijavila v facebook. Nekaj časa sem se pogovarjala s prijateljico Lucy o včerajšnji zabavi, potem o mojem popolnem darilu in še malo o fantih, ki naju čakajo v bližnji prihodnosti.
Najin pogovor je prekinila teta, ki je vstopila v mojo sobo.
"Se lahko na hitro pogovoriva?" je vprašala.
"Seveda," sem ji odgovorila, se poslovila od Lucy in zaprla računalnik. "O čem pa?"
"Samo glede tvojega šolanja ... Ne bom te silila in se vpletala v tvoje odločitve ampak vedi, da si tu vedno dobrodošla. Zavedam se, da boš tam dobila svoje nove prijateljice - mogoče tudi fanta - in ne boš več toliko hodila domov. Ampak če karkoli potrebuješ, če rabiš nasvet ali samo pogovor s svojo noro teto, me pokliči. Vedo sem ti na razpolago, saj veš to, kajne?" me je vprašala in pogledala naravnost v oči.
Pogled sem ji vrnila, vendar nisem takoj odgovorila. Videla sem kako me gleda, kako bi naredila vse zame, da me ljubi kot lastno hčer. In glede na to, da se svoje mame niti spomnim ne, sem Elizabeth tudi sama obravnala kot mater. Bila mi je vse.
Mama je umrla zaradi raka na dojkah, ko sem bila stara 3 leta. Oče se je par tednov kasneje ubil, saj ni sprejel dejstva, da je nikoli več ne bo nazaj. Tako je pustil svojo hčerko čisto samo, sam pa je odšel k materi. Čeprav sem mu malo zamerila, ker me je zapustil, upam, da je sedaj srečen. Starša sta mi nadomestila teta in njen mož, zato sta se tudi odločila,da ne bosta imela lastnih otrok. Kot sta dejala, sta bila z mano več kot zadovoljna.
Pomežiknila sem in prenehala razmišljati o tem. "Vem," sem na kratko odgovorila in se nasmehnila.
"Če želiš kdaj priti prespat, izvoli. Tvoja soba bo ostala tu nedotaknjena, tako ali tako pa je šola na drugi strani Londona in se lahko sem pripelješ z avtobusom."
Prikimala sem. Elizabeth mi je stisnila roko in počasi vstala. Globoko je vdihnila, se mi nasmehnila in odšla iz sobe.
Obsedela sem na postelji. Nisem odprla računalnika, nisem prižgala televizije, samo gledal sem nekam v prazno. Pogrešala ju bom, tega sem se zavedala, po drugi strani pa sem se veselila, da bom šla nekam in bom samostojna. Sploh pa sem si od nekdaj želela iti na to šolo in sedaj se mi je želja uresničila!
Po tej zadnji misli sem se nasmehnila in šla do mize. Vzela sem list papirja in začela pisati seznam stvari, ki jih bom rabila. Sprva so bile to nujne stvari; spodnje perilo, oblačila, torba, ličila, ostale toaletne potrebščine, glavnik, copati. Ko pa sem pogledala po sobi sem se namrščila in nekaj časa razmišljala. Odprla sem vse predale in omaro, nekaj časa gledala stvari, nato pa sem se vrnila k seznamu. Število oblačil sem dvakrat povečala, dodala vso mojo kolekcijo čevljev in torbic, skoraj vse kape, še eno posteljnino (ker mi je bila res všeč), potem sem že dodajala spominke, razne slike, vse CD-je in filme, nekaj knjig in plišastega kužka. Ko sem se ponovno sklonila in hotela napisati glasbeni stolp, sem se ustavila. Boljše da ne pakiram sama.
"Elizabeth?" sem jo poklicala skozi odprta vrata.
***
"Lydia, PRISEŽEM da je bilo to nekaj najbolj groznega v mojem življenju. Pakirati.S.Tabo.Je.Obupno. Sedeli sva celo uro in pol in napisali samo seznam. Zdaj pa mi obljubi, da se ga boš držala. Razen če bi še kaj dodala?"
Ugriznila sem si ustnico. "Res ne moreš napisati glasbenega stolpa? Prosim? Zame?"
Teta je zavzdihnila. "Ne. Tam boš imela računalnik sploh pa ne boš sama v sobi. Če boš hotela poslušati glasbo lahko prek računalnika ali mobitela."
Imela je prav, samo jaz si tega nisem hotela priznati, zato sem rajši utihnila.
"Končno si popustila! Bog, mislila sem da bom prej umrla kot pa te prepričala."
Nasmehnila sem se. Pač sem malo trmasta.
"Zdaj pa spat! Zadnje tri dni tu boš šla hitro spat, drugače boš zamujala k pouku! Zmenjeno?"
Zasmejala sem se. "Zmenjeno."
Ko je odšla iz sobe sem vzela k sebi računalnik in ga prižgala.

Torej ... mnenja?
ideje/pohvale/kritike dobrodošle
04. december 2013
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!!!
10. december 2013
izvolite naslednji next... upam da vam bo všeč...
aja... zdaj se bo končno začelo nekaj dogajat...

CHAPTER 3
Scarllet´s P.O.V. (25. avgust 2013)
Sedela sem na kavču v dnevni sobi in brala knjigo. Harry in Hermiona še vedno nista bila skupaj. Beda! Ko sem bila nekje na polovici knjige sem zaslišala razburjeno trobljenje. Knjigo sem odložila na kavno mizico in odhitela k oknu, da bi videla kaj se dogaja. Na dovozu je stal rumen avto. Opala. Morala bi se odpravit. Danes je dan mojega odhoda v London. Letalo odleti ob 12ih. Pogledala sem na uro, ki je kazala 10. Seveda, že zamujam. Kot vedno. In kot vedno je za to kriva knjiga. Ups. Hitro sem pograbila telefon in ga skupaj s knjigo stlačila v torbico. Vzela sem vse kovčke in torbe ter še zadnjič naredila obhod po hiši in se odpravila proti vhodnim vratom. Še zadnjič sem zaslišala znan zvok zaklepanja vrat. Hitro sem se odpravila proti taksiju in vso prtljago dala v prtljažnik ter se usedla v avto. Vozniku sem naročila da naj me odpelje na letališče. In seveda je taksist vozil ZELO počasi. Kot da ne zamujam že pol ure.
Še jaz bi peljala hitreje. Če bi imela izpit. In potem še rdeča luč na enem in edinem križišču, ki ga moram prepeljati. Groza.
Ko sem končno prispela na letališče sem hitro plačala taksistu in prtljago zložila iz avta. Nato pa so sledili vsi postopki ki jih na letališčih pač moraš opraviti. Ob 11.50 sem sedela na letalu. V ušesa sem si dala slušalke in začela poslušati glasbo, v roke pa sem vzela knjigo.
Iz popolne koncentracije na knjigo me je zmotilo nežno tresenje. Brez da bi odmaknila pogleda od knjige sem zamomljala: «Kaj?«
»Kmalu bomo pristali« je rekla stevardesa in si verjetno nadela tisti bedni fake nasmešek, ki ga nihče ne mara.
»Mhm« sem sem ji zagodrnjala nazaj in se hitro spet posvetila knjigi, ona pa je užaljeno odšla tja, od koder je prišla. In že čez trenutek ali dva se je spet prikazala ob meni. Pa kaj bi sploh rada??
»Kmalu bomo pristali« je spet rekla.
»Okej« sem ji bolj razločno zamomljala nazaj in se pripela, knjigo pa pospravila nazaj v torbo.
Ko smo prispeli, smo se potniki začeli počasi premikati proti izhodu letala. Končno sem spet na trdih tleh. Razgledala sem se naokoli. Kam pa zdaj? Hm… najprej po prtljago. Počasi sem se zažela premikati proti okencu, na katerem je pisalo INFORMACIJE.
»Oprostite. Kje je je prostor za sprejem prtljage?«
Moški za pultom je dvignil pogled izpod revije in me zdolgočaseno pogledal: » Levo in nato dvakrat desno.«
»Hvala« sem mu odgovorila. Torej. To je bila sama potrata časa. Zdaj vem še manj kot prej. Očitno bom morala uporabiti svoje ˝zasledovalne veščine˝. Preprosto sem sledila neki ženski, za katero sem bila skoraj prepričana, da je bila na istem letalu kot jaz. IN…USPELO MI JE. Prispela sem do prostora za prevzem prtljage. Postavila sem se ob rob tekočega traka in iskala svoje živo rdeče kovčke. Zbrala sem jih po dolgih in mučnih 10 minutah.
Taksi sem našla brez težav. Verjetno po večino ljudi pridejo sorodniki ali prijatelji, ker sem taksi dobila takoj. Svojo prtljago sem naložila v prtljažnik, se usedla v živo rumen avto in vozniku povedala naslov študentskega doma.
Po 20 minutah je voznik ustavil pred študentskim domom. Mojim novim domom za naslednja 4 leta. Pred stavbo se je sprehajalo nekaj ljudi, nekaj pa jih je sedelo na zeleno rjavi travi. Vsaj nisem prva tukaj. Plačala sem vozniku in se odpravila proti domu.
Sedaj me je še čakalo najtežje opravilo današnjega dne. Zvleči vse kovčke v tretje nadstropje. Šlo je ZELO počasi. No, vsaj do drugega nadstropja. Tam sem se zaletela v črnolasega fanta.
»Joj, oprosti. A si vredu?« sem ga zaskrbljeno vprašala.
»Ja, seveda. Pa ti?«
»Ja, nič mi ni.«
Njegov pogled je zdrsel z mojega obraza do moji kovčkov.
»Potrebuješ pomoč?« me je vprašal.
»Am… mogoče?« sem mu v zadregi odgovorila. Komu pa bi se dalo nositi kovčke v tretje nadstropje. Meni že ne.
Zasmejal se je in prijel vsaj 4 kovčke. »Kam želiš da jih odnesem?«
»V tretje nadstropje.« sem mu odgovorila in se zasmejala.
*
Ko sva vse kovčke spravila v tretje nadstropje se je nasmehnil in mi podal roko: »Jaz sem Edward, mimogrede.«
»Scarllet«
»Upam da se še kdaj vidiva. Sedaj pa moram iti. Res se mi že mudi.« je rekel in se hitro odpravil proti stopnicah.
»Hvala še enkrat!« sem mu hitro odgovorila. Okej. To je bilo zanimivo. Edward. Lepo ime. Po minutnem sanjarjenju sem hitro poiskala sobo 314. Takoj sem jo našla.
In bila je zelo, zelo DOLGOČASNA. Res rabi preureditev. Moja nova sostanovalka še ni prišla. Upam da se bova dobro razumeli.
Preostali del dneva sem si urejala sobo. Bila sem kar zadovoljna z rezultatom. Šla sem še na večerjo, se stuširala, nato pa odšla spat. Jutri bo še zanimiv dan. Upam.

aja... pa fantje v tej zgodbi (še)niso slavni..
mnenje, teorije, kritike??
12. december 2013
okej torej, vi2 sta eni izmed nabolših pisateljic ever!!
mnenje: full doooober!!! the best!
teorija: a je mogoče Edward u resnici Harry (harry EDWARD styles)?
kritike: nobene, kr je pupouno
neeeeeeeeeextt
13. december 2013
next
16. december 2013
u159171
u159171
Next
16. december 2013
Torej. Spet sem jaz navrsti za next. Nič skrbet. Zala ni pozabla in nisma ničesar spustle. Pač bosta dva moja nexta... Tak pač more bit.
V glavnem Niall's oreo hvala za tvoj komentar. Morem pa te razočarat ker Edward ni Harry in tvoja teorija ne drži.
Sem se pa odločla da ti posvetim next.
no... uživajte

CHAPTER 4
Scarllet´s P.O.V. (26th avgust 2013)

Tik tak. Tik tak. Tik tak. Tik tak. Tik tak. Tik tak. Ura je mirno tiktakala v vsem znanem ritmu. Tik tak. Tik tak. Tik tak. Ja… verjetno ne bi bila slaba ideja da vstanem. Hrbet me je bolel od slabe vzmetnice, glava pa od prenizkega vzglavnika. Odprla sem oči in se zagledala v bel strop. Od luči se je vlekla dolga razpoka, ki je bila razvejana kot reka, ki se vije v neskončnost in od tam tudi izvira. V kotu sem zagledala pajkovo mrežo. Bila je malce temnejša od stropa, ravno toliko da sem jo lahko opazila. Sredi nje pa se je zdolgočaseno plazil pajek.
Jutra. Beda. Roke sem počasi vlekla izpod debele puhaste odeje. Edina stvari ki mi je ostala od doma. Ki me spominja nanj. Ki me spominja na vroče sonce in dolge samotne sprehode po samotnih plažah, kjer se je našel ves čas na svetu samo za razmišljanje in včasih tudi smiljenje sami sebi. Kjer nisem slišala veselih krikov otrok, ki mislijo da je vse posejano s cvetlicami in obsijano s rumenim soncem. Kjer ti nihče noče nič slabega. Nihče ti noče uničiti sanj. Ne zlobni vrstniki, ne skrbniki ali starši ki te želijo obvarovati pred vsem slabim, vendar se ne zavedajo da te s tem pritiskajo k tlom in ti onemogočajo uresničevanje najbolj skriti sanj. Ne zlobnežev, ki ti želijo pobrati denar le za svojo nekoristno korist, ne učiteljev, ki ti dodajajo na tone domače naloge, samo da bi vadil in utrjeval snov in ti tako odvzemajo dragocen čas za takšne samotne sprehode na samotnih plažah.
Ko sem roke potegnila izpod odeje sem počasi napela vse mišice na mojem telesu. Vse do zadnje najbolj utrujene in najmanj delujoče mišice. Odgrnila sem odejo z mojega telesa in sedla na posteljo ter se razgledala po študentski sobi.
Bila je drugačna. Ista, pa vendar drugačna. Bilo je nekaj v sobi, kar me je motilo. Nekaj, kar ni bilo isto kot včeraj ko sem odšla spat. Razgledala sem se po sobi da bi opazila razliko in tako pregnala občutek ki se je globoko v meni začel širiti po vsem telesu. Dolgočasna postelja iz smrekovega lesa je še vedno stala na svojem mestu. Tudi neudobna vzmetnica, prenizek vzglavnik in pomečkana bež odeja so še vedno negibno stali na svojem mestu. Očitno moja sostanovalka še ni prišla. Tedaj pa sem opazila razliko, ki je bila točno pred mojim nosom. Bila je velika starinska skrinja iz hrastovega lesa iz katerega so bile razvidne zavite vijuge in spirale. Vstala sem in se hotela odpraviti proti njej, da bi videla kaj je v njej. Ampak se mi je naenkrat zvrtelo in za sekundo sem videla le temo. Ko se mi je povrnil vid je na mestu, kjer je prej stala dolgočasna študentska postelja zdaj stala rdeča dvonadstropna postelja z črno odejo in črnim vzglavnikom. Od začudenja sem se hotela usesti nazaj na posteljo vendar sem pristala na mrzlih belih ploščicah z majhnimi razpokami, ki so bile iste kakor tista na stropu. Bila sem vsa iz sebe. Kaj se dogaja?
Ko sem se malce pomirila sem se natančneje razgledala po sobi. Zdaj sem na tleh opazila igrače. Medvedke in barbike brez glav. Zasmejala sem se. Kot bi gledala svoje lastne barbike. Nikoli jih nisem marala, stric pa mi jih je še vedno kupoval in kupoval.
Zaslišala sem škripanje in izza rjavih vrat se je pojavil par oči, ki so pripadale majhni punčki. Pogumno se mi je približala in mi rekla: »Kaj je tako smešnega Scarllet??« Moj smeh je utihnil. Kako pozna moje ime? Deklica se mi je začela vedno bolj in bolj približevati. »Kaj je tako smešnega? Povej mi Scarlett.« Še vedno sem le začudeno strmela vanjo. »Scarlett! Povej mi zakaj se smeješ. Scarlett! Scarlett!«
In takrat sem se prebudila. Zagledala sem znan strop in znano pajčevino. Zakopala sem se v še bolj znano odejo. Všeč so mi znane stvari. Všeč so mi znani ljudje. Všeč so mi znane sanje. Niso pa mi všeč neznane sanje in neznani ljudje. Niti neznane sobe. Vstala sem iz postelje in skočila pod tuš. Topla voda me je malce pomirila. Poskušala sem potlačili spomin na sanje. Skušala sem jih skriti, ne misliti nanje, jih pozabiti. Tista punčka se mi je zdela znana. Pa vendar tako tuja. In tako daleč. Predaleč da bi jo lahko še kdaj videla in jo spoznala ter jo vprašala od kod pozna moje ime.
Tople vode je še prehitro zmanjkalo in hitro sem se oblekla, nanesla malo maskare, lase pa spravila v neurejeno figo. Nujno sem potrebovala kofein. Kapučino. Nekaj kar me bo prebudilo. Vsaj malo bolj kakor tuš. Sploh pa sem si obljubila da bom šla na sprehod po Londonu. Vzela sem svoj rdeč plašč iz lanske kolekcije in si obula čevlje. Odpravila sem se do zdaj svetlejših vrat in jih počasi odprla. Bilo je dovolj presenečenj za danes. Zunaj sem videla znan študentski hodnik. Za sabo sem zaprla vrata ter dvakrat zavrtela ključ v ključavnici. Odpravila sem se do stopnic in počasi zakorakala po njih. Šele tedaj me je prešinilo. Koliko je sploh ura? Odprla sem torbico in pobrskala po njej. V njej je ležala oguljena rdeča denarnica, knjiga, vlažilna krema, labella, maskara in puder ter seveda telefon. Pograbila sem ga in pogledala koliko je ura. 7:49 so kazale številke na ekranu. Odlično. Zakorakala sem po potki iz kamna ter se odpravila do kraja, kjer sem včeraj iz taksija videla kavarno. Na pogled je bila videti domača. Verjetno zato ker je bila ista kot tista doma. Veselo sem zakorakala in počasi odprla težka steklena vrata. Iz kavarne je puhnil domač vonj po svežih čokoladnih rogljičkih, ki sem jih naravnost oboževala. Stopila sem do pulta, naročila svoj kapučino in rogljiček ter se odpravila do najbolj samotnega predela v kavarni. Sedla sem za kovinsko-plastično mizo in zagrizla v naravnost božanski čokoladni rogljiček. Iz torbe sem še povlekla knjigo in se pripravila na najmanj tri ure popolnega brezčutja, kraj brez skrbi in dolžnosti.

mnenje, teorije, kritike??
Aja... pa hvala vsem ki berete in VESEL BOŽIČ... malo pozno ampak vseeno <3
26. december 2013
u153281
u153281
neeeeext
21. januar 2014
kolk mi gre to na jetra k sploh ne dokončate zgodb.....recmo da je na igrah123 100% zgodb od tega je 20% zgodb končanih ostalih 80% pa je nedokončanih...če ne mislte dokončt ne niti začet pisat
07. oktober 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani