Captured. || ft. Ed Sheeran

1. Hello c:

1.1 thanks because you came here to read this!
1.2 moja prva zgodbica po dooolgem času, yay. torej ja po dolgem premoru se je špela spraula pisat nov fanfiction tokrat featuring (ohmysosexycuteperfectlovable) ed sheeran c: ker so se fanfictioni z 1d ( proti katerim nimam čisto nič ker jih tudi sama pišem) na igrah še bolj nakopičili, sem se tokrat pač odločila za nekaj drugega. hope there's enough sheerios and others here that would bother to read this.
1.3 nazadnje sem pisala na igrah s čisto drugega profila in imela dosti uspešne zgodbice, čeprav zdaj skoraj eno leto nisem nič objavljala tukaj:/ ohwell. kakorkoli, i hope there's enough of writer left inside of me, da bom tole zgodbico naredila čim bolj berljivo za vas (: prav tako upam da mi ne boste zamerili če bom kdaj pa kdaj bolj neprofesionalno napisala kakšen next. + ko si boste spodaj ogledali cover, trailer in te reči, prosim ne kritizirajte preveč mojih grafičnih sposobnosti.
1.4 enjoy reading!

2. Cover & Trailer & Cast

2.1 /Cover/



2.2 /Trailer/
Torej moj laptop je trenutno v nedelujočem stanju, torej moram tole pisati z drugega računalnika na katerem pa ni movie makerja (:c) tako da trailerja zaenkrat še ni. Pride pa takoj ko dobim laptop s popravila.

2.3 /Cast/
{ Nina Dobrev ..... Marzia Byrne }
{ Ed Sheeran ..... Ed Sheeran }

{ Vanessa Hudgens ..... Cara Humphrey }
{ Austin Butler ..... Jeff Dormer }

3. Prolog

Loving can hurt.
Loving can hurt sometimes. But it's the only thing I know when it gets hard.
You know it can get hard sometimes;
It's the only thing that makes us feel alive.

We keep this love in a photograph.
We made this memories for ourselves.
Where our eyes are never closing, our hearts were never broken and times forever frozen.

(Ed Sheeran; Photograph)
A/N: (mislim da veste kaj pomeni, right?) no to je bil samo kratek uvod, kmalu lahko pričakujete prvi next c:

I.

"Oh give me loovee.." S konicami prstov sem previdno potegnil po strunah in tako je v tiho ozračje okoli mene odjeknil še zadnji ton pesmi. Počasi sem odprl oči in obraz odmaknil od mikrofona, da bi si lahko bolje ogledal prazno dvorano pred sabo. Ogromen parter, zadaj pa tisoče sedežev na tribunah. Nekaj delavcev in pripravljalcev se je ozrlo proti meni. Nekateri od njih so mi namenili nasmeh, spet drugi so se le obrnili stran. Niso bili tisti, ki sem jih pričakoval tukaj. Čez malo več kot uro se bom zopet soočal z nešteto obrazi svojih oboževalcev. Čeprav me je pred koncerti vedno pričakala trema, so oni še vedno skakali in navijali zame. Dali so mi tako veliko, v zameno za zgolj nekaj pesmi. Milano me ni nikoli razočaral. Pravzaprav me nikjer niso razočarali. Še zdaj se zahvaljujem za to, kar se mi je zgodilo. Za ureničitev mojih največjih sanj. "Wohoo! Če boš tako odpel na koncertu morda lahko celo pričakujemo ponorele oboževalke v zaodrju." Obrnil sem se proti počasnemu aplavzu od zadaj in namenil lep nasmeh svoji asistentki Cari. Življenje mi je resnično popestrila s kopico svojih ciničnih komentarjev o meni, mojih oboževalcih in slavi. Včasih mi je šla že krepko na živce. Vendar pa brez nje ne bi preživel. In ne zgolj v svetu kjer je poskrbela za vse moje želje in muhe ter poleg še uravnavala vse pomembne dogodke ter me redno opozarjala nanje, da le ne bi ničesar pozabil. Pač pa tudi v svetu kjer je bila moja najboljša prijateljica. Recimo. Morda najino prijateljstvo ni bilo tako tipično, sva pa vseeno ogromno časa preživela skupaj in to se je poznalo. "Cara, tvoja spodbuda je neprecenljiva." Temnolaska se je ustavila tik ob stolu na katerem sem sedel in položila roko na naslonjalo ter se poleg še samozavestno nasmehnila. "Vem." Skupaj sva se zasmejala, da je odjeknilo po dvorani, nato pa mi je pomignila naj ji sledim. "Pridi superzvezda, morava te pripraviti." Nekoliko sem se namrščil. Nisem maral izraza 'superzvezda'. Nisem želel biti slaven otrok, ki vse to dela zgolj za denar. Hotel sem biti nekaj več za ljudi. Želel sem, da bi v mojih pesmih našli inspiracijo, tolažbo, srečo. Karkoli bi že potrebovali. A še preden bi se o tem utegnil pritožiti Cari, mi je že pričela razlagati o današnjem sporedu, kot da ga ne bi slišal že najmanj stokrat. "Ja, ja Cara, to sva že tisočkrat obdelala." Sem zavil z očmi, ko je še kar govorila, meni pa se ni dalo več poslušati. Zavzdihnila je in se obrnila proti meni. "Ed, vem da si utrujen. In po 28 koncertih svetovne turneje ti nihče tega niti najmanj ne zameri. A danes moraš še zdržati, prav?" Privzdignila je obrvi proti meni in z glasnim vzdihom sem svojo kitaro odložil na svoje mesto. To sem nerad priznal. A imela je prav. Ko sem končal s snemanjem najnovejšega albuma, ni minil niti teden ko sem že letel proti Washingtonu na prvi koncert svetovne turneje. In po nekaj utrujajočih mesecih se je ta le približala koncu. To kar sem počel, sem počel iz srca. A to ni pomenilo, da je bil zame glasbeni posel zaradi tega kakorkoli manj utrujajoč. Sesedel sem se na stolček poleg sebe. "Rad bi le nekaj miru. Da bi bilo tako kot včasih." Cara je bila precej impulzivna oseba z močnim karakterjem, ki je vedno želela imeti vse pod kontrolo. Skoraj bi jo lahko že označili za malce noro, ko se je nenadoma spremenila v najbolj razumevajoče dekle na celem svetu. Kot zdaj. Svojo roko mi je pomirjujoče položila na ramo in se zazrla globoko v moje oči. "Samo še nocoj Ed, obljubim. Potem pa boš lahko užival 3 mesece odmora." Utrujeno sem se nasmehnil. Iskreno sem se pavze že res veselil. Cara je k sebi potegnila še en stol in sedla nanj. Kot kaže je v trenutku zanemarila vse koncertne obveznosti. Za trenutek je pomislila, nato pa spet spregovorila. "No, kam bi šel rad na počitnice? Maldivi, Havaji, mogoče tokrat Filipini? Ali kaj bolj hladnega kot je Švedska? Finska? Kaj pa New York? Ali pa Los Angeles. Verjetno bi se izjemno..." Zamahnil sem z roko in jo prekinil, preden je uspela našteti še bolj eksotične destinacije "Ne." Resno sem odkimal in ignoriral njen začuden pogled. Zamislil sem se. "Nočem luksuznih počitnic na peščeni plaži. Ali pa v gorski koči, ki prav nič ne spominja na kočo. Še manj pa sredi uličnega vrveža velikih mest." Cara je še kar strmela vame in verjetno ni vedela kaj naj reče. Še nikoli nisem zavrnil predlaganih počitnic. Ampak tokrat sem želel nekaj divjega. Neznanega. Da bi se v meni spet prebudil tisti divji, stari Ed, ki je po domačih ulicah najraje divjal v usnjeni jakni na glasnem motorju in ignoriral pritoževanje sosedov. Nekaj neobičajnega, kar bi me popolnoma vrglo s tira. Pogled sem usmeril proti omarici nasproti, a je nisem zares videl. Moje misli so pretehtale tisoče možnosti odročnih krajev, ki bi jih lahko obiskal. A zares sem si želel le eno. "Tokrat hočem nekaj drugačnega." Sem spregovoril, ne da bi pogledal presenečeno asistentko. "Nekaj divjega." Na mojem obrazu je zaigral nasmeh. "Rad bi šel na Islandijo." Cara je izbuljila oči. "Kaj?! Islandija?! Sredi poletja? Tam je še bolj mrzlo kot na Norveškem!" Zasmejal sem se. "Točno. In še kup neznanih stvari, ki jih nisem še nikoli videl." Cara je obupano zmajevala z glavo. "Znorel si, povem ti. Si res prepričan da nočeš Maldivov? Veselila sem se že sončenja!" Še vedno z nasmehom sem vstal s stola in jo potrepljal po rami. "Nihče te ni prosil da greš z mano. Kar pojdi na Maldive, lahko sem sam." Mislil sem da jo bo kap. Čeprav je želja po tem da bi izkusil nekaj neznanega v meni gorela že nekaj let, je do zdaj nisem nikoli izrazil. Nikomur. Cara je zaprepadeno strmela vame, jaz pa sem se ji le nasmejal. "Pridi mala, koncert naju čaka."
A/N: let me what you think in the comments c: vem da sedaj še ne morete veliko sklepati ampak nič ne bom imela proti če na široko izpišete svoje mnenje/želje, sprejemam tudi utemeljene kritike (drugače od žaljenja!). i really hope you like it. and the special dedication of the chapter goes to ... my first reader ofc c: amnesia girl: hvala ti za vse pohvale^^, res upam da ti bo zgodbica všeč. (+če si mislila da je meni ime saša te morem žal razočarat ker sem zgolj špela hihi). okay, upam da vas bo v prihodnje še več, thanks for reading!

Next!!!!!!!

NEXT!!!!!!
NEXT!!!!!!
NEXT!!!!!!
NEXT!!!!!!