Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Hey! Mi smo precej zgodaj prišli iz morja, pa tudi Next je že napisan, tako da bo 3. del prišel že danes 
A bi kdo posvečen Next?
A bi kdo posvečen Next?
30. julij 2018
jeej 
Ta Next je posvečen MUCA&TIGER!!!
3. DEL
Ne vem koliko časa sem premišljevala, a zdelo se mi je, da je preteklo več ur. Bolj, ko sem tuhtala, varnejša se mi je zdela odločitev, da podpišem pogodbo. Res je, da bi bila potem last teh dveh psihopatov, ki sta me ugrabila, vendar imata še vseeno dva otroka, ki v teh dveh norih osebah varujeta še tisti kanček usmiljenja.
In tako sem se odločila. Podpisala jo bom! Mogoče bom to še obžalovala, ampak zaupam svojemu občutku.
S tresočo roko se napotim proti pisalu, ki leži na mizi. Počasi ga zgrabim in se z roko napotim nazaj proti listu. Na njem poiščem besedo 'podpis' in konico nalivnega peresa naslonim na črto. Podpišem se z imenom Anna Marie Smith, kar je moje polno ime.
David se zakrohota, pograbi list in odskaklja k Marry v sosednjo sobo. Jaz sem sama obsedela v jedilnici. Po vseem telesu me je zmrazilo in planila sem v jok. Po mojih rdečih licih so tekle solze žalosti, jeze in nemoči. Po glavi se mi je pletlo na milijone vprašanj: Kaj sledi? Me domači že iščejo? Gotovo jih skrbi! Jih lahko pokličem? Kako? Se bom kdaj rešila od tu?
Slednje me je najbolj skrbelo-bom sploh kdaj našla pot do svobode? Bala sem se odgovora na to vprašanje. Res nisem vedela, kako bi pobegnila od teh dveh blaznežev. Glede na pogodbo sploh nimam pravice pobegniti, saj sem v bistvu zdaj le lastnina Davida in Marry. Suženj sem! Imam sploh kaj pravic?!
V naslednjem trenutku sem ležala na tleh in hlastala za zrakom. Solze so mi v potokih lile po licih. Zavedala sem se, kaj sem. In to me je skrbelo...
Minila je kakšna ura od takrat, ko sem podpisala pogodbo. Še vedno vsa omotična od joka sem zaslišala korake in loputanje vrat. Glas je prihajal iz kota sobe: "Vstani se!" Prepoznala sem Davidov jezen in brezbrižen glas, ki ga ni mogoče pozabiti. "Takoj!!!" mi je kričal, kot, da sem robot, brez čustev.
"Prosim," sem ga moledovala v upanju, da se bo omehčal. Ni delovalo. Moje moledovanje ga je še bolj razjezilo. Pognal se je proti meni in me pograbil za lase. Bolečino sem zadrževala v sebi. Njegove dlani in pesti so me udarjale po licih in trebuhu. Dolgo me je pretepal, ko se je na koncu le utrudil.
"Sem!" je zakričal in pokazal na temne stopnice, ki so najverjetneje vodile v klet. Polna besa, vendar tiha sem odkorakala proti stopnicam. Pred njimi sem obstala in se zazrla v temo. Pogledala sem Davida, ki je nemudoma, ko je ujel moj pogled namrščil obraz, ter me porinil po stopnicah. Kotalila sem se po njih, ko sem s stegnom nenadoma treščila ob rob nekakšne nočne omarice. Skozi telo me je zarezala neznosna bolečina. Kričala sem, a nihče se ni odzval. Jokala sem, a nihče me ni potolažil.
Tam sem ležala kakšno uro, ko sem se le odvlekla do zida. Glavo sem prislonila na mrzel in vlažen zid. Kdaj se bom rešila od tu? Se sploh bom? Zvijala sem se od bolečin in premišljevala. V mukah sem zaspala...
__________________________________________
3. DEL
Ne vem koliko časa sem premišljevala, a zdelo se mi je, da je preteklo več ur. Bolj, ko sem tuhtala, varnejša se mi je zdela odločitev, da podpišem pogodbo. Res je, da bi bila potem last teh dveh psihopatov, ki sta me ugrabila, vendar imata še vseeno dva otroka, ki v teh dveh norih osebah varujeta še tisti kanček usmiljenja.
In tako sem se odločila. Podpisala jo bom! Mogoče bom to še obžalovala, ampak zaupam svojemu občutku.
S tresočo roko se napotim proti pisalu, ki leži na mizi. Počasi ga zgrabim in se z roko napotim nazaj proti listu. Na njem poiščem besedo 'podpis' in konico nalivnega peresa naslonim na črto. Podpišem se z imenom Anna Marie Smith, kar je moje polno ime.
David se zakrohota, pograbi list in odskaklja k Marry v sosednjo sobo. Jaz sem sama obsedela v jedilnici. Po vseem telesu me je zmrazilo in planila sem v jok. Po mojih rdečih licih so tekle solze žalosti, jeze in nemoči. Po glavi se mi je pletlo na milijone vprašanj: Kaj sledi? Me domači že iščejo? Gotovo jih skrbi! Jih lahko pokličem? Kako? Se bom kdaj rešila od tu?
Slednje me je najbolj skrbelo-bom sploh kdaj našla pot do svobode? Bala sem se odgovora na to vprašanje. Res nisem vedela, kako bi pobegnila od teh dveh blaznežev. Glede na pogodbo sploh nimam pravice pobegniti, saj sem v bistvu zdaj le lastnina Davida in Marry. Suženj sem! Imam sploh kaj pravic?!
V naslednjem trenutku sem ležala na tleh in hlastala za zrakom. Solze so mi v potokih lile po licih. Zavedala sem se, kaj sem. In to me je skrbelo...
Minila je kakšna ura od takrat, ko sem podpisala pogodbo. Še vedno vsa omotična od joka sem zaslišala korake in loputanje vrat. Glas je prihajal iz kota sobe: "Vstani se!" Prepoznala sem Davidov jezen in brezbrižen glas, ki ga ni mogoče pozabiti. "Takoj!!!" mi je kričal, kot, da sem robot, brez čustev.
"Prosim," sem ga moledovala v upanju, da se bo omehčal. Ni delovalo. Moje moledovanje ga je še bolj razjezilo. Pognal se je proti meni in me pograbil za lase. Bolečino sem zadrževala v sebi. Njegove dlani in pesti so me udarjale po licih in trebuhu. Dolgo me je pretepal, ko se je na koncu le utrudil.
"Sem!" je zakričal in pokazal na temne stopnice, ki so najverjetneje vodile v klet. Polna besa, vendar tiha sem odkorakala proti stopnicam. Pred njimi sem obstala in se zazrla v temo. Pogledala sem Davida, ki je nemudoma, ko je ujel moj pogled namrščil obraz, ter me porinil po stopnicah. Kotalila sem se po njih, ko sem s stegnom nenadoma treščila ob rob nekakšne nočne omarice. Skozi telo me je zarezala neznosna bolečina. Kričala sem, a nihče se ni odzval. Jokala sem, a nihče me ni potolažil.
Tam sem ležala kakšno uro, ko sem se le odvlekla do zida. Glavo sem prislonila na mrzel in vlažen zid. Kdaj se bom rešila od tu? Se sploh bom? Zvijala sem se od bolečin in premišljevala. V mukah sem zaspala...
__________________________________________
30. julij 2018
u234305
Nova bralka! Zelo lepo pišeš in vzdržuješ napetost, kar ne uspe vsakemu, vendar pa za moj okus zgodba prehitro teče.
Prolog je bil res super! Čudno mi je bilo le, da je niso omamil ali drugače poskrbeli za to, da se ne bi karzbudila v krsti - no ampak saj to verjetno še pride.
Ostalo je bilo tudi super, punca ima dober 'šesti čut', čeprav ga ni ubogala in je s tem zabredla v težave.
Zanimivo je bilo to, da se je tako hitro vdala v usodo in podpisala pogodbo ... jaz bi svoj literarni lik mučila do zadnjega
Skratka, tole je zelo dobro in bom z veseljem brala! Next
Prolog je bil res super! Čudno mi je bilo le, da je niso omamil ali drugače poskrbeli za to, da se ne bi karzbudila v krsti - no ampak saj to verjetno še pride.
Ostalo je bilo tudi super, punca ima dober 'šesti čut', čeprav ga ni ubogala in je s tem zabredla v težave.
Zanimivo je bilo to, da se je tako hitro vdala v usodo in podpisala pogodbo ... jaz bi svoj literarni lik mučila do zadnjega
Skratka, tole je zelo dobro in bom z veseljem brala! Next
31. julij 2018
u233058
Next!
31. julij 2018
Pobegli puran bom poskusla upoštevat tvoje nasvete nov Next verjstno pride jutri☺
nov Next verjstno pride jutri☺
31. julij 2018
u193176
Next
31. julij 2018
Zdravo!
Vem,da me dolgo ni bilo na igrah, ampak v šoli imamo veliko testov in tega, pa še v glasbeno šolo hodim. Zdaj bom najverjetneje redno pisala, saj uživam v tem. Še danes pride naslednji del, zato bi bila zelo vesela, če bi še naprej brali mojo zgodbo.
HVALA VSEM ZA PODPORO
Vem,da me dolgo ni bilo na igrah, ampak v šoli imamo veliko testov in tega, pa še v glasbeno šolo hodim. Zdaj bom najverjetneje redno pisala, saj uživam v tem. Še danes pride naslednji del, zato bi bila zelo vesela, če bi še naprej brali mojo zgodbo.
HVALA VSEM ZA PODPORO
17. marec 2019
Ta Next je posvečen Blue☆Tumbrl !
______________________________________________________________
4. del
Ko sem se prebudila je bilo že svetlo. Tanek šop svetlobe je prodiral v klet skozi majhno okno. Ležala sem na tleh. Moje koleno je bilo zaradi udarca modro in krvavo. Glava me je bolela kot še nikoli in ob vsakem najmanjšem zvoku me je ostra bolečina zarezala skozi telo. Slišala sem Davida in Marry kako se pogovarjata v zgornjem nadstropju.
Odločila sem se, da se bom razgledala po kleti in poskušala poiskati kaj, kar bi lahko bilo uporabno. V neznosnih bolečinah sem se obrnila na trebuh in roke prislonila ob tla. Poskušala sem se dvigniti, pa nič. Moje roke so bile ohlapne in brez moči. Ozrla sem se okrog, če bi si lahko s čim pomagala vstati, ko sem zagledala pladenj s hrano in vodo. Še enkrat sem se poskusila vstati, a ni šlo. Moja usta so bila suha, moj želodec je krulil, pa čeprav sem bila le par korakov stran od hrane in vode.
Na tleh sem se v mukah zvijala in dvigovala več ur, ko mi je le končno uspelo stegniti roke in dvigniti moje telo. Noge so me komaj držale in mislila sem, da se bom vsak čas zgrudila, pa vendar me je moja potreba po uspehu spodbudila, da sem ulovila ravnotežje. Naredila sem prvi korak. In potem še drugega. In tretjega. To so bili najtežji koraki v mojem življenju.
Ko sem prišla do mize sem planila po hrani. Moje telo je bilo izstradano in izmučeno. Le s težavo sem požirala, čeprav sem bila lačna. Tudi voda mi je težko stekla po grlu,
čeprav sem bila žejna.
Usedla sem se na stol poleg mize, ki je dajal občutek, da se bo vsak čas zgrudil. Minilo je nekaj časa in skoraj sem že zaspala, ko sem slišala, da je nekdo odprl vrata. Komaj sem pogledala kdo prihaja, že sem začutila močno bolečino na desnem licu. S težavo sem se obdržala na stolu, saj je bil udarec res močen. Povzdvignila sem glavo in ga zagledala. Davida. S oči polnimi jeze je zrl v mene. Takrat sem se vprašala - zakaj? Očitno bo to za vedno ostala skrivnost, saj še zdaj ne vem odgovora. Zakaj me je udaril? Ker sem poskušala preživeti? Ne vem. Vem le, da ne bom pozabila njegovega pogleda: praznega, polnega jeze.
Dolgo me je pretepal, ko je le nekaj zaropotalo pred vrati v klet. Slišalo se je kot bi nekaj padlo, čeprav ne vem kaj. Saj v bistvu sploh nima veze. Pomembno mi je bilo le to, da je David šel.
Vse me je skelelo in čutila sem kako mi moj obraz zateka. Po rokah sem imela nešteto modric in postajalo mi je slabo zaradi bolečine. Naenkrat meje začel boleti želodec. Bruhala sem. Sploh nisem mogla jokati, ker sem bila v šoku. Samo strmela sem v prazno.
Spet sem zaslišala tisti zvok, vendar so temu sledili še koraki. Zagledala sem Marry in Davida, ki jima je sledil še petletni deček. Kako sta lahko tako brezbrižna do tako nedolžne duše, da mu pustita zraven, da gleda kako me mučita. Šele takrat sem videla da sta nekaj prinesla. Nekakšno škatlo. Položila sta jo na vlažna tla, nato pa me pogledala. Nisem jima mogla pogledati v oči. Zazrla sem se v škatlo. Ko je par ugotovil, da ju ne bom pogledala, jo je David odprl. Z radovednostjo in strahom sem pogledala kaj je v škatli. Nagnila sem se naprej, vendar nič. Škatla je bila prazna.
Takrat me je zadelo. Škatla je prazna, ker je namenjena meni. Meni! David in Marry sta me zvlekla v škatlo in mi pred usta dala robec, ki je bil najverjetneje namenjen omamljanju, saj sem postajala omotična.
Spomnim se le še tistega otroka, ki me je gledal s prestrašenimi očmi, kako sem nepremično ležala. "Mami, zakaj ta punca leži v škatli?" je rekel in prestrašeno pogledal Marry. "Samo spat gre. Pomahaj ji, ker je ne bo več nazaj..." mu je odgovorila z nežnim glasom in me srepo pogledala. Takrat so se vrata škatle zaloputnila in ogrnila me je tema.
_____________________________________________________________________
Mnenja, teorije??
______________________________________________________________
4. del
Ko sem se prebudila je bilo že svetlo. Tanek šop svetlobe je prodiral v klet skozi majhno okno. Ležala sem na tleh. Moje koleno je bilo zaradi udarca modro in krvavo. Glava me je bolela kot še nikoli in ob vsakem najmanjšem zvoku me je ostra bolečina zarezala skozi telo. Slišala sem Davida in Marry kako se pogovarjata v zgornjem nadstropju.
Odločila sem se, da se bom razgledala po kleti in poskušala poiskati kaj, kar bi lahko bilo uporabno. V neznosnih bolečinah sem se obrnila na trebuh in roke prislonila ob tla. Poskušala sem se dvigniti, pa nič. Moje roke so bile ohlapne in brez moči. Ozrla sem se okrog, če bi si lahko s čim pomagala vstati, ko sem zagledala pladenj s hrano in vodo. Še enkrat sem se poskusila vstati, a ni šlo. Moja usta so bila suha, moj želodec je krulil, pa čeprav sem bila le par korakov stran od hrane in vode.
Na tleh sem se v mukah zvijala in dvigovala več ur, ko mi je le končno uspelo stegniti roke in dvigniti moje telo. Noge so me komaj držale in mislila sem, da se bom vsak čas zgrudila, pa vendar me je moja potreba po uspehu spodbudila, da sem ulovila ravnotežje. Naredila sem prvi korak. In potem še drugega. In tretjega. To so bili najtežji koraki v mojem življenju.
Ko sem prišla do mize sem planila po hrani. Moje telo je bilo izstradano in izmučeno. Le s težavo sem požirala, čeprav sem bila lačna. Tudi voda mi je težko stekla po grlu,
čeprav sem bila žejna.
Usedla sem se na stol poleg mize, ki je dajal občutek, da se bo vsak čas zgrudil. Minilo je nekaj časa in skoraj sem že zaspala, ko sem slišala, da je nekdo odprl vrata. Komaj sem pogledala kdo prihaja, že sem začutila močno bolečino na desnem licu. S težavo sem se obdržala na stolu, saj je bil udarec res močen. Povzdvignila sem glavo in ga zagledala. Davida. S oči polnimi jeze je zrl v mene. Takrat sem se vprašala - zakaj? Očitno bo to za vedno ostala skrivnost, saj še zdaj ne vem odgovora. Zakaj me je udaril? Ker sem poskušala preživeti? Ne vem. Vem le, da ne bom pozabila njegovega pogleda: praznega, polnega jeze.
Dolgo me je pretepal, ko je le nekaj zaropotalo pred vrati v klet. Slišalo se je kot bi nekaj padlo, čeprav ne vem kaj. Saj v bistvu sploh nima veze. Pomembno mi je bilo le to, da je David šel.
Vse me je skelelo in čutila sem kako mi moj obraz zateka. Po rokah sem imela nešteto modric in postajalo mi je slabo zaradi bolečine. Naenkrat meje začel boleti želodec. Bruhala sem. Sploh nisem mogla jokati, ker sem bila v šoku. Samo strmela sem v prazno.
Spet sem zaslišala tisti zvok, vendar so temu sledili še koraki. Zagledala sem Marry in Davida, ki jima je sledil še petletni deček. Kako sta lahko tako brezbrižna do tako nedolžne duše, da mu pustita zraven, da gleda kako me mučita. Šele takrat sem videla da sta nekaj prinesla. Nekakšno škatlo. Položila sta jo na vlažna tla, nato pa me pogledala. Nisem jima mogla pogledati v oči. Zazrla sem se v škatlo. Ko je par ugotovil, da ju ne bom pogledala, jo je David odprl. Z radovednostjo in strahom sem pogledala kaj je v škatli. Nagnila sem se naprej, vendar nič. Škatla je bila prazna.
Takrat me je zadelo. Škatla je prazna, ker je namenjena meni. Meni! David in Marry sta me zvlekla v škatlo in mi pred usta dala robec, ki je bil najverjetneje namenjen omamljanju, saj sem postajala omotična.
Spomnim se le še tistega otroka, ki me je gledal s prestrašenimi očmi, kako sem nepremično ležala. "Mami, zakaj ta punca leži v škatli?" je rekel in prestrašeno pogledal Marry. "Samo spat gre. Pomahaj ji, ker je ne bo več nazaj..." mu je odgovorila z nežnim glasom in me srepo pogledala. Takrat so se vrata škatle zaloputnila in ogrnila me je tema.
_____________________________________________________________________
Mnenja, teorije??
17. marec 2019
hvalaa
u229509
Next zelo dobro pišeš. Idejo za zgodbo si si izmislila sama??
20. marec 2019
