BODY IN THE BOX

Hola!
To je še ena od neštetih zgodb, ki obstajajo na forumu, zato upam, da vam bo všeč.

PROLOG

Bila je tema. Nisem mogla dihati. Potila sem se, kot še nikoli. Z vsakim vzdihljajem sem bila bližje smrti. Zavedala sem se, da se mi čas izteka. Poskušala sem iztegniti roke, a začutila sem pregrado. Obrnila sem se in videla, da me iz vseh strani obdaja trden les. Kričala sem, a nihče me ni slišal.
»Mislim, da je to nekakšna krsta... Moram priti ven!« sem si prigovarjala, a zdelo se mi je, da je to moj konec. Roke sem prislonila na zgornjo stran krste in na vso moč potisnila. Les je zaškripal, a krsta je bila še vedno tesno zaprta. Še enkrat sem roke prislonila na zgornjo stran in potisnila. Žeblji so malce popustili in zdelo se je kot, da sem rešena.
Roke sem že imela v pripravljenosti za tretji poskus, ko sem zaslišala korake. Težke, dolge korake. Vedela sem, da nisem sama. Slišala sem škripanje lesenih tal. Prihajalo je vedno bliže in bliže. Nato pa so se koraki ustavili. »Nekdo bo odprl krsto!« sem si rekla na tiho, da me nihče ne bi slišal. Tujec je počasi izpulil žeblje iz krste in počasi dvignil pokrov.
Takrat sem ga zagledala. Čez obraz je nosil masko in v roki je držal nož. Ozrla sem se naokrog in uvidela kje sem ležala. On je bil moj ugrabitelj in jaz sem bila dekle iz škatle.
____________________________________________________________________________________________________
Mnenja? <3

Hvala! Upam, da se bo obdržala <3

Kul rad imam srhljive zgodbe
Next

1. del

»Ne, hvala...« sem zavrnila voznika črnega BMW-ja, ki je ustavil ob meni. Voznik me je premeril od nog do glave, mi odzdravil in se odpeljal. Spet sem bila sama na dolgi cesti v Kaliforniji. Bila sem na poti k svojemu prijatelju v tri ure oddaljeno mesto. Stala sem ob cesti z iztegnjeno roko in štopala. Vedela sem, da je to nevarno, vendar sem bila previdna. Pogledala sem vsakega voznika od nog do glave, da sem se prepričala, da je varno.
Ko sem že nekaj časa stala tam z iztegnjeno roko je ob meni ustavil srebrn mercedes in takoj sem se razveselila. V njem sem zagledala mlad par z otrokoma. »Rabiš prevoz?« je moški vprašal z nežnim glasom. »Ja... Hvala!« sem odgovorila z najnežnejšim glasom, kar sem jih premogla.
Usedla se zraven enoletnega otroka, ki me je presenečeno gledal. Nasmehnila sem se mu, pa sem pogledala še žensko na sovoznikovem sedežu. Verjetno je bila moje starosti. Moški pa je bil za nekaj let starejši. Prvih nekaj minut je bilo zelo tiho. Zazdelo se je kot, da bo celo pot vladala tišina, ko je moški le načel pogovor: »Moje ime je David. To pa je Marry. Koliko si stara?« Pogledala sem moškega, nato pa mu odgovorila: »Jaz sem Anna. Osemnajst...no, skoraj devetnajst.« »Potem pa super. Marry jih ima dvajset. Verjetno imata veliko skupnih svari.« mi je povedal, nato pa se obrnil proti njej. Tudi jaz sem pogled preusmerila nanjo, ona pa name. Zaradi tišine, ki je nastala smo se vsi začeli smejati.
Pogovarjali smo se še nekaj časa, dokler nismo začeli zavijati proti bencinski črpalki. Temu se nisem upirala, saj sem mislila, da mi bo mehur eksplodiral. Počasi smo se ustavili in moški je začel nalivati bencin. Odpela sem pas in rekla: »Samo na WC skočim!« »Okej, pohiti nazaj, saj hočemo priti do cilja še pred večerom.« se je nasmejal, jaz pa sem stekla do stranišča. Na moje olajšanje je bilo prazno. Vstopila sem v stranišče in se zaklenila. Ko sem opravila svoje in si umila roke sem dobila čuden občutek...

Next

odlično je Next

Next

nexttt

Ja prosim če lahkooo<3

Ta Next posvečam Romke L. Gray !

2. del

Dobila sem občutek, da bi morala zbežati. Še nikoli nisem občutila česa tako močnega. Glava mi je prigovarjala naj se ne vračam nazaj k Marry in davidu. Naj skočim skozi okno in tečem. Zakaj nisem takrat poslušala svojega občutka še zdaj ne vem. Mogoče se mi je zdelo to noro ali pa si preprosto nisem zaupala. Vse bi dala, da bi lahko spremenila tisto minuto.
Bolj, ko sem razmišljala o tem bolj neumno se mi je zdelo. Nekako sem si izbila iz glave ta občutek, si splahnila obraz, popravila šminko in odšla nazaj proti avtu. Družina me je že čakala v avtu. »Si v redu? Izgledaš prestrašeno,« me je David vprašal, ko sem počasi sedla v avto. »Ne….. Mislim ja, v redu sem.« sem se zlagala. Ozrla sem se skozi okno. V avtu je spet zavladala tišina. Nekaj se ni zdelo prav…
Vozili smo se še kakšne pol ure, ko smo zavili na gozdno cesto. »To ni prava pot.« sem rekla in pogledala skozi zadnje okno na glavno cesto. »Ja, vem…« mi je odvrnil David. Obrnila sem se in dih mi je zastal. Obrnjen je bil proti meni z nožem v roki. Začutila sem hladno rezilo na mojem vratu. »Stopi iz avta!« mi je rekel z uperjenim nožem proti meni. »Prosim…« sem kričala, a njegov nož je bil še vedno prislonjen na moj vrat. Nenadoma me je nekaj močno zabolelo na glavi in padla sem po tleh.
»Kje sem? Kaj delate?« sem govorila ne vedoč kaj se je zgodilo. Privezana sem bila na stol. Pred sabo sem zagledala Davida-če je to sploh njegovo pravo ime. Pokazal je na list papirja, ki je ležal pred mano. Prebrala sem to kar je pisalo na njem in bila sem na koncu tega, da se zjočem, ampak morala sem biti močna. Na listu je bila nekakšna pogodba o modernem suženjstvu. »Podpiši!« mi ukazal, vendar to je bilo zadnje, kar si želim. Nočem se podrediti nobenemu človeku! Ne! »Ne bom podpisala!« sem mu zakričala nazaj in se poskušala izviti iz trdnih vrvic, ki so me priklepale na stol. Kmalu sem odnehala, ker sem videla, da to ne vodi nikamor, a še vedno sem bila prepričana, da te pogodbe ne bom podpisala. David me je pogledal naravnost v oči, kot bi me hotel zabosti s pogledom: »Tvoja odločitev. Ampak, verjemi ne boš našla koga prijaznejšega. Zdaj si samo še predmet Anna…« Ne vem zakaj, ampak takrat sem mu verjela. Počutila sem se ničvredno. Mogoče bi res morala podpisati pogodbo…

Next

Hvala za posvečen Next in lahko mi rečeš kar Romi.
Next Next Next Next
Bi lahko pisala dalše Next-e, od radovednosti me bo pobralo

Next

ok kul

js tut