I fakkkk
To je faking popounoooooo
Neext omfg to je tok perfektnooo
12. oktober 2015
omfg to je tak prfekt *O*
najboljša zgodba eveeeeer *W*
uuuUuuUuu naslov pesmi je Lithium *.*
NEEEEEEEEEEEEEEXT
13. oktober 2015
jp res je + pozabla sem napisat, da tista ki prva ugane naslov, dobi posvečen next, tk da je nasledni next posvečen Ρѕуcнσ-ƒαηgιяℓ*
in sem se odločla da bom u usakem nextu dala spod eno uprašanje in tista ki prva odgovori in prav, dobi posvečen nexx< 33
14. oktober 2015
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
14. oktober 2015
next
16. oktober 2015
neextt
i need more :3 its fu*king perfect!!!!!!!!!!!
16. oktober 2015
kot sem obljubila je ta next posvečen Ρѕуcнσ-ƒαηgιяℓ* vsem pa hvala za nexte *w*
▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂






▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂

ᴄʜᴀᴘᴛᴇʀ ₄
» Jaz sem Alex.« » Elanor« sem zmedeno odvrnila. Po glavi so mi divjala različna vprašanja. Kaj mu ni ime Andy, kako, ne razumem, ne to že ne more biti res, on itak ne bi mogel biti tukaj, kdo potem je, kaj dela tukaj,… Alex je opazil, da sem zmedena, prav tako, da ga želim nekaj vprašati, saj sem že odprla usta, a on se je samo umirjeno nasmehnil in z nežnim glasom dejal. » Lepo te je bilo spoznati.« Obrnil se je in odšel. Izginil je kot senca v temo. Jaz pa sem samo obstala sredi hodnika, mimo mene so hodili dijaki. Zrla sem v smer kamor je šel, videla pa nisem nič. Misli so bile drugje. Pri njegovem popolnem nasmehu. In očeh. Bil je tako skrivnosten. A hkrati tako lep. Bila sem odločena, da ne bo ostalo samo pri pogovoru. Morala sem izvedeti več o njem.
» Kam si se pa ti tako zagledala?« me je med malico vprašala Vici. Sedeli sva sami za mizo v jedilnici. Jaz sem zrla v množico dijakov, ki so še stali v vrsti za malico in med njimi je bil tudi on, Alex. S pladnjem je drsel po tleh, da se je komaj slišalo korake. » Nič, samo… Gledala sem, če je kaj sadja v košari« sem si na hitro izmislila. Victoria me je pomenljivo pogledala. » Mhm, kot da ti bom verjela. Zatreskala si se v novega.« » Ne, ne...« sem se izmikala. » Grem po jabolko« sem hitro rekla in vstala. Sploh nisem pazila,kje sem hodila, ko sem se spet zaletela v nekoga. Nekaj jogurta mi je pljusknilo na majico. » Sranje« sem na tiho zaklela. Pogledala na vzgor. Par modrih oči je zrl vame. Zardela sem. » Žal mi je « je dejal Alex in s serveto obrisal packo z majice. » Ne, ne saj je v redu« sem se opravičevala. Zdaj je bila priložnost. Morala sem ga vprašati, če je bil on. Če se me spomni. Ne, prepozno. Spet je odšel. Še preden sem se zavedala, ga ni bilo več. Poklapano sem se vrnila na stol in v tišini pojedla malico do konca. Nisem odgovarjala na Victoriina bedasta vprašanja. Čeprav je vztrajno vrtala vame in me zasliševala iz vseh mogočih strani se nisem dala. Ves pouk sem bila tiho in tuhtala, kako naj dobim Alexa na samem. ' Elanor, Elanor, zakaj sploh letaš za njim. Saj nisi prepričana, če je res on. Če je? Pa kaj potem. To ni še nič pomenilo. Sploh ne vem, zakaj delam takšno dramo iz tega' sem si v mislih prigovarjala. A, če sem iskrena, ni nič kaj dosti zaleglo. Še vedno me je mučila radovednost. Neka neznana stvar me je vlekla k njemu in vseskozi sem imela občutek, da je drugačen, da ve nekaj več kot ostali. Vsak metulj odleti na cvet, ki je bolj pisan. In jabolko vedno pade na tla, saj ga Zemlja privlači, vedno k sebi. Na tak način bi lahko opisala vez, ki me je vlekla k njemu. Ob zvonenju, ki je naznanjal konec pouka, sem se hitro pognala iz učilnice. Na hodniku sem slišala nekaj pripomb glede mojih las, a se tokrat nisem zmenila zanje. Preobula sem se in odšla ven. Upala sem na srečo. Res sem jo imela. Na klopi v šolskem parku sem zagledala črno senco, ki ni bila nič drugega kot Alex. Bil je tak kot vedno, a hkrati se mi je zdel drugačen. Na sonči svetlobi je bila njegova koža skoraj bela in nekako nenavadno ga je bil videti na soncu, saj sem ga bila vajena v temnih prostorih, kjer se je skladal s sencami na stenah. Pohitela sem k njemu, a sem se ustavila. Kaj naj mu sploh rečem? Saj je vseeno. Elanor Heyes ni bila nikoli znana kot premišljeno dekle, zato sem z odločnimi koraki stopila naravnost pred njega. Ni se odzval. Imel je zaprte oči, žarki so mu božali bled obraz. Sklepala sem, da je vedel, da sem prišla, saj je na rahlo premaknil glavo, a ni se zmenil zame. Nisem želela čakati. » Zakaj si mi sledil?« sem naravnost vprašala. Ni se zganil. Usedla sem se poleg njega. » Nekaj sem te vprašala« sem nestrpno rekla. Takrat je odprl oči in glavo počasi nagnil proti meni. » Ne vem o čem govoriš« je mirno odvrnil. » Včeraj. Videla sem te v cerkvi. Potem si me rešil, ko sem padla v kavarni. Nisi mogel biti po naključju tam. Sledil si mi kajne?« Počasi je ustnice raztegnil v nasmeh. In narahlo odkimal. Vedela sem, da ni bil preveč zgovoren. Nato se je spet zazrl nekam v daljavo. » Halooo. Tebi govorim gospod nedostopni« sem ga stresla za ramo. » Še vedno ne vem, kaj hočeš od mene« je počasi rekel. Pa kaj je s tem človekom no. Izgubljala sem potrpljenje. » Pojasnilo!« sem rekla s povišanim tonom glasu, a nisem zakričala. » Tu ni kaj za razlagati. Pač bil sem tam. Naključje« mi je odvrnil in me šele potem pogledal. Modre oči, ki so nepremično zrle vame, so me za nekaj časa zmedle, a sem se hitro zbrala. » Lažeš« sem zasikala. » Ne vem, zakaj se toliko obremenjuješ s tem« je mirno rekel in vstal. S počasnimi koraki je odšel. O, ne. Tokrat ga ne bom spet izgubila. Pohitela sem za njim. » Čakaj!« sem zavpila. » Ne boš odnehala kajne.« Ustavil se je in me zdolgočaseno pogledal. Neverjetno, kako hitro lahko menjava izraze na obrazu. Odkimala sem in odločno zrla vanj. » Pridi nazaj v park ob petih popoldne« je rekel in odšel. Tokrat nisem šla za njim. Presenečena zaradi odgovora, sem odšla domov.
▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂
naslednje vprašanje za posvečen next: kaj mislite, kaj bo Alex povedal Elanor, na njunem prihodnjem srečanju?
love u all<3
Ƒαιтнℓєѕѕ*.
18. oktober 2015
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
Uf tesko uprasanje...mogoce da mu je usec...da je njegova sorodna dusa...
18. oktober 2015
hvala za posvečen next<33
perfektno kot vedno ahhhh *O*
komi čakam next spravi se mi pisat *.*
da ji je ušeč in da hoče bit z njo za vedno,da bo vse naredu za njo....
al pa jo bo ubil (sej ne....upam)
18. oktober 2015
jst pa mislim da u resnici je njen angel ali pa demon ki jo preganja. Po moje prej njen angel in ji bo povedal kaj je tista senca ali kar koli že je v ogledalu in ji pomagal
23. oktober 2015
kdaj bos nextala? nexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxt!!!!!!!!
hmm nekaj nadnaravnega se dogaja in ji bo razloziu.?????
24. oktober 2015
se opravičujem haha, od zadnjega nexta nism več nč naprej pisala in bom probala v tem vikendu use nadoknadit, next bo prišeu verjetno v torek
24. oktober 2015
Torbo sem vrgla v kot, odtopotala sem gor in se vrgla na posteljo. Bila sem utrujena in najprej sem se želela spočiti. Mame ni bilo doma, saj je delala do pozne noči. Niti na kosilo nisem šla, hrano sem si na poti iz šole kupila kar sama. Madison se ni obremenjevala z mano in tako mi je bilo tudi všeč. Popoldne sem nameravala preživeti dokaj leno in sproščeno. Na žalost to ne bo mogoče, saj sem se spomnila, da se dobim z Alexom. Ves čas me je mučila radovednost, pa tudi dvom, da mi je vse pripravljen povedati takoj in v enem trenutku. Moj šesti čut mi je pravil, da gre za prevaro. Majhno in nedolžno pa vendar zame zelo pomembno. Ta tip mi ni bil prav nič všeč. Če bi naju oba opazovali, bi rekli, da je isti kot jaz, a zame je še vedno bil skrivnosten, vase zaprt in celo nekoliko domišljav. Zanimal me je samo zaradi včerajšnjega dogodka in ker sem bila prepričana, da ima nekaj zveze z mojimi težavami in pojavi, se razumemo?
Čas je tekel in morala sem se pripraviti na najino srečanje. Da ne bo pomote, v nikakoršnji obliki ni šlo za zmenek in zato sem se uredila temu primerno. Majico in brezrokavnik sem zamenjala za temno zelen pulover, lase sem počesala, make up pa sem pustila enak: maskaro in svetlo rožnat lip glos. V majhno črno torbico sem spravila najnujnejše stvari in se po tiho izmuznila iz sobe do vhodnih vrat. Na srečo me sestra ni slišala, zato sem si oddahnila. Nazaj sem si obula all starke in na glavo poveznila kapo z napisom ' grunge' nato pa dobesedno stekla do parka. Ni ga. Ni ga bilo. Nič, nikjer, prazno! Ozirala sem se na vse strani, pogledala dol po pločniku, njega pa od nikoder. Vzdihnila sem. Sem vedela, da se laže. Na finto me je dobil. Le kaj sem mislila. Kako sem lahko pričakovala od nekoga takega kot je on, da govori resnico. Vseeno se mi ni ljubilo iti domov in sem ostala v parku. Usedla sem se na klopco. V roke mi je padel list. Prvi jesenski list. Prelival se je v nežnih tonih rumene in oranžne barve. Opazovala sem ga in vrtela med prsti. Bila sem popolnoma osredotočena nanj. » Jesen je kot druga pomlad, kjer vsak list postane cvet« sem zaslišala glas za sabo. Kar poskočila sem in se obrnila. Pred mano ni stal nihče drug kot Alex. Na sončni svetlobi in oblečen v belo je izgledal kot duh. » Strašiš me« sem dahnila. Na rahlo se je nasmehnil in počasi prisedel k meni. Nekaj časa je vladala tišina. » Mislila sem, da te ne bo« sem rekla čez nekaj trenutkov. Ni se odzval. » Zakaj sem morala priti sem?« Spet nič. » Mi boš končno povedal…« Spet je sledila tišina. » Mislil sem…« Napela sem ušesa. » Mislil sem, da bi ti povedal. Vse. Ampak, ko sem razmišljal…« » Kaj?« sem nestrpno rekla. » Razmišljal sem, da ti ne bi povedal čisto vsega. Za enkrat« » Ampak zaslužim si vedeti resnico« sem vztrajala. » Se strinjam. Ampak vse skupaj je veliko bolj zakomplicirano kot si misliš« je odvrnil. » O čem govoriš?« » Vse to zbadanje, rdeči lasje ki ne izginejo, izgubljanje zavesti, skrivanje pred ogledali…« » Veš za moje probleme!« sem ga prekinila. Na obrazu mu je kazalo, da je povedal preveč. » Preidiva k bistvu..« se je izmikal. » Čakaj! Ničesar več ne razumem. Rekel, si, da mi moraš nekaj povedati. Kaj?« » Nič. Tako ali tako sem povedal preveč« » Sem potem zastonj tukaj?« To ga je za nekaj časa utišalo. » N-ne. Hotel sem biti nekdo, ki ti bo končno povedal resnico. Ne zdi se mi prav, da v laži živiš že celih 17 let« je odvrnil. » Potem pa mi povej« sem se trudila reči z dokaj mirnim glasom. » Povej mi. Prosim« » Ne morem Elanor. Ne še. Vse boš izvedela, ko bo prišel čas. Povem ti lahko samo tole. Sence so na Zemlji. Lovijo te. Ko bo čas, zbeži!« Kar odneslo me je iz klopi na noge, njega pa za mano. » Oprosti« sem zamrmrala. » Kaj to pomeni?« Usta je raztegnil v majhen nasmešek in me počohljal po glavi. » To boš ugotovila sama. Dovolj si pametna.« Tudi jaz sem se nasmehnila. Nato pa stekla stran.
27. oktober 2015
ups po nesreči sem poslala in nisem še vsega napisala, bom še enkrat
27. oktober 2015
se opravičujem za maloo krajšni next . torej še najbolj blizu sta bili ana sixx1 in BʟacκVεıʟBяıdεƨ a sem se odločila, da ne bom izdala vsega, next je posvečen njima
▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂






▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂
ᴄʜᴀᴘᴛᴇʀ ₅
Torbo sem vrgla v kot, odtopotala sem gor in se vrgla na posteljo. Bila sem utrujena in najprej sem se želela spočiti. Mame ni bilo doma, saj je delala do pozne noči. Niti na kosilo nisem šla, hrano sem si na poti iz šole kupila kar sama. Madison se ni obremenjevala z mano in tako mi je bilo tudi všeč. Popoldne sem nameravala preživeti dokaj leno in sproščeno. Na žalost to ne bo mogoče, saj sem se spomnila, da se dobim z Alexom. Ves čas me je mučila radovednost, pa tudi dvom, da mi je vse pripravljen povedati takoj in v enem trenutku. Moj šesti čut mi je pravil, da gre za prevaro. Majhno in nedolžno pa vendar zame zelo pomembno. Ta tip mi ni bil prav nič všeč. Če bi naju oba opazovali, bi rekli, da je isti kot jaz, a zame je še vedno bil skrivnosten, vase zaprt in celo nekoliko domišljav. Zanimal me je samo zaradi včerajšnjega dogodka in ker sem bila prepričana, da ima nekaj zveze z mojimi težavami in pojavi, se razumemo?
Čas je tekel in morala sem se pripraviti na najino srečanje. Da ne bo pomote, v nikakoršnji obliki ni šlo za zmenek in zato sem se uredila temu primerno. Majico in brezrokavnik sem zamenjala za temno zelen pulover, lase sem počesala, make up pa sem pustila enak: maskaro in svetlo rožnat lip glos. V majhno črno torbico sem spravila najnujnejše stvari in se po tiho izmuznila iz sobe do vhodnih vrat. Na srečo me sestra ni slišala, zato sem si oddahnila. Nazaj sem si obula all starke in na glavo poveznila kapo z napisom ' grunge' nato pa dobesedno stekla do parka. Ni ga. Ni ga bilo. Nič, nikjer, prazno! Ozirala sem se na vse strani, pogledala dol po pločniku, njega pa od nikoder. Vzdihnila sem. Sem vedela, da se laže. Na finto me je dobil. Le kaj sem mislila. Kako sem lahko pričakovala od nekoga takega kot je on, da govori resnico. Vseeno se mi ni ljubilo iti domov in sem ostala v parku. Usedla sem se na klopco. V roke mi je padel list. Prvi jesenski list. Prelival se je v nežnih tonih rumene in oranžne barve. Opazovala sem ga in vrtela med prsti. Bila sem popolnoma osredotočena nanj. » Jesen je kot druga pomlad, kjer vsak list postane cvet« sem zaslišala glas za sabo. Kar poskočila sem in se obrnila. Pred mano ni stal nihče drug kot Alex. Na sončni svetlobi in oblečen v belo je izgledal kot duh. » Strašiš me« sem dahnila. Na rahlo se je nasmehnil in počasi prisedel k meni. Nekaj časa je vladala tišina. » Mislila sem, da te ne bo« sem rekla čez nekaj trenutkov. Ni se odzval. » Zakaj sem morala priti sem?« Spet nič. » Mi boš končno povedal…« Spet je sledila tišina. » Mislil sem…« Napela sem ušesa. » Mislil sem, da bi ti povedal. Vse. Ampak, ko sem razmišljal…« » Kaj?« sem nestrpno rekla. » Razmišljal sem, da ti ne bi povedal čisto vsega. Za enkrat« » Ampak zaslužim si vedeti resnico« sem vztrajala. » Se strinjam. Ampak vse skupaj je veliko bolj zakomplicirano kot si misliš« je odvrnil. » O čem govoriš?« » Vse to zbadanje, rdeči lasje ki ne izginejo, izgubljanje zavesti, skrivanje pred ogledali…« » Veš za moje probleme!« sem ga prekinila. Na obrazu mu je kazalo, da je povedal preveč. » Preidiva k bistvu..« se je izmikal. » Čakaj! Ničesar več ne razumem. Rekel, si, da mi moraš nekaj povedati. Kaj?« » Nič. Tako ali tako sem povedal preveč« » Sem potem zastonj tukaj?« To ga je za nekaj časa utišalo. » N-ne. Hotel sem biti nekdo, ki ti bo končno povedal resnico. Ne zdi se mi prav, da v laži živiš že celih 17 let« je odvrnil. » Potem pa mi povej« sem se trudila reči z dokaj mirnim glasom. » Povej mi. Prosim« » Ne morem Elanor. Ne še. Vse boš izvedela, ko bo prišel čas. Povem ti lahko samo tole. Sence so na Zemlji. Lovijo te. Ko bo čas, zbeži!« Kar odneslo me je iz klopi na noge, njega pa za mano. » Oprosti« sem zamrmrala. » Kaj to pomeni?« Usta je raztegnil v majhen nasmešek in me počohljal po glavi. » To boš ugotovila sama. Dovolj si pametna.« Tudi jaz sem se nasmehnila. Nato pa stekla stran.
▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂
naslednje vprašanje : kaj pomenijo besede, ki jih je na koncu izrekel Alex? ji bodo pomagale k spoznanju?
love u all<3
Ƒαιтнℓєѕѕ*.
27. oktober 2015
To je took faking popounoooo
Next u teej sekundiii
27. oktober 2015
next
27. oktober 2015
u200824
u200824
popšunooooo next no
ima da mi nextaš v 2 sekundi
27. oktober 2015
neexxxttt
mislim da dobivas inspiracijo iz filma legion f the black... ker kaj niso tam tudi nekaksne sence?
ja pomoje jo demoni lovijo. najprej bo zmedena nato pa bo prisla do spoznanja.. in on ji bo pomagal..????
27. oktober 2015
hitroooo!!!!!!!!!!!!!! nexxxxxtttttttttaaaajjjj!!! nemorem vec prevec sm radovedna in aaaarggggghhhh!!!!
28. oktober 2015
neeext omg popouno *0* pomoje jo bojo pav neka zlobna bitja lovila pa se bo mogla skrivat pred nimi...pa zdi se mi da se bo sestra hotla umesat zram pa ji pomagat, sam bo pol na koncu ona (sestra) use porusla...
28. oktober 2015
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeext
29. oktober 2015
update?
04. november 2015
trenutno sm mela vlk dela s šolo tk da bo next prišeu čez vikend)
04. november 2015
BʟacκVεıʟBяıdεƨ ja res, ta film sem že enih 5 krat pogledla in morem priznat da me je navdušo in tudi dobivam malo inspiracije iz njega, celotna zgodba pa uglavnem temelji na moji domišljiji)
hvala vam za vse pohvale in nexte, ta je posvečen vsem<3
▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂






▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂
ᴄʜᴀᴘᴛᴇʀ ₆
Sama boš ugotovila, sama boš ugotovila, zbeži, lovijo te. Glasovi so me napadali iz vseh strani, jaz pa sem krilila z rokami in se jih poskušala rešiti. » Neeee!« sem zakričala in planila pokonci. Globoko sem dihala. ' Uf, samo sanje so bile' sem pomislila. Tale plavookec me je tako znerviral, da me lovi še v sanjah, sem si mislila v šali. Skobacala sem se iz postelje in začutila rahlo vrtoglavico. ' Wow, počasi Elanor' sem si rekla. Oblekla sem se v zeleno majico, ki so jo krasile črne črke napisom pretty devil in majhen cvet vrtnice. Smuknila sem v črne ozke hlače in odšla v kopalnico. Umila sem si zobe, počesala lase in si naredila preprost make up. Opazila sem, da so mi lasje zrasli. Rdeče konice, ki so mi prej segale malo čez ramena, so zrasle za dobrih 5 centimetrov. Naj omenim, da bolj kot bodo rasli, bolj bodo rdeči in črni le na vrhu. No, nekaj se je od srečanja z bledoličnežem le spremenilo. Ni mi bilo več mar za moje lase. Postali so mi všeč. Bilo mi je všeč, da sem drugačna od ostalih, pa čeprav sem ceno plačevala s prenašanjem žaljivk. Nasmehnila sem se in odtopotala dol. Mame ni bilo doma. V kuhinji sem vzela jabolko, se obula v rdeče all starke in odšla v šolo, saj nisem želela iti skupaj s svojo tečno sestro. Pač nisem jutranji tip in kadar grem v šolo sem najraje sama. No, saj sem tudi sicer, ampak zjutraj še posebej. Kljub temu, da sem pohitela, sem v šolo prišla dokaj pozno. Ugajalo mi je, saj nikogar več ni bilo zunaj, ki bi me opazil in mi že za zajtrk postregel s kupom žaljivk. Iz omarice sem vzela učbenike in se napotila do učilnice. Šit. Zamudila sem. To se mi je zadnje čase dogajalo kar pogosto, zato se je stara tečnoba, ki je poučevala geografijo samo obrnila k meni, si popravila očala na nosu in zacvilila: » Gospodična Heyes! V pisarno. Takoj!« Zavila sem z očmi, zaprla vrata in pot nadaljevala do ravnateljičine pisarne.
Sedela sem na stolu pred pisarno. Prostora sem bila že navajena. Bil je nežno modre barve z dvema majhnima omaricama na katerima so stale zelene rastlinice in s tremi stoli, ki so stali v vrsti ob steni. Kmalu so se odprla vrata pisarne in ravnateljica mi je pomignila, naj vstopim. Bila je ženska srednjih let z blond lasmi spetimi v figo na vrh glave, nosila je očala in tanke ustnice je vedno držala stisnjene skupaj. Oblečena je bila v črn top, belo krilo in ujemajoč se suknjič. Z glavo mi je pomignila naj vstopim. Sledila sem ji v pisarno turkizno bele barve in se usedla na mehak stol nasproti nje. Prekrižala je prste in spregovorila. » Torej, gospodična Heyes, čemu ste danes tukaj?« » Zamudila sem« sem naveličano odgovorila. » Smem vedeti razlog?« Zavzdihnila sem. » Prepozno sem se odpravila od doma. » » Je to vse?« Prikimala sem. » Pa se vam ne zdi, da bi morali na prvo mesto postavljati upoštevanje pravil glede šole in ne vaše potrebe spanja?« Njen glas je zvenel osorno. » Pa se vam ne zdi, da se nimate pravice vtikati v moje zasebno življenje?« sem ji zabrusila nazaj. Za trenutek je ostala tiho in se nagnila nazaj. » Pazite kaj govorite« je svareče rekla. » Znate reči, še kaj drugega, kot samo prazne grožnje?« še kar nisem odnehala. » Veš da lahko letiš iz šole zaradi predrznosti?« Njen glas je zvenel, zaničljivo, zato sem vzkipela. » Aja?! Vaša šola je polna prestopnikov, zdaj pa bi radi odstranili mene, ki se borim za svoje pravice!« » Ne vpijte!« je ravnateljica povzdignila glas, a to me ni ustavilo. » Šola naj bi bila kraj za izobraževanje ljudi, vzgajanje in učenje kar je prav, morala bi zagotavljati varnost in spoštovanje, pa ga ne! To je pekel in ne šola!« sem vedno bolj kričala. » Dovolj!« je zarjula ravnateljica. » Za kazen boš po koncu pouka eno uro sedela v priporu« je rekla in odprla vrata. Godrnjaje sem zapustila pisarno. Odpravila sem se naravnost na stranišče. Bila sem jezna. Z alkoholnim flumastrom sem na ogledalo napisala: What ever doesn't kill you is gonna leave a scar. Takoj za tem ko sem to napisala, se mi je na zapestju pojavila majhna urezina.
▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂ ▂
vprašanje: čigav je quote na koncu?
love u all<3
Ƒαιтнℓєѕѕ*.
07. november 2015
ommgggg!!!!! this is the best story k sm jo kadarkoli brala .. nevem kolokra bom se to rekla ampakk perfekt!!! kaj ni od marilyn manson u pesmi leave a scar? hihi ful sm bla vesela ko sm vidla da mam obvestilo in je biu next od story!!
07. november 2015
u198831
u198831
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext zakon!!!!
07. november 2015
Neext to je tok perf
Pa od marlyna mansona je
Next!!
07. november 2015
next
tako dobra zgodba
08. november 2015
next?
14. november 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani