Sedimo okoli mize in večerjamo. Tokrat ne jemo hrane iz McDonaldsa, ampak nam je Xo nekaj skuhala. Čeprav se sliši sebično, sem precej boljše volje, odkar sem izvedela, da nisem edina, ki je trpela. Če dobro pomislim, so verjetno vsi šli čez nekaj podobnega. Upam, da bo v prihodnje boljše. "Lahko dobim še?" že tretjič vpraša Zane. Presneto, kakšen apetit ima. Felix zavije z očmi, Xo pa iz posode izpraska še zadnje ostanke. "Hej," se veselo oglasi Zane. "Razmišlal sem. Zdi se mi, da bi se glede na to, da bomo skupaj še kar nekaj časa, morali bolje spoznati. Imejmo spoznavni večer." Felix naveličano zavzdihne in pogleda Jaxa. Očitno bo on odločil. "Super ideja," reče naposled. "Felix, začni." Ta zapre oči in nekaj časa čaka. Zdi se kot bi hotel reči: "Obkrožen sem z idioti." Nato pove: "Sem Felix Ash Keating, star sem devetnajst let, skoraj dvajset in sem izbranec. Preden sem spoznal svet duhov in sem postal jasnoviden, sem imel pretežno dolgočasno življenje." Huh, zanimivo. Očitno ostali ne vedo ničesar o njegovem očimu. "Zdaj pa jaz!" navdušeno vzklikne Zane. "Sem Zane Ryder, star sem dvaindvajset let, moja najljubša barva je modra, rad imam pse in včasih sem živel v nekem velemestu, pa sem pri devetnajstih pustil študij in se odpravil raziskovat duhove. Po naravi sem radoveden. Med raziskovanjem sem po naključju spoznal Jaxa." konča z širokim nasmeškom. "Eem.." v zadregi začnem. "Duhove si začel raziskovati iz radovednosti? Si zapustil družino?" upam, da vprašanje ne zveni nesramno, a moje skrbi so odveč, saj mi z istim sijočim nasmehom odgovori: "Pravzaprav sem odrasel na ulici. Družine nisem nikoli imel. Do zdaj." "Xo, nadaljuješ?" poprosi Jax. Xo se ponosno vzravna na stolu. "Rodila sem se pred enaindvajsetimi leti, v premožni kitajski družini, z imenom Xochiti Wáng. Dolgo sem bila edinka, a potem sem dobila bratca. Mama je umrla pri porodu, očeta pa je bolezen zdelala že prej. Tako sem ga vzgajala jaz. Imela sva lepo življenje, dokler ni prišel nek zli duh in vse uničil. Veš, zlobni duhovi ubijajo iz zabave. Tako mi je ubil bratca pred mojimi očmi. Primer je prišel raziskovat Jax, postavljal mi je zavita vprašanja, da bi mu povedala stvari, ne da bi izvedela za duhove, a mu ni uspelo. Tako dolgo sem silila vanj, dokler mi ni povedal, da obstajajo. Od takrat naprej mu pomagam loviti duhove, da se kaj takega ne bi zgodilo nobeni družini več." konča svojo pripoved. Sprašujem se, kako je lahko po vsem tem ostala tako vesela. "No, zdaj sem pa na vrst jez," se nasmehne Jax. "Sem Jaxon Carey, star sem osemindvajset let. Ne bom vas obremenjeval s tem, kako sem spoznal svet duhov. Naj vam le povem, da mi življenje ni bilo ravno z rožicami poslano in da sem se vse kar vem o duhovih, naučil sam, saj nisem imel nikogar, da bi me vodil in bi mi pomagal. Lahko pa vam povem zakaj sem vas zbral skupaj. Xo, k sebi te nisem vzel zato, ker si toliko tečnarila ampak zato, ker sem videl, da res hočeš pomagati in imaš dobro srce." Xo zardi in se v zadregi nasmehne, Jax pa nadaljuje: "Res je da Zane veliko preveč govori,.." Felixu se na obraz prikrade nesramen nasmešek "..a v težkih situacijah se dobro znajde." "Hvala Jax, počaščen sem," z narejeno uradnim glasom reče Zane in se rahlo prikloni. "Felix pa je, roko na srce, slab govorec, ampak poleg tega, da je jasnovidni izbranec, je tudi dober pretepač. Takoj se naučil osnov borilnih veščin." Felix ne reče ničesar, ampak samo zardi. Jax se ne meni zato, se obrne k meni in vpraša: "No Sophie, kaj nam boš pa ti povedala o sebi?" "Ee.. Sem Sophie Reads, stara sem sedemnajst let imam.. imela sem brata dvojčka Sama in še imam mlajšega bratca Stevena. Odraščala sem skupaj z mojo najboljšo prijateljico Aisho, ki mi jo je ubil duh. Sem izbranka, a ne vem kakšne moči imam," zaključim svojo skromno pripoved. "Glede tega ne skrbi, prepričan sem, da bomo kmalu ugotovili," se spodbudno nasmehne Jax. "Ampak prvo kot prvo: Naučiti se moraš braniti samo sebe. Upam, da za borilne veščine tako dovzetna kot Felix, učiti Zanea je bil pravi pekel." "Hej," užaljeno vzklikne Zane, Felix pa se privoščljivo nasmehne. "No, kakorkoli, kdo jo bo učil?" vpraša. "Jaz jo bom!" hkrati vzklikneta Zane in Felix, nato pa se spogledata in že odpreta usta, ko Jax dvigne roko in s tem ustavi prepir, še preden se začne. "Če dobro pomislim, se bo največ naučila, če jo bom treniral jaz." "Super," veselo rečem. "Kdaj začneva?" "Že jutri."
26. junij 2013
NEEXT!!
26. junij 2013
u142004
u142004
Next!!!!!!!!!!!!
26. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
26. junij 2013
Jutro se začne zelo živahno. To je prvi dan, ko se zbudim kot lovka na duhove in priznam, misel na pobijanje teh gnusnih bitij mi je zelo privlačna. Takoj, ko se vsa skuštrana vstanem iz postelje, Jax skliče sestanek. "Lažno ime boš potrebovala Sophie," mi pove. "Vsi ga imamo. Felix je Nate Summers, Zane je Robert Reid, Xo je Mary Heathway in jaz sem David Cooper. Kakšno ime si boš pa ti izbrala?" vpraša in čaka na odgovor. Naenkrat mi vsa dobra imena, ki sem jih kadarkoli slišala izputijo iz glave. "Eee, mi nebi vi izbrali imena?" se pozanimam. "Faith," takoj odgovori Felix. "Faith Diamond," se nasmehne. "To ti pristaja." Zardim in ga z narejeno jezo vprašam, če bi mi lahko izbral še bolj punčkasto ime. "Faith Diamond torej," prikima Jax, si ga zapiše na list in list poda Felixu. "Priskrbi osebno in zdravstveno kartico, pa še vozniški izpit," mu naroči, Felix pa prikima. Nameni se proti vratom, nato pa se zgroženo obrne. "Jax," šokirano reče "prosim reci, da moj avto ni ostal na drugem koncu države!" "Ah, presneto!" se Jax udari po čelu. "Pozabil sem. Zane, pokliči Jacka in mu naroči naj pripelje Mustanga. Na parkirišču pred motelom je. Zdi se mi, da se Jack nahaja nekje v tistih koncih. In če bo kaj sitnaril, ga spomni, da sem mu lani rešil rit." "Ja, šefe!" salutira Zane, trenutek kasneje pa že drži telefon. "Felix, peš boš moral, Impalo rabiva Sophie in jaz." Nato se obrne k Xo. "Išči znamenja Dæmoniuma, daleč ni mogel priti. Išči sumljive umore, poročila o duhovih, nenaden padec temperature v določenem mestu.. Ah, pa saj veš. Vsi veste kaj so vaše naloge?" Trojica mladih lovcev prikima. "Odlično. Pridi Sophie, greva." Navdušena mu sledim v avto. Kmalu me bo naučil, kako se duhovom izpraši zadnjico. "Kam greva?" ga vprašam. "V telovadnico seveda," mi odgovori. Vožnja do tja je vse prej kot dolgočasna. "Se spomniš dneva, ko smo pretrgali vez med tabo in Aisho?" me je vprašal. "Seveda," rahlo otožno odvrnem. "Nekaj si zaklinjal v latinščini." "Tako je. No to je bilo zaklinjanje za trganje vezi, poznamo pa še zaklinjanje za pregon zlih duhov. S tem ga pošlješ na drugo stran, oziroma v njihovem primeru v pekel. To zaklinjanje se boš morala naučiti na pamet, saj je ključnega pomena za izgon." "Pa je duha mogoče ubiti?" "Hm, dobro vprašanje. Sam ne poznam načina, a med lovci krožijo zgodbe o tem, da ima eden izmed izbrancev moč ubijati nadnaravna bitja, ampak te zgodbe nimajo nobene podlage zato jim ne verjamem." "Hej, Jax, misliš, da sem tudi jaz jasnovidna?" ga vprašam. "Kako si prišla do te ideje?" "No, imela sem vizijo o vas, preden sem vas spoznala." "Močno dvomim, da si jasnovidna. Vsak izbranec ima drugačne sposobnosti, ne verjamem, da bi dva imela isto." "Oh," razočarano odvrnem. "Sophie, ne skrbi. Prepričan sem, da bomo kmalu odkrili tvoje talente. "Pa tretji izbranec? Kako ga bomo našli?" "Obstajajo določeni znaki. Eden teh je, da isti osebi umre več njej dragih ljudi. Duhovi zelo redko preganjajo le eno osebo. Pri tebi je bilo tako. Umrli sta ti dve prijateljici in kasneje še brat. Žal nisem pravočasno opazil, da si izbranka. Pravzaprav sploh nisem. Felix je dobil vizijo o tebi." "Ampak zakaj? Se vam ni zdelo nič sumljivo, da sta mi umrli kar dve ljubljeni osebi?" "Zmedel nas je način smrti. Dæmoniumove žrtve umrejo bolj krvave smrti. Takrat še nismo vedeli, da sodeluje z drugimi duhovi. Sklepam, da je Aisho in Evelyn ubil isti duh, na Sama pa se je spravil sam Dæmonium." "Aha," otožno rečem, Jax pa se zgrozi. "Joj, oprosti, nisem hotel. Pozabil sem, da je šele dva dneva odkar.." "Ne, saj je vredu. Veš, včeraj sem govorila s Felixom. Zdaj se počutim veliko bolje." "Zanimiv fant je tale Felix. Ti je povedal, da mu je Dæmonium ubil dekle?" prikimam. "Ja, meni tudi. Ampak občutek imam, da najhujše stvari skriva pred mano." "Pravi se je oglasil," rečem in ga postrani pogledam. "Haha, prav imaš. Od vseh največ zamolčim jaz. Nočem vas obremenjevati s svojimi problemi. No, kakorkoli. Te še kaj zanima?" "Ja," takoj odvrnem. "Zakaj me boš učil borilnih veščin? Z duhovi se ne da tepsti, ali pač?" "S čisto pravimi duhovi res ne, saj so nekakšne sence, ki se te lahko dotaknejo, ti pa se njih ne moreš. Ampak "duh" je zelo širok pojem. Poznamo več vrst. Običajne zle duhove, demone in fantome." "In kaj je razlika med njimi?" "No, običajne sem ti že opisal, njihovi načini ubijanja pa so glede na druge najbolj nežni. Mislim, da je Aisho in Evelyin ubil običajen zli duh. Nastanejo i z grešnikov, ki imajo na Zemlji še vedno sovražnike. Demoni, so bolj grozni. To pravzaprav niso duhovi, čeprav jih uvrščamo med njih, ampak so nekakšne krvi lačne živali. Živijo v gorah, gozdovih in zapuščenih vaseh. Žrtev običajno raztrgajo in jo požrejo. Ti nastanejo iz morilcev, posiljevalcev, mučiteljev ali kakšne druge golazni. Najhujši pa so fantomi. Ti so včasih videti kot ljudje, včasih pa kot temne sence, odločitev je njihova. Precej karizmatični so. Radi se igrajo s svojo žrtvijo in jo zavajajo. Včasih jo začnejo preganjati leta preden jo dejansko pokončajo. Uživajo v mučenju in trpljenju. Njihove žrtve končajo najbolj krvavo. Najbolj žalostno pa je, da fantomi nastanejo iz psihopatskih serijskih morilcev in jih je presenetljivo veliko." "Kaj pa je Dæmonium?" "Dæmonium, je čisto zlo, brez kančka dobrega. On je poosebljena hudoba in pokvarjenost." pove. "Oh, prispela sva," se razveselim. Tole je bil zelo zanimiv pogovor, a res se veselim učne ure. Vzhičena sem. Z Jaxom izstopiva iz avta in skoraj takoj nama nasproti priteče suhljat moški z ogromnimi očali. "Ste vi gospod Cooper?" vpraša Jaxa. "Da, jaz sem najel telovadnico za dve uri." "Aha," pokima in si nekaj zapiše v beležko. "In vi mlada dama? Ime in priimek prosim." "Soph....ee..Faith Diamond," se hitr popravim, ko ujamem Jaxov pogled. "Aha, aha," spet pokima, očala pa mu poplesujejo na nosu. "Izvolite naprej, držite se ure," naju končno povabi v telovadnico in naju pusti sama. Ko vstopiva se čudim vsem blazinam. Povsod so. Popolnoma prekrivajo tla, stene in strop. "Super, blazine imajo," je navdušen Jax. "Tako te padci ne bodo tako boleli." Kakšni padci? Namiguje, da bom več na tleh kot na nogah? "No za začetek," me zbudi iz razmišljanja "poglejva kaj zmoreš. Napadi me." "Prosim?" presenečeno izbuljim oči. "Saj si slišala, napadi me kakor veš in znaš." Malo počakam, da se prepričam, da misli resno, nato pa sprožim pest. Brez težav mu jo ujame, roko pa mi zavije v policijski prijem. "Au," zajavkam, on pa me v trenutku spusti. "Poskusila si me udariti po obrazu. To bi morda šlo, če bi bila iste velikost, ampak ti si za glavo in pol manjša od mene. Pravzaprav si podpovprečne velikosti, kar je lahko velika ovira ali pa prednost. Definitivno ne moreš računati na udarce v obraz, saj me lahko zadeneš le v brado, kar je dobra poteza, če zadeneš pod pravim kotom, če pa ne, pa tvegaš, da si poškoduješ zapestje. Tudi v trebuh me ne skušaj boksati, ničesar ne boš dosegla. Zelo boleče točke so naprimer vrat, rebra, piščal in predel ledvic. Poskusi še enkrat." In tako sem poizkušala. Prej je imel prav, blazine so bile zelo dobrodošle. Čeprav sem ves čas padala, sem se tudi pobrala in nadaljevala še z večjo vnemo. "Priznam, zelo si vztrajna," se je po uri in pol smejal Jax, jaz pa sem odločena, da mu nasmešek izbrišem iz obraza. Z rekordno hitrostjo stečem k njemu in ga brcnem na drugo stran kolen. Ne boli ga, a pade po tleh kakor je dolg in širok. Ko si opomore od presenečenja se začne naglas smejati. Še sama ležem poleg njega in se nasmiham svojemu uspehu.
26. junij 2013
evo en dooolg next. to je to za danes, nextam jutri
26. junij 2013
u139294
u139294
ok
26. junij 2013
u89740
u89740
waaaww daj nextaj
26. junij 2013
Ko prispeva nazaj v motel, se ne smejim več. Vse me boli. "In kaj si se novega naučila?" se mi zareži Felix, takoj ko vstopiva v sobo. "Da se ni pametno spraviti na Jaxa," mu zagodrnjam nazaj. Mišice me grozno bolijo. "Kje je Jack?" Jax vpraša Zanea. "Prihaja. Nekaj je godrnjal, pa sem ga hitro spametoval. Čez dve uri bo že tukaj," se namrdne Zane. "Odlično," pokima Jax in se obrne k Felixu: "Imaš.." "Ja," ga takoj prekine Felix in mu vrže majhno vrečko, Jax pa jo poda meni. "Tole Sophie, je tvoja nova identiteta. Nate moramo še posebej paziti, po vsej verjetnosti te bo iskala policija." "Policija, ampak zakaj?" se začudim. Felix zavzdihne in prižge televizijo. Takoj zaslišim: "Brat mrtev, sestra pogrešana," nato prestavi program na drugega. "Zaskrbljeni starši za hčerko ponujajo visoke vsote denarja," naslednji program. "Nazadnje je bila videna z moškim, starim okoli dvajset let, za katerega domnevajo, da je tudi morilec." na zaslonu se pojavi Felixova skica. No, vsaj približno. Pogledujem zdaj Felixa, zdaj skico. Na skici je videti kot hladnokrvni morilec, v očeh so mu narisali srhljivo leden izraz, pravi Felix pa ima tople, črne oči. "Saj to je grozno!" vzkliknem. "Če te dobijo.." "Resno?" se začudi Felix. "Iščejo te policija in Dæmonium, tebe pa skrbi zame?" "Seveda me skrbi, v tej godlji si zaradi mene," ga zavrnem. "Takoj ko dobimo avto, se odpravimo," nas obvesti Jax. "Ča ga Jack samo malo opraska.." z grozečim glasom mrmra Felix. "Pa kdo sploh je Jack?" končno vprašam. "Lovec na duhove," pove Zane. "Nismo samo mi štirje, veliko več nas je in mislim, da si Jack zasluži naziv najslabšega," zavzdihne. "Zakaj?" z zanimanjem vprašam. Dvomim, da je slabši lovec od mene. "Zato," jezno reče Jax "ker misli samo nase in na svojo varnost. Lani je prišlo do naključja, da sva raziskovala isti primer. V največji nevarnosti je pobegnil in me pustil samega. Ampak duhovom je všeč, če so njihove žrtve prestrašene. Pustil je mene in se pognal za njim. Še danes ne vem zakaj sem mu pomagal." v tistem v sobo vstopi Xo. Prej sploh nisem opazila, da ne ni bilo. "No?" se Jax obrne k njej. "V drugo državo bomo morali," nam pove. "V centru se dogajajo čudne stvari, tako kot v centru te države. Ničesar več ne razumem." "Hm, gotovo obstaja kakšen vzorec, po katerem se ravna, se zamisli Jax. Centra dveh držav. Nekaj naklepa." Prekine ga trkanje na vrata. Zane gre odpret. Vstopi nek svetlolasi mladenič,
http://images2.fanpop.com/image/photos/13200000/Bradley-James-Photoshoot-HQ-bradley-james-13279691-682-1024.jpg
se takoj obrne k Jaxu in reče: "Jax, zdaj ti nisem pa ničesar več dolžan. Zaradi tebe sem prepotoval pol države!" "Bot si bova, ko bom jaz tako rekel," se namrdne Jax in iztegne roko, v katero mu Jack takoj vrže avtomobilske ključe, nato pa se razgleda po sobi. Pogled se mu ustavi na meni. Po telesu me spreleti srh. "Pa ne da zdaj tudi ugrabljaš?" se začudi. "Jack, odidi, ne potrebujemo te več," ga utiša Jax. "Predvidevam, da ste namenjeni v sosednjo državo?" se Jack ne pusti motiti. "Kaj veš o tem?" ga nerad vpraša Jax. "Vem samo to, da misliš, da sem neumen, ampak jaz sem stokrat pametnejši od tebe Jax. Vem, da Dæmonium nekaj planira. Nekaj velikega, a ne vem še kaj to je." "To vemo tudi sami, teslo," ga zavrne Jax. "Od tebe nimamo nobene koristi, poberi se," ga nažene. "Že prav," prikima Jack in se nasmehne. "Še se bomo videli," nam obljubi, nato pa izgine skozi vrata.
________________________________________________________________________________
Jack se čudno vede...
Je na Jaxovi strani ali ne?
27. junij 2013
ne vem... mogoče ni?...
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
27. junij 2013
Čez deset minut že sedim v Felixovem avtu, na poti v drugo državo. "Sovražim dolge vožnje," si mrmra Felix. "Res meni so pa všeč," se nasmehnem. "Kako ti je lahko všeč več ur sedeti pri miru, v tem zatohlem avtu?" se začudi. "Rada gledam skozi okno in opazujem ljudi na ulicah, ali pa naravo. Vedno je kaj zanimivega. Poleg tega sedim v avtu svojih sanj. Res si srečko, da ga imaš. Če se ti zdi zatohlo, pa preprosto odpri okno." povem in ga zares odprem. "Ne delaj tega," zagodrnja Felix in ga takoj zapre nazaj. "Prehladila se boš," me opozori. "Tak si kot Sam," ga postrani pogledam. "Preveč te skrbi za druge, zase pa nič." "To ni res," zamomlja v odgovor. Še enkrat odprem okno, on pa ga pri priči zapre. "Sophie," obtožujoče vzklikne. "Vidiš," mu rečem. "Za nobeno zabavo nisi." Na moje presenečenje se ne začne pritoževati ampak se nasmehne. "Tega nebi smela reči," me obvesti. "Si dobro pripeta?" "Felix, kaj.." takrat pa pospeši hitrost. Trdo se primem sedeža in ga zgroženo pogledam. "To je zame zabava," se nasmehne in ostro zavije. Zaprem oči in ga poskušam razumeti. Zakaj mu je všeč hitra vožnja? No, če dobro pomislim, je vznemirljivo. Malo adrenalina ne škodi, poleg tega pa mu zaupam. "Vedno sem oboževal avtomobile," mi pove. "Ko vozim hitro, imam občutek, da imam kontrolo nad nečem. Življenja nisem nikoli mogel nadzorovati. Hitri avti so zame nebeški." Nato upočasni. "Hej, mene ne moti, če malo dirkava," se mu nasmehnem. "Ne," reče in me obžalujoče pogleda. "S tabo v avtu ne bom tvegal prometne nesreče."Pa ne, da te skrbi zame?" se mu nasmehne, on pa molči in se zamišljeno zagleda na cesto. "Sophie.." reče tiho. "Misliš, da imamo v tej zgodbi vsi srečen konec?" "kakšno vprašanje je pa to?" "No.. Tudi če premagamo Dæmoniuma, kako se bo končalo za naju? Izbranca sva, Dæmoniumova stvaritev. Misliš, da sva uničena skupaj z njim?" "Jaz.. Ne vem. Oprosti," mu odvrnem, on pa zavzdihne. "Veš, čeprav sem večino časa slabe volje, sem rad živ. Rad imam življenje, rad imam različna čustva, pa čeprav jih ne kažem. Pogrešal bom to," žalostno reče. "Prezgodaj je, da bi razmišljal o tem," rečem in mu položim roko na ramo. "Ko bo pravi čas, bova že izvedela." Felix mi glavo hvaležno nasloni na roko.
27. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
27. junij 2013
NEEEXT
28. junij 2013
"Eno uro počitka," izmučeno reče Zane in se vrže na posteljo. "Saj lahko, ne?" priliznjeno pogled Jaxa. "Zaradi mene," skomigne ta. "Jaz ne bom počival, po mestu grem. Danes imate lahko prosto, tako ali tako bo kmalu večer. Ampak jutri pa na delo, ne smemo izgubljati časa." Ko to pove, odloži svoje stvari in se odpravi ven. "Presneto, tokrat smo dobili zelo majhno motelsko sobo," se pritoži Felix. "Oh, meni je pa všeč," se razveseli Zane. Tako bomo več skupaj. Punce dobijo sobo z ločenimi posteljami, Jax lahko spi na kavču, midva pa v sobi s pogradom. Jaz sem na vrhu!" vzklikne in že ga ni več. "Kar misli si," zagode Felix in mu hitro sledi. Iz sobe se zasliši ropotanje in prerivanje. "Pridi," me navdušeno pokliče Xo "Odnesiva najine stvari v sobo." "Eem, Xo?" se kislo nasmehnem. "Jaz nimam nobenih stvari." Vse imam namreč doma. Nisem bila ravno pripravljena na to, da mi bo zli duh ubil brata, jaz pa bom za svojo varnost morala z lovci na beg. "Oh, saj res," se zamisli, nato pa se ji obraz razvedri. "Gremo nakupovat!" "Nakupovat?" se začudim. "Kako pa boš drugače dobila osnovne stvari?" "No, nisem vedela, da lovci nakupujejo." "Oh, saj ne hodimo pogosto po trgovinah. Le po po najnujnejše, čeprav bi jaz želela drugače.. Ampak zdaj si ti tukaj! Dve dekleti sva, končno bom imela družbo za shoping"" se navdušeno nasmehne. "Kaj pa vem Xo.." "Ah, daj no. Obe potrebujeva razvedrilo. In verjetno nočeš spet hoditi naokoli ve Felixovi majici?" se zahihita, jaz pa zardim. "Tisto je bilo po nesreči!" "Če ti tako praviš.. No, si za?" "No, prav," zavzdihnem. "Ampak hitro moramo biti nazaj." Xo se oči začnejo svetiti od navdušenje. Saj tudi sama rada nakupujem, ampak več kot očitno ne tako zelo kot Xo. Tako na vrata prilepimo listek, da imamo dekliški večer, vzamemo Felixov avto in se odpravimo. "Najprej bova kupili osnovne stvari. Zobno ščetko, krtačo in podobno," me obvesti. "Potem pa se bova lotili nakupovanja oblačil," se nasmehne. In res, takoj ko v naglici nakupimo stvari za osebno higieno, se odpravimo v super market, kjer se zabavamo kot že dolgo ne. Pomeriva vsa oblačila, nekatera za šalo, nekatera za res. Xo ima nekakšno kartico z ogromno vsoto denarja (predvidevam da jo je dobila ilegalno), zato se ne meniva za cene. Obe sva oboroženi z vsaj desetimi vrečkami, ko se odločiva, da greva v zadnjo trgovino. Jaz se takoj zaljubim v preproste kratke hlače in pulover,
http://s2.favim.com/orig/29/big-fashion-girl-outfit-oversize-Favim.com-240915.jpg
Xo pa za izbiro potrebuje več časa. Sedem na stol in čakam, da pomeri obleko. Po nekaj minutah stopi ven, se zavrti na petah in se zahihita.
http://s3.favim.com/orig/39/fashion-girly-outfit-Favim.com-322579.jpg
"Ti je všeč?" me vpraša. "Uau, Xo, super...izgledaš," tiho končam. Za Xo namreč za hip zagledam moškega z zlobnim pogledom. Stresem z glavo in še enkrat pogledam. Ni ga tam. Oh presneto, preganjavica me daje. "Sophie si vredu?" zaskrbi Xo. "Oh, super sem," se zbudim iz razmišljanja. "Malo sem utrujena to je vse," ji zagotovim. "Prav," se nasmehne. "Gremo nazaj." Pri blagajni plačava in že se peljeva proti motelu. Med vožnjo se sproščeno pogovarjava, čeprav imam zelo slab občutek. Ah, ko se bom zbudila, bo vse dobro, si dopovedujem. Ko prispeva v motel, ostali trije ravno večerjajo. Bolj podrobno si jih ogledam in ugotovim, da so vsi trije izmučeni. Jax od raziskovanja, Felix in Zane pa od pričkanja. Zane ima oteklo oko in precej čemeren izraz na obrazu, Felix pa modrico na bradi, a iz oči mu vseeno sveti zmagoslavje. Več kot očitno je kdo je dobil bitko za vrh pograda. "Sta se zabavali?" naju z malce več dobre volje vpraša Zane. "Super je bilo, se mu nasmehne Xo in si naloži hrano na krožnik. "Jax, si kaj odkril?" se pozanimam. "Identično je kot v sosednji državi. Umori, izginotja, kriminal na splošno. Prepričan sem, da obstaja povezava," mi zamišljeno pove. "Jutri nadaljujeva s treningom," me trenutek kasneje obvesti. "Ne smemo več zapravljati časa. In naučiti se boš morala zaklinjanje za pregon zlih duhov." "Ja, zavzdihnem," in jem naprej. Še vedno imam precej slab občutek. Takrat pa se zgodi nekaj čudnega. Felix se zravna na stolu in se s široko odprtimi očmi zagleda vame. Tako se mi vsaj sprva zdi. A kmalu ugotovim, da gleda v prazno. "Kaj je s Felixom?" šokirano vprašam, ko že srhljivo dolgo ne pomežikne, ali se premakne. Jax dvigne pogled in ga z zanimanjem pogleda. "Vizijo ima," mi pove v tistem pa se Felixov pogled že zbistri. "Kaj je?" ga zaskrbljeno vpraša Xo. "Je kdo od lovcev nastradal?" se pozanima Zane. "Dæmonium?" zaskrbi Jaxa. "Jaz.. Ne vem," zmedeno reče Felix. "Nekoga sem videl. Nič se ni zgodilo, samo gledal me je. In ni bil Dæmonium, nekaj drugega je bilo." "Nekaj?" začne zanimati Jaxa. "Skoraj prepričan sem, da ni bil človek. Nekaj v njegovem pogledu..ni bilo človeško. Ne vem zakaj, ampak slab občutek imam." šokirano pove, Xo pa vstane in mu nalije kozarec vode. "Kakšen je bil videti?" vprašam. "Ne spomnim se. Samo za delček sekunde sem ga videl. Pogled so mi privabile oči. No, bolj pogled kot oči. Tako krut pogled je imel.. In ime. Ime ima," se zamisli in pripre oči. "Žal mi je," naposled reče z obžalovanjem na obrazu. "Pozabil sem ime." "Je že vredu, ga pomiri Jax. "V to se bomo poglobili kasneje." Od strahi me tišči v prsih. Ne verjamem, da je to naključje. Jaz vidim moškega, Felix pa ima videnje. Kaj se dogaja. "Danes si nekam zamišljena," se mi nasmehne Xo. "Veliko novega je zate, kajne?" prijazno vpraša. "Pridi, najbolje, da gremo kar spat," reče in vstane. "In vi trije tudi," ukaže trojici fantov. "Ja mama," zagodrnja Zane, a vseeno vstane in se odpravi v sobo, jaz pa se odpravim za Xo. Oblečem se v novo pižamo in ležem na posteljo. Že vožnja me je utrudila, zdaj pa še nakupovanje. Kmalu zaspim. Zbudim se sredi noči, zaradi groznega občutka. Tako me je strah nečesa, da skoraj boli. Tedaj pa opazim nekoga, ki stoji pri Xoini postelji, kateri nad glavo lebdi mesarski nož. Zgroženo pogledam moškega, ki je pri njej. Videti je, kot da na daleč nadzoruje smrtonosno rezilo. Obrne se k meni in me pogleda s srhljivim izrazom v ledenih očeh. Počasi dvigne prst pred usta, nato pa z drugo roko nakaže prerezan vrat. Sporočilo takoj razumem.
"Bodi tiho, sicer bo umrla."
28. junij 2013
omg *_*
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext čimprej!!!!!!!
umiram od radovednosti!!!!!!!!
28. junij 2013
u139294
u139294
next
28. junij 2013
Počasi se vstanem iz postelje in prikimam, da pokažem, da vem kaj hoče povedati. Prst umakne izpred ust in z roko elegantno zamakne proti kuhinji. Nož odlebdi čez vrata, mladenič pa z hladnim, okrutnim glasom šepne: "Ven," nato se stopi v črno senco, ki izpuhti. Po prstih se pomikam po dnevni sobi in kuhinji, saj na kavču spi Jax. Srce mi razbija kot noro. Kdo je to? Kaj je to? Kaj hoče od mene? Po glavi se mi podijo najrazličnejša vprašanja. Počasi prestopim prag stanovanja in z bosimi nogami obstanem na mrzlih tleh. Zunaj je še tema, a mesto je vseeno živo. Slišim glasbo iz diskotek, pa ljudi, ki sproščeno kramljajo. Vsake toliko mimo motela pripelje avto in za vsakega se zdrznem. Stopim malo bolj naprej in se objamem z rokami. Zebe me. Skrivnostnega mladeniča ni od nikoder. To je nesmiselno. Se mi res blede? Odločim se, da se bom odpravila noter. Na mestu se obrnem in z nosom skoraj trčim v srhljivega mladeniča. Ima popolno belo polt, za katero se zdi, da se od beline svetlika, popolno nasprotje pa so vranje črni lasje, ki mu padajo na prav tako črne oči. Če hitro pogledaš, spominjajo na Felixove, ampak Felixove so prijazne, tople in rahlo otožne, njegove pa izražajo samo hudobo in zlo. Na nek način so videti kot črna različica Dæmoniumovih rdečih oči. "Pozdravljena, mlada gospodična," me pozdravi in se posmehljivo prikloni, tako da črn plašč, ki mu sega do kolen, zaplapola okoli njega. "Kdo si?" spravim iz sebe, ko si opomorem od šoka. "Pravijo mi Elias," se predstavi in se nesramno nasmehne. "Pa ti princeska? Kako se imenuje ta lepota?" Mi je pravkar poklonil kompliment? V osnovi je res kompliment, a povedal je pa tako, kot bi mi grozil s smrtjo. "To se te ne tiče," naposled odgovorim. "Oh, kako nesramno. Užalila si me. Morda bi raje videla, da se vrnem k prejšnjem opravilu?" Prebledim. "Ne!" panično šepnem. "Sophie sem." "Sophie." ponovi. "Ime, ki je vredno lepotice kot si ti." Pa kaj mu je? "Eem.. Oprosti, ampak.. Kaj si ti?" ga previdno vprašam in upam, da ga z vprašanjem nisem razjezila. "To," se nasmehne z ledenim nasmeškom "je zelo zanimivo vprašanje, na katerega si odgovor poišči sama." "Am, vredu ampak kaj hočeš od mene?" vprašam, nato pa s strahom dodam: "Te je poslal Dæmonium?" "Ne," mi takoj odgovori. "Ne sprejemam ukazov, če od njih nimam koristi. Kar pa se tiče tvojega prvega vprašanja: Od tebe na želim ničesar." "Zakaj pa si potem tukaj? Zakaj si grozil Xo? In zakaj za vraga si prišel sredi noči?!" "Prvič: Tukaj sem iz čistega užitka, drugič: Zato, ker se mi zdi zabavno gledati tvoj prestrašen izraz, in tretjič: ker vem, da bi me tvoji prijateljčki pogubili takoj, ko bi dobili priložnost, če bi vedeli zame. Računam na to, da jim ne boš omenjala najinega pogovora, če ti je kaj mar za ljubkega svetlolasega fantiča Stevena, ki ima mimogrede identične oči, kot njegova starejša sestra." "Pusti ga pri miru," rečem s sovraštvom v glasu. "In ga tudi bom, če ne boš odprla svojih prikupnih ust." "Kaj hočeš od mene?!" zakričim nanj. "Ničesar, mlada dama. Prav ničesar," mi odgovori, nato pa pripre oči. "Hm, s svojim žametnim glasom si prebudila spečega na kavču," pove, me še enkrat pogleda, nato pa izgine.
28. junij 2013
KAJ mislite, da je Elias?
28. junij 2013
duh??
neeeeext
28. junij 2013
hm... mogoče je fantom (videt je kot človek)

nextej hitr+nova bralka sm
28. junij 2013
►.čσκσ ɢαʟαхч.◄ prav maš
hvala ker bereš
_____________________________________________________________________________
"Hej," me začudeno pozdravi Jax, ki je očitno ravnokar vstal. Lase ima popolnoma zaležane na desno, kar bi se mi sicer zdelo zabavo, ampak zdaj mi ni do smeha. Elias me je čisto prestrašil. "Hej," s praznim glasom odzdravim nazaj. "Si šla na svež zrak?" "Nisem mogla spati. Hej Jax?" se takrat spomnim. "Ja?" "Si lahko izposodim tvoj dnevnik? Zato, da se bom čim več naučila o duhovih," hitro pojasnim. Upam, da tole ni slišati sumljivo. "Sophie, si vredu?" me Jax zaskrbljeno vpraša. "Ja, zakaj me to sprašuješ?" v trenutku odgovorim. Presneto Sophie, ti pa res znaš varovati skrivnosti. Zberi se, za tvojega bratca gre! "No, čisto bleda si in sredi noči stojiš pred pragom.. Ah, pozabi, verjetno si samo domišljam. Dnevnik je v mojem nahrbtniku, ko boš poiskala kar te zanima ga vrni nazaj. In za božjo voljo Sophie, naspi se." "Bom," mu pokimam in stopim v dnevno sobo. Iz nahrbtnika izbrskam knjižico in začnem brskati po njej. Vse je popisana z Jaxovo pisavo. Kmalu mi nek naslov pade v oči. Fantomi. Hmm.. Kaj mi je že Jax povedal o njih? Ah, pa saj tule vse piše. Začnem brati:
_____________________________________________________________________________
FANTOMI
Fantomi od vseh vrst duhov najbolj spominjajo na ljudi, saj so edina vrsta, ki nastane neposredno iz živega človeka. Fantoma lahko ustvari Dæmonium, ali pa drugi fantom. Obstaja več mitov o fantomih, a le nekateri so resnični. Fantomi imajo to sposobnost, da so lahko ljudem vidni, ali pa nevidni. Ko se preobrazijo v duha, lahko potujejo z neverjetno hitrostjo, zato pravimo, da imajo sposobnost teleportacije. Fantomi so po naravi nasilni, ampak ne na isti način kot drugi duhovi. Fantom si svojo žrtev dolgo izbira in ko jo najde, ji sledi do smrti. Fantomi ubijajo krvavo in brez usmiljenja. Mnogokrat pa fantom svoje žrtve sploh ne ubije, ampak jo z njenim dovoljenjem spremeni v fantoma, ali pa jo prepriča v okrutna dejanja. Osebe, za katere vemo, da jih je preganjal fantom so O.J. Simpson, Jack Razparač in podobni serijski morilci. Predvidevamo, da fantom to stanje doseže s tem, ko s svojo izredno karizmo poruši žrtvino duševno stabilnost. Fantomi so ranljivi le v človeški obliki. Poznamo določena zaklinjanja, ki jih zmedejo in preženejo od žrtve, lahko pa jih tudi ujamemo v zvezdno past. Fantomi so načeloma nesmrtni umrejo pa le, če se spreobrnejo.
_____________________________________________________________________________
"Na to pa pri meni nikar ne računaj," se nasmehne Elias, ki sedi poleg mene, jaz pa prestrašeno kriknem. Slišim korake in Jax je že pri meni. Zgroženo ga pogledam, on pa Eliasa sploh ne opazi. "Si vredu?" zadihano vpraša. "Prisegel bi, da si nekaj zakričala." "Ah, ne ne. Jaz eem..." "Vprašaj ga, kaj je zvezdna past," mi predlaga Elias jaz pa ga debelo pogledam. "Ne vidi me," mi pove. "Zdaj ga pa vprašaj," reče in črne oči se mu nevarno zasvetijo. "Jax, kaj je to zvezdna past?" "Veš kaj je pentagram?" Prikimam.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/76/Pentagram.png <----pentagram
"No, to narišemo na tla in če duh stopi na sredino, je ujet. Dober način, da ujameš duha." "Zastarel," ga popravi Elias in s prstom na zrak nariše majhen pentagram. V zraku zalebdi majhna rdeča zvezdica, Elias pa ji zbriše rob. Zvezdica se razpoči. "Samo tole narediš in zvezdne pasti ni več." "Sophie?" se začudi Jax. "Huh?" se zbudim iz sanjarjenja, Elias pa se stopi v črn dim in izgine. "Zakaj si tako zamišljena?" "Oprosti," zavzdihnem. "Ne vem kaj mi je. Najbolje, da se naspim, danes imam trening, kajne? A lahko še malo obdržim tvoj dnevnik?" "Veš da." Hvaležno prikimam, vstanem in grem v mojo in Xoino sobo. Tiho ležem na posteljo, da ne bi zbudila Xo in prelistam naprej. Pogled se mi ustavi na primerih s fantomi, ki jih je Jax reševal. Ne morem se dovol skoncentrirati, da bi zbrano brala, tako preberem le odlomke:
"Sledil mu je od otroštva," "Zaradi fantoma je pristala na psihiatriji," "Ta fantom je preganjal celo generacijo po ženski strani. Babico, hčer in sedaj še vnukinjo..." "Prišel sem prepozno, razjezil sem fantoma in ta ji je ubil sestro.." Mrzlično brskam naprej in si preberem še več takšnih zgodb. Nato pa zagledam nekaj, kar me takoj pritegne k branju.
_____________________________________________________________________________
LEGENDA O PRVEM FANTOMU
Pravijo, ne vem koliko je v tem resnice, da je prvi fantom nastal iz dobrega človeka, iz Luxuve stvaritve. Dæmonium mu je iztrgal dobro srce in ga zamenjal s kamnom, a sam menim, da je slednja trditev zgolj simbolična. Če je ta legenda resnična, potem je Dæmonium najverjetneje le uporabil svoje moči in človeku odvzel čustva. Sicer pa še nikoli nisem naletel na tega fantoma, če slučajno zares obstaja. Nekajkrat je omenjen tudi v celotni zgodbi o Luxu in Dæmoniumu. Ta fantom naj bi imel pomembno vlogo v poslednji bitki. Od njega bo odvisno, katera stran bo zmagala.
_____________________________________________________________________________
"Dobro jutro," pozdravi Xo in se pretegne. "Kaj pa počneš?" "Nič," ji odgovorim in zaprem dnevnik. "Nič pomembnega."
28. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
28. junij 2013
NEEEXT
28. junij 2013
"Vso noč si se premetaval po postelj!" Zane obtoži Felixa. "Pa kaj potem. Če ti kaj ne paše, spi na tleh!" mu vrne ta. "Lačen sem," zamenja temo Zane. "Koliko si star?" zavzdihne Jax. "Si ne znaš sam pripravit zajtrka?" Zane trmasto prekriža roke in sede na kavč. "Prav, bom pa lačen. In ko me bo od lakote pobralo, boš kriv ti, Jax," ga obtoži, ta pa le naveličano odkima. "Bom jaz pripravila zajtrk," se naposled ponudim. "Samo v trgovino bom skočila, po sestavine." "Prav," pokima Jax in mi vrže denarnico. "Pa čim prej se vrni." Pokimam in grem. V trenutku ko stopim skozi vrata, pričakujem Eliasa, a ta se ne pojavi. "Hvala bogu, vsaj malo miru," se nasmehnem. "Ne sklepaj prehitro," se oglasi izza mojega hrbta. "Kaj bo gospodična pripravila za zajtrk?" se pozanima. "kaj te pa briga," zavzdihnem. "Oh, obožujem različne izraze ne tvojem obrazu. Žalost, bolečina,.. in trenutno razdraženost." "Te lahko nekaj vprašam?" rečem in gledam naprej pred sabo in skušam čim manj premikati ustnice. Drugi ljudje ga ne vidijo, zato moram biti pazljiva. "Seveda, na dan z besedo," se zlobno nasmehne. "Če te ni poslal Dæmonium, zakaj si potem tukaj? In ali niste fantomi pod Dæmoniumovim vplivom?" "Tukaj sem," zavzdihne "in to ti govorim že tretjič, iz čistega užitka. Tvoja avra me je pritegnila. Veš, fantomi ne sledimo kar vsakemu. Človek mora biti pravi, nekateri fantomi v celem obstoju srečajo le enega pravega človeka. In ne, pod nikogaršnjim nadzorom nisem, razmišljati znam se svojo glavo, saj sem inteligentno bitje. Zdaj pa zavij levo." "Kaj? Ampak levo je slepa ulica, trgovina je pa desno." "Zavij levo," mi ukaže in me predre z ledenim pogledom, da se zdrznem, njemu pa se usta ukrivijo v hudoben nasmešek. "Pa ne, da si pozabila?" me vpraša, ko ostanem na mestu. "Si pozabila na malega Stevena?" Zaprem oči in se zberem. Srčni utrip se mi spet pospeši. Proti svoji volji zavijem levo. Prispem v ulico, nabito z brezdomci. Povsod so. Pazim kaj stopim in skoraj podrem skromno bivališče iz kartona. "Prosim, gospa, prosim," slišim od povsod. Vzamem nekaj denarja in ga dam majhni punčki, ki me cuka za rokav. "Tukaj," se nato zlobno zareži Elias "si pa jaz dobim zajtrk." "Kaj?" začudeno vprašam, a tega v gneči nihče ne opazi. "Fantomi jeste?" "Seveda, od nečesa moramo živeti. Dvomim,da to kdo ve, a ker vem, da želiš o nas čimveč izvedeti, ti bom pokazal." Nato stopi do neke ženske, ki spi na tleh. Počepne k njej in se ji z roko dotakne čela. Med dlanjo in čelom se pojavi nekakšna bela svetloba, Eliasu pa oči belo zasvetijo. To traja nekaj sekund, ženskin mirni spanec pa se spremeni v nočno moro. Začne se premetavati in momljati. Nato pa luč ugasne, Eliasove oči pa so zopet črne. "Kaj za..?" šokirano izjavim. "Kaj si ji naredil?!" "Spomini," se zlobno nasmehne. Čakam na razlago, a je ne dobim. "Kakšni spomini? Elias, če si ji kaj storil.." "Ne tečnari in ne pozabi, da sem tukaj jaz glavni. Fantomi se hranimo s spomini. Z lepimi spomini. Če ne dobimo spominov, umremo." Torej.. Si ji vzel dobre spomine, slabe pa pustil. Zakaj ravno njej? Zakaj ne meni?" "Zato, ker je prodreti v njeno glavo mala malica, v tvojo pa izziv. Ampak fantomi smo vztrajni, ne odnehamo. Razumeš? Zato si izberemo določenega človeka, nekoga, ki je močna oseba. Leta in leta mu počasi, a vztrajno jemljemo spomine, dokler ne ostanejo le najgrši, najtemnejši. Fantomi nikogar ne prepričamo v slabe stvari, ljudje jih, ko nimajo več spominov delajo sami. Takrat je naše poslanstvo končano. Človeka lahko še naprej opazujemo in se zabavamo, lahko pa se ga usmilimo in pokončamo." "Zakaj mi to govoriš? Saj veš, da lahko povem Jaxu!" "To to govorim zato," reče z nevarno tihim glasom "da boš vedela kaj se ti bo zgodilo, če me boš izdala. Pa ne samo tebi. Našel bom vsako osebo z katero si kdaj govorila in ji vzel spomin. Jasno?" nato izgine.
29. junij 2013
u139294
u139294
next
29. junij 2013
u89740
u89740
next
29. junij 2013
"Jax, to je že trapasto," mu povem, ko ga že šestič zaporedoma vržem po tleh, medtem ko ponavljam zaklinjanje za pregon duhov. V nekaj tednih sem občutno napredovala. Veliko močnejša sem, pa ne samo fizično, a z Jaxom še vedno hodiva po telovadnicah namesto, da bi stopili v akcijo in se znebili nekaj duhov. "Sophie," se nasmehne Jax, medtem ko se pobira iz tal "obstaja pomembno pravilo: Vedno se prepričaj, da je nasprotnik res onesposobljen!" Nepripravljeno me je prijel in vrgel čez ramo, da sem boleče pristala na tleh. "Oh, kakšna škoda. Modrice na tako lepi koži," se oglasil Elias, ki se je ravnokar pojavil. Dovolj ga imam, nobene zasebnosti nimam. Ignoriram njega in se obrnem k Jaxu. "Daj no, to ni bilo pravično. Prepričana sem, da sem pripravljena na dejanski lov." "Mogoče si," se strinja Jax "ampak bolje, da še malo počakamo. Res pa je, da si pripravljena na novega učitelja." "Kaj?" se začudim. "Me ne boš več treniral?" "Treningi ti tako ali tako ne koristijo," modruje Elias. "Z duhovi se ne moreš tepsti. No, s fantomi se lahko, a ti to toplo odsvetujem." Namrščim se, a še naprej gledam Jaxa, ki nadaljuje: "Učenci so včasih boljši od učiteljev, kar definitivno velja za Felixa. K duhovom te bom poslal, ko se bo on strinjal s tem. Zdaj pa nadaljujva. Naveličano zavzdihnem in se podam v ponoven napad.
"Kako ti gre Sophie?" me pri kosilu vpraša Zane, medtem ko si v usta skuša stlačiti kar največ hamburgerja. Ja, spet jemo McDonaldsovo hrano. Nihče ni imel časa česa skuhati. "Super," mu odvrnem. "Slabše kot tebi ji že ne more iti," se zareži Felix, a nasmešek mu skoraj v trenutku izgine iz obraza. Zazre se predse in obmiruje. "Vizija," šepne Xo. "Jasnoviden je?" se začudi Elias, ki mi spet diha za ovratnik. Kako to, da ne ve tega? Mar fantomom niso razkrili identitete izbrancev? Felix zmedeno zamežika in se prime za čelo. Zapre oči in se mršči. "Kaj je bilo?" vprašam. "Pravzaprav nič. Ničesar nisem videl. Samo nekakšno svarilo sem čutil. Nekaj slabega se bo zgodilo." "Kdaj?" takoj vpraša Jax. "Res ne vem," Felix zmaje z glavo. "Nekaj je narobe, to je vse kar sem videl. Skoraj bi zagledal osebo, pa je nekaj zmotilo vizijo." Pripre oči in globoko vdihne. "Dæmonium," izdavi. "Spet se igra z mano. Tokrat mi je preprečil, da bi videl celo sliko. Žal mi je." V tistem zazvoni Jaxov telefon. "Ja," se malenkost nejevoljno oglasi. "Jack," zagodrnja. "Kaj praviš? Ne nimamo časa." Le o čem se pogovarjata?" "Kaj misliš s tem? Kako si lahko odšel? Jack?! Ah, prav, ampak to je zadnjič, da skrbimo za tvoje posle." Odloži telefon in me pogleda. "No Sophie," reče. "Zdi se mi, da smo ti našli prvega duha." "Kaj? Ampak kaj pa trening? Nisi rekel.." "Pomagal ti bom. Nikakor te ne bom pustil, da boš primer rešila sama. Čeprav ne dvomim, da si sposobna, si konec koncev le izbranka, paziti moramo nate." "Kaj si?" Se zgrozi Elias. Ignoriram ga. "Za kakšnega duha gre?" "Običajnega. Jack se je spravil raziskovat primer, a ker ni neposredno povezan z Dæmoniumom, se mu zdi dolgočasen, zato ga je pustil." "Aha in kdaj ga bom začela raziskovati?" "Jutri, ali pa pojutrišnjem. Zbrati je treba čim več podatkov." "Prav," prikimam in se spravim nazaj jest. "Odidi od mize," mi ukaže Elias. "Takoj si najdi izgovor in odidi od mize!" jezno reče, ko ga ne ubogam takoj. "Na stranišče moram," povem ostalim in vstanem. Zaklenem se v kopalnico in se obrnem k Eliasu. "Popravi me, če se motim," reče z nevarno hladnim glasom "ampak ali niso izbranci na Dæmoniumovi strani?" "Tudi jaz imam svojo glavo," ga zavrnem. "Jaz sem na Luxovi strani." "Na Luxovi?" se namršči. "Kje pa je Lux?" vpraša z ledenim sovraštvom v glasu. "Ko ga najbolj potrebuješ, ti obrne hrbet." "Kaj pa ti veš o Luxu?" ga začudeno vprašam. "Kako sploh veš,da obstaja?" "Oh, obstaja, obstaja. In ni tako dober kot vsi pravite, da je." "Elias.." se začudim. "Na čigavi pa sploh si?" "Na nikogaršnji. Oba sovražim," tiho pove in izgine. Le kakšne zamere goji do Dæmoniuma in Luxa?
30. junij 2013
neext
30. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
30. junij 2013
"Emma Allison, 26 let, stanujoča na Hudsonovi ulici 23a, zadnijh nekaj mesecev jo preganja duh," ponovim za Jaxom. "Tako je," mi prikima. "Ker gre za običajnega zla duha, bo navadno zaklinjanje dovolj, ampak vseeno pazi." Prikimam in se obrnem k Felixu, ki me bo pri mojem prvem primeru spremljal. "Greva?" "Vsekakor." "Tole bo še zanimivo," se zareži Elias in izgine. Ne mara vožnje z avtomobilom. S Felixom sedeva v Mustanga in že sva na poti. "Nič ne skrbi," se mi nasmehne. "Tole bo mala malica. Priklicati je treba duha in se ga znebiti. Bolj preprosto ne bi moglo biti." "Vem," se mu nasmehnem. "Ampak vseeno sem živčna. Kakšen je bil pa tvoj prvi primer?" "No, če ignorirava moj sramotni poskus pregona duha, ki je želel ubiti Jaxa, je bil moj prvi primer s fantomom. Presneto težko jih je najti, poleg tega pa ne morejo umreti. Vse kar sem storil je, da sem uporabil nekakšno zaklinjanje, ki ga je zmedlo in ga odvedlo stran od žrtve. Čeprav si je po vsej verjetnosti poiskal novo. Škoda ker je najnevarnejša vrsta nesmrtna." "prepričana sem, da obstaja nekaj kar jih ubije." počasi rečem. "Na kaj namiguješ?" se začudi Felix. "Ja, na kaj namiguješ?" se strinja Elias, ki se pojavi na zadnjem sedežu. "Pazi na jezik, da ne boš ostala brez njega," mi zagrozi in me ledeno pogleda. "Kam pa si se zagledala?" se začudi Felix in pogleda na zadnji sedež. Zazre se naravnost v Eliasa, a ga ne vidi. "Veš, se zamisli Elias "morda se res ne bi smel spravljati na tvojega bratca. Komu pa je pomemben, razen tebi? Morda bi moral uporabljati drugačne grožnje. Vedi, da čeprav nimam najboljšega odnosa z Dæmoniumom, bi me ta sprejel odprtih rok. Še posebej, če bi mu prinesel darilo," zlobno pogleda Felixa. Grdo ga pogledam in mu s pogledom sporočam, naj raje ne poskuša. Felix se obrne nazaj na cesto in zamišljeno gleda predse. "Kaj je? ga vprašam. "Verjetno nič, a prisegel bi, da nekaj čutim. Nekakšno bitje. In to vsakič kadar sem s tabo. Bi mi rada kaj povedala?" Je ugotovil? O, ne. Kaj bo naredil Elias? Čakam na njegov nasvet, a ostane sumljivo tiho. Očitno si moram sama izmisliti izgovor. "Ne, vse je vredu," se mu nasmehnem. "Morda pa se čudno počutiš zato, ker sem izbranka?" "Hm, pravi imaš," prikima Felix in napetost v avtu hvala bogu popusti. "Tako, tukaj sva." naposled pove in parkira. "Ne pozabi, da sem tukaj samo za vsak primer. Delati moraš sama." "Velja." Stopiva, popravek, stopimo proti vratom in pozvonimo. "Kdo je?" se zasliši iz druge strani vrat. "Sem Faith Diamond, s svojim sodelavcem Natom Summersom. Lovca na duhove sva," ji povem. Jax pravi, da jo je Jack že seznanil s tem. "Oh, vstopita, vstopita." Odpre nama vrata. Zazrem se v njene utrujene, prestrašene oči. Premeri naju s pogledom. Za hip se mi zdi, da se zazre v Eliasa, a to si le domišljam. Hitro si pogledam razdejanje v hiši. Vse je prevrnjeno, pred vrati pa je raztrošena morska sol. "Sol," zaničljivo prhne Elias in jo pazljivo prestopi. "Sol boli," mi razloži, ko mi uide nasmešek. "In naj ti bo jasno, da me raje ne preizkušaj s soljo, saj bi se lahko žalostno končalo." Nasmeh mi zbledi iz obraza. Namrščeno sledim Felixu in Emmi v dnevno sobo. "Kakšne vrste duh vas preganja?" vpraša Felix. "Jih poznamo več vrst?" se začudi Emma. "Seveda," ji prikimam. "Glavne tri so duh, demon in fantom. Tukaj je jasno, da gre za duha ampak tudi teh poznamo več vrst. Kaj vam je povedal Jack?" "Oh, prav ničesar. Na kratko se je ustavil, postavil par vprašanj, mi povedal za duhove in odšel." "Prasec.." zamrmra Felix, jaz pa ga grdo pogledam. "Hm, ni problema," se nasmehnem Emmi. "Povejte prosim, kako se duh obnaša? Kaj počne, ali se vam kdaj prikaže?" "No, rad razbija. Kadar je tukaj razbija. In včasih se smeje. Bolj hihita kot smeje. Nisem ga še videla, ampak vem, da ima nekaj proti meni. Včasih mi meče stvari na glavo." "In koliko časa to traja?" "Pet mesecev. Odkar sem se vselila v to stanovanje." "Primer je povsem jasen," se ji nasmehnem. "V hiši imate poltergeista. To je duh, ki rad razgraja in se ima za zabavnega. Žrtev ne ubije, ampak se iz njih norčuje. Ne skrbite, pregnala ga bom takoj ko se pojavi." Emma mi hvaležno pokima in se še sama pogumno nasmehne. "Hvala." "Nekaj ni vredu," je skeptičen Elias. "Vse skupaj je prelahko. Nobenega smisla nima." Verjetno je prišel samo zato, da bi videl, kako ne znam rešiti primera, zdaj pa je razočaran, ker mi gre tako dobro. "Sem ti rekel, da bo mala malica," se prijazno nasmehne Felix. "Ne morem verjeti, da je Jack tako neumen, da ni mogel sam rešiti primera." "Sophie, nekaj je narobe," še naprej sitnari Elias. Ja, on je narobe. Zakaj me ne pusti pri miru? Emma naenkrat vstane in se odpravi proti kuhinji. "Pripravila vam bom kavo," se prijazno nasmehne in izgine skozi vrata. "Kako prijazno od nje," se nasmehne Felix, Elias pa skoči pokonci. "Si slišala kaj je rekla?!" ogorčeno šepne. "Pripravila vam bom kavo. VAM. Vidi me. To je fantom!" Zgroženo ga pogledam, ne vem kaj naj naredim. Felix še naprej sproščeno sedi, jaz pa bom vsak čas doživela srčni napad. "Sophie!" zdaj glasno reče Elias. "Odidi, to je past!" Kratko odkimam. Seveda ni, do pomote je prišlo. Emma se je le zmotila... Tedaj pa se sredi sobe začne nabirati temna meglica iz katere zraste Dæmonium.
01. julij 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani