Hey
27. maj 2019
Hey
27. maj 2019
1. del

Se kdaj pogledaš v ogledalo in se vprašaš, kdo si? Mislim, zares pogledaš? Za več kot sekundo in si zadovoljen s tem, kar vidiš v njem? Brez make upa seveda. Si kdaj pomežikneš in se vprašaš »who is that sexy beast? Seveda ne, oz. jaz ne. Še nikoli nisem bila zadovoljna s tem, kar vidim. Pogosto mi obraz krasijo podočnjaki, kakšna nepravilnost tu in tam. Na slab dan se še sebi zdim kot kakšen zombi, brez energije in brez volje do življenja.

Že dolgo se več sploh ne prepoznam. Leta minevajo, jaz pa še vedno stojim, trdno vkopana na istem mestu že več let. Nobenega napredka. Niti majcenega koraka naprej. Brez sprememb. Lasje iste barve, nevihtno sive oči, isti nasmeh. Čeprav … Kdaj sem se nazadnje sploh nasmehnila? Pristno? Prisiljeni nasmehi pač niso omembe vredni.

Včasih se vprašam, kdo je ta tujka, ki mi vrača pogled v zrcalu. Žalostne, obupane oči, ki strmijo nazaj vame. Oči, ki hrepenijo po nečem. Proseče. Le umaknem pogled in ga raje uprem v tla. Brez samozavesti. Negotova. Izdana. Na tleh. Prestrašena. Obupana. Osamljena. V resnici ne veš več, kdo zares si, ker predolgo nosiš masko. Masko, da je vse okej. Čeprav ni. Deluješ srečen, zadovoljen in imaš sanje. Dejansko pa te je strah pokazati tvoj pravi obraz. Niti veš ne, kakšen je tisti pravi. Brez pretvarjanja. Veš le, da … nisi srečen. Da razpadaš na koščke.

Da se zavaruješ, se obdaš z visokim betonskim zidom, ki ga ne more nihče porušiti. Te ponovno prizadeti. Si nedostopen. Osredotočiš se le na delo in ostale obveznosti. Ljudem ne pustiš blizu, ne zaupaš nikomur, saj si navajen laži. Ne verjameš v ljubezen, ker veš, kako izgleda izkoriščanje. Upanje je že zdavnaj šlo po gobe. Sanj nimaš. Tvoji cilji se zdijo zelo daleč in misliš, da jih nisi sposoben doseči.

Če ti kdo ponudi pomoč in je do tebe prijazen, si misliš, da je to zato, ker nekaj hoče od tebe. Ali pa ti bo zaril nož v hrbet, takoj ko ne boš pazljiv. Vedno pomisliš na najslabše in se na to tudi poskusiš pripraviti. Zato si vedno na preži, vedno v skrbeh za malenkosti in včasih se ti zdi, da te zapušča razum. Vsi pravijo, da kompliciraš. To ni res. Gre le za način preživetja. Za obrambo.
27. maj 2019
Deluje znano, da.
V takem primeru svetujem kakšen obisk psihologa ali svetovalnega delavca, ki ima izkušnje z mladostniki in nizko samopodobo.

Zadnja dva odstavka pa me precej asociirata na tole otožno pesem: https://www.youtube.com/watch?v=0k-JNMlnbCs
Skratka nauk je, da previsoko obzidje na dolgi rok ni najbolj funkcionalno. Seveda, gre za "coping", vendar se mora človek naučiti odpreti in včasih tvegati. Jasno, da te marsikdo izda, razočara in da ne boš vedno prijatelj z vsemi. Če se potrudiš, pa lahko najdeš ljudi, ki jim je mar zate in so ti zvesti.

Tovrstni občutki tudi niso nenavadni za obdobje mladostništva (vsaj sklepam, da gre za to obdobje, popravi me, če se motim), katerih pa se ne splača reševati z "ljubeznijo". Če boš v prihodnje napisala, kako pride princ na belem konju in glavni lik se zaljubi vanj in kar naenkrat ugotovi, da je življenje super in da se ima blazno rada - ne, ne deluje tako. Človek mora najprej razčistiti sam s seboj. Ni dobro vstopati v partnersko zvezo z identitetno krizo in podobnimi težavami.

Podočnjake imam pa tudi jaz, čeprav se vedno trudim za 8+ ur spanja! Slaba ledvica, kaj čmo.

Se opravičujem, če je tale komentar malce (pre)obsežen. Preprosto se ne morem znebiti želje, da pri takih temah podelim svoje mnenje.

Next
(Če se počutiš tako kot tvoj glavni lik, te prijazno vabim na kak pogovor ali pa ti svetujem pogovor z nekom bolj usposobljenim Pa lepo bodi!)
29. maj 2019
Zelo sem vesela tvojega komentarja It means a lot to me. Kakorkoli pa ... Gre za izmišljeno zgodbico (upam, da sploh bo zgodbica, nevem še, kaj bo iz tega ).
30. maj 2019
Lepo, da mojega razpisovanja ne dojemaš kot kraje tvoje teme ^^

Razumem, da je izmišljena, a vedno je notri nekaj resnice, mar ne? V svoje like izlijemo delčke svoje duše. Brez tega ne gre oziroma brez tega pisanje tudi nima smisla...
Kar pogumno naprej

P. S. Imam le eno prošnjo: izogibaj se klišejem kolikor se le da! Teh tipičnih najstniških pisarij je že ogromno in večinoma so vse narejene po istem kopitu in posledično povsem neizvirne in dolgočasne. Zaupam ti, da ti napišeš nekaj originalnega :3
30. maj 2019
hej oprosti ker oglasujem ampak sodelovanje v tej temi bi mi prav prislo

https://www.igre123.com/forum/tema/literarni-natecaj/196239/

povejta/oglasujta naprej
30. maj 2019
Pa ni bilo vedno tako. Kot večina otrok sem bila vesela, igriva, radovedna. Svobodna. Vse je bilo tako preprosto. Uživala sem v majhnih stvareh. Ko je sonce pobožalo moj obraz, ko sem na travniku nabirala pisane cvetlice, lovila metuljčke ali se sladkala s kakšnim posladkom. Živela sem vsak dan posebej. Nisem se ozirala na to, kaj bo prinesla prihodnost ali kaj je bilo v preteklosti. Po vsakem padcu sem se znala pobrati in iti naprej. Se smejati. Uživati. Odkrivala sem skrivne kotičke naše hiše, vrta in okolice, ki je še nisem poznala. Toliko novega. Toliko osupljivega. Plazila sem se po tleh, delala potičke iz peska v peskovniku in pihala milne mehurčke v zrak. Zelo rada sem se gugala. Vem, da je moj oče na našem dvorišču naredil zelo lepo zeleno gugalnico. Zame. Tam sem preživela precej časa. Zdelo se mi je, da
se lahko na njej dotaknem neba.

Lahko sem rekla, karkoli mi je prišlo na misel. Tudi, če je bilo neumno ali neprimerno ali pa ni pomenilo nič. Ni mi bilo treba biti vedno urejena. Pravzaprav sem prepričana, da sem bila večkrat popackana zaradi igre
zunaj. Veliko je bilo igranja. Starši so bili ponosni name, ali pa sem takrat vsaj mislila, da so. Karkoli naj bi to pomenilo. Baje sem že od malih nog rada poslušala zgodbice za lahko noč, ki mi jih je brala mama. Mogoče me je celo ona navdušila za branje, ki ga sedaj enostavno obožujem. Kakorkoli, nikoli mi ni nič manjkalo. To je bilo dobro življenje. Brez odgovornosti, skrbi in nenehnega dokazovanja drugim, da sem dovolj dobra. Da nekaj zmorem.
Da si zaslužim njihovo pozornost, čas, naklonjenost. Ker takrat sem to preprosto imela. Lahko sem bila, kar sem želela.

Brez hitenja, za vse je bilo še dovolj časa. Brez, da bi me skrbelo, kaj kdo misli o meni. Si pač otrok. Otroci še ne vedo, kaj določene stvari pomenijo. Pogrešam to brezskrbnost, to otroško nedolžnost. Živeli smo na vasi, kjer okoli nas ni bilo prav veliko otrok moje starosti. Le starejši sosedje. Torej sem se igrala večinoma sama, kot sem vedela in znala. Večino časa sem risala, se igrala s punčkami, medvedki in ostalimi igračami, ki sem jih dobila. Ali pa sem improvizirala, in si naredila kakšno svojo.

Zganjala sem norčije in bosa plesala po travi, stekla na dež in polnila posodice z vodo. Bilo je zabavno. Je pa res, da sem bila že od malega bolj zadržana. Bilo me je strah neznancev, ker se mi je zdelo, da »zijajo» vame kot, da sem na razstavi in tako sem raje pobegnila za starše ter upala, da gredo nezaželeni obiski stran. Vem, ne preveč dobro izhodišče, pa vendar. Starši so v tem obdobju tvoji superjunaki, so edina zaščita, ki jo imaš pred zunanjim okoljem. Ali pa se je vsaj meni zdelo tako?

Takrat smo jaz, oče in mama še živeli skupaj z mojimi starimi starši v hiši na podeželju. Bila sem stara okoli 5 let, ko se mi je pripetila nesreča. Doma smo imeli starejšega psa po imenu Tarzan. Morda je bil pasme nemški ovčar, ampak zagotovo ne morem trditi, saj se ga spomnim le bežno. Ko sem bila majhna, sem ga veliko božala in se igrala z njim. Pozimi ga je povozil sosed. Še zdaj nisem prepričana, ali je bilo to namerno ali ne, saj se z njim nismo razumeli. Baraba pač. Kdaj točno se je to zgodilo, nisem videla. Po tem dogodku sem ga enkrat slučajno božala in se želela igrati z njim. Nevede sem ga prijela za tisti boleči del. V zameno za to sem dobila ugriz. V glavo.
31. maj 2019
Lepo pišeš Se vidi, da rada bereš, ker imaš precej bogat besedni zaklad.
Next
31. maj 2019
hi
01. junij 2019
Senca ~ hvala za vzpodbudne besede. In, da še nisi obupala nad branjem. Upam, da te ne moti, ker ne vključujem dvogovora, saj se zaenkrat bolj osredotočam na spomine iz otroštva, nekako na njeno "bad" zgodovino. Preden pride sedanjost. Nisem pa prepričana kaj bo iz tega na koncu. Mogoče prosti spis or something.


Ne spomnim se, kaj se je zgodilo kasneje. Čista tema. Kot bi moj spomin želel pokopati neprijetne dogodke, čeprav danes vem, da ni tako. Spomin lahko prikliče vse slabe trenutke za 10 let nazaj in te prisili, da jih podoživiš. Vedno znova. Ob najbolj neprimernem trenutku. A teh ni. Uspelo mu je vse skupaj izbrisati, kot radirka izbriše napisano s svinčnikom. Morda, ker je bilo tako dolgo nazaj? Ali pa, ker se mu ni zdelo pomembno? Ali pa je za to kriv šok ob ugrizu in verjetno tudi izguba zavesti?

Kakorkoli, iz mame sem čez nekaj let izvlekla potek dogodkov. Baje sem zavpila od bolečine, ko sta oba pritekla iz hiše in me našla na tleh. Veliko krvi, ki kar ni in ni hotela nehati teči. Hitro sta me zbasala v avto in zdrveli smo do najbližje bolnišnice. Tam so mi zašili rano, ki je potekala nad ušesom na desni strani glave. No, danes imam še vedno »znamenje« na ta neljubi dogodek. Rana se je resda zacelila, seveda pa se še vedno opazi mesto ugriza. Ali natančneje … Jaz ga opazim, če si na tistem delu glave odmaknem lase. Dolgi in gosti lasje so skrajno priročni, saj skrijejo vse pred radovednimi pogledi drugih. Kot da ni bilo nič. Nihče drug ne bi opazil na daleč. Sama pa seveda nimam kakšne posebne želje razglašati naokoli. Kar je bilo, je bilo. »Life must go on.«

Po okrevanju so se stvari zopet začele vračati na stare tirnice. Ugriz na meni ni pustil nobenih trajnejših posledic, vse je delovalo, tako kot je moralo in to še danes. Za kar sem izredno vesela. Mnogi bi menili, da me bo po tej nesreči na smrt strah psov. No, stvar je taka. Še vedno imam rada pse. Celo raje kot mačke, ki so samosvoje, preračunljive in ne bi mogla reči, da so preveč navezane nate. Psi so vedno veseli, ko te vidijo, vedno so pripravljeni na igro in crkljanje. Predvsem pa … Zvesti so. Že minuta tvoje pozornosti jih osreči. So boljša družba kot večina ljudi. K njim veliko raje pristopim kot marsikomu drugemu. Jih pozdravim in pobožam. Kar ne morem reči za večino ljudi. Vsaj ne prostovoljno.

Čeprav ne bom rekla, da me ni groza kakšnih psov, ki besno lajajo name, mi ponosno razkazujejo svoje zobovje in vmes renčijo. Se vedejo agresivno, kot da sem najslajši dunajski zrezek, ki ga je treba podreti in požreti. Teh prav zares ne maram … Sicer pa, kdo se ob neobvladljivih psih počuti prijetno? Batman, verjetno.

Mogoče se sliši čudno, da mi gre z živalmi boljše kot z ljudmi (v smislu odnosov in teh stvari). Ljudje smo zapletena bitja. In jaz zase vem, da sovražim »small talk« z neznanci ali s kakšnimi osebami, za katere mislim, da jim nimam česa povedati npr. sosedom, sošolcem itd. Čeprav me ti zaustavijo vedno, ko imam preveč dela in se mi kam mudi, da bi klepetala o tem, kakšno je vreme, kaj delam in še o stotih brezveznih stvareh. Če nimam česa za reči, sem raje tiho. Poskušam jih lepo odpraviti, čeprav sem na tem področju čisto zanič.

Minili so dnevi, tedni, meseci od nesreče s psom. Zima se je počasi poslovila in se prevesila v pomlad, ta letni čas je in bo vedno moj najljubši. Zunaj postane toplejše, dnevi se daljšajo, vse ozeleni in rastline pokukajo na plano. Ptičke so glasne že navsezgodaj zjutraj. Kot sem že omenila, sem veliko časa preživela zunaj in nabirala rožice. Predvsem zvončke, marjetice, narcise, mačice, ivanjščice ter neke druge travniške rastline, za katere se mi še danes ne sanja, kako se jim pravilno reče. Tu se kaže moje nepoznavanje biologije, čeprav sem jo v poznejših letih imela zelo rada.

Poletje, ki je sledilo, je prineslo eno manj prijetno srečanje z eno čebelico. Bila sem zunaj, obuta v svoje gumijaste škorenjčke s cvetličnim vzorcem. Predvidevam, da je moralo biti blatno zaradi dežja kakšen dan poprej. Zgodilo se je, da je ena čebelica končala v mojem škorenjčku. Še sama ne vem, kako. Sprva me je začelo nekaj srbeti in se mi je takoj zdelo, da nekaj ni prav. Nato me je pičila, jaz pa sem v paniki stekla na našo verando in se drla na vse grlo. Mama me je vprašala, kaj je narobe, jaz pa sem pomignila na škorenj. Pomagala mi ga je sezuti in iz njega je padla »zdelana« čebelica.

Zdi se mi, da je ta dogodek kriv za moj strah (ki je po mojem mnenju že fobija) na insekte. Vse, kar leze, pika, leti. Preprosto ne morem biti v istem prostoru s tem. Najhujše je z osami in sršeni, ki jih sploh ne smem videti. Čebel ne maram preveč, čeprav so koristne za naše okolje. Izmikam se jim, kolikor le gre. In pa žužki vseh vrst … Preprosto ne bi prenesla misli, da to leze kje po meni. Če me pustijo pri miru, tudi jaz njih. Tihi sporazum.
10. junij 2019
Ni problema, draga ^^

Celo raje kot mačke, ki so samosvoje, preračunljive in ne bi mogla reči, da so preveč navezane nate. Psi so vedno veseli, ko te vidijo, vedno so pripravljeni na igro in crkljanje. Predvsem pa … Zvesti so.


Kot je rekel moj prijatelj: "Cats for the personality, dogs for loyalty."

Mogoče se sliši čudno, da mi gre z živalmi boljše kot z ljudmi (v smislu odnosov in teh stvari). [cel odstavek]


Temu se reče "introvert". In da, svet ni narejen za nas.

Zdi se mi, da je ta dogodek kriv za moj strah (ki je po mojem mnenju že fobija) na insekte.


Po eni strani se poistovetim. Tudi meni večina žuželk ni preveč všeč, čeprav so moj največji strah rogači (death from above, I say), ki sicer niso blazno nevarni, ampak absolutno slabi in glasni piloti in če bi se ta stvar zavozlala v moje lase, je ne bi več nihče dobil ven. Kakorkoli, izjema so nočni metulji (ali vešče po domače). No, navadni metulji so OK, ampak nočni so mi nekoliko bolj pri srcu. Zlasti topolov veščec (Laothoe populi), velerilec (Macroglossum stellatarum) in beli peresničar (Pterophorus pentadactyla). Mogoče za to, ker so preprosto fluffy x)
Oh, ja, o žuželkah bi se dalo razpravljati... Kot tisti dan, ko se je sršen znašel v moji dnevni sobi in sva nekako morala priti do kompromisa.

Upam, da te ne moti, če delim svoje asociacije na tvoje pisanje. Hud egoizem me daje in moram nujno deliti svoj pogled na svet.
10. junij 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg