Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
u217520
wow to je tako prfect *-*
nexttt
nexttt
08. januar 2017
u213963
Next
08. januar 2017
u210820
Next
09. januar 2017
u216836
Dnevih iz prihodnosti?
Neextt! <3
Neextt! <3
09. januar 2017
u216558
Waw.
Nujno Next!!!
Nujno Next!!!
12. januar 2017
u220488
Next
16. januar 2017
u215639
Next
20. januar 2017
u221212
3.
________________________________________________________________________________
Vendar so me bolj zmotili datumi, ki so bili zapisani pred vsakim zapisom. Dnevnik je bil namreč zapisan po dnevih iz prihodnosti. Meseci ter dnevi so bili zapisani normalno. Z številkami, ki jih uporabljamo tudi na dvoru. A z leti je bilo drugače. Zapisana so bila z nekam večjo številko. Namesto leto 1559 ali pa kakšno leto manj, je pisalo kar 2014. Toliko pa sem že izobražena, da vem, da je tole dvoje kar nekaj sto let narazen. Samo, kako je to mogoče? Ko sva se z učiteljem pogovarjala, mi ni nikoli omenil, da lahko preskočiš leta. Kaj pa če se samo kdo poigrava mano? Na podeželju se bi že našel kakšen poba, ki bi želel kakšne pozornosti. Le kako se je tole znašlo na našem podstrešju? Z odgovori na svoja vprašanja so se pojavljala nova in nova. Na vsa si nisem znala odgovoriti. Spraševala sem se, če bi za to komu povedala ali naj ostane moja skrivnost. Če za knjigo povem očetu, bo zagotovo naredil karambol. Na vsak način bo želel izvedeti več o tem in potem obvestiti vse okoliške grofe. Za babico, lahko rečem enako. Za mamo pa je bolje, da ji tega ne omenjam, saj ima dovolj drugih skrbi in dela.
Super. To bo moja in edina skrivnost. Nakar sem zaslišala korake, ki so se bližali.
»Amelia?« Po glasu sem spoznala, da je oče. Knjigo sem urno skrila za veliko skrinjo. Upam, da je ne bo opazil.
»Ja?« sem rekla plašno in tiho.
»Rabiš kaj pomoči? Kako napreduje delo? Pošljem Alberta, da ti pomaga?«
»Hvala Vam oče, ampak bi potrebe po tem. Skoraj sem že končala,« sem končno izjavila. Slišalo se je kot, da nisem prepričana v svoje odgovore. Upam, da tega oče ni opazil.
»Prav, Amelia. Ne pozabi na uro branja in pisanja,« mi je rekel. Nikoli ne bi pozabila na to zabavno uro, kako lahko sploh pomisli na to? Nato sem zaslišala korake, kako so se oddaljevali od mene. Uf, sem si oddahnila. Sedla sem na skrinjo ter se sklonila po knjigo oziroma dnevnik. Odprla sem ga in se potopila v branje, čeprav še vedno mislim, da je to tuja lastnina. Ampak jaz sem radovedne narave. Iz besedila sem izvedela, da je to lastnina Nike Graber. Predstavljala se je kot razigrana štirinajstletnica. Večino besed sem razumela, kar nekaj pa jih je bilo takih, ki jih še nikdar nisem slišala. Ste že kdaj slišali besedno zvezo ta stari ali pa matka ali pa folk? Gotovo morajo biti te besede v slovarju za družboslovje in znanost, ki ga imamo v dvorski knjižnici. Pa tudi stavki so bili drugače grajeni kot bi jih izrekla jaz. Kot bi bile besede pomešane, v nepravilen vrstni red. Očitno ta punca, oziroma Nika, kot ji je bilo ime, ni imela preveč velikega pojma o slovnici. Ugotovila sem tudi, da je ona živela v mestu. Gotovo so bili zelo bogata, samo to mi ne gre v račun. Ker bogati ljudje imajo denar za profesorje. Zaprla sem knjigo. Še malo pometla po podstrešju in odšla do očeta, da mu povem, da sem končala. Le težava je bila kako spraviti knjigo do moje sobe, da ne bi to nihče opazil. Domislila sem se….
________________________________________________________________________________
Mnenja? Teorije?
Kaj se je domislila?
01. februar 2017
u216558
Next
Dnevnik bo skrila v krilo…
Me zelo veseli da si nextala. Wow. Kako se je dnevnik znasel tam?!!!?!?!? Aja in besede matka pa folk…
hahaha
Dnevnik bo skrila v krilo…
Me zelo veseli da si nextala. Wow. Kako se je dnevnik znasel tam?!!!?!?!? Aja in besede matka pa folk…
hahaha
01. februar 2017
u221350
Next super zgodba!
01. februar 2017
u215817
Ooo Next
01. februar 2017
u221350
Next
Edino kaj mi ni všeč je da zgodbo bere lunjahomer ki je ena izmed ož, glavnih nesramnežev na Igrah123
Edino kaj mi ni všeč je da zgodbo bere lunjahomer ki je ena izmed ož, glavnih nesramnežev na Igrah123
01. februar 2017
u210820
Next
02. februar 2017
u193176
Next
03. februar 2017
u220750
Next
05. februar 2017
u221557
Next
05. februar 2017
u222212
4.
___________________________________________________________________________________
Gotovo morajo biti te besede v slovarju za družboslovje in znanost, ki ga imamo v dvorski knjižnici. Pa tudi stavki so bili drugače grajeni kot bi jih izrekla jaz. Kot bi bile besede pomešane, v nepravilen vrstni red. Očitno ta punca, oziroma Nika, kot ji je bilo ime, ni imela preveč velikega pojma o slovnici. Ugotovila sem tudi, da je ona živela v mestu. Gotovo so bili zelo bogati, samo to mi nekako ne gre v račun. Ker bogati ljudje imajo denar za profesorje. Zaprla sem knjigo. Še malo pometla po podstrešju in odšla do očeta, da mu povem, da sem končala. Le težava je bila kako spraviti knjigo do moje sobe, da ne bi to nihče opazil. Domislila sem se, da bom dnevnik skrila pod obleko. Le kaj pa jaz morem. Če bi bila čarovnica bi seveda lahko začarala knjigo, da bi izginila. Puf! in ne bi je bilo več. Na veliko žalost pa jaz nisem čarovnica.
Odpela sem gumbe na obleki ter stlačila dnevnik vanjo. Knjiga je bila nekje med mojimi stegnji in prsmi. Mislim, da je to nova inovacija leta. Vsem ki mislijo, da imajo velik trebuh bi v obleko položili knjigo in 'voula' bi imeli raven trebuh. Pametno, saj vem. Še dobro, da nisem nosila steznika. Potem bi se videlo še bolj grozno, kot da sem pojedla ogromno opeko ali pa ploščo iz kamna. Zdaj lahko samo še upam, da moj oče ne bo nič opazil. Če vam lahko priznam je tudi malo slep. Sicer ne bi smela tako govoriti o njem, ampak pravila so zato da jih kršimo, mar ne?
Počasi sem šla po stopnicah navzdol, saj nisem hotela, da bi knjiga zlezla kam nižje ali pa da bi padla ven. To bi bilo žalostno, pa toliko časa sem se mučila, da sem jo stlačila noter.
Bila sem na hodniku, samo še nekaj korakov me je ločilo od moje sobe. Stopila sem korak naprej. Namesto, da bi tla ostala tiho so morala zaškripati. Le zakaj se mora vedno to zgoditi meni?
»Amelia?« zaslišim raskav glas očeta. Prekleta tla! Vem, da ne bi smela preklinjat, a vedno me nekaj vleče v to.
»Ja oče.« Ja, jaz sem. Komu drugemu pa bi tla škripala. Razen seveda našemu kuharji, ki je kar precej obilen.
Zaslišim odpiranje vrat. Oče je stopil iz sobe. Hitro, trebuh noter, sem si rekla sama pri sebi.
»Si že pospravila? Lepo. Spodaj te že čaka učitelj za pisanje, saj veš, da ne mara zamujanja?« me ošteje.
»Ja vem, oče.« rečem. Seveda vem, le kako ne bi?
»Prav, Amelia.« O hvala Bogu. Nič ni opazil. Sem Vam rekla, da je malo slep.
Stekla sem v svojo sobo ter med tekom molila, da se knjiga ne bo premaknila. Vrgla sem se na posteljo, kar ni bila ravno dobra ideja. Po trebuhu me je zapeklo od bolečine. Znova sem si odpela obleko in vzela dnevnik ven ter jo spet zapela. Knjigo sem dala pod posteljo. Menim, da je tam najbolj varno zanj. Iz omare sem vzela svoje pripomočke za uro in se namenila proti dvorski knjižnici. Od nekdaj sem imela rada knjižnico. Vonj po knjigah, pergamentu, usnju in vseh drugih rečeh. Zelo sem, ponosna, da je naša knjižnica tako velika. V njej je ogromno zapisov, ustav in podobnih reči.
___________________________________________________________________________________
*za zgornjo sliko si pridržujem vse pravice*
Mnenja? Teorije? Next?
28. februar 2017
u222246
Next
28. februar 2017
u193176
Neeext!
28. februar 2017
u222246
net
28. februar 2017