Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Tu je nova tema, katere avtorici sva midve z I'mDeaf.
Vabljeni! c:
http://www.igre123.com/forum/tema/books-and-coffee-chat/194774/
Vabljeni! c:
http://www.igre123.com/forum/tema/books-and-coffee-chat/194774/
10. avgust 2017
Evo, tule je še en Next...
Niccals. - ja, tista slika je iz grada Brežice c:
Vsem hvala za nexte ;D
- - -
7.
Spet te besede, s tem, da je bilo dodanih nekaj novih, vendar vseeno nerazumljivih. Pri tem zapisu je bil datum napisan normalno, samo leto je bilo 2016. Torej… Približno 500 let v prihodnost. Se je naš jezik v teh stoletjih tako preoblikoval? To ni mogoče! To je vendar grozno. Zdaj vem zakaj je jezik tako pomemben. Nakar nekdo potrka na vrata. Izza njih se zasliši moški glas, očetov: »Amelia, kaj delaš toliko časa? Pojdi vendar spat. Ugasni sveče, da ne bo požara! Lahko noč.«
Očitno bom morala moje razmišljanje o dnevniku prestaviti na jutri. Dnevnik skrijem pod mojo blazino.
»Gospodična Amelia Katherine, dragica, zbudi se,« zažvrgoli služabnica. Vedno me mora buditi, no, ker je to njeno delo.
»Katleen, hvala ti. Sama se bom oblekla in odšla na zajtrk,« jo prijazno odslovim. Služabnica prikima in odide. Sama še nekaj minut poležim v postelji, nato se končno vstanem. Oblekla sem si obleko, ki ni bila preveč razkošna. Obujem čevlje z nizko peto, jih zapnem in odidem po lesenih, dokaj izmučenih, stopnicah. Medtem nehote zaslišim glas očeta, ki prihaja iz kuhinje: »Misliš, da Amelia ne bo kuhala kakšnih zamer?« Kaj govori? Ne morem si kaj, da ne bi poslušala pogovora. »Oh, ne, ne. Velika čast je zanjo, da se bo poročila z mojim sinom,« reče moški glas, ki ga poznam kot gospoda Freena, očeta Lucasa Freena.
To ne more biti res. Ne slišim prav. O moj bog, poročila naj bi se z Lucasom? Zato me je ta kreten prejšnjič ogovoril. Usedem se na stopnico in glavo zakopljem v roke.
»Dogovorjeno. Lucas James in Amelia Katherine se bosta poročila,« reče moj oče. Kdo pa misli, da je, da bo odločal o tem s kom se bom jaz poročila? Želim si, da bi se zaljubila v nekoga, ga ljubila z vsem srcem. In tako srečno živela do konca svojih neizmerno lepih dni. Po licu mi zdrsne mokra kapljica. Solza.
»Amelia Katherine Weslhone! Kaj počneš na tleh kjer je vse umazano?!« Samo še to. Moja babi, vedno more priti v trenutki ko jo najmanj rabiš. Gotovo tudi ona ve. Tudi ona hoče, da se poročim z Lucasom. Nočem biti blizu teh ljudi.
Tako stečem po stopnicah. Še dobro, da sem obula čevlje z nizko peto. Eden od služabnikov mi odpre vrata. Še dobro, da ni spraševal kam grem.
Ko pridem ven me obdane hladen zrak. Ni tako hudo, samo ni ravno prijetno. Od vrat zavijem po peščeni potki, ki je del grajskega parka. Kamenčki pod mojimi nogami malo ovirajo normalno hojo, saj se mi obuvala ugrezajo v njih. Pri prvi klopci se usedem nanjo in trikrat globoko udihnem. Klopca je mrzla in mi vse dlačice na rokah postavi po konci.
Ni mogoče. Ne more biti res, da so lahko tako brez srca, da želijo, da se poročim z nekom, ki ga sploh ne ljubim in poznam. Saj je Lucas lep… In pameten. Samo to ne pomeni, da ga ljubim in da želim z njim preživeti vsa leta do konca mojega življenja. To bi bilo mučenje. Nakar začutim roko toplo roko na svoji. Nemudoma pogledam v smeh iz katere se steguje roka porti meni. Lucas. On je kriv, da me oče in njegov oče hočeta poročiti z njim!
»Ti si kriv!« planem pokonci. »Vem Vaš načrt. Vse vem!« Najina pogleda se srečata. Okameni. Ha, sploh si ni mislil da vem.
»O čem govoriš?« se dela kot, da ne ve nič o poroki. Kako sovražim to. Dobro ve, da vem kaj je, pa se dela kot, da ni nič.
»Dobro veš kaj! Včeraj si se zaradi tega delal tako prijaznega. Vse je načrtovano. Veš? Nikoli in nikdar se ne bom poročila s tabo! Nikoli! Razumeš?« zakričim, da se še sama ustrašim in ostanem brez zraka. Lucas pa samo bulji vame. Želi prijeti mojo roko vendar jo izmaknem.
- - -
Mnenja? Teorije?
Niccals. - ja, tista slika je iz grada Brežice c:
Vsem hvala za nexte ;D
- - -
7.
Spet te besede, s tem, da je bilo dodanih nekaj novih, vendar vseeno nerazumljivih. Pri tem zapisu je bil datum napisan normalno, samo leto je bilo 2016. Torej… Približno 500 let v prihodnost. Se je naš jezik v teh stoletjih tako preoblikoval? To ni mogoče! To je vendar grozno. Zdaj vem zakaj je jezik tako pomemben. Nakar nekdo potrka na vrata. Izza njih se zasliši moški glas, očetov: »Amelia, kaj delaš toliko časa? Pojdi vendar spat. Ugasni sveče, da ne bo požara! Lahko noč.«
Očitno bom morala moje razmišljanje o dnevniku prestaviti na jutri. Dnevnik skrijem pod mojo blazino.
»Gospodična Amelia Katherine, dragica, zbudi se,« zažvrgoli služabnica. Vedno me mora buditi, no, ker je to njeno delo.
»Katleen, hvala ti. Sama se bom oblekla in odšla na zajtrk,« jo prijazno odslovim. Služabnica prikima in odide. Sama še nekaj minut poležim v postelji, nato se končno vstanem. Oblekla sem si obleko, ki ni bila preveč razkošna. Obujem čevlje z nizko peto, jih zapnem in odidem po lesenih, dokaj izmučenih, stopnicah. Medtem nehote zaslišim glas očeta, ki prihaja iz kuhinje: »Misliš, da Amelia ne bo kuhala kakšnih zamer?« Kaj govori? Ne morem si kaj, da ne bi poslušala pogovora. »Oh, ne, ne. Velika čast je zanjo, da se bo poročila z mojim sinom,« reče moški glas, ki ga poznam kot gospoda Freena, očeta Lucasa Freena.
To ne more biti res. Ne slišim prav. O moj bog, poročila naj bi se z Lucasom? Zato me je ta kreten prejšnjič ogovoril. Usedem se na stopnico in glavo zakopljem v roke.
»Dogovorjeno. Lucas James in Amelia Katherine se bosta poročila,« reče moj oče. Kdo pa misli, da je, da bo odločal o tem s kom se bom jaz poročila? Želim si, da bi se zaljubila v nekoga, ga ljubila z vsem srcem. In tako srečno živela do konca svojih neizmerno lepih dni. Po licu mi zdrsne mokra kapljica. Solza.
»Amelia Katherine Weslhone! Kaj počneš na tleh kjer je vse umazano?!« Samo še to. Moja babi, vedno more priti v trenutki ko jo najmanj rabiš. Gotovo tudi ona ve. Tudi ona hoče, da se poročim z Lucasom. Nočem biti blizu teh ljudi.
Tako stečem po stopnicah. Še dobro, da sem obula čevlje z nizko peto. Eden od služabnikov mi odpre vrata. Še dobro, da ni spraševal kam grem.
Ko pridem ven me obdane hladen zrak. Ni tako hudo, samo ni ravno prijetno. Od vrat zavijem po peščeni potki, ki je del grajskega parka. Kamenčki pod mojimi nogami malo ovirajo normalno hojo, saj se mi obuvala ugrezajo v njih. Pri prvi klopci se usedem nanjo in trikrat globoko udihnem. Klopca je mrzla in mi vse dlačice na rokah postavi po konci.
Ni mogoče. Ne more biti res, da so lahko tako brez srca, da želijo, da se poročim z nekom, ki ga sploh ne ljubim in poznam. Saj je Lucas lep… In pameten. Samo to ne pomeni, da ga ljubim in da želim z njim preživeti vsa leta do konca mojega življenja. To bi bilo mučenje. Nakar začutim roko toplo roko na svoji. Nemudoma pogledam v smeh iz katere se steguje roka porti meni. Lucas. On je kriv, da me oče in njegov oče hočeta poročiti z njim!
»Ti si kriv!« planem pokonci. »Vem Vaš načrt. Vse vem!« Najina pogleda se srečata. Okameni. Ha, sploh si ni mislil da vem.
»O čem govoriš?« se dela kot, da ne ve nič o poroki. Kako sovražim to. Dobro ve, da vem kaj je, pa se dela kot, da ni nič.
»Dobro veš kaj! Včeraj si se zaradi tega delal tako prijaznega. Vse je načrtovano. Veš? Nikoli in nikdar se ne bom poročila s tabo! Nikoli! Razumeš?« zakričim, da se še sama ustrašim in ostanem brez zraka. Lucas pa samo bulji vame. Želi prijeti mojo roko vendar jo izmaknem.
- - -
Mnenja? Teorije?
14. avgust 2017
u225419
neext
14. avgust 2017
u178631
neeeext, pomojem res on sploh ne ve za kaj se gre.. drgac pa se mi je zdel, js sm iz Brezic zato 
14. avgust 2017
OMG neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Nimam nenja...
Hvala, ker si prišla nazaj ^_^
Nimam nenja...
Hvala, ker si prišla nazaj ^_^
14. avgust 2017
u213121
se strinjam z zgornjim komentarjem
Next
Next
14. avgust 2017
u227594
Next
24. avgust 2017
u198051
Next
07. september 2017
u227992
Next
09. september 2017
