omg *_______*
umiram od radovednosti....
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext čimprej
05. julij 2013
next+npva bralka
06. julij 2013
mene zdej deset dni nebbo tko da maš moj next za vse nadaljne dele
06. julij 2013
hvala mrs.james horan, vsak next mi veliko pomeni, še posebaj, ker jih nimam veliko
_____________________________________________________________________________
"Aha," je bilo vse kar je uspel izdaviti Jax, ko smo mu v naglici razložili kaj se je zgodilo. "Vse smo premislili," navdušeno pripoveduje Xo. "Če imamo na naši strani vojsko angelov in izbranca, potem lahko celo zmagamo! Končno so se stvari obrnile na bolje." "Prav ima," prikima Zane. "Zdaj smo prepričani, da Lux dejansko obstaja in da nam je pripravljen pomagati. Vemo tudi, da ima Sophie nekakšne pomembne moči, ki jih moramo še odkriti." "Hm," se zamisli Jax. "Vse začenja dobivati smisel. Ampak biti moramo pazljivi, pravite, da sta rekli, da smo v vojni, torej je samo še vprašanje časa, kdaj bo Dæmonium udaril. Mislim, da bi se bilo dobro lotiti dela. "Xo, Zane, preiščita to mesto, nato pa iščita podatke o vseh treh državah. Poskusita ugotoviti, kje so duhovi najbolj razširjeni in zakaj, nato pa povežita vse podatke in najdita njihova skrivališča. Zelo dobro bi bilo, če bi vedeli kje Dæmonium skriva vojsko. Sophie, poizkusi narisati države, tako kot ti je naročila Aisha. Upam, da se ti bo kaj posvetilo. Jaz bom šel iz mesta, obvestil bom kar največje število lovcev, kakšen teden me ne bo nazaj. Če bo karkoli narobe, me pokličite. Ste razumeli kaj morate narediti?" Pokimamo in se lotimo dela. Opazim, da je Felixa namenoma izpustil. Seveda, odkar sta Amber in Aisha odšli, sedi na kavču in gleda v tla. Verjetno mu je zelo hudo. "Pazite nase," se poslovi Jax in izgine skozi vrata, Xo in Zane pa mu sledita. S Felixom ostaneva sama. Tišina v sobi je res čudna in neprijetna. Poiščem si list papirja in zemljevid, nato pa začnem obrisovati države, ki se stikajo. Ko končam, se zagledam v svojo natančno risbo in napenjam možgane, da bi ugotovila kaj je s temi zakletimi državami. Ampak mi nič ne pade v glavo. Nobenih nenadnih prebliskov, nobenih idej. "Felix," ga pokličem. "Opaziš kaj koristnega?" "Kaj?" se zmede, nato pa si pogleda risbo. "Ne, nič ne vidim," odgovori ne da bi jo dodobra preučil, nato pa spet spusti pogled. Zavzdihnem in odložim svoje delo. Stopim h kavču in počepnem pred Felixa. "Mi lahko zdaj ti poveš kaj te muči?" vprašam in se spodbudno nasmehnem. "Nič," tiho odgovori, ne da bi me pogledal. "Aha. In temu niču je ime Amber?" Ničesar ne odgovori. "Meni se je zdela srečna." "Vedno je bila srečna," prikima. "Nisem se ji opravičil," žalostno pove po nekaj sekundah tišine. "Nisem se opravičil, čeprav je zaradi mene mrtva!" "Tudi, če je to res, sem prepričana, da ti je odpustila." Felix samo zmaje z glavo. "Si jo sploh dobro pogledal?" ga vprašam. "Vesela je bila. Vesela, da te vidi. Niti najmanj ni bila jezna, pa tudi žalostna ne. Med vama se ni nič spremenilo, tako je kot je bilo!" Končno dvigne pogled. "Ne. Nikoli ne bo tako kot je bilo," reče me prime za roke in vstane. "Zdaj je drugače," pove in se skloni, da bi me poljubil. "Lepo je videti, da se vsaj vidva zabavata," sitno reče Elias, ki se je pojavil za nama.
06. julij 2013
neext
06. julij 2013
u107258
u107258
̲●●●●●●●●●●●●●●●●●●
*нej
*veм, dα ѕovrαžιš oɢlαševαɴje,
*rαвιм več вrαlcev,
*ĸlιĸɴι ɴα lιɴĸ, ɴιč тe ɴe ѕтαɴe,
* http://www.igre123.com/forum/tema/well-screw-this-we-re-going-to-hogwarts.*/57784
*še eɴĸrαт oproѕтι.
̲●●●●●●●●●●●●●●●●●●
06. julij 2013
u143058
u143058
▸ нαч﹗
▸ вı ρʟεαƨε ρσɢʟεɔαʟ﹖
▸ ʟıпκ: http://www.igre123.com/forum/tema/u-e-za-vas-prof-.*/58013/
▸ νšεč тı вσ﹗
▸ ƨαмσ ρσɢʟεנ﹗
▸ ƨσяı zα σɢʟαšεναпנε﹗
▸ вчε﹗
06. julij 2013
ne sovražim oglaševanja in z veseljem si bom pogledala zgodbice
če želita, si pa še vedve poglejta mojo
06. julij 2013
u143058
u143058
OK, samo pri moji temi napiši next
06. julij 2013
"Elias!" zardim. "Eden in edini," se namrdne in naju prestreli s pogledom. S Felixom se spogledava in se počasi odmakneva eden od drugega. "Kako gre tvoja naloga?" se pozanima Felix. "Lahko bi bilo slabše," skomigne Elias. "Zaenkrat mi gre precej dobro, glede na to, da me je Dæmonium še pred kratkim sovražil. Ko sem prišel nazaj, je sicer nemudoma hotel končati moj obstoj, ampak sem ga nekako prepričal, da sem se vrnil. Nisem sicer šel na kolena pred njim, moral pa sem se mu prilizovati, da me je sploh slišal," se stresel. Nato sem nekaj opazila. "Elias, vse svetlejši si," povem. "Kaj?" "Tvoji lasje so kostanjevo rjavi, tvoje oči pa prav tako. In nimaš več tiste srhljive bele polti! Kaj se dogaja s tabo?" "Ne vem," skomigne "lahko pa predvidevam, da je to znak umiranja." Zdaj sem jas na vrsti, da se začudim. "Prosim?" "Fantomi," zavzdihne "Imamo rdeče, črne ali pa v redkih primerih vijolične oči in lase, nikoli nič drugega. Dejstvo, da jaz tega nimam, je zaskrbljujoče." "Kaj pa si potem, človek?" "Ne, nikakor nisem človek. Še vedno nimam duše in čustev, zato se fantomi res redko spreobrnemo, ker nismo sposobni čustvovanja ali žalovanja. Gre preprosto za odločitev, ki jo sprejmeš. Jaz sem jo in v trenutku, ko bom naredil nekaj resnično dobrega, ali priznal, da mi je za karkoli žal bom umrl." "Ampak, ali ne bo Dæmonium opazil spremembe na tebi?" "Dæmonium ni pozoren na take stvari," odkima. "In zdajle je preveč zaposlen s planiranjem napada, da bi razmišljal o čemerkoli drugem, to pa je tudi tisto, kar sem prišel povedat." "Napad planira?!" zaskrbljeno vpraša Felix. "Kdaj?!" "Ne vem," odkima Elias. "Ne zaupa mi dovolj, da bi mi povedal. Mi je pa izdal nekaj, kar vam ne bo všeč." "Kaj?" s strahom vprašam. "Tretji izbranec je že na njegovi strani," pove. In ko ga že mislim zasuti z vprašanji, doda še: "To ni tista grozna novica. Tebe hoče, Sophie." "Zakaj?" se začudim. "Rekel je, da je že skoraj obupal nad idejo o treh izbrancih, da pa preprosto mora imeti tebe, zaradi tvojih sposobnosti. Ni povedal kakšne so, ampak verjetno je nekaj res velikega, če je pripraven pustiti Felixa. In pritožil se je nad tem, da ga je Lux grdo pretental. Rekel je, da si je dobro ogledal družine v katerih je imel izbrance, v tvoji pa je v trenutku tvojega rojstva prišlo do neprijetnega presenečenja. Lux je takrat storil nekaj, da je Dæmoniumu prekrižal načrte, ne vem pa kaj." Uau, to je veliko informacij. Dæmonium me hoče najti za vsako ceno? To ni dobro. Ko Dæmonium nekaj hoče, mu ni mar, koga ubije, da to tudi dobi. Prebledim in sedem na kavč, saj ne morem več stati. "Steven," spravim iz sebe. "Spravil se bo na Stevena!" panično povem, Felix pa sede zraven mene in me objame okoli pasu. "Ničesar mu ne bo naredil, ker bom jaz pazil nanj," pove Elias. Hvaležno ga pogledam. Dobro pogledam. Še vedno je oblečen v črnino in na njegovem izrazu se ni nič spremenilo. Še vedno je krut in leden, pa čeprav prihaja iz čokoladnih oči, na katere padajo rjavi lasje. Amapak kljub temu, ga zdaj vidim drugače. Še vedno mu ni mar za nikogar razen zase, toda videti je, da se trudi. In če reče, da bo pazil na Stevena, mu verjamem. Še nikoli ni prelomil besede, ki nam jo je dal. To, da se je vrnil k Dæmoniumu, da bi pomagal, mi pove, da ni nil verjetno zelo dober človek. Morda bi bila prijatelja, a ga na žalost ne bom nikoli imel priložnosti spoznati kot enega od nas, saj bo v trenutku, ko se bo spremenil v človeka mrtev. Ne vem zakaj, ampak to me navdaja z žalostjo. Nikoli se ne bo mogel zabavati, nikoli ne bo srečen, presneto, saj še jokati ne more. Žal mi je zanj, ker mora obstajati brez čustev. Sploh se ne zaveda, kaj vse zamuja in kaj vse žrtvuje za nas. "Hvala," se mu nasmehnem on pa mi pokima in izgine.
06. julij 2013
n
ne
nex
next
next!!
next
nex
ne
n
NEXT!
06. julij 2013
Elias
_____________________________________________________________________________
"Kako si kaj Windy?" se ji sladko nasmehnem, ko se zdrzne. "To ni resnično," se obrne stran od mene in zatisne oči. "To ni resnično, zmešalo se mi je," si dopoveduje. "Naveličan sem že tvojega "to ni resnično!". Sprijazni se, da sem tukaj in ne bom šel stran," zavzdihnem, ona pa si še kar mrmra v brado. Ah, ljudje. Vsi so isti. Neumni. "Kaj hočeš od mene?!" se naenkrat zadere, da njeni sodelavki, ki sedi dva metra od nje, pa skodelica kave zleti iz rok. Zazrem se v črepinje in opazujem kavo, ki se počasi vpija v preprogo. Odločim se, da bom tiho. Tišina jih še bolj prestraši kot govorjenje. "Windy, kaj ti pa je?!" se začudi sodelavka, počepne in začne pobirati koščke keramike. "Nič, nič, samo malo sem se zamislila," odkima Windy in se obrne proti kupu papirjev. Na obrazu ima še vedno tisti šokiran, nejeveren izraz. Presneto, je vztrajna, že cel teden sem ob njej, pa še vedno ne dojame, da sem resničen. Windy Sparks, 36 let, samohranilka, dva otroka, ekonomistka. To je več kot dovolj podatkov o njej, da ji življenje spremenim v pekel. Sodelavka, Shiloh, vstane in si gre po novo kavo, jaz pa se sklonim k Windy in ji šepnem na uho: "Misliš, da sta Max in Kayl varna v šoli? Ne bi bilo škoda, če bi se jima kaj zgodilo?" Windy zapre oči, po licu pa ji spolzi solza. Odlično, zadel sem jo tam kjer najbolj boli. "Si dobra mama Windy?" jo vprašam z najbolj ledenim glasom, ki ga premorem. "Zdiš se dobra, zavzeta mama," ji povem zdaj z glasom, sladkim kot med, a še vedno srhljivim. "Bodi še naprej dobra mama in ju zaščiti." "Prosim, ne," šepne. "Ne njiju." "Nič jima ne bo, če boš naredila, to kar te prosim." "Kaj?" zajoka. "Kaj hočeš od mene?" "Hočem, da mi odpreš misli. Hočem, da pomisliš na najlepše trenutke v tvojem življenju." "Prosim?" od začudenja neha jokati. "Prav si slišala. Sprosti se in razmišljaj o pozitivnih stvareh." Vidim, da se trudi. Čakam, dokler se izraz na njenem obrazu ne omehča, nato pa se dotaknem njenega čela. Osredotočim se na njene spomine in jih prelivam v svojo glavo. Ne zanimam se preveč na njih. Bežno jih spremljam, pusti, da se iztekajo v mojo glavo. Po nekaj minutah, se mi pred očmi odvrti precej velik del njenega življenja. To ima svoje dobre plati in slabosti. Dobra plat je, da sem po tem močnejši, slaba plat pa, da mi po tem še kar nekaj časa ostanejo sence njenih čustev. Nehote se navežem na njena sinova, zasovražim odtujenega bivšega moža. Čakam, dokler ne začuti, da sem pobral prav vse njene lepe spomine in odmaknem roko, da nebi prejel še slabih. Običajno fantomi mesece ali celo leta pobiramo spomin za spominom, a ukazi so zdaj drugačni. Čim prej, tem bolje. Moram reči, da mi gre kar dobro. V enem tednu sem dobil kar hočem. Windy me zmedeno pogleda, njen izraz pa postane mrtev, hladen. V njej sta samo še sovraštvo in žalost. "Naj se neha," me pogleda."Neha naj se?" jo narejeno začudeno vprašam. "Kaj naj se neha?" "Nič več," zamrmra in odkima. To je zame znak, da jo lahko spremenim v fantoma. Obupala je nad sabo. Roko usmerim proti njenemu srcu in sprostim nekakšno moč, ki jo imam v sebi. Začutim, kako se hlad iz moje dlani širi proti njej. Trzne, ko se dotakne njenega srca. Za trenutek vidim, kako v njenih modrih očeh zasveti svetloba, ki jo prežene črnina, ki ji prevzame celotno oko, vem, da se bo ta črnina kmalu razširila še na lase. Njena koža bo postala bela, njena čustva bodo povsem izginila. V roku enega meseca bo odrasli fantom. Zlobno me pogleda, jaz pa jo zgrabim za roko, preden bi naredila kaj neumnega in z njo v trenutku poletim iz pisarne v bližnji gozd. Tukaj bo na varnem. Takoj, ko se dotakneva tal se mi iztrga iz prijema in pobegne. Še nekaj časa bo trajalo, da ugotovi svoje sposobnosti, ampak vem, da bo z njo vse vredu. Nekaj časa bo tavala po gozdu, potem pa bo začutila lakoto. Nekakšen nagon jo bo gnal h kraji spominov. Nekaj časa gledam v njeni smeri, nato pa me začne skrbeti. Po Maxa in Kayla moram. Pozen sem že, pa še kosilo moram pripraviti.. Ah, bedak sem. Stresem z glavo in se skušam zbrati. Elias sem, nisem Windy. Zavzdihnem in se odpravim v pekel. Skoraj dobesedno. Z neverjetno hitrostjo se pomikam proti vznožju gora. Tam se nahajajo temne jame, v njih ni nobene svetlobe, a to me ne moti, saj v temi vidim kot podnevi. Ozrem se okoli sebe. Kmalu ga zagledam. "Gospodar?" vprašam. Ja, tega kronanega bedaka moram tako klicati in se poniževati. No, vredno je, saj s tem pripomorem k njegovi pogubi. "Elias," reče z ledenim glasom. Prestrašiti me želi, teslo. Kot, da bi pozabil, da nimam čustev. Pogledam ga v krvavo rdeče oči, a pogled hitro umaknem. Nekaj je v njem, nekaj, kar me skoraj..nervira. Tudi zato ga ne maram. Edini, ki je močnejši od mene. Našobim usta in se rahlo priklonim. Oh, kako ga sovražim. "Kako je šlo?" se pozanima. "Odlično," se zravnam. "Skupno sem v dveh tednih ustvaril štiri fantome in trenutno imam na muhi še tri ljudi. "Vedel sem, da me ne boš razočaral," pokima in se počasi premika okoli mene. "So mi pa prišlo na ušesa določene novice.." "Gospodar?" "Pred natanko tremi dnevi si izginil. Sicer samo za nekaj minut, a vseeno. Skril si se pred mano in pred drugimi fantomi. Izklopil si se. Očitno nisi hotel, da kdo izve tvojo lokacijo. Kje si bil?" Zaprem oči in ostanem tiho. Ve. Priznam, ni neumen. Pravzaprav je zelo pameten, hitro poveže stvari. Karkoli rečem, bo narobe. Noben zagovor ne bo pomagal. Molčim in čakam na kazen, ki bi znala biti usodna. "Ti je prirasla k srcu?" zajedljivo vpraša. "Prosim?" "Ah, pa saj oba veva o kom govorim. Sophie," se zlobno nasmehne. "Te je prevzel njen šarm?" Pomislim na svetlolaso dekle, z lepimi, modrimi očmi, ki sem jo nekajkrat spravil v jok. Včasih se ji sploh nisem pokazal, da sem videl kako se smeje. Lep nasmeh ima. Iskren in pol radosti, a se njena usta tako redko razpotegnejo v nasmeh. Delno sem kriv jaz, prestrašil sem jo. Tega ne obžalujem, ne skrivam tega kar sem. Brezčutni fantom. Moram pa priznati, da mi je bilo bolj v zadovoljstvo, ko se je pogovarjala z mano. Všeč mi je, ko mi postavi vprašanje, nato pa me pogleda z vedoželjnimi očmi. To je še bolje kot strah, jeza in žalost. Sophie je ena redkih oseb, ki me je v življenje sprejela tako hitro. Zdi se mi, da me ni nikoli zares sovražila. No, morda, ko sem grozil njenemu bratcu. Ampak Sophie mi je skoraj prijateljica, nihče mi še ni prišel tako blizu. Nimam je rad, nikakor ne. Mogoče bi jo imel, če bi imel čustva. Vem, da ji nebi mogel storiti žalega. Ampak, ali sem se v to podal zaradi Sophie? Ne. "To," mu povem "Je bila moja odločitev. Moja in od nikogar drugega. Nihče me ni prepričal v to in nihče me ni v nič silil." "Razumem," pokima Dæmonium in se zazre vame s svojim ledenim pogledom. "In zdaj boš plačal za to."
07. julij 2013
omg *___________*
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
07. julij 2013
Neeeext
07. julij 2013
Felix se zravna kot sveča in se zagleda nekam v steno. Zdrsnem iz njegove rame in se zmedeno ulovim na roke. Zvečer sva govorila o vojni, pa sva očitno objeta zaspala kar na kavču. "Felix?" zaspano zamežikam. Zunaj je še trda tema, verjetno je blizu polnoči. Pogledam si njegov izraz in takoj ugotovim kaj se dogaja. Vizijo ima. Mini nekaj minut, Felix pa niti ne pomežikne. Ko me že začenja skrbeti, da je kaj narobe, se njegov pogled zbistri. "Kaj je?" ga vprašam, v želodcu pa me zvije. Ne vem zakaj, a vsakič, ko ima vizijo, se mi zdi, da je nekdo nastradal. Pogleda me v oči, a ničesar ne odgovori. Verjetno še vedno predeluje kar je ravnokar videl. "Elias," reče naposled. "Kaj je z njim?" se namrščim. "Mislim, da je.." "Kaj je? Se mu je kaj zgodilo?" me zaskrbi. Morda je res čista hudoba, ampak če je v težavah, je to zaradi nas. "Dæmonium je izvedel," žalostno pove in odmakne pogled. "Kaj je z Eliasom?" zdaj skoraj panično vprašam. "Ne vem!" vzklikne. "Neko dogajanje sem videl. Dæmonium je stal pred Eliasom, ki je klečal. Mislim, da ga je mučil." "O bog," dahnem in si položim roko čez usta. Ubogi Elias. "Ga je.. ubil?" spravim iz sebe. "Ne vem," odkima. "Prehitro se je končalo, več nisem videl. Kako bomo zdaj dobili informacije?" zastoka. "Računal sem na tega fantoma!" Ničesar ne odgovorim. "Jaxu tole ne bo všeč," se namršči in vstane. Jaxa še vedno ni. Upam, da je na varnem. No, pa saj je pri drugih lovcih. "Pridi," me pokliče Felix. "Greva povedat Zaneu in Xo." Nerada vstanem in stopim za njim. Opazujem kako tiho odpre Xoijno sobo in jo tiho pokliče. "Xo. Xo, nekaj ti moram povedati, pridi v dnevno sobo." "Takoj," zamrmra Xo in počasi vstane iz postelje. Felix ji zapre vrata, nato pa odpre Zaneova. "Zane!" se zadere. "Takoj vstani! Nujno je! Pridi v dnevno sobo. Takoj!" Zanea kar vrže iz postelje. Nasmiham se mu, ko se zmedeno ozira okoli sebe. Felix mu zapre vrata in se zareži. "Res si nežen," mu prikimam in se zasmejem. Odločim se, da bom pripravila zajtrk, pa naj jima Felix sam pove slabo novico. Pobrskam po hladilniku, ki je napol prazen in začnem pripravljati palačinke. Sam je imel rad palačinke. Enkrat je pojedel prav vse, kar jih je mama naredila. Nasmehnem se spominu in začnem prisluškovati pogovoru v dnevni sobo. Slišim Felixa, ki razlaga in nato Zanea. "Kaj?! Presneto, pa tako prepričan sem bil, da nam bo prinesel še več informacij." Pa zakaj vse skrbi samo za te preklete informacije? Elias je verjetno zelo trpel. Zakaj nihče ne pomisli na to? Razmišljam, če lahko Elias postane dobri duh. Res je, da nima duše, ampak saj se je malo popravil. Morda je pa le prišel na drugo stran? Ah, zakaj zavajam samo sebe? Elias najverjetneje ne obstaja več. Hočem reči, tehnično je bil že mrtev. Fantom je le ena vrsta duhov. No, kjerkoli je, želim mu najboljše. Ko končam s pripravo, vsi štirje sedemo k zajtrku. "Mimogrede," zamomlja Zane s polnimi usti. "S Xo sva ugotovila, da so umori, izginotja in druge tragedije razširjeni predvsem v centru in obrobju držav." "In nimava pojma, kaj to pomeni," ga dopolni Xo. "Še vedno ne dojamem, da smo dejansko v vojni," zavzdihnem. "Hja, vse huje bo," prikima Felix. "Tema se širi zelo hitro. Dæmonium napreduje bolj intenzivno kot Lux, kar me plaši." "Upam, da se bo vse dobro izteklo," žalostno pove Xo. Super, zdaj sem pa izgubila apetit. "Kaj lahko sploh storimo?" obupano vprašam. "Hočem reči, lahko raziskujemo, lahko si beremo, lahko izganjamo duhove, a na koncu bomo vedno korak za Dæmoniumom." "Mislim," zavzdihne Felix "da je naša usoda že zapisana, proti usodi pa se ne da boriti. Tako nekako je, kot bi plaval proti toku. Lahko se upiraš, a na koncu te bo vedno odnesel s sabo."
08. julij 2013
neeeeext
08. julij 2013
u139294
u139294
next
08. julij 2013
u143058
u143058
next
08. julij 2013
u140958
u140958
next
08. julij 2013
"Sam!" se razveselim in ga objamem. "Hej Sophie," se mi iskreno nasmehne. "Zrasla si," mi pove, ko me premeri s pogledom. "Spet lažeš, da bi se bolje počutila," zagodrnjam in ga sunem v rebra. "Au, haha," se zasmeji. "Mogoče pa res nisem odkrit. Še vedno si majhna." "Ja, mogoče." "Sophie," se spet sijoče nasmehne. "Ja?" "Vse najboljše." "Oh, rojstni dan imam!" se spomnim. "Hvala Sam. In vse najboljše tudi tebi." "Danes sva polnoletna, ni razburljivo?" reče in oči se mu zasvetijo. "Se spomniš, ko sva planirala zabavo za najin rojstni dan?" ga veselo vprašam. "Ja!" se zasmeje. "Celo noč sva govorila o tem, pa čeprav sva vedela, da iz tega ne bo nič." "No, pa drugo leto," se nasmehnem. Ampak takrat dobim slab občutek. Ne, drugo leto ne bo zabave. Zakaj ne? Ne morem se spomniti. "Sam.." se zresnim. "Ja?" ga zaskrbi. "Pogrešam te," mu povem in v oči mi stopijo solze. Zakaj se jokam? In zakaj ga pogrešam, saj je vendar tukaj! "Jaz pa tebe," pove z otožnim nasmehom. "Ampak obljubim, da te bom še kdaj obiskal. "Obiskal?" se začudim. "O čem vendar govoriš?" "Glej Sophie. Izvedela boš nekaj stvari o meni. Ampak vedi, da te imam rad in si kljub vsemu še vedno moja sestrica. Vse življenje sem te ščitil in tudi zdaj, po smrti te bom." "Sam.." "Sophie, nekaj posebnega si in prav zato si mi tako pri srcu. Še enkrat me objame. "Lepo spi," šepne.
"Sophie, za božjo voljo!" me trese Felix. "Mislim, da se je zbudila," zaslišim Zaneov glas. Počasi odprem oči in se zazrem v tri zaskrbljene obraze. "Si vredu?" skrbi Xo. "Mora te je tlačila," mi pove Felix in mi obriše od solz in potu moker obraz. Mora? Kaj sem že videla? Točno, Sam. Naenkrat se spomnim odbitih sanj. Le zakaj sem sanjala nekaj tako čudnega? Kaj mi je rekel? Da me ima kljub vsemu rad? In kaj to pomen? Ah, pa saj je vseeno. Misli so se igrale z mano. Sanje bom pozabila, bolje bo zame. "Vredu sem," jim rahlo pretreseno povem. "Zdaj sem vredu."
08. julij 2013
u140958
u140958
next
08. julij 2013
neeext
08. julij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
08. julij 2013
Dan se začne bolj klavrno. Ko sem ostale končno uspela prepričati, da sem dobro in so se počasi eden za drugim pobrali iz moje sobe, sem še nekaj časa sedela na robu postelje in razmišljala o Samu. Danes je najin rojstni dan. Res sva se dolgo pogovarjala o tem dnevu, a je po vsem kar se je zgodilo logično, da sem pozabila pa čeprav na svoj lastni rojstni dan. Drugim ne bom povedala, da je danes zame tako pomemben dan. Čeprav sem se že sprijaznila z mojo usodo, nimam namena proslavljati. Bilo bi narobe in nespoštljivo do vseh, ki so umrli zaradi mene. Aisha, Evelyn, Sam.. in celo Elias. Zaslišim glasove iz kuhinje. Verjetno bomo skupaj zajtrkovali. Saj nimamo nič za počet, Jaxa še vedno ni, moje risbe treh držav nimajo nobenega smisla in nimamo pojma kaj je razlog, da so države preplavljene z duhovi. Vse kar nem preostane je, da mirno čakamo na Jaxovo vrnitev. Počasi vstanem in se odpravim v sosednjo sobo. Zane se ravno pogovarja po telefonu. Takoj, ko sedem za mizo prekine. "Kdo je bil?" se pozanimam. "Jax," se široko nasmehne. Presneto, očitno je zelo vesel, da ga je slišal. Pogledam okoli sebe. Felix se nekaj mršči (spet), Xo pa je videti vesela. "Kako si kaj?" vpraša Zane. Šele čez trenutek ugotovim, da je vprašanje namenjeno meni. "Am, super. Kaj je rekel Jax?" "Ah, pravi, da mu nekateri ne verjamejo, da smo v vojni ampak večina lovcev se je strinjala, da bodo pomagali, ko bo prišlo do spopada. In še nekaj nam je naročil." "Kaj?" me takoj začne zanimati. Je odkril kaj pomembnega? Kakšne koristne informacije? Morda celo o mojih skrivnostnih sposobnostih? "Rekel je, naj se zabavamo," veselo pove Zane s širokim nasmehom. "Aja," malo razočarano odvrnem. Zabava, sredi vojne? To ni podobno Jaxu. "Ne reci, da ti ideja ni všeč," se začudi Xo. "Potrebujemo malo sprostitve." Felix v odgovor zavzdihne, Xo pa ga pogleda z morilskim pogledom. Felixov izraz se spremeni, celo rahlo se nasmehne. Neha sloneti ob steni in se postavi pokonci. "Veš kaj, Sophie, jaz sem za. Potrebujem oddih." Kaj za..? Felix je za zabavo. Tukaj nekaj smrdi. Videti je, kot bi se dogovorili, a ne morem ugotoviti kaj. "No vidiš," se nasmehne Zane. "Celo naša limona ni več tako kisla," Felix ga prebode s pogledom. "Prav. Vi kar pojdite," prikimam. Nočem jim kvariti zabave. "Imejte se lepo," se iskreno nasmehnem. "Jaz bom počakala tukaj in malo brala. "Mogoče najdem kaj koristnega. Na moje presenečenje se Zane in Xo brez ugovorov obrneta proti vratom, Zane pa reče čez ramo: "Se dobimo tam, Felix." Felix zavzdihne in stopi proti meni. "Če te ne bom pripeljal v avto, me bosta ubila. Sama se odloči, ali naj bo to na lep ali grd način." Ostanem tiho in ga začudeno gledam. "Grd, torej," pokima Felix in si me, še preden bi se lahko začela upirati ali braniti, vrže na ramo. "Felix, kaj za vraga počneš?!" se razburjam in brcam z nogami. Ničesar ne reče. Odnese me proti avtu, me položi na sprednji sedež in me pripne. Zane in Xo sedita zadaj. Felix se ne meni za njiju in mi pritisne poljib na lice. Ko ga presenečeno pogledam, se nasmehne in reče: "Vse najboljše." Nato sede na voznikov sedež in odpeljemo se v neznano.
09. julij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
09. julij 2013
neeext
09. julij 2013
u144299
u144299
hej eno obvestilo.. ker sem pozabila svoje geslo , sem si ustvarila nov profil, zato bodo nexti zdaj prihajali od _pokemon_ ne od _just_me_
10. julij 2013
oki dober..
10. julij 2013
u140958
u140958
next
10. julij 2013
u144299
u144299
"Saj se hecate," zagodrnjam, ko ugotovim kam smo namenjeni. Kakšnih petsto metrov pred nami se oblikuje zabaviščni park. "Zabavno bo!" mi zatrdi Zane, Xo pa navdušeno zacvili kot majhna punčka. "Še nikoli nisem bila v zabaviščnem parku!" Opazim, da Felix ves čas spremlja mojo reakcijo. No ja, saj mi hočejo le dobro. Vsaj poizkusila se bom zabavati, čeprav tega nisem občutila že nekaj tednov. Izstopimo iz avta in se namenimo v park. Tole bo še dolg dan, pomislim in zavzdihnem, nato pa si na obraz nadenem svoj najboljši zlagani nasmešek. Spomnim se, kako sem ga uporabljala v šoli, ko je umrla Aisha. Tega niti ni tako dolgo, a zdi se, kot da je od takrat preteklo desetletje. Kje so tisti časi, ko sva se z Aisho v moji sobi tiho pogovarjali o fantih? Ko me je Sam vsako noč objel kot otroka in mi zaželel lahko noč? Tako je, kot nebi nikoli obstajali. Kot bi to bile sanje, ki jih je zdrobila kruta resničnost. Resnica, da so na svetu duhovi, da sem izbranka in da ne morem živeti normalno. Res je kar pravijo. Resnica boli. "Sophie?" zaskrbljeno vpraša Felix. Zane in Xo stojita nekaj metrov naprej in se navdušeno pogovarjata kam bomo šli najprej. "Povedal sem jim, da ne boš hotela iti," se otožno nasmehne. "Ampak Jax je vztrajal. Rekel je, da je to dobra priložnost, da si malo oddahnemo od vsega, da se malo odklopimo od realnosti. Mislim, da bi tako ali tako naredili nekaj takega, če bi imela rojstni dan ali ne." "Oprosti," mi postane nerodno. "Nikar," odkima. "Ne opravičuj se, če ti ni do tega. Veliko si preživela, morda celo več od drugih. Razumljivo je, da ti zdaj ni do zabave. Ampak verjemi, čeprav se zdi, da se nikoli več ne boš zabavala, boš enkrat prebolela. Jaz sem," se nasmehne. "Malo zaradi trme, malo pa zaradi podpore drugih. Predvsem tvoje." Ne vem kaj bi mu odvrnila, zato ostanem tiho. To je zanj dovolj. Sprejem dlan, ki mi jo ponudi in tako se z roko v roki odpraviva k Zaneu in Xo.
Sploh ni tako slabo. Najprej gremo na vlak smrti in to na najhujšega. Všeč mi je, kako mi adrenalin požene kri po žilah. Počutim se tako.. živo. Felix sedi zraven mene in se trdno drži za pas s katerim je privezan. Ustnice ima močno priprte. Xo se Zanea drži kot klop, a v očeh ji sije razburjenje in veselje. Vse nas je strah, najglasneje kriči Zane. "Nikoli več," si mrmra ko izstopimo iz vlakca. "Gremo še enkrat!" vzklikne Xo. "Ne!" hkrati rečeta Felix in Zane in s tem je stvar zaključena. "Gremo v hiš strahov," navdušeno zacvili Xo, ko jo zagleda. "Ne," odkima Felix. "Tam je polno pošasti, za katere je očitno, da so umetne, duhove pa predstavijo kot rjuhe. Hočem reči, resno? Rjuhe? Kot, da ne bi še nikoli videli pravega duha!" "To je zato, ker ga verjetno res niso," se nasmehnem. "Dajte no, gremo na čimveč stvari!" je navdušena Xo, Zane in Felix pa se že ozirata za morebitnim sediščem. Ah, moški. Pogledam Xo, ki se mi zasmili. Res se je veselila, zdaj pa ji bosta Zane in Felix to pokvarila? Res pa je, da sem prepričana, da se tudi onadva rada zabavata. Samo malo ju je treba ogreti. Spomnim se na dan, ko smo z družino prvič obiskali zabaviščni park. Od takrat je minilo že mnogo let, bila sem drugačna. In odločim se, da bom spet taka. Razigrana Sophie, ki sem vedno bila. Dovolim si za en dan pozabiti vse slabe stvari, ki so se zgodile. Naredim to, kar je hotel Jax. Odklopim se.
In to je najboljša odločitev, ki jo sprejmem. "Gremo na prosti pad!" navdušeno vzkliknem in začnem teči proti visoki pripravi, ki se je sicer na smrt bojim, a mi je trenutno vseeno. Čeprav presenečeni, mi sledijo. In tako mine ves dan. Norimo iz ene stvari na drugo. Zanea moramo sicer vleči do raznih vlakov, a na koncu se vedno vda. Dan mine kot bi mignil. Nebo postaja vse bolj rdečkasto, kar dokazuje, da je že večer. S pordelimi lici se nasmiham okolici. Izčrpana sem, a je prijetno. Pogledam si še ostale. Xo je še vedno polna energije. Gleda okoli sebe, z namenom, da nebi nič izpustila. To je zanjo očitno zelo pomemben dan. Zane je kot vedno dobre volje, le da mu tokrat v očeh sveti iskrica ponosa, saj je premagal svoj strah in odpor, ki ga je čutil do adrenalinskih vlakov. Felix pa.. No, vsaj on je ohranil resni izraz na obrazu. Ampak mene ne bo pretental. Dobro vem, da se je noro zabaval, enkrat ali dvakrat sem celo ujela širok nasmeh na njegovem obrazu. Toda ne, on bo to vztrajno skrival. Tudi prav. "Gremo še enkrat na tisti vlakec!" naenkrat vzklikne Xo. Z veseljem bi jo pospremila, pa se mi ne ljubi. Ko je že hočem prijazno zavrniti, pa se oglasi Zane: "Ja! Pojdimo!" Tile vlakci so mu stopili v glavo. "Ne," zagodrnja Felix. "Utrujen sem, sami pojdite." "Ne boš tukaj sam," odkimam. Kaj morem, tudi meni se ne ljubi. Če dobim izgovor, da ne grem, potem ne grem. "Bom počakala s tabo." "Prav," prikima. Majhen nasmešek, ki mu zasveti čez obraz mi ne uide. Ozrem se za Xo in Zaneom, ki navdušeno odskakljata k vlaku. "Kako sta navdušena," se nasmehnem in pogledam Felixa. "Felix?" pokličem, ko ga ne opazim nikjer v bližini. Izginil je. Samo malo sem se obrnila stran od njega, zdaj ga pa ni. "Felix?!" še enkrat vprašam. Tokrat rahlo panično. Kaj, če se mu je kaj zgodilo? "Bu," se oglasi izza mojega hrbta in se nasmiha. "Kaj za?" se začudim. "Kje si bil?" "Zapri oči," ignorira moje vprašanje. "Zakaj?" se pozanimam. "Samo zapri jih." "No, prav." Zaprem oči, Felix pa mi v roke potisne nekaj puhastega. "Sedaj jih pa odpri," reče z veselim glasom. Ubogam ga in si ogledam mehki predmet, ki ga držim v rokah. Plišasta igračka.
http://4.bp.blogspot.com/-5VZawZndWiU/UHcr8O2BX5I/AAAAAAAAA2E/v3-DaSnICd4/s1600/cute-toys-fb-timeline-cover.jpg
"Oh, kako je ljubek," se raznežim in si mehki pliš podrgnem ob lice. Še enkrat si pogledam rožnato živalico, nato pa Felixu pritisnem poljub na lice. "Tole sem čakal," se nasmehne in mi poljub vrne. "Te lahko nekaj vprašam?" se odmakne od njega, igračko pa si stiskam k prsim kot majhen otrok. "Veš da." "Zakaj si zdaj, ko sva sama tako drugačen? Prejle je bilo videti, kot da ti je grozno dolgčas, zdaj pa si tako dobre volje. Zakaj nisi srečen, ko so zraven še drugi?" "Ne gre za to, da nisem srečen," odkima. "Samo.. Kadar sem s tabo, si več dovolim. Manj se imam pod kontrolo. Če sem s tabo, sem lahko jaz, ko sem z drugimi, pa imam v glavi, da moram ostati resen, saj je tudi situacija v kateri smo resna." "Mi lahko nekaj obljubiš," ga pogledam v oči. Tole bi znalo popolnoma pokvariti najin odnos, a morda bo pa le uspelo. "Si lahko prosim, vedno takšen? Sproščen in vesel? Tudi, ko so drugi zraven? Se lahko veseliš življenja in ga uživaš dokler ga lahko? Se lahko nehaš oblačiti v črno, si odstraniš ta piercing in lase odmakneš iz oči? Bi lahko to storil, zame?" Felix me pogleda. Opazim, da je malo zgrožen, ker sem ga to vprašala, nikakor pa ni jezen. To je dobro. "Mogoče," se zamisli, v glasu pa zaznam kanček trpljenja. "Mogoče bi lahko.." Utihne, si iz ustnice odpne piercing in ga vrže proč od sebe. Strese s precej dolgimi lasmi, tako da mu le še delno prekrivajo desno oko, nato pa se nasmehne. Nasmeh je le delno iskren, v njem je malo nejevere, nejevere, da je to res naredil. "Ničesar ne obljubim," se zresni. "Ampak, vem, da bi bilo zame dobro, da pozabim preteklost in se osredotočim na sedanjost. Lahko ti obljubim, da se bom trudil." "In to je vse kar hočem od tebe," se nasmehnem in mu pritisnem dolg poljub. "Ehm," se odhrka Zane, ki s Xo stoji nekaj metrov od naju. "Tole sva vama prinesla," se nasmehne in vsakemu poda sladoled. Na Felixovem sedi užitna figurica smrkca. Odpre usta, da bi nekaj pripomnil, nato pa me za trenutek pogleda in jih spet zapre. "Hvala Zane," se na koncu nasmehni in se z vedrimi koraki odpravi proti izhodu, mi pa moramo skoraj teči za njim. "Sophie," me pokliče Zane. "Tole bo morda čudo vprašanje, ampak si mu morda po nesreči pojedla piercing?" se pozanima in me resno pogleda, jaz pa planem v smeh. "Ne," mu zatrdim, nato pa tišje dodam. "Ampak mislim, da se Felixu obrača na bolje." Zane ne reče ničesar, samo nasmehne se mi, nato pa se skupaj odpraviva k avtu. Do ušes nasmejani se posedemo v Mustanga. "Tako," zavzdihne Felix, ko prižge motor. "Ste pripravljeni na resničnost?"
10. julij 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani