u189558
u189558
Pa3cija Styles hvala, ful mi pomeni me zelo veseli, da ti je všeč
06. maj 2017
u189558
u189558

»Grem iskat svoje stvari,« je po nekaj trenutkih osuple tišine zamrmral Will. »Na dovozu sta jih pustila. »Ja, mislim, da bi bilo to še najboljše je izdihnila Thalia, ki je bila na robu nezavesti.
»Pa saj nista resna.« Rikki se je očitno strinjala z mano glede nastale situacije. Sedeli smo pri večerji, vseh dvanajst. Thalia je pripravila vegetarijansko lazanjo, Austin pa je otrokom vse razložil. Will bo živel pri nas. Dobil bo posteljo in mizo v fantovski sobi, poslikala bom njegovo steno, njegovo ime bo napisano na razporedu za kopalnico. Kot, da bi to vse popravilo. Kot, da je zato družina. Čeprav je bilo očitno, da so ga Jeffersovi najmlajši že sprejeli v svoje vrste. Fantje so ga obletavali z vprašanji o Egiptu, Tricie pa ga je dodala na družinsko risbico na hladilniku.
Will je govoril ko dež. Očitno ni imel težav s tem, da ima kar naenkrat sestro. No lepo zanj. Govoril je o Kairu, o piramidah, o svoji rejniški mami, ki je umrla pred štirimi leti in očetu, ki ga je sovražil iz dna duše, o tekmovanjih v skejtanju, svojih prijateljih iz šole in o vsem, kar mu je padlo na pamet. Večkrat se je njegov pogled ustavil na meni, vendar sem se umaknila. Nisem ga še bila pripravljena pogledati v oči.
Po zgodnji večerji je Austin veselo zaklical: »Kdo bi rad pomagal sestaviti pisalno mizo za Willa in prebarvati staro posteljo iz kleti na belo?« Vsi so se navdušeno pognali v klet, jaz pa sem izmomljala nekaj o tem, da sem na vrtu pozabila knjigo in se izmuznila ven, Rikki mi je tiho sledila.
25. julij 2017
Next
25. julij 2017
u189558
u189558
27. julij 2017
u189558
u189558
Vendar nisem šla na vrt. Pri stranskih vratih sem smuknila nazaj v hišo, se splazila po stopnicah in v dekliško sobo. Pobrskala sem po predalih za kulijem in dnevnikom, nato pa se ugnezdila za kavč in poskušala misli izliti na papir. Toda kako naj bi to naredila, če pa jih niti v glavi nisem mogla kontrolirati? Noben otrok ne more preživeti tolikšne spremembe v nekaj urah. In kljub vsemu sem bila še vedno le otrok. Kako sprejmeš, da si najprej pet let živel z ignorantskimi starši, nato osem let v snemalnem studiu, potem pa v nekaj mesecih dobiš nadomestna starša, osem bratov in sester, za povrh vsega pa še biološkega dvojčka?! Ne, ob tem bi se še najbolj uravnovešeni osebi pošteno zatresla kolena.
Zaprla sem oči in začela izvajati dihalno vajo, ki so me je naučili na snemanju, da bi premagala tremo. Vdih…en dva tri…zadrži en dva tri…izdih en dva tri. Trikrat sem ponovile, dokler nisem začutila, da je moje podivjano srce doseglo normalen utrip. Okej. Odprla sem oči. Okej. Piši.
1. Imam brata dvojčka. Pravega brata dvojčka. Iz Egipta. To sem izvedela po skoraj štirinajstih letih.
Za trenutek sem postala. Skoraj štirinajstih letih… Jutri je moj rojstni dan. Najin rojstni dan. Ob vsem, kar se je zgodilo, sem pozabila na svoj lastni rojstni dan. Pa saj ni važno. Zdaj bom morala deliti še svoj veliki dan. Pisala sem naprej.
Zakaj mi starša nista nikoli nič povedala? Willa so ugrabili, pismo. Lahko bi bila v nevarnosti. In kako je prišel v Egipt? Zakaj se to ni razvedelo? Moralo bi biti v časopisu, na televiziji, posebno zato, ker sta mami in oči tako znana. Morda pa mi prikrivata še kaj? Kaj, če smo najprej živeli v Egiptu, če sva se tam rodila, potem pa smo pobegnili? A pred čim? Pred pozornostjo medijev? Ali pa morda čim hujšim?
Nekdo je potrkal. Zdrznila sem se. »Rikki?«
»Am, ne… Jaz sem. Will. A lahko pridem noter?« Zavzdihnila sem. Slej ko prej se bom morala spoprijeti s tem, da obstaja. »Ja, seveda… Pridi. Za kavčem se skrivam.« Vstopil je in se napotil proti mojemu skrivališču. Ven sem pomolila roko in pomahala, naj se mi pridruži. Kot da je nekaj najbolj naravnega, da za kavčem pišem depresivne misli. Sedel je zraven mene. Bil je precej višji in bolj mišičast kot jaz, zato sem se pomaknila proti steni, da bi mu naredila več prostora. Nekaj časa je bilo vse tiho.
»Poglej,« je začel, nato pa postal in si z roko šel skozi lase. Obrnila sem se proti njemu. Nadaljeval je. »Poglej, vem, kako se počutiš. Vsaj približno. Ampak moraš razumeti, da se tudi jaz počutim enako, okej? Zato me prosim nehaj ignorirati, ker to nič ne bo pomagalo. Dvojčka sva. To je dejstvo. Zato lahko to sprejmeva in se poskusiva navaditi, ali pa se delava, da se ni nič zgodilo in živiva v isti hiši, ne da bi se kdaj pogledala. Jaz bi izbral prvo.« Ko je tako povedal, se je situacija zdela precej bolj obvladljiva. Ohranjal je distanco. Prikimala sem. »Ja… Prav imaš. Ampak res moraš priznati, da je veliko. Ne vem, kako lahko to sprejmeš tako hitro.« Nekaj sekund me je pozorno opazoval, da sem se v zadregi obrnila stran. Bilo je tako čudno. »Povedal ti bom po resnici, okej? Več časa sem imel, da sem se navadil kot ti. Pa ne mislim dneve, ure na letalu… Mislim leta.« Presenečeno sem dvignila obrvi in hotela nekaj reči, pa mi je z roko pomignil, naj bom tiho. »Veš, ko je moja mama – moja krušna mama – umrla, smo vse njene stvari pospravili v škatle in jih spravili na podstrešje. Po hitrem postopku. Po mojem moj krušni oče ni prenesel pogleda na njene stvari. Čeprav sem ga sovražil, sem vedel, da jo je imel rad.« Utihnil je. »Zakaj si ga sovražil?«
»Ravno sem ti hotel povedati. Pravzaprav ga takrat še nisem sovražil. Ne, dokler je mami umrla. Ampak potem je iz tega napravil tabu temo. Bil sem star deset let, moja mama je umrla, moj oče pa se ni hotel pogovarjati o tem. Nisem vedel, kaj se dogaja, razumeš?« Ja, razumela sem. »No, kakorkoli, vse njene stvari smo spakirali in jaz sem pomagal. Pri tem sem naletel na neke dokumente. Na dokumente o moji posvojitvi. Prej nisem vedel, da so me posvojili.« Nisem vedela, kaj naj rečem. »Oh.« Prvič sem ga pogledala v oči, lesketale so se od solz. »Ne govori. V redu je. Res, Ria. Vem, da mi je mami nameravala povedati, ko bi bil starejši. Dokumenti so bili v škatli in eno noč sem jo celo prebral. V njej so bile knjige in sprintani članki, kako to povedati otroku. In nekaj fotografij. Ko sem bil še dojenček. Ne vem, zakaj jih ni bilo v albumu, ker so bile slikane pri nas doma. Ampak ena fotografija je bila drugačna.« Presedel se je in iz žepa kavbojk potegnil prepognjeno fotografijo.
Nič nisem mogla reči. Na sliki sta bila dva dojenčka. Popolnoma enaka. »Se mi zdi, da sva to midva,« je rekel Will, kot da tega ne bi vedela. Fotografija je bila posneta v nekem parku. Dojenčka sta bila oblečena v enaka rumena bodija. Nisem mogla verjeti, da sem to jaz. »Obrni jo.« Na drugi strani fotografije je bilo s kulijem zapisanih nekaj vrstic. Prepoznala sem mamino pisavo. Na glas sem prebrala. »Na tem pikniku je Will spregovoril svojo prvo besedo. Sestro je poklical 'Lia,' zato zdaj Ariano vsi kličemo Ria. Očitno ji je to všeč, saj se vedno začne smejati. Avgust 2004« Ostala sem brez besed. Avgust 2004… Takrat sva bila stara osem mesecev. »Zato je vedno znorela.« Moj glas je zvenel hripavo in oddaljeno. »Nikoli ni hotela, da bi me kdo poklical Ria. Ker si me ti klical tako.«
»Verjetno imaš prav. Ne vem, kako je mami dobila to sliko. Po mojem je bila zataknjena v moji odeji ali kaj takega.« Tedaj me je nekaj spreletelo. »Mami je danes rekla, da so te ugrabili praktično takoj po rojstvu. Ampak rodila sva se decembra 2003, zato sva na tej fotografiji stara že več kot pol leta.« Moj brat se je namrščil. »Ugrabili so me malo pred najinim drugim rojstnim dnem. Verjetno se tvoja, no, najina mami ni želela spuščati v podrobnosti.«
»Verjetno res. Hej, Will… Ti ljudje, ki so to naredili…?«
»So zdaj v zaporu.«
»O. Okej. Hvala.«
»Ko sem našel to sliko, se mi je začelo svitati. Ko sta prišla starša, pa je bilo vse jasno.«
»Torej si res imel več časa. Ampak jaz ga potrebujem še malo.«
»Seveda. Če lahko kdo to razume, lahko jaz.« Nasmehnil se je. Imel je prijazen, lep nasmeh. Objela sem ga. Najprej je bil malo presenečen, potem pa me je objel nazaj. Zdelo se je prav. Dišal je po šamponu in fantovskem dezodorantu. »Oh, še nekaj…« Zardel je. »Res lepo najboljšo prijateljico imaš.« Planila sem v smeh, on pa se mi je pridružil. Kako lepo je bilo spet početi nekaj tako naravnega, kot je smejanje! Malo sem se umirila, nato pa mu odgovorila: »Ja, ampak ne moreta hoditi, a veš, ker zdaj je praktično tvoja sestra!«
»Ampak ne pa zares. V bistvu je najboljša prijateljica moje sestre.«
»Živela bosta v isti hiši. To je preprosto narobe. Ne moreš hoditi z Rikki.«
»To praviš samo zato, ker je nočeš deliti, a ne?« Igrivo sem ga frcnila. »No morda pa res. Pridi, greva dol, preden ostali sprožijo iskalno akcijo.«
27. julij 2017
Next
31. julij 2017
Next
13. avgust 2017
Next
12. november 2017
Next Next Next
12. november 2017
u189558
u189558
hei...
verjetno ste že usi ugotovil da nism lih aktivna na igrah... sam se mi zdi brezveze da nadaljujm tuki zgodbe usake tri mesce kr je brezveze tut za vs... tko da sm končala z usmi zgodbicami in usm in si bom zbrisala profil... mogoče bom kdaj kje nadaljevala moje zgodbice sam dvomim... nevem... okej u usakm primeru hvala ful usm k ste bral pa se lepo mejte pa plis ne sprašvt za razloge zakaj si bom zbrisala profil pač brezveze mi je zdej na igrah sm to je
29. december 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg