Hey
27. maj 2019
Hey
27. maj 2019
1. del

Se kdaj pogledaš v ogledalo in se vprašaš, kdo si? Mislim, zares pogledaš? Za več kot sekundo in si zadovoljen s tem, kar vidiš v njem? Brez make upa seveda. Si kdaj pomežikneš in se vprašaš »who is that sexy beast? Seveda ne, oz. jaz ne. Še nikoli nisem bila zadovoljna s tem, kar vidim. Pogosto mi obraz krasijo podočnjaki, kakšna nepravilnost tu in tam. Na slab dan se še sebi zdim kot kakšen zombi, brez energije in brez volje do življenja.

Že dolgo se več sploh ne prepoznam. Leta minevajo, jaz pa še vedno stojim, trdno vkopana na istem mestu že več let. Nobenega napredka. Niti majcenega koraka naprej. Brez sprememb. Lasje iste barve, nevihtno sive oči, isti nasmeh. Čeprav … Kdaj sem se nazadnje sploh nasmehnila? Pristno? Prisiljeni nasmehi pač niso omembe vredni.

Včasih se vprašam, kdo je ta tujka, ki mi vrača pogled v zrcalu. Žalostne, obupane oči, ki strmijo nazaj vame. Oči, ki hrepenijo po nečem. Proseče. Le umaknem pogled in ga raje uprem v tla. Brez samozavesti. Negotova. Izdana. Na tleh. Prestrašena. Obupana. Osamljena. V resnici ne veš več, kdo zares si, ker predolgo nosiš masko. Masko, da je vse okej. Čeprav ni. Deluješ srečen, zadovoljen in imaš sanje. Dejansko pa te je strah pokazati tvoj pravi obraz. Niti veš ne, kakšen je tisti pravi. Brez pretvarjanja. Veš le, da … nisi srečen. Da razpadaš na koščke.

Da se zavaruješ, se obdaš z visokim betonskim zidom, ki ga ne more nihče porušiti. Te ponovno prizadeti. Si nedostopen. Osredotočiš se le na delo in ostale obveznosti. Ljudem ne pustiš blizu, ne zaupaš nikomur, saj si navajen laži. Ne verjameš v ljubezen, ker veš, kako izgleda izkoriščanje. Upanje je že zdavnaj šlo po gobe. Sanj nimaš. Tvoji cilji se zdijo zelo daleč in misliš, da jih nisi sposoben doseči.

Če ti kdo ponudi pomoč in je do tebe prijazen, si misliš, da je to zato, ker nekaj hoče od tebe. Ali pa ti bo zaril nož v hrbet, takoj ko ne boš pazljiv. Vedno pomisliš na najslabše in se na to tudi poskusiš pripraviti. Zato si vedno na preži, vedno v skrbeh za malenkosti in včasih se ti zdi, da te zapušča razum. Vsi pravijo, da kompliciraš. To ni res. Gre le za način preživetja. Za obrambo.
27. maj 2019
Deluje znano, da.
V takem primeru svetujem kakšen obisk psihologa ali svetovalnega delavca, ki ima izkušnje z mladostniki in nizko samopodobo.

Zadnja dva odstavka pa me precej asociirata na tole otožno pesem: https://www.youtube.com/watch?v=0k-JNMlnbCs
Skratka nauk je, da previsoko obzidje na dolgi rok ni najbolj funkcionalno. Seveda, gre za "coping", vendar se mora človek naučiti odpreti in včasih tvegati. Jasno, da te marsikdo izda, razočara in da ne boš vedno prijatelj z vsemi. Če se potrudiš, pa lahko najdeš ljudi, ki jim je mar zate in so ti zvesti.

Tovrstni občutki tudi niso nenavadni za obdobje mladostništva (vsaj sklepam, da gre za to obdobje, popravi me, če se motim), katerih pa se ne splača reševati z "ljubeznijo". Če boš v prihodnje napisala, kako pride princ na belem konju in glavni lik se zaljubi vanj in kar naenkrat ugotovi, da je življenje super in da se ima blazno rada - ne, ne deluje tako. Človek mora najprej razčistiti sam s seboj. Ni dobro vstopati v partnersko zvezo z identitetno krizo in podobnimi težavami.

Podočnjake imam pa tudi jaz, čeprav se vedno trudim za 8+ ur spanja! Slaba ledvica, kaj čmo.

Se opravičujem, če je tale komentar malce (pre)obsežen. Preprosto se ne morem znebiti želje, da pri takih temah podelim svoje mnenje.

Next
(Če se počutiš tako kot tvoj glavni lik, te prijazno vabim na kak pogovor ali pa ti svetujem pogovor z nekom bolj usposobljenim Pa lepo bodi!)
29. maj 2019
Zelo sem vesela tvojega komentarja It means a lot to me. Kakorkoli pa ... Gre za izmišljeno zgodbico (upam, da sploh bo zgodbica, nevem še, kaj bo iz tega ).
30. maj 2019
Lepo, da mojega razpisovanja ne dojemaš kot kraje tvoje teme ^^

Razumem, da je izmišljena, a vedno je notri nekaj resnice, mar ne? V svoje like izlijemo delčke svoje duše. Brez tega ne gre oziroma brez tega pisanje tudi nima smisla...
Kar pogumno naprej

P. S. Imam le eno prošnjo: izogibaj se klišejem kolikor se le da! Teh tipičnih najstniških pisarij je že ogromno in večinoma so vse narejene po istem kopitu in posledično povsem neizvirne in dolgočasne. Zaupam ti, da ti napišeš nekaj originalnega :3
30. maj 2019
hej oprosti ker oglasujem ampak sodelovanje v tej temi bi mi prav prislo

https://www.igre123.com/forum/tema/literarni-natecaj/196239/

povejta/oglasujta naprej
30. maj 2019
Pa ni bilo vedno tako. Kot večina otrok sem bila vesela, igriva, radovedna. Svobodna. Vse je bilo tako preprosto. Uživala sem v majhnih stvareh. Ko je sonce pobožalo moj obraz, ko sem na travniku nabirala pisane cvetlice, lovila metuljčke ali se sladkala s kakšnim posladkom. Živela sem vsak dan posebej. Nisem se ozirala na to, kaj bo prinesla prihodnost ali kaj je bilo v preteklosti. Po vsakem padcu sem se znala pobrati in iti naprej. Se smejati. Uživati. Odkrivala sem skrivne kotičke naše hiše, vrta in okolice, ki je še nisem poznala. Toliko novega. Toliko osupljivega. Plazila sem se po tleh, delala potičke iz peska v peskovniku in pihala milne mehurčke v zrak. Zelo rada sem se gugala. Vem, da je moj oče na našem dvorišču naredil zelo lepo zeleno gugalnico. Zame. Tam sem preživela precej časa. Zdelo se mi je, da
se lahko na njej dotaknem neba.

Lahko sem rekla, karkoli mi je prišlo na misel. Tudi, če je bilo neumno ali neprimerno ali pa ni pomenilo nič. Ni mi bilo treba biti vedno urejena. Pravzaprav sem prepričana, da sem bila večkrat popackana zaradi igre
zunaj. Veliko je bilo igranja. Starši so bili ponosni name, ali pa sem takrat vsaj mislila, da so. Karkoli naj bi to pomenilo. Baje sem že od malih nog rada poslušala zgodbice za lahko noč, ki mi jih je brala mama. Mogoče me je celo ona navdušila za branje, ki ga sedaj enostavno obožujem. Kakorkoli, nikoli mi ni nič manjkalo. To je bilo dobro življenje. Brez odgovornosti, skrbi in nenehnega dokazovanja drugim, da sem dovolj dobra. Da nekaj zmorem.
Da si zaslužim njihovo pozornost, čas, naklonjenost. Ker takrat sem to preprosto imela. Lahko sem bila, kar sem želela.

Brez hitenja, za vse je bilo še dovolj časa. Brez, da bi me skrbelo, kaj kdo misli o meni. Si pač otrok. Otroci še ne vedo, kaj določene stvari pomenijo. Pogrešam to brezskrbnost, to otroško nedolžnost. Živeli smo na vasi, kjer okoli nas ni bilo prav veliko otrok moje starosti. Le starejši sosedje. Torej sem se igrala večinoma sama, kot sem vedela in znala. Večino časa sem risala, se igrala s punčkami, medvedki in ostalimi igračami, ki sem jih dobila. Ali pa sem improvizirala, in si naredila kakšno svojo.

Zganjala sem norčije in bosa plesala po travi, stekla na dež in polnila posodice z vodo. Bilo je zabavno. Je pa res, da sem bila že od malega bolj zadržana. Bilo me je strah neznancev, ker se mi je zdelo, da »zijajo» vame kot, da sem na razstavi in tako sem raje pobegnila za starše ter upala, da gredo nezaželeni obiski stran. Vem, ne preveč dobro izhodišče, pa vendar. Starši so v tem obdobju tvoji superjunaki, so edina zaščita, ki jo imaš pred zunanjim okoljem. Ali pa se je vsaj meni zdelo tako?

Takrat smo jaz, oče in mama še živeli skupaj z mojimi starimi starši v hiši na podeželju. Bila sem stara okoli 5 let, ko se mi je pripetila nesreča. Doma smo imeli starejšega psa po imenu Tarzan. Morda je bil pasme nemški ovčar, ampak zagotovo ne morem trditi, saj se ga spomnim le bežno. Ko sem bila majhna, sem ga veliko božala in se igrala z njim. Pozimi ga je povozil sosed. Še zdaj nisem prepričana, ali je bilo to namerno ali ne, saj se z njim nismo razumeli. Baraba pač. Kdaj točno se je to zgodilo, nisem videla. Po tem dogodku sem ga enkrat slučajno božala in se želela igrati z njim. Nevede sem ga prijela za tisti boleči del. V zameno za to sem dobila ugriz. V glavo.
31. maj 2019
Lepo pišeš Se vidi, da rada bereš, ker imaš precej bogat besedni zaklad.
Next
31. maj 2019
hi
01. junij 2019
Senca ~ hvala za vzpodbudne besede. In, da še nisi obupala nad branjem. Upam, da te ne moti, ker ne vključujem dvogovora, saj se zaenkrat bolj osredotočam na spomine iz otroštva, nekako na njeno "bad" zgodovino. Preden pride sedanjost. Nisem pa prepričana kaj bo iz tega na koncu. Mogoče prosti spis or something.


Ne spomnim se, kaj se je zgodilo kasneje. Čista tema. Kot bi moj spomin želel pokopati neprijetne dogodke, čeprav danes vem, da ni tako. Spomin lahko prikliče vse slabe trenutke za 10 let nazaj in te prisili, da jih podoživiš. Vedno znova. Ob najbolj neprimernem trenutku. A teh ni. Uspelo mu je vse skupaj izbrisati, kot radirka izbriše napisano s svinčnikom. Morda, ker je bilo tako dolgo nazaj? Ali pa, ker se mu ni zdelo pomembno? Ali pa je za to kriv šok ob ugrizu in verjetno tudi izguba zavesti?

Kakorkoli, iz mame sem čez nekaj let izvlekla potek dogodkov. Baje sem zavpila od bolečine, ko sta oba pritekla iz hiše in me našla na tleh. Veliko krvi, ki kar ni in ni hotela nehati teči. Hitro sta me zbasala v avto in zdrveli smo do najbližje bolnišnice. Tam so mi zašili rano, ki je potekala nad ušesom na desni strani glave. No, danes imam še vedno »znamenje« na ta neljubi dogodek. Rana se je resda zacelila, seveda pa se še vedno opazi mesto ugriza. Ali natančneje … Jaz ga opazim, če si na tistem delu glave odmaknem lase. Dolgi in gosti lasje so skrajno priročni, saj skrijejo vse pred radovednimi pogledi drugih. Kot da ni bilo nič. Nihče drug ne bi opazil na daleč. Sama pa seveda nimam kakšne posebne želje razglašati naokoli. Kar je bilo, je bilo. »Life must go on.«

Po okrevanju so se stvari zopet začele vračati na stare tirnice. Ugriz na meni ni pustil nobenih trajnejših posledic, vse je delovalo, tako kot je moralo in to še danes. Za kar sem izredno vesela. Mnogi bi menili, da me bo po tej nesreči na smrt strah psov. No, stvar je taka. Še vedno imam rada pse. Celo raje kot mačke, ki so samosvoje, preračunljive in ne bi mogla reči, da so preveč navezane nate. Psi so vedno veseli, ko te vidijo, vedno so pripravljeni na igro in crkljanje. Predvsem pa … Zvesti so. Že minuta tvoje pozornosti jih osreči. So boljša družba kot večina ljudi. K njim veliko raje pristopim kot marsikomu drugemu. Jih pozdravim in pobožam. Kar ne morem reči za večino ljudi. Vsaj ne prostovoljno.

Čeprav ne bom rekla, da me ni groza kakšnih psov, ki besno lajajo name, mi ponosno razkazujejo svoje zobovje in vmes renčijo. Se vedejo agresivno, kot da sem najslajši dunajski zrezek, ki ga je treba podreti in požreti. Teh prav zares ne maram … Sicer pa, kdo se ob neobvladljivih psih počuti prijetno? Batman, verjetno.

Mogoče se sliši čudno, da mi gre z živalmi boljše kot z ljudmi (v smislu odnosov in teh stvari). Ljudje smo zapletena bitja. In jaz zase vem, da sovražim »small talk« z neznanci ali s kakšnimi osebami, za katere mislim, da jim nimam česa povedati npr. sosedom, sošolcem itd. Čeprav me ti zaustavijo vedno, ko imam preveč dela in se mi kam mudi, da bi klepetala o tem, kakšno je vreme, kaj delam in še o stotih brezveznih stvareh. Če nimam česa za reči, sem raje tiho. Poskušam jih lepo odpraviti, čeprav sem na tem področju čisto zanič.

Minili so dnevi, tedni, meseci od nesreče s psom. Zima se je počasi poslovila in se prevesila v pomlad, ta letni čas je in bo vedno moj najljubši. Zunaj postane toplejše, dnevi se daljšajo, vse ozeleni in rastline pokukajo na plano. Ptičke so glasne že navsezgodaj zjutraj. Kot sem že omenila, sem veliko časa preživela zunaj in nabirala rožice. Predvsem zvončke, marjetice, narcise, mačice, ivanjščice ter neke druge travniške rastline, za katere se mi še danes ne sanja, kako se jim pravilno reče. Tu se kaže moje nepoznavanje biologije, čeprav sem jo v poznejših letih imela zelo rada.

Poletje, ki je sledilo, je prineslo eno manj prijetno srečanje z eno čebelico. Bila sem zunaj, obuta v svoje gumijaste škorenjčke s cvetličnim vzorcem. Predvidevam, da je moralo biti blatno zaradi dežja kakšen dan poprej. Zgodilo se je, da je ena čebelica končala v mojem škorenjčku. Še sama ne vem, kako. Sprva me je začelo nekaj srbeti in se mi je takoj zdelo, da nekaj ni prav. Nato me je pičila, jaz pa sem v paniki stekla na našo verando in se drla na vse grlo. Mama me je vprašala, kaj je narobe, jaz pa sem pomignila na škorenj. Pomagala mi ga je sezuti in iz njega je padla »zdelana« čebelica.

Zdi se mi, da je ta dogodek kriv za moj strah (ki je po mojem mnenju že fobija) na insekte. Vse, kar leze, pika, leti. Preprosto ne morem biti v istem prostoru s tem. Najhujše je z osami in sršeni, ki jih sploh ne smem videti. Čebel ne maram preveč, čeprav so koristne za naše okolje. Izmikam se jim, kolikor le gre. In pa žužki vseh vrst … Preprosto ne bi prenesla misli, da to leze kje po meni. Če me pustijo pri miru, tudi jaz njih. Tihi sporazum.
10. junij 2019
Ni problema, draga ^^

Celo raje kot mačke, ki so samosvoje, preračunljive in ne bi mogla reči, da so preveč navezane nate. Psi so vedno veseli, ko te vidijo, vedno so pripravljeni na igro in crkljanje. Predvsem pa … Zvesti so.


Kot je rekel moj prijatelj: "Cats for the personality, dogs for loyalty."

Mogoče se sliši čudno, da mi gre z živalmi boljše kot z ljudmi (v smislu odnosov in teh stvari). [cel odstavek]


Temu se reče "introvert". In da, svet ni narejen za nas.

Zdi se mi, da je ta dogodek kriv za moj strah (ki je po mojem mnenju že fobija) na insekte.


Po eni strani se poistovetim. Tudi meni večina žuželk ni preveč všeč, čeprav so moj največji strah rogači (death from above, I say), ki sicer niso blazno nevarni, ampak absolutno slabi in glasni piloti in če bi se ta stvar zavozlala v moje lase, je ne bi več nihče dobil ven. Kakorkoli, izjema so nočni metulji (ali vešče po domače). No, navadni metulji so OK, ampak nočni so mi nekoliko bolj pri srcu. Zlasti topolov veščec (Laothoe populi), velerilec (Macroglossum stellatarum) in beli peresničar (Pterophorus pentadactyla). Mogoče za to, ker so preprosto fluffy x)
Oh, ja, o žuželkah bi se dalo razpravljati... Kot tisti dan, ko se je sršen znašel v moji dnevni sobi in sva nekako morala priti do kompromisa.

Upam, da te ne moti, če delim svoje asociacije na tvoje pisanje. Hud egoizem me daje in moram nujno deliti svoj pogled na svet.
10. junij 2019
Ne, ne moti me. Zdi se mi super dobiti kak "feedback". Tako da ... Ti kar piši, kar ti pade na pamet.

2. del

Ta jesen je prinesla zame še eno novost. Septembra sem začela obiskovati 1. razred na naši osnovni šoli, ki je od mojega doma oddaljena le 10 minut hoje. Velika hiša z rumeno fasado, rdečo streho, poštnim nabiralnikom pred njo in z napisom OŠ na vratih je stala tam v vsej svoji veličini. Ni dajala videza stroge, staromodne in dolgočasne stavbe. Na zunaj je bila videti prijetno, sodobno, domače. Poleg nje je bilo urejeno parkirišče in zelenica. Zadaj stavbe je bilo šolsko igrišče, ki je v času pouka služilo za poučevanje športne vzgoje. Tam smo imeli več gugalnic, peskovnik, vrtiljak in leseno hiško s toboganom.

V okolici se razprostirajo travniki, gozdovi, nedaleč stran je stara razpadajoča cerkvica, ki spada med kulturno dediščino našega kraja. Šola je in še danes predstavlja družbeno središče naše vasi, v njeni okolici potekajo številne vaške veselice in druge prireditve. V šoli sem preživela dve leti, nato pa odšla v mesto. Zaradi majhnosti našega kraja je tudi šoloobveznih otrok malo. Le toliko, da še ustreza kriterijem, da je ne zaprejo. V nadaljnjem obdobju mojega šolanja je bila še odprta, kasneje se ji je pridružil tudi vrtec. Čez kakšnih 15 let so jo ukinili, saj je bilo premalo vpisanih otrok.

Ne bi mogla z gotovostjo trditi, če so me starši na prvi dan opomnili, kako naj se tam obnašam. Lepo obnašanje je bilo samoumevno, doma lahko počneš neke stvari, v javnosti tega ne moreš. Oz. ni sprejemljivo. Če želiš kaj povedati, se ne deri, ampak dvigni roko. Reči prosim in hvala. Mama me je na prvi dan pospremila do tja in nesla mojo šolsko torbo. Kaj sem čutila prvi dan šole? Negotovost. Strah. Pričakovanje. Takrat sem spoznala našo učiteljico Natašo ter sošolce Simono, Sašo, Dijano, Nino, Matevža in Tomaža.

Učiteljica je bila srednje velika, malce močnejše postave, imela je rjave oči in kratke blond lase. Delovala je prijazno. Redko kdaj je bila stroga do nas, prej popustljiva. Mislim, da se je vsak moral predstaviti skozi neko igrico, ki se je ne spomnim več. Bila je za hece, spoštovala sem jo, vedno naredila, kar je rekla in kar je bilo prav. Vesela sem bila njenih pohval. Danes o njej ne razmišljam veliko, tudi je nimam v zelo dobrem spominu, saj je se prevečkrat »hecala« iz mene in mi kdaj pa kdaj naredila kakšno krivico. Kar sem jaz preveč resno vzela. Pa pustimo to. Zdaj je niti ne srečam več tako pogosto, zato mi to niti ni pomembno. Če že, se prisiljeno nasmehnem in upam, da me ne pozna več. Ko bi le bilo res.

Ko sva tistega dne z mamo vstopili skozi vhodna vrata, me je skupaj z drugimi sošolci prevzela ona. Pokazala je, kje je garderoba, tam smo se preobuli v copate. Naša učilnica je bila srednje velika soba, v kateri so stale lesene mizice in stoli, ki so bili obrnjeni proti zeleni šolski tabli in učiteljičini mizi. Na mizi je bila vaza s šopkom cvetja in računalnik. Nad tablo so bile razvrščene črke in vsaka črka (napisana z veliko in malo začetnico) je imela ob sebi zanimivo slikico. Risbice so krasile stene. Na koncu sobe je stal oder z dolgimi vinsko rdečimi zavesami (ki se mi še danes zdijo ogabne, ko samo pomislim nanje), ki je bil namenjen šolskim prireditvam. Na desni strani so bila tri velika okna, ki so gledala na travnik in potoček.

Čisto na začetku prvega dne smo vsi prvošolci dobili rumene rutice, šviga zajčka (siv zajček z belim trebuščkom in belima zobkoma), kresničko in eno knjigo. Šviga zajčka smo s pridom uporabljali pri nekaterih predmetih v šoli, doma pa je bolj ali manj počival v moji šolski torbi ali na mizi, kjer sem delala domačo nalogo. Nikoli se nisem zelo navezala nanj (da bi spal z mano ali pa bi se pogovarjala z njim) pač pa sem mu rada navijala uhlje. Znotraj je bila žica in dalo se jih je upogibati v različne smeri.
29. junij 2019

šviga zajčka


Mater, kje je že to... I feel old. Meni se tudi ni zdel vreden spanja z menoj - to čast je imelo le 100 drugih pliškotov, ki si bili skrbno izbrani v različnih trgovinah.

Zanimivo, ravno včeraj sem srečala učiteljico zgodovine in geografije iz osnovne šole... V kakšnem sedmem razredu sem ji povzročila nekaj preglavic, kot se spomnim, saj mi ni želela zaključiti s 5 x)

Next
01. julij 2019
evo Next

Takrat sem mislila, da so sošolci tudi prijatelji. Naj bi bili, kajne? Bilo bi samoumevno trditi kaj takega. Bilo nas je malo, družili smo se večinoma le med seboj, se razumeli ali pa si tu in tam skočili v lase, se igrali in uganjali norčije. Takrat nam ni nihče povedal, kakšna je definicija prijatelja. Da je prijatelj oseba, s katero se razumeš, si zaupaš stvari in te sprejme z vsemi napakami vred. Nihče ni omenil, da obstajajo lažni prijatelji. Takšni, ki jim je do tebe samo takrat, ko kaj potrebujejo. Takšni, ki te izkoriščajo. Ki o tebi za hrbtom govorijo slabe reči.

Nikoli nas niso opozorili, da prijateljstva ne trajajo večno. Da razpadejo. Da njihova izguba boli. Da gre življenje naprej, stari prijatelji nas pozabijo, v naše življenje pa zakorakajo drugi. Predvsem pa se jim ni zdelo vredno pojasniti, zakaj so določeni ljudje zlobni do nas, zakaj nas sovražijo in brez razloga ponižujejo. Zakaj lažejo. To v 1. razredu ni pomembno, saj smo tako ali tako v milnem mehurčku, varni pred »odraslim« svetom.

Rada bi delila še en spomin, ki ga nisem oprostila (saj vem, saj vem … kar precej jih bo. Deal with it). Bilo je februarja in skupaj z Nino ter Tomažem smo se ob dvanajstih vračali domov po končanem pouku. Onadva sta bila zapletena v pogovor, jaz pa sem občasno sodelovala v njem. Verjetno samo s prikimavanjem, mhm in aha. Bili smo že pri razpadajoči cerkvici, ko sem se spolnila, da sem v šoli pozabila nekaj. Ustavila sem se in rekla: »Hej, bi me lahko počakala, nekaj sem pozabila v šoli?« Nina je odvrnila: » Ja, ni problema.« Obljubila sem, da takoj pridem. In res sem. Šprintala sem nazaj do šole in se s svetlobno hitrostjo nato vrnila do mesta, kjer bi me morala čakati. Tam ni bilo nikogar, oba sta odšla domov. S Tomažem sva bila praktično soseda, oba sva bila od šole oddaljena le 5 minut. Nina je imela pred seboj še dolgo pot, približno 20 minut hoje. Zakaj ni rekla ne, če se ji je mudilo? Zakaj me ni počakal vsaj on?

Predstavljate si lahko, kako sem se počutila. Zunaj je rahlo naletaval sneg, cesta je bila poledenela, bila sem sama in v obeh rokah sem držala svoj izdelek, kot bi bil zlato (izdelovali smo kartonaste srčke s svečko v sredini). Ponj sem se namreč vrnila v šolo. Počasi sem hodila ob robu ceste. Prišla sem do pol poti, ko sem stopila na led in me je vrglo. Ujela sem se na roke in si grdo opraskala kolena. Izdelek mi je vrglo iz rok in se je oddrsal po cesti kakšen meter proč, odlepila se je svečka ter se odkotalila.

V naglici sem se postavila na noge in pobrala srček. Zbasala sem ga v torbo, pazljivo pogledala levo in desno (da ne bi bilo kakšnega avta) in šla še po svečko, ki se je ustavila sredi ceste ter jo shranila v žep bunde. Tako ponižana sem se s solzami v očeh privlekla domov. Upala sem, da me Tomaž slučajno ni videl pasti skozi okno njihove hiše ob cesti. Ne on ne Nina nista omenila, zakaj se jima ni zdelo vredno počakati. Kot se ne bi zgodilo. To sem požrla in se delala kot, da mi je vseeno. Po eni strani sem bila olajšana, ker ni bilo nobenega ob meni, ko sem zletela po cesti. Po drugi pa … Razočarana in Izdana.

Med vsemi prvošolčki sem bila jaz najbolj … Kako bi našla pravi izraz? Umirjena, recimo takole. Kljub temu sem si bila blizu s punco po imenu Simona. Postali sva najboljši prijateljici, vse do konca osnovne šole. Nato sta se v srednji šoli najini poti razšli zaradi različnih interesov. Prav tako sem se kar dobro razumela z obema fantoma. Bili so vzponi, včasih padci. Tako pač je. Čeprav sem kasneje z enim izmed njiju izgubila vse stike, za kar mi je žal. Z drugim pa sem jih namerno pretrgala po koncu osnovne šole.

Že v prvem razredu so se drugošolke Dijana, Saša in Nina večkrat obnašale, kot da so boljše od mene in se norčevale, da sem neumna. Nadele so mi vzdevek »jokica« in » boječka« V njihovih očeh sem vedno izpadla čudakinja. Nikoli nisem bila tako urejena kot one, v najboljših oblačilih priznanih modnih znamk, z milijon igračami, z jezikom, ki bi mi tekel kot namazan in z željo po pozornosti. Vsak moj poskus »upora« se je končal klavrno, iz sebe sem naredila bedaka. Včasih sem za to povedala v šoli in še takrat izpadla kot »tožibaba« ali kako se reče temu. Skratka koristilo ni, zato sem bila tiho.
10. julij 2019
Pravijo, da ljubezen boli. S prijateljstvom ni nič drugače.
Bi pa jaz na tvojem mestu definitivno kaj omenila Nini in Tomažu, po možnosti ne bi kaj dosti varčevala z ostrino mojega tona... No, kdo ve, morda si pri tistih letih še ne bi upala. Danes pa definitivno ne bi skoparila z besedami.
Te pa razumem... Bil je eden tistih dni, ko gredo stvari pač narobe. Vedno za piko na i nekaj zleti po tleh in se razbije.

Dijana, Saša in Nina pa so bile razvejene in prevzetne smrkljice, ki bi se jih lahko že smatralo kot "bullyje".

“Oh yes, the past can hurt, but the way I see it you can either run from it or learn from it.”
- Rafiki (The Lion King, 1994 --> mimogrede, greš gledati novega? Mene je malce strah, da ga bodo uničili, prvi del je tak velik del mojega otroštva...)

Upam, da imaš dandanes več sreče s prijatelji
Oz. imaš to kar potrebuješ... Vedno bodo določena razočaranja in bolečine, to je pač življenje.
Next
10. julij 2019
Ja, glede preteklosti. Poznaš tisto F.E.A.R? I use fuck everything and run most of the time. I sometimes forgive mean things other people do to me, but never forget. I'm capricorn and we are very stubborn people, I guess.

I'm too old for this movie. But you should go and watch it. Then tell me if you still like it or not.
11. julij 2019
Local Blaire
Local Blaire

Včasih sem za to povedala v šoli in še takrat izpadla kot »tožibaba« ali kako se reče temu. Skratka koristilo ni, zato sem bila tiho.



Uh, to mi je pa že tako odaljeno x'). Sicer se pa spomnim ja, kako so nam "vzgojiteljice" v mali šoli govorile, da jim lahko zaupamo svoje probleme. Smo pa vsi imeli "strah pred zaupanjem", ker je bilo pri nas kar preveč t. i. bullyjev, za katere smo še celo leto bili "jokice", "boječke" in "tožibabe".
V drugem razredu, pa smo dobili dve novi šolšolki in takrat se je začelo vse s popularnimi in fake friendsi.
Ja, moram priznati, da moja osnovna šola, do predmetne stopnje ni bila najboljša izkušnja. Na predmetni pa smo vsi začeli obujati "svoj jaz". Takrat so se izoblikovale skupine prijateljev in samo tiste največje "važičke" so bile "fake".

Ja, oprosti zaradi moje zgodbice, a res si obudila spomine na mojo osnovno šolo x)

Sicer pa odlična zgodba, imaš Next od mene^^
11. julij 2019

I'm too old for this movie.


Hun, you're never too old for Lion King. You're too old for Lego movies for example, but never for actual Disney ones. They're one of the rare movies in the world of drama that still make your heart warm. And why wouldn't we watch movies that makes feel good instead of the ones that makes us feel bad?
11. julij 2019
Local Blaire
Local Blaire

You're too old for Lego movies for example, but never for actual Disney ones.



Se strinjam Senca ~. Nikoli ni prepozno za Disney
11. julij 2019
Hvala obema no mogoče si ga enkrat potegnem s partisa, don't promise anything.

Še predobro se spomnim enega marčevskega dopoldneva pri likovni vzgoji. Že navsezgodaj zjutraj smo imeli na urniku dve uri likovne vzgoje. Približeval se je materinski dan in učiteljica je hotela, da bi za svoje mamice narisali vazo s šopkom rožic. To risbico bi potem podpisano odnesli domov. Vsi skupaj smo mizice pregrnili z nekaj plastmi časopisnega papirja, ki je bil shranjen v rjavi kartonasti škatli, ravno za ta namen. Učiteljica je pred vsakega od nas postavila risalni list in ga obrnila pokončno. Poskrbela je, da smo si vsi pripravili tempera barve, čopiče, paleto in vsak svoj lonček z vodo. Na tablo nam je skicirala, kako naj bi izgledala risba, da bi si lahko predstavljali.

Na tablo je z belo kredo narisala kvadrat, ki naj bi bil naš list. Na sredino je z elegantnimi gibi narisala prelepo vazo z ročajem na desni strani ter si vzela čas, da jo je pobarvala. Bila je velikanska in je zavzemala vsaj polovico lista. A vseeno, meni se je zdela popolna. Vedela sem, da niti v sanjah ne bi »spacala« skupaj tako čudovite vaze. Zamenjala je kredo za zeleno in pričela risati stebelca rožic in njihove liste. Nato so sledili še pisani cvetovi, za kar je uporabila rumeno, rdečo, modro in vijolično kredo. Kmalu je pred nami stala prava mojstrovina z vrtnicami, marjeticami, zvončki, tulipani in še čim.

Odložila je kredo, si obrisala roke v hlače in rekla: » Za svojo risbico lahko uporabite katero koli barvo želite. Čim bolj pisano je, tem boljše. Bo šlo?« Pokimali smo in začeli v paleto stiskati svoje tempera barve. Med delom nam je prižgala radio in vanj vstavila CD s pesmicami, da bi čas hitreje minil. Čez nekaj minut je dobila nujen klic, se opravičila in nas pa pustila same v učilnici.

Vsak je bil zatopljen v svojo risbico, no vsaj tako je bilo videti. Končala sem z risanjem vaze, ko se je Dijani zdelo smešno pripomniti: »Tole naj bi bila vaza? Izgleda kot kupček dreka«. Resda je bila temno rjave barve in rahlo neposrečena, ampak sama ji ne bi rekla drek. Bilo je najboljše, kar sem znala. Poleg tega sem se trudila, da bi bila mami všeč. Opazka je malce zabolela, nisem je poslušala in pričela risati stebelca rožic z zeleno barvo. A ona ni odnehala. »Te doma niso naučili niti tega, kako se narišejo rože?« je zlobno pripomnila, ko je gledala moja štrleča stebelca.

Pogoltnila sem slino, sklonila glavo nad svoj list in ostala tiho. Čopič sem namočila v lonček z vodo, da bi sprala zeleno barvo ter bi lahko začela risati cvetove. Simona se je opogumila in rekla: »Pusti jo na miru.« Kratko malo jo je preslišala. Saša je sklenila, da bo sodelovala v Dijanini igrici. Nasmehnila se je in vstala (sedela je nasproti mene) ter rekla, da me bo naučila risati lepe rožice. Še preden bi lahko umaknila risalni list, se je premaknila na mojo stran in moj list počečkala s črno barvo, natančneje s črnimi tulipani, ki to vsekakor niso bili. Tiho sem ji rekla naj neha in želela izpod njenih rok izvleči risalni list, preden bi risbico totalno uničila. Odkimala je in pomotoma na risalni list zvrnila lonček z vodo, ki je stal na moji desni strani. Brezbrižno je izustila: »Ups.« in se hitro pobrala na svoje mesto. Umazana voda je prepojila list, ga spremenila v obarvan zmazek ter se začela hitro širiti po časopisnem papirju. Lonček sem s tresočimi rokami postavila pokonci. Nato sem se pognala do umivalnika, kjer smo imeli papirnate brisače, da bi pobrisala nastalo packarijo.

Vsem ostalim je nekako uspelo rešiti svoje risbice pred uničenjem, le moja je bila za na odpad. Zanjo je bilo prepozno. Bila sem žalostna in malo je manjkalo, da bi pred vsemi izbruhnila v jok. Kako sovražim tisti občutek nemoči, tisto šibkost. V razred se je ta čas vrnila učiteljica in me zasačila s kupom brisač v rokah, še preden bi prispela do svoje mize. Strogo je rekla: » Ja, kaj se pa greste?« Nina, ki je pristopila na stran od svojih sošolk, je začela razlagati, kako sem polila kozarec z vodo. Nobeden ni ugovarjal. Malce nejevoljno je naročila: »Položite risbice na radiatorje ob oknu, da se bodo posušile. Potem si umijte roke, midve pa bova pospravili tale nered.« Položila je dlan na mojo ramo in dejala:« Ne skrbi, vsakomur se lahko zgodi. Če želiš lahko kasneje med odmorom narišeš še eno.« In sem jo.

Ne glede na vse sem imela likovno vzgojo rada. Vsaj do enega 5. ali 6. razreda osnovne šole. Vsakokrat, ko sem se lahko prepustila domišljiji in delala, kar sem želela. Rada sem risala, barvala, rezala, lepila, ustvarjala iz kolaža in podobno. Nikoli nisem bila mojstrica v risanju, Simona je lepše risala kot jaz. Če bi danes narisala samoroga, bi se verjetno kdo vprašal ali je to aligator ali pa morda krava z rogovi. Kasneje mi je predmet postal na moč dolgočasen in preprosto nisem mogla verjeti, kaj sploh počnem na tej uri. Učitelji za ta predmet so se neprestano menjavali, vsako leto je bil drugi. Veliko kasneje sem v svoji glavi naredila primerjavo s predmetom obramba pred mračnimi silami (HP books), kjer prav tako noben učitelj ni zdržal več kot eno leto, saj naj bi bil predmet zaklet.
11. julij 2019

Brezbrižno je izustila: »Ups.«


I'd make her eat her own painting. No regrets.

Likovna vzgoja je bil vedno moj najljubši predmet... Ampak pri nas ni nobeden od učiteljev nikoli risal na tablo! Lenobe.
11. julij 2019
Temu je sledilo še nekaj običajnih padcev v brezno sramote in včasih kakšen vzpon v nebo. Mimo tistih stvari, ki mi niso bile pisane na kožo, sem se pod prisilo seveda morala pretihotapiti. Da bi bili drugi zadovoljni. Tako je bilo npr. pri športni vzgoji, plavalnem tečaju, gledaliških uprizoritvah, matematiki pa še kje.

Športna vzgoja se mi sprva ni zdela tako slaba in je večinoma vključevala veliko iger. V primeru lepega vremena smo 2 uri preživeli na igrišču, tekali, delali gimnastične vaje, se igrali z žogo. Pogosto smo se igrali, kdo se boji črnega moža in med dvema ognjema. Včasih smo šli na kakšen daljši sprehod v bližnji gozdiček. V primeru slabega vremena pa smo ure preživeli v učilnici.

Kmalu sem dobila občutek, da mi športna vzgoja res ne leži, da nisem tako hitra, gibčna in spretna kot drugi. Še posebej, ko je bilo na vrsti testiranje. Ko so nam merili višino, težo, tek na 60 metrov, plezanje po drogu, skoke v daljino, metanje krogle in visenje na nečem (vesa v zgibi). Nikoli nisem uspela splezati na tisti drog, da o visenju ne govorim (po navadi sem zdržala ravno 1 ali 2 sekundi). Porazno.

Od 9. razreda naprej so bili učitelji obsedeni z odbojko. Saj ne, da je nisem doma igrala že prej. Sem, a brez opazovalcev. V šoli nisem bila spretna v tem športu, morda sem bila živčna, ker so vsi zijali vame in me ocenjevali ali pa preprosto zares nisem bila rojena za to. Razdeljeni smo bili v dve skupini punc. Dobre in slabe (pri nas ni bilo mogoče pričakovati niti ene normalne podaje).

Neko jutro smo spet igrali in kmalu sem bila jaz na vrsti za serviranje. Namesto naravnost čez mrežo na nasprotnikovo stran, je odletela nekam v desno, enemu učitelju športne vzgoje direktno v glavo. Joj. V tistem trenutku bi najraje umrla ... Opravičila sem se in želela preslišati posmehljivo žvižganje in smejanje od sošolcev.
Skratka, to se je nadaljevalo tudi v srednji šoli na bolj krut način, kjer so vse punce iz razreda vedele, kakšna zguba sem in da zaj* prav vsako podajo v odbojki. Nič kaj srečne niso bile, ko jih je profesor prisilil, da so z mano v skupini. Takrat sem zasovražila športno vzgojo, a kaj ko se ji nisem mogla izmakniti. Danes imam od športa najraje tekanje v naravi in tenis. V bližini odbojkarskih mrež me nihče več ne vidi vsaj 200 let.

Omeniti velja, da tudi matematični genij nisem. Morda mi računanje nikoli in s tem mislim nikoli ni šlo na nivoju največjega »geeka«, sem pa bila v njem povprečna. Učiteljica je v 1. razredu mojim staršem na govorilnih urah celo pripomnila, da mi težje reči gredo boljše, tiste ta lažje pa malce težje (še zdaj ne vem, ali je bilo to sarkastično). Čudno, kajne? Enkrat, morda celo v 2. razredu sem bila po krivem obtožena, da sem v šoli prepisovala od moje sošolke pri delanju neke naloge. Pa v resnici nisem. Rešila sem jo sama. Samo učiteljica si je razlagala tako, saj si je mislila, da je jaz s svojimi sposobnostmi pač ne bi znala. Posledično me je prestavila pisati proč od drugih. Dobro, požrla sem ponos in pisala naprej tam. V kasnejših razredih nisem imela problema z poštevanko, ali računanjem na splošno, nisem pa marala geometrije.

Glede gledaliških uprizoritev lahko rečem, da sem imela dobre in slabe dneve. Pridno sem se doma učila besedilo in včasih sem lahko pred občinstvom brez napake odigrala kakšen lik iz pravljice. Zgodilo se mi je npr. tudi, da sem enkrat zamešala besedilo (pri Mojci Pokraculji) in od tiste drobne napakice sem, kar malce izgubila voljo do nastopanja. Precej bolj navdušena sem bila nad kostumi ter igralskimi pripomočki kot nad samim igranjem. K sreči so nas s tem nadlegovali tam nekje do 3. razreda, potem pa se je vse skupaj bolj ali manj nehalo. Imeli smo drugačne nastope, predvsem vezane na slovenščino ali glasbo (npr. recitiranje pesmi pred razredom, tu in tam kakšen glasbeni nastop).

Naj razložim še, zakaj se mi je plavalni tečaj zdel takšen »baubau.« Čisto ob začetku vsakega me je bilo naravnost groza in sem bila trda od strahu, da bom morala v bazen. Od 1. do 4. razreda je bil ta strah vezan večinoma na to, da moje veščine plavanja niso bile pretirano dobre. Jasno, v 1. razredu sploh nisem znala plavati. In me je bilo sram. K temu je pripomoglo, da mi je učiteljica na glavo tiščala plavalno kapo, saj je jaz nikakor nisem spravila na glavo. Malce sem se razvedrila, ko sem videla sproščenega, prijaznega in nasmejanega učitelja plavanja. Le upoštevati je bilo treba pravila. Veliko je bilo igre ob robu bazena. Bilo mi je všeč, ko smo sedeli na robu in noge moleli v vodo ter špricali naokoli. Res čudovit občutek. Ko se je vsak bolj ali manj spoznal z vodo in ugotovil, da ne grize, smo počasi tudi zlezli v bazen in se držali za rob. Učitelj nam je po takšnem uvajanju, razdelil plavalne pripomočke (črve). S temi smo nato plavali. Bog, kako jih pogrešam.

Čez čas smo se poslovili od svojih zvestih prijateljev in morali zaplavati sami. No, na svoje prvo plavanje brez pomoči nisem najbolj ponosna, saj sem doživela bližnje srečanje z bazenskim dnom in se napila klorirane vode. Ne glede na to sem se seveda že čez 10 minut pretvarjala, da ni bilo nič in vztrajala naprej. Moj strah in negotovost sta v najstniških letih kmalu začenjala drezati vame s tem, kako sploh izgledam v kopalkah. Zdelo se mi, da so moja stegna debela kot morski kit, da je moj trebuh vse prej kot raven in da nočem izvedeti, kako velika je moja rit od zadaj. Čimprej sem se želela spraviti v vodo ter že opraviti s temi obveznimi urami plavanja. Plavalni tečaj je vsekakor koristen, če ne druga, danes obvladam vsaj žabico.
20. julij 2019
Hm, tudi jaz bi se lahko razpisala o meni in moji športni vzgoji, katere sedaj na srečo nimam več. Najbolj ironično je to, da sem se jaz - najbolj nešportni človek - gimnaziji dokopala do statusa športnika, ki mi je potem kar dobro reševal rit, čeprav je do četrtega leta postal že skoraj povsem nepotreben (ker so bili profesorji, kar se tiče spraševanja dokaj prijazni. Dokaj.).
20. julij 2019
Evo Next

Uteho sem našla v knjigah. Rada sem prebirala pravljice in pesmice, ki smo jih imeli za bralno značko in se z učiteljico pogovarjala o njih. O čem govori knjiga, kaj menim o njej, kaj mi je bilo najbolj všeč. O, ja. O tem bi lahko govorila ure in ure. Naša majcena knjižnica se ni ponašala s toliko knjigami kot mestne knjižnice, saj tudi prostora zanjo praktično ni bilo. Na razpolago je bilo le nekaj ducat knjig, ki so bile preproste za branje, saj so imele mnogo prelepih ilustracij, velike črke in malo napisanega.

Takrat sem bila »nora« na Mavrično ribico. Ribica v knjigici je imela tako lepe in gladke srebrne luske, da sem se v trenutku zaljubila vanje. Bila sem edina na naši šoli, ki je dejansko prebrala celo šolsko knjižnico in mi učiteljica ni mogla ponuditi nobene več. Všeč mi je bil pravljični svet in osebe, ki so nastopale v njem. Bili so kraljeviči na belih konjih in lepe princese, dobre vile in škratje, čarovnice in druga magična bitja. Kdo bi se lahko uprl raziskovanju mogočnih gradov in iskanju skritih zakladov?

Branje te je potegnilo v drug fantazijski kraj, kjer je bilo vse mogoče. Kjer si lahko ušel svojim problemom in se za nekaj ur potopil v nekaj vznemirljivega, nemogočega in skrivnostnega. Pravijo, da bralec živi tisoč življenj, kdor ne bere, pa samo enega. To brez dvoma drži.

Jaz se svojemu fantazijskemu svetu nisem imela namena odreči, zato sem še danes pravi »bookworm«. Ko sem nadaljevala šolanje v mestu, sem se tam vpisala v našo mestno knjižnico, kjer mi dobrega branja nikoli ne zmanjka. Je zelo prostorna, lepo urejena in sodobna. V različnih kotičkih najdemo vsaj 5 zelenih sobnih rastlin, ki pridno čistijo zrak. Pri vhodu stoji kavni avtomat (ki mi nazadnje ni hotel dati mojega kakava ), za njim pa so udobni rdeči naslonjači.

Knjižnica ima bogat otroški in odrasli oddelek. Ni toliko založena kot kakšna univerzitetna knjižnica v LJ al MB, pa vendar... Stanje je več kot zadovoljivo. V njej se nahajajo tudi računalniki, ki obiskovalcem omogočijo dostop do interneta, kadar je to potrebno. Blizu je tudi sobica, ki je namenjena samo učenju. Od ostalega prostora je izolirana s steklom. Knjižnica je moj 2. dom, kjer sem to, kar sem. Brez pretvarjanja lahko uživam v udobju, na samem in sem na lovu za knjigami. Čeprav vsi pravijo, da ne smemo soditi knjig po platnicah, jih jaz še vedno. Platnice bralca pritegnejo, ali pa tudi ne. Vsaj mene.

Od šolskih predmetov sem takrat oboževala spoznavanje okolja (v višjih razredih naravoslovje oz. biologijo). Tu sem izvedela veliko o rastlinah, živalih, procesih v okolju. Med drugim smo morali nekoč nabrati rastline in jih prinesti v šolo. Jaz sem prinesla zvončke (takrat sem seveda mislila, da so navadni zvončki). Dejansko se jim je reklo veliki zvonček oz. norice, ki danes sodijo pod ogrožene vrste. Drugi so večinoma pozabili, da naj bi sploh kaj prinesli, zato so s poti odtrgali trobentice oz. marjetice, kar je pač rastlo ob poti. Potem smo te rastline poimenovali, opisali in jih v zvezek narisali.

Nekoč smo šli skupaj v gozd, kjer smo nabirali liste dreves, jih nesli v šolo in jih uporabili pri likovni vzgoji. Še pred tem smo se morali naučiti, čigav list je to in kakšen plod ima to drevo. To mi niti ni delalo problemov. Spomnim pa se, da se nikakor nisem mogla naučiti bukovega ploda. Zmeraj sem zamešala. Kakorkoli. Domače živali smo spoznavali kar na bližnji kmetiji. Kmet je bil pripravljen pokazati svoje živali in pojasniti, kako nam dajejo hrano (meso, mleko, jajca). Določene smo celo smeli pobožati.

V sklopu tega predmeta smo imeli tudi šolo v naravi. Tri dni zapored smo se z avtobusom odpeljali do jezera, ki je bilo eno uro oddaljeno od naše vasice. Vsak je dobil malico, sendvič in sok. Ob jezeru so se zbrali tudi učenci z drugih šol. Razdelili so nas v skupine in začeli smo z različnimi aktivnostmi. Z eno učiteljico smo raziskovali gozd (rastlinstvo in živalstvo), z drugo smo na travniku in ob vodi z povečevalnim stekelcem lovili majcena bitja, ki smo jih nato popisali na list.

Naslednja nam je pokazala osnove preživetja v naravi, ki so temeljile predvsem na taborniških veščinah (kako zakuriti ogenj, narediti preprost vozel, se orientirati). Na koncu smo imeli vsi skupaj še nekaj iger v naravi. To je bila najboljša šola v naravi!
16. avgust 2019
Zelo zanimivo se mi zdi, da večina introvertov, ki jih poznam, zelo rada bere in se potika po knjižnicah. Tudi jaz sem, ko sem bila majhna. Potem pa je bilo vse manj časa in vse manj motivacije. Že en mesec gledam novo knjigo na pisalni mizi pa je nisem še niti odprla. Pa saj, če bi se spravila bi nemara uživala. A se ne morem.
In s tem, da tisti, ki ne bere živi le eno življenje, se ne strinjam. Kajti eni se še vedno trudimo pisat (čeprav je naš besednjak na nivoju 5-letnika :') ) in to nam omogoča več življenj. Ali preprosto ustvarjanje OC-jev in njihovih zgodb x)
In ne samo, da se ne morem spraviti brati, sovražim knjižnice. V njih se počutim tesnobno, "out-of-place". Ničesar ne najdem in si tudi ne upam iskati. Če kaj res, res nujno potrebujem, potem rezerviram in prevzamem, kar pomeni, da sem tam minimalno količino časa.
Glede platnic se pa strinjam. Jaz pri mojih navadno narišem zvezdnato nebo pisanih barv. Haha, očitno drugega ne znam...

Šole v naravi so bile tudi zabavne reči, ja... Prideš pa v srednjo in imaš matematični tabor, priprave za maturo

(P. S. Če je kje kakšen "typo" se strašno opravičujem, pišem s telefona, novega in ga še nisem povsem navajena...)
16. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg