Diary from...?

Next

Neext

Mogoce je slikala v kakem muzeju, na ogledu gradu...?

Hah z veseljem bi živela tam... Slikala sem v muzej....

ja a nalašč

neeeeextt

Hej, jaz sem tista so-pisateljica te teme, ki se je tolkrat zbrisala... Zgodba se nadaljuje, upava da bo še kdo bral, ker ni bilo 5 mesecev nič... Žal mi je, ker ga ni bilo...
- - -
5.

Iz omare sem vzela svoje pripomočke za uro in se namenila proti dvorski knjižnici. Od nekdaj sem imela rada knjižnico. Vonj po knjigah, pergamentu, usnju in vseh drugih rečeh. Zelo sem ponosna, da je naša knjižnica tako velika. V njej je ogromno zapisov, ustav in podobnih reči. Oziroma dolgočasne stvari, ki so bile tam samo zaradi tega, da se je prah nabiral na njih. Eden od služabnikov mi je odprl vrata te knjižnice. Jaz sem se mu zahvalila in odhitela do predela knjižnice kjer sem imela uro. Gospod Trevino, moj učitelj pisanja in pravilnega izražanja, je že sedel za ogromno mizo. Bila je svetlo rjave barve, na treh straneh so jo obdajale visoke, ampak temno rjave, omare. Miza je bila skrbno čista, tako, da se na njej ni videl niti gram prahu.
Ko je me je učitelj opazil je nemudoma vstal in s hitrimi koraki prišel k meni ter rekel: »Dober dan gospodična Amelia Katherine.«
Bil je oblečen v rjavo rdeč suknjič, umazano belo srajco, temno rdeče hlače ter čisto črne čevlje. Stavim, da so bili tako čisti, da če bi počepnil in se nagnil nad njih, bi videl svoj odsev. Stegnila sem roko, da se je lahko le-te dotaknil v pozdrav z ustnicami. Sicer nisem marala takšnih pozdravljanj, ker je bilo vse nekako čudno, sem vseeno želela pokazati svojo uglajenost. Odpravila sva se k stoloma. Še vedno je držal mojo roko, spustil jo je šele ko mi je odmaknil stol, da sem lahko sedla. Bilo je malo čudno to, ampak pustimo.
Tokrat sva skupaj predelala antične romane. Misli so mi odhajale k Nikinem dnevniku.
Kako za vraga je lahko nekaj iz prihodnosti pristalo ravno tu? Kako je to sploh mogoče?
»Gospodična Weslhone? Mislim, da je bolje, da končava za danes. Mislim, da vas to ne zanima preveč, ker večino časa strmite v vazo na mizi. Lahko predlagam vašemu očetu, da pokliče kakšnega znanega umetnika in vam on pove kaj več o tej vazi,« me prebudi iz nekakšnega sanjarjenja.
»Um, oprostite. Res je bolje, da končava in to nadoknadiva kdaj drugič, če je prav,« rečem. Tako se posloviva. Sploh se nisem zavedala, da buljim v vazo, ki pa sploh ni bila lepa. Bolje rečeno, je bila grozna.
Počasi hodim po širokih stopnicah proti moji sobi. Še dobro, da me ni kakšen od služabnikov videl, ker bi potem želel odgovore na sto in eno vprašanje. Tega res ne maram. Kot, da ne znam sama zase poskrbeti. Usedem se na posteljo, vdihnem in izdihnem. V mislih se mi spet prikaže dnevnik.
V naslednji sekundi sem če na kolenih in roke stegujem pod posteljo. Ko pomislim kaj vse bi lahko bilo spodaj, me rahlo zmrazi. Pajki, pajčevina, razne žuželke… Ogabno! Končno zatipan platnice dnevnika. Izvlečen ga na plano in iz njega strpam nekaj pajčevine. Mislim, da ga sploh še nisem opisala. Je bel in ima s svetlo pastelno zeleno narisane razne vijuge. Tu in tam je nekaj rdečih src, pa tudi nekaj napisov, ki niso ravno razločni. Odprla sem na prvi strani in polistala do tam kjer sem prej ostala.

Dnevnik,
14.10., šolska knjižnica (čakam na 7. uro)

Sedim za mizo, ki se na mojo velikansko srečo nahaja čisto ob radiatorju (TAKO JE TOPEL!!!). Mislim, da se še nekaj dni ne bom premaknila od njega. Huh! Kdo pa hoče biti zunaj na mrazu? Jaz pod nobenim pogojem NE.
Včeri nisem mela časa, da bi kaj napisala, ker smo s folkom šli mal okrog. Čist brez veze. Ne vem kaj je bilo, sam nikjer ni bilo nobenga lušnega barmana. Če je že bil kakšen še kar spodoben, se je itak mogel žicat s kako punco.
Če bi pa dnevnik vzela s sabo, bi me klapa itak gledala kot, da sem padla iz Venere. Za njih branje in pisanje in kakršnokoli izobraževanje ni kul. Še zdaj se skrivam za eno omaro, da me ne bi kdo videl, da preživljam prosti čas (ko bi lahko se podila z folkom okoli) v tako imenovanem 'kupu gnoja' (tako prijatelji označujejo knjižnico).
Počasi mi gre že na jetra, da mi družba ukazuje kaj je kul in kaj ni in kako se moram obnašat.
Sicer bi zdaj mogla pisati načrt za spis pri angleščini, samo imam tako rečeni lenoritis. Ne vem zakaj še niso iznašli cepiva, tablet… proti tej 'bolezni'. V šoli smo dobili novo knjižničarko, ki je malo čudna in čist out (res nimam pojma kaj je zdej 'in' ter kaj mladina bere. V petih minutah me je pogledala najmanj šestkrat. Kot, da mislim ukrasti vse dele Harrya Potterja, ki smo jih dobili iz šolskega sklada. Vsi se grebejo za njih. Knjižničarka pa jih ima lepo zaklenjene v enem od svojih triintridesetih (en od učencev je naredil članek o knjižnici, je totalen bizgec, ker je šel šteti vse mize, stole, police, predale in kompe, čudno je, da ni šel šteti še knjig) predalov.

- - -
Menja? Teorije?
Kaj si bo Amelia mislila o dnevniku?
Next?

Next, mislm da pol stvari ne bo razumla

Next

Next

neeeext!
ps. a je mogoc tista slika od gradu iz gradu Brežice, ce smem uprasat? (:

Po 100 letih spet objavljam Next na tej zgodbi. Tokrat sem prvič pisala prek telefona in nisem imela občutka za dolžino, zato se opravičujem, če je predolgo ali prekratko.
----------------------------------------------


Ko preberem zapis, me skoraj vrže na rit (bi me, če ne bi že sedela). Uporabljene so besede, za katere prvič slišim. Imam premalo razširjen besedni zaklad in bi morala poglobiti svoje znanje pri Slovnici in Pravopisu? Mar so besede izmišljene? Res nisem vedela, kako naj si razlagam besede, kot so
"včeri", "folk", "lušno", "barman", "klapa", "lenoritis"? In kdo naj bi bil Harry Potter? Prisežem, poznam veliko pisateljev, pesnikov in znanih mož iz preteklosti. Vendar za gospoda Potterja pa prvič slišim.
Vedno bolj sem začela razmišljati o tem, da dnevnik morda ne prihaja iz preteklosti, temveč iz vesolja. Morda iz Marsa... Ali pa Venere? Hitro sem pregnala misel na to. Misel, da berem dnevnik iz vesolja je prav tako neverjetna kot misel, da berem dnevnik iz prihodnosti.
Za dnevnik resda ne nameravam povedati nikomur, saj se tu, na dvoru, čenče dokaj hitro razširijo. Pa vendar sem bila preveč radovedna, da bi se uprla skušnjavi in povprašala učitelja pisanja in pravilnega izražanja o teh nenavadnih besedah.
Pograbila sem list papirja ter nalivno pero, pomočila v črnilo ter si na hitro zapisala te besede. Stekla sem naravnost do sobe učitelja in točno trikrat potrkala. Po kakšni minuti ali dveh čakanja so se vrata odprla in pred mano se je prikazala zaspana podoba gospoda Trevina.
"Pozdravljeni, gospod Trevino. Upam, da Vas nisem pri čem zmotila. Za Vas imam nekaj vprašanj. Lahko vstopim?" sem ga kar naravnost napadla, preden bi se uspela premisliti in zbežati.
"Oh, gospodična Weslhone. Vi ste," je začel po nekaj sekundah molka.
"Nisem Vas pričakoval. Kar naprej, prosim."
Vstopila sem v eno izmed sob za goste, okrašeno po okusu profesorja Trevina in s policami, polnimi najrazličnejših knjig. Resda imamo dvorsko knjižnico, a ima gospod Trevino kjub temu še zalogo svojih knjig.
Sedla sem na fotelj nasproti gospoda Trevina.
"Nekje sem zasledila nekaj besed, katerih pomen mi ni znan," sem prekinila molk.
"Zapisala sem si jih na tale list papirja. Bi jih lahko pregledali ter mi razložili njihov pomen?" sem vprašala ter mu podala list papirja s prej omenjenim tekstom.
Profesor je vzel list papirja in začel brati besedilo na njem. Najprej je bil njegov obraz brezizrazen, nato se je začel mrščiti, kot bi imel vetrove. Nekaj minut je znova in znova bral besede, nato pa je počasi vstal, še vedno zatopljen v list papirja in se kot v transu pomikal proti svojim knjižnim policam. Sprva je nekaj časa zrl v knjige, zatem pa začel mrzlično iskati neko knjigo. Izvlekel je nekaj knjig, jih prelistal, nato pa se je za trenutek nasmehnil. Očitno je našel, kar je iskal. Malo je še listal in bral, nato pa sam pri sebi zaklel. Ves ta čas sem ga opazovala. Bilo je prav zanimivo gledati profesorja, ki je navadno resen, kako se je skoraj podelal v hlače. Prišel je do mene in dejal:
"V vseh letih, kar poučujem, pa še nikdar nisem zasledil katere izmed teh besed," je rekel skesano, s kančkom sramu v glasu. Nato pa se je na njegovem obrazu zarisal dvom.
"Pa ste prepričani, da te besede niso nastale v Vaši glavi? Bi mi morda lahko pokazali čtivo, v katerem ste to prebrali?" me je pobaral.
"Hm, pospravila sem ga že nazaj v knjižnico. Nisem prepričana, na katero polico sem knjigo položila. Am, moram iti," sem rekla neprepričljivo in zapustila profesorjeve bivalne prostore.
Kakor hitro sem lahko, sem stekla nazaj do svojih sob. Pri tem pa sem pazila, da sem mimo osebja hodila počasi in se obnašala normalno, da ne bi slučajno česa posumili. Ko sem prišla do vrat svoje sobe, sem tam zagledala podložnika, ki je ravno nameraval potrkati. Ko se je obrnil, je v zadregi rekel:
"Gospodična Weslhone. Vaša mati sporoča, da boste imeli zgodnjo večerjo."

"Kmalu?" ga vprašam.
"Pravzaprav naj bi se obred začel takoj," je pojasnil.

Pokimala sem mu ter odšla v svojo sobo, kjer sem se na hitro preoblekla v oblačila za obred. Kar sama sem si z naglimi gibi pokrtačila lase in odhitela na večerjo. Ta se je zavlekla, saj so bili na obisku družinski prijatelji ali nekaj takega. Pogovora nisem poslušala, saj so mi že drugič v tem dnevu misli nenadzorovano uhajale k dnevniku. Ves čas sem le jedla in od časa do časa prikimala.
"Ime mi je Lucas," zaslišim šepet iz leve strani. Ob neznanem glasu se zdrznem. Ozrem se na levo in ugotovim, da poleg mene sedi mladenič mojih let, ki mi prijazno ponuja roko. Kako, da ga nisem prej opazila?
"Jaz sem Amelia," odgovorim in mu podam roko, on pa jo nežno prime in poljubi. Ponovno ga pogledam, tokrat v oči in zdi se mi, kakor bi bil moj stari znanec. Občutek imam, kot bi ga poznala od nekdaj in bi bilo to pač eno izmed številnih snidenj. Skrivoma občudujem njegove prekrasne zelene oči in čudovit temen odtenek rjavih las. Za trenutek ne diham. Zdi se mi, kot da težnost sploh ne bi obstajala, le jaz in on. Midva. Kako čudna beseda... In, o moj bog, čutim, kako mi kri bušne v lica. Nekaj časa se še gledava v tišini, nato odmaknem pogled in se osredotočim na svoj krožnik. Na njem trenutno samevajo brokoli, malo zelja in osamljena cvetača. Le kaj bi nastalo, če bi križali cvetačo in brokoli? No, kakorkoli. Večerje je bila kmalu konec in ko so gostje odšli, sem odhitela do dvoje sobe. Pripravila sem si kopel, si umila zobe ter pustila služabnici, da mi pokrtači lase. Nato, ko sem bila v sobi spet sama, sem se odpravila v posteljo in vzela dnevnik. Zanimalo me je, ali vsi zapisi vsebujejo nenavadne besede. Pričela sem brati:

15. 10. 2016
21:34

Dragi dnevnik,

Danes je bil res kul dan. Ko sem bila s folkom na pijači, sem spoznala tipa, s katerim sva se zares ujela. Ime mu je Žan in je res luštkan! Povabil me je tudi v soboto na sok. Vabilo sem of course sprejela, nato sva si izmenjala fonsko. Zdaj si pišem z njim že vsaj 2 uri...
Zdaj pa moram it...

Nočko xxx
_______________________________
Mnenja?
Teorije?

Next

Neextt
Haha tipična sodobna najstnica Nadaljujta čim prej, ker je res dobro (: