https://www.igre123.com/forum/tema/~-n-n-s-~/57243/ a se bi mogoče katera prijavila? prosim? Potrebujem 10 tekmovalk in zagotova si katera želi postati naj pisateljica
25. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
25. junij 2013
Sophie
________________________________________________________________________________
Jax je imel prav. Življenje je bilo res tako kot prej. Sam ne omenja več dneva, ko sem izginila. Res sem mu hvaležna. Svoje odločitve ne obžalujem. Raje sem nevedna in "young and free", kot pa da vem stvari, ki so tako resne, da bi me v trenutku postarale za petdeset let. Pa tudi prijatelje sem si našla v preteklem mesecu. Nimam najboljše prijateljice in je tudi nikoli več ne bom imela, a spoznala sem nekaj super oseb. Zdi se mi, da spet živim normalno življenje. Tudi Sam se je spremenil. Veliko manj zaskrbljen je, bolj sproščen. Všeč mi je, da se toliko smeji. Danes sem zmenjena, da bomo šle s puncami malo ven. Ura je že tri popoldne, jaz pa še vedno nisem pripravljena. V naglici skočim pod prho in si hitro operem lase. Med tem ko si jih s fenom sušim si še nalakiram nohte, oblečem in se naliči. Ah, ženske smo multipraktiki. Točno ob pol štirih pozvoni pri vratih. "Pridi gor," se zaderem. Vem, da je Ashley, obljubila sem ji da jo bom peljala. "Hoj," me pozdravi, ko vstopi. "Si pripravljena?" "Mhm, samo še tole vzamem." Hitro vzamem jabolko, se še zadnjič pogledam v ogledalo in že sem pripravljena. "Pridi, greva," rečem in že sediva v Samovem Jaguarju. Spomnim se na Felixovega Mustanga, in naenkrat me začne zanimati kaj neki počnejo?

Felix
________________________________________________________________________________
"O moj bog, o moj bog," brblja Zane. "Za las je šlo Felix, za las! Če je nebi v zadnjem trenutku rešil.." "Ja, ja. Pa kaj," ga zavrnem. Dogajajo se čudne stvari. Dæmonium se v tem mestu obira sumljivo dolgo. Že enaindvajset žrtev je bilo. No, Zane je pravkar rešil dvaindvajseto. Punca bi skoraj padla iz stolpnice. Še vedno mi je grozno gledati, kako duh obsede človeka. Toda v tej ženski ni bil Dæmonium. Bil je navaden duh. Tako kot pri vseh drugih žrtvah. Zgodilo se je to, česar se je Jax najbolj bal. Zli duhovi so začeli sodelovati z Dæmoniumom. Pravzaprav sem presenečen, da se to ni zgodilo že prej. "Pridi Felix," me iz razmišljanja zbudi Zane. "Greva nazaj v motel." Sledim mu v dvigalo. Ves čas imam slab občutek. Slabo mi je. "Veš Felix, tile lasje ti zelo pristajajo," se zareži Zane, ko prideva v pritličje.
http://i94.photobucket.com/albums/l99/13linny13/emoguy2.jpg
"Molči!" ga kratko zavrnem. Pa kaj mi je danes. Naredim korak iz dvigala, a pred očmi se mi zamegli. Oprem se na prvo stvar pred mano, sicer mi se zvrnil po tleh. Zgroženo ugotovim, da me podpira Zane, a nimam dovolj moči, da bi se postavil nazaj na noge. "Felix, kaj je narobe?" zaskrbljeno vpraša, a ga komaj slišim. Pred očmi mi plešejo razne barve, ki dobivajo obliko. Oblikujejo besedo, ime. Sophie. Oh, ne. Gotovo se mi blede. Ampak kot potrdilo, da to ni res, se poleg imena pojavi še njena slika. Vem, da je iluzija, a videti je, kot bi stala pred mano. "Sophie," izdavim. "Sophie vidim." Tedaj pa mi glavo preseka ostra bolečina in Sophiena podoba potemni. Videti je, kot bi se stopila in nato oblikovala v nekaj drugega. V nejasen obris. Ne. To je oseba. Nekakšna senca, ki ima obris človeka. Ima sicer glavo, a nima obraza. Ne, motim se. Ima..oči. Rdeče reže. Na bruhanje mi gre že ko ga vidim. Kar naenkrat zaznam, da sem v avtu, Zane pa mi prigovarja češ, da bo še vse dobro. Ko že mislim, da je vizije konec, pa se mi pred obrazom pojavi beseda, ki je videti kot bi bila napisana s krvjo. IZBRANKA. Nato mi vizijo iztrga iz glave, kot je nikoli nebi bilo. Zravnam se na avtomobilskem sedežu, na katerem sem skoraj ležal. Zane krši vsa prometna pravila. "Zane," pokličem s šibkim glasom. "Kaj je Felix, ti je bolje?" ga skrbi. Odkimam in rečem: "Daj mi vrečko, bruhal bom."
25. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
25. junij 2013
Sophie
________________________________________________________________________________
Dan je bil zelo zabaven. Šle smo nakupovat, za zaključek pa še na sok. Ravno sem se smejala Ashleyeni šali, ko sem dobila grozen občutek, da je nekaj narobe. Ampak kaj bi se lahko zgodilo? Spet se mi meša. To ni dobro. "Hej, Sophie, kaj te muči?" me vpraša ena od prijateljic. "Nič, samo, ne počutim se dobro. Domov moram," se odločim, vstanem od mize in pustim osuple prijateljice za sabo. Sedem v Samovega Jaguarja in se namenim proti domu. Ko bom prišla domov, bom govorila s Samom. Objel me bo in rekel, da je vse dobro in stvari bodo spet na svojem mestu. Ja, tako bo. Toda bližje ko sem domu, slabši občutek imam. Ko sem oddaljena le kakšnih tristo metrov, podzavestno obrnem stran, proti parku. Parkiram in se peš odpravim k drevesom. Sesedem se zraven enega in zaprepadeno obmirujem. Občutek mi pravi, da se je, ali pa se še bo zgodila katastrofa.

Zane
________________________________________________________________________________
"Jax, bolj počasi vozi!" moledujem. Jaxu se je do konca utrgalo. Po avtocesti se peljemo 210km/h. "Zane v štirih urah moramo biti tam!" mi zbrano odgovori, pogleda od ceste pa ne premakne niti za milimeter. S težavo se obrnem nazaj k Xo in Felixu. Xo je stisnjena čisto k sedežu in ima zaprte oči, Felix pa sedi vzravnano kot sveča s široko odprtimi očmi. Na obrazu nima nobene barve in vsake toliko se zdrzne od groze, ampak ne zaradi vrtoglave hitrosti. Dæmonium se spet poigrava z njegovo glavo. Ko tega prekletega duha dobim v roke.. "Jax, kako jo bomo pravočasno našli? Kaj pa, če je ni doma." "Moli, da je ni doma Zane. Ker če je, je mrtva." debelo pogoltnem in se zazrem na cesto. "Kako, da tega nismo ugotovili prej. Imela je vizijo o nas! Lahko bi vedeli, da niso sanje." "Jaz sem kriv," z obžalovanjem v glasu reče Jax. "Narobe sem sklepal. Mislil sem, da ji je sanje o nas poslala njena prijateljica, Aisha. Mislil sem, da je ona hotela, da Sophie rešimo vezi, da nebi več trpela.. Če se ji je kaj zgodilo, je to na mojih ramenih." ko to pove, se oba hkrati zazreva predse, saj zagledava tablo z imenom Sophienega domačega mesta.
________________________________________________________________________________
nekdo bo umrl.. KDO?
25. junij 2013
Ashley
pa neeext
25. junij 2013
ne, ni ashley next pa dobite jutri al pa dans mal kasnej, če bom imela čas.
25. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
sophie ne bo, ker je tak al tak glauna oseba.. pol tti 4 (jay, xo, zane in felix) tut ne... shit ka pa sam??!!!! plissss ne... nej nobedn ne umre
25. junij 2013
Felix
__________________________________________________________________________________
"Zane, kje živi Sophie?!" rahlo panično vpraša Jax. "Na konec te ulice zavij, pa levo, ne, ne, oprosti, DESNO, hotel sem reči DESNO!" vpije Zane, Jax pa ostro zavije, da mi želodec obtiči v grlu. Hej, bolje slabost, kot pa nori prividi. Oh, nimam jih več. Odlično. Če bi jo moral samo še enkrat videti takšno..bi se mi zmešalo. Ah, zakaj razmišljam o njej in se mučim? Sophie je v težavah. Pomagati ji moramo. Jax pred njeno hišo ustavi kot zmešan. Takoj, ko se avto ustavi, izstopim, Jax pa skoraj v istem trenutku iztegne roke, da me bo ujel. "Vredu, sem," rečem s sitnim glasom. "Sophie pa verjetno ni!" Jax mi prikima in že skupaj tečeva proti hiši."Bom jaz podrl vrata, se ponudi Jax," "Em, Jax," ga ustavim "mislim, da ne bo treba. Glej, vrata so priprta." To ni dober znak in z Jaxom to oba veva. Počasi stopiva v hišo, medtem ko Zane in Xo čakata pri avtu. "Sophie?" pokliče Jax. Nobenega odgovora. Hiša je sumljivo tiho. Počasi se pomikava naprej iz veže v kuhinjo. Nikjer nikogar. Razgledujeva se po stanovanju, stojiva pa natančno pod stopnicami. "Jax, nima smisla, tu ni...AAA!!" kriknem. Jaxu nekaj kapne na lice. S počasno kretnjo si tekočino obriše iz obraza in si pogleda rdeče obarvane prste. "Kri," šepne. Šokirano se spogledava in počasi pogledava gor.
25. junij 2013
ojoj pa ne sam
neext
25. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext....
a si mogla??!!! plisssssss reč, da ni nobedn mrtu!!!!!!!!!!1
25. junij 2013
u139294
u139294
next
25. junij 2013
sorry summer love :/ ampak obljbim, da ga bo nekoč še 1x videla
25. junij 2013
u142004
u142004
NEXT!!!
25. junij 2013
u136908
u136908
N
NE
NEX
NEXT
NEX
NE
N

T
TA
TAK
TAKO
TAKOJ
TAKO
TAK
TA
T
!!!!!!!!!!
25. junij 2013
zdaj bom pa spet pisala kot Sophie
________________________________________________________________________________
Še vedno sedim pod drevesom. Nekaj mi ne dovoljuje, da bi se premaknila. Tisti grozni občutek ni izginil. Počasi me začenja grabiti panika. Nekaj se je zgodilo, a kaj? Opazujem cvet, ki počasi pada z drevesa. Cvet se sredi zraka ustavi. Prav tako neha pihati veter. Čas neha teči. Prestrašeno vstanem. Kaj se dogaja? Pred mano se začne dvigovati grozeča temna postava z rdečimi očmi. Skušam zbežati, a me noge ne ubogajo. "Sophie," zaslišim grozeč glas. "Koliko ljudi bo še umrlo zate? Koliko časa se boš skrivala za prijatelji, ker se bojiš soočiti z usodo?" "Kaj? J-jaz. Ne razumem. Prosim, pusti me pri miru!" zajokam in se sesedem ob drevo. Črna senca zdaj začne dobivati obliko. Oblikuje se v rdečeokega mladeniča s črnimi lasmi in snežno belo kožo, oblečenega povsem v črno. http://3.bp.blogspot.com/-Cpi3PFwK4xI/US5f8G76QwI/AAAAAAAACXo/Nlv0LMnnM6Q/s1600/gloves%2520darker%2520than%2520black%2520hei%2520red%2520eyes%2520monochrome%2520male%2520anime%2520boys%2520photoshop%25201440x936%2520wallpaper_www.wallpaperfo.com_59.jpg
Iz očes mu žari čista zloba. "Sophie," me še enkrat pokliče tokrat z drugačnim ledenim glasom, "Izbranka, pridi k meni, pa ne bo nihče več umrl zate." Me je pravkar poklical izbranka? Kaj naj bi to pomenilo? In kaj sploh hoče od mene? Takrat me je presunilo. "Dæmonium?!" šokirano vprašam. "Eden in edini," se mi zlobno nasmehne. "Vidim, da potrebuješ malo spodbude. Kaj, ko bi ti povedal nekaj štorij, ki sem jih doživel s tvojimi prijatelji, ki sem jih imel čast spoznati? Oh, da. Pa začniva z malo gospodično, Aisho. Ah, njen nasmeh je prav zares razsvetlil sobo. Škoda je je bilo, a kaj sem mogel? Res da je bila dobrega srca, a če bi ti hotel škodovati, bi se mi utegnila postaviti na pot. Gospodična Evelyn nikakor ni premogla Aishine karizme in močnega značaja, ampak, saj veš kaj pravijo, tiha voda bregove dere. Tako sem si dovolil pogledati v njeno prihodnost in v njej videl tvojo bodočo tesno prijateljico. To sem zatrl, še preden se je začelo. Oh in še zadnji. Tvoj dragi Sammy." Sam? Sam je.. "NE!" "O,ja, tvoj ljubi bratec je mrtev. In moram ti povedati, odšel je s stilom. Boril se je do zadnjega. Veš, imam to sposobnost, da vidim duše. Njegova je bila popolnoma bela, kar je zelo nenavadno. Duše imajo svojo čisto in svojo umazano plat. A njegova je bila nebeško bela. Ah, res me razveseljuje, da me po tolikih tisočletjih obstoja vi ljudje še vedno lahko presenetite. Ah, dovolj sva se zaklepetala. Preidiva k bistvu. Pridruži se mi, ali pa bom imel za povedati še več podobnih štorij." Srce mi razbija. Dæmoniumu gledam naravnost v krvavo rdeče oči. Hoče, da se mu pri nečem pridružim. Pravi, da sem izbranka. Ničesar ne razumem. Globoko vdihnem. "Ne," naposled rečem. "Ne?," ponovi z nevarnim pretečim glasom. "Lahko me ubiješ, a pomagala ti ne bom nikoli!" "Ubijem?" se zasmeje. "Tebe? Nikakor. Iz zanesljivih virov pa vem, da v sobi majhnega svetlolasega fantiča po imenu Steven, prav zdajle čaka duh, ki samo čaka na moj ukaz." O, ne. "Vse kar moram narediti, je takole tleskniti s prsti in.." počasi dviguje roko. Ne. Ne bom izgubila še Stevena. "NE! Ne, čakaj." Ustavi se in me pozorno gleda v oči. "Jaz.. Pridružila se ti.." moje besede prekine glasen pok pištole. Dæmonium se razblini, čas se začne spet vrteti. Češnjev cvet pade na tla.
25. junij 2013
Takole, to je to za danes. Lahko noč

KDO mislite, da je ustrelil Dæmoniuma?
25. junij 2013
jax, felix, zane ali pa xo
neeext
25. junij 2013
izberi enega
nextam jutri
25. junij 2013
u136908
u136908
Eh... nism js ravno detektivka... tko da nwm, a ne... no, ja ti pa verjetn veš in zato en veeelik... popravek: OGROOOOOOOOOOOOOMEN
NEEEEEEEEEEEEEEEXXXXXXTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!
aja pa: good night
25. junij 2013
"Sophie!" se zadere Felix, ki že teče proti meni s pištolo v roki. "Saj mu nisi česa obljubila, kajne? San mu nisi?" panično sprašuje, ko le prisopiha do mene. Z veseljem bi mu odgovorila, pa mu ne morem. Iz sebe ne spravim glasu. Sam je mrtev, Steven je nevarnosti, jaz pa stojim pod drevesom. Res sem super sestra in prijateljica. Ampak Dæmonium je izginil, Felix ga je ustrelil. Felix še vedno čaka na moj odgovor, jaz pa le izdavim: "On..Je mrtev?" "Ne, duha se ne da ubiti s pištolo," mi zmedeno odvrne. "To so bilo posebni naboji iz soli, pomočeni v blagoslovljeno vodo." "Aha," mu odvrnem. "Kakšna škoda," nato pa omedlim. Spet.
"Si prepričan, da mu ni ničesar obljubila?" "No, ne, ampak.." "Zakaj pa si jo potem pripeljal?!" "Daj, no Jax, pusti ga pri miru. Če ni bi bilo njega, tudi Sophie, ki jo poznamo ne bi bilo več." "Kaj pa če je že zdaj ni?" "Jax! Ne moreš je tako soditi. Sophie je močna oseba. Poleg tega pa sem prepričana, da bi vedeli, če bi s karkoli spremenilo." "Prav, ampak, če kdo nastrada, ne bom jaz kriv." "Meni zaupaš, njej pa ne? Res si čuden Jax." "Ti si se že dokazal, ona se še ni," "Jax, da ne boš akole težil, ko se bo zbudila. Veliko je pretrpela in.." "Saj je vredu Felix. Sem že budna," tiho povem in sedem na kavč, na katerega so me očitno odložili. Felix Jaxu nameni ubijalski pogled, te pa se ne zmeni zanj. Pričakujoče me gleda v oči. "Ničesar mu nisem obljubila." zagotovim. Jax si vidno oddahne, Zane pa ga vpraša: "No, se boš zdaj opravičil?" Jax že odpre usta, jaz pa ga v trenutku zavrnem. "Ničesar nočem od vas, domov hočem. "To pa ne bo šlo," se žalostno nasmehne. "Na žalost si obtičala z nami za vse življenje." Debelo ga pogledam in čakam na pojasnilo, ki ga ne dobim. S pogledom ošvrknem vhodna vrata in že sem v akciji. Brez posebnih naprezanj treščim Zana, ki mi stoji na poti, da se revež prevrne, jaz pa sem že na poti na svobodo. Tečem po ulici kot zmešana, Felix, Xo in Jax pa za mano. Presenetljivo je Xo najhitrejša in me prva dohiti. Zgrabi me od zadaj, jaz pa še naprej skušam teči. Presneto, kako je močna. Dohitita naju še Jax in Felix. "Sophie greš sama, ali ti moram pomagati?" me vpraša Jax. Začnem se trgati iz Xoinega prijema, Jax pa zavzdihne. Povezne si me na ramena in me nese nazaj proti motelu. Brcam, krilim z rokami, vpijem in preklinjam , a Jax prijema ne sprosti. Le kaj si mislijo ljudje na ulici? Končno prispemo do motela in vstopimo. Jax me posede nazaj na kavč, Felix pa zaklede za nami. Zane sedi ob mizi in si oko hladi z ledom. "Sophie," me pokliče Jax. "Zdaj pa sedi in poslušaj. Povedal ti bom vse kar vem o izbrancih in Dæmoniumu." Na to ne reagiram, ampak samo strmim v kolena. Jax zavzdihne in začne: "V času pred človeštvom, je na Zemlji že obstajalo zlo, pa tudi dobro. Zlo se je imenovalo Dæmonium, dobro pa Lux. Oba sta želela prevladati svetu, a vse njune bitke so bile izenačene. Ker na Zemlji ni bilo nikogar drugega, sta kaj kmalu ugotovila, da so njuni spopadi nesmiselni. Tako sta s skupnimi močmi sta ustvarila drugačno bitje, ki je bilo mešano. Pol dobro, pol zlo. To bitje sta poimenovala človek. Vsak človek se sam odloči, katero stran bo negoval, zato poznamo dobre ljudi, ki imajo nekaj lastnosti Luxa in slabe ljudi, ki živijo kot Dæmonium. No, kakorkoli Lux in Dæmonium sta se odločila, da bosta pustila času čas, zato sta se za nekaj sto tisočletij umaknila. Lux je Dæmoniumu povedal, da se bo nekaga dne ponovno rodil in sicer kot človek, zbral svojo vojsko in čakal nanj, Dæmonium pa se je s tem strinjal, a njemu ni dišalo bito človek. Odločil se je, da si bo takrat, ko bo Lux prerojen začeli iskati tri izbrance, ki bodo našli in vodili njegovo vojsko, seveda pod njegovim nadzorom. Ko bo vse pripravljeno, se bosta spopadla, spopad pa bo odločilen. Če zmaga Lux, bodo na Zemlji ostali le on in dobri ljudje, če zmaga Dæmonium, pa on in slabi." Končal je s pripovedovanjem in čakal na moj odziv, ki pa ga ni dobil. "Ti si ena izmed treh izbrancev," mi je povedal. "Ampak Dæmonium te ne more v nič prisiliti. Strinjati se moraš s sodelovanjem." Nato sem končno dvignila pogled. "In kje je Lux?" sem pikro vprašala. "Se je pozabil roditi?" Jax me je zamišljeno pogledal. "To kar sem ti povedal je legenda, ki pa je zelo verjetna in logična, razen Luxa. Predvidevam, da se je zgodba skozi vsa tisočletja človeštva spremenila in si je nekdo Luxa preprosto izmislil, da bi dal ljudem upanje. Po mojih predvidevanjih, bo to bitka med dobrimi in slabimi ljudmi, ki imajo Dæmoniuma na čelu. To bo bitka odločilna za človeštvo, saj ga, če zmaga Dæmonium ne bo več. SPlošno znan podatek je, da Dæmonium sovraži ljudi, ki jih Lux tako ljubi." "Torej ni upanja za nas?" vprašam. "Motiš se," se spodbudno nasmehne Jax. "Prepričan sem, da če zberemo vse tri izbrance in jih pridobimo na svojo stran, lahko zmagamo. Vsak izbranec ima namreč posebno sposobnosti, ki pa jih Dæmonium Luxu ni nikoli razkril, zato ne vemo kakšne so." "Aha," brez zanimanja odvrnem. "Vso srečo z iskanjem dveh posebnih ljudi med osmimi milijardami." "Ni potrebe po tem. Dva že imamo," se nasmehne, jaz pa ga začudeno pogledam. Dva? Ampak.. "Tudi jaz sem izbranec," se oglasi Felix. Oh, zdaj je logično zakaj mi je Felix lahko pomagal, čeprav je Dæmonium ustavil čas. Ampak zdaj ni pomemben Felix. Izbranka sem. Jaz. To je grozno. In skoraj bi se pridružila Dæmoniumu. In..Sam je mrtev. Po licu mi spolzijo solze. Spet jokam. En mesec brez solz, zdaj pa spet. Moj Sammy. Pa tako ga je skrbelo zame. Ni si zaslužil umreti. Objamem si kolena in se začnem gugati na kavču. Ni mi mar če sem videti nora. Še vedno jokam. Zdaj se ne morem več nadzorovati. Nato pa se začnem hihitati. Ja, smejim se. In hkrati jokam. Smešno se mi zdi, da je Dæmonium izbral ravno mene in Felixa. Mislim, resno? Je to šala? Mene živčno razvalino in Felixa godrnjača? Haha, Dæmonium ima smisel za humor. "Eem, Sophie?" previdno pokliče Zane. "Si vredu?" "Ne, ni vredu," se odloči Jax. "Živčni zlom ima. "Odpeljal jo bom v sobo, da se bo pomirila," pove in me potegne v stoječ položaj. Nevarno se zagugam, on pa me podpre z rokami. Še vedno jočem in se smejim hkrati. Jax me posede na posteljo, me zaskrbljeno pogleda, potreplja po rami, nato pa zapusti sobo in za seboj zaklene vrata. Še nekaj časa sedim na postelji in se od joka in smeha tresem, nato pa ležem obrnjena proti steni. Sedaj samo še jokam. Ubogi Aisha, Evelyn in Sam. Samo zato, ker sem jih imela rada so morali umreti. Tudi jaz bi rada umrla. Tiho jočem in se smilim sama sebi, ko v sobo nekdo vstopi in sede na rob postelje.
"O-odidi," posmrkam. Ampak prišlek me presliši in me začne gladiti po laseh. "Ne," reče Felix. "Zdaj je čas, da še jaz povem svojo zgodbo."
26. junij 2013
u139294
u139294
next
26. junij 2013
Sej veš, čeprou nism oboževalka znanstvene fantastike mi je tvoja zgodba noro ušeč;* Use skupi se tko lepo prepleta, res supr (y). Obljubila sm ti, da jo bom spremlala od začetka do konca in ni mi žou da sm se tko odločila. Še enkrat-use pohvale! *
26. junij 2013
tnx
mysterious.girl :3
26. junij 2013
"Začel bom na začetku," mi pove. "Rodil sem se čisto po nesreči, šestnajstletni mami in osemnajstletnemu očetu. Oče je kajpada pustil mamo, še preden sem dopolnil eno leto. Mami pa je mislila, da bom brez očeta odrasel v slabega človeka in storila je največjo napako v življenju. Pri osemnajstih se je poročila. Očima sem vedno sovražil. Bil je navaden pijanec, mamo in mene je vsak dan na mrtvo pretepel," reče z jezo v glasu, in dlan stisne v pest. "Felix, tega ti ni treba pripovedovati," ga skušam ustaviti, a on nadaljuje: "Prijateljev nisem nikoli imel, nisem se maral družiti z veselimi ljudmi. V otroštvu nisem imel veliko razlogov za smeh. Nisem poznal zabave in nisem bil srečen. Večkrat sem zbežal od doma, a sem se vedno vrnil, zaradi mame. Nikogar nisem imel, da bi se z njim pogovoril, da bi mu povedal kaj se dogaja doma, zato sem se zaprl vase. Začel sem se oblačiti v črno in pri šestnajstih sem dobil tale piercing. To je bil zame edini način za izražanje čustev, drugega nisem poznal. Odrasel sem v, kakor bi se izrazil Zane, zategnjeno osebo brez čustev. Ampak kmalu sem dobil razlog za življenje. Temu razlogu je bilo ime Amber. Če je kdo živel življenje na polno, ga je ona. Ljudem je vseeno za odpadnike, kot sem jaz, a njej ni bilo. Postala je moja prva prijateljica in kmalu še več. Z njo sem bil prvič v življenju srečen. Potem pa se je vse sesulo. Umrla mi je mama. Še danes ne vem kdo jo je ubil, očim ali Dæmonium in če po pravici povem, mi je vseeno. Mamo sem imel rad, bila je dobra oseba. Za tem pa se mi je začelo mešati, tako sem vsaj mislil. Začelo se je s čudnimi sanjami, ki so se kasneje tudi uresničile. Mislil sem, da sem nor, zato tega nisem nikoli povedal Amber, sanje pa so se začele pojavljati tudi podnevi, ko sem bil buden. Takrat me je res začelo skrbeti za duševno zdravje, mislil sem, da imam privide. A vse sem uspešno skrival, dokler nisem videl nečesa res groznega. Videl sem Amber, kako umre, kako jo ubije nevidna sila. Še vedno ji nisem ničesar povedal. A vizija se je naslednji dan ponovila. Zaskrbelo me je, zato sem se odpeljal k njej. Toda bilo je prepozno. Bila je že.." glas se mu je zlomil, jaz pa sem sedla poleg njega. Tako me je šokiral, da sem nehala jokati. "Felix," sem začela, a je zmajal z glavo. "Šele takrat sem ugotovil, da sem jasnoviden," je nadaljeval. "Kmalu sem dobil še eno vizijo. Srečanje z Dæmoniumom in dejstvo, da sem izbranec. Takrat še nisem vedel kdo je, ničesar nisem razumel. Toda tista vizija ni prišla tako kot druge. Bila mi je vsiljena. Dæmonium mi jo je vsilil. Hotel je, da vem, da je on moj gospodar in da me nadzoruje. Vedel sem, da se usodi nima smisla upirati, zato sem ga počakal na mestu, kjer sva bila v moji viziji." zgroženo sem ga pogledala. "Počakal si Dæmoniuma?!" "Nisem vedel kdo je. Radoveden sem bil in potihem sem upal, da mi bo lahko vrnil Amber. A ni bilo tako. Zahteval je, da se mu pridružim, da tako ali tako nimam nikogar, razen njega. In priznam, hotel sem se mu pridružiti. Tisti dan bi skoraj podpisal pogodbo s hudičem. Pa je na srečo nisem. Dobil sem še eno vizijo in hkrati razlago. Videl sem kako zli duh po Dæmoniumovem naročilu ubije Jaxa, ki ga takrat še nisem poznal, a vizija mi je v glavo vcepila vedenje, da mi on lahko pomaga. Zavrnil sem Dæmoniuma, ki mi ni mogel več groziti, saj so bile vse moje ljubljene osebe mrtve, in se odpravil iskat Jaxa. Našel sem ga ravno pravi čas. Takrat še nisem vedel kako se prežene duhove, zato sem se preprosto zagnal vanj. Očitno ne smejo poškodovati izbrance, saj je duh pri priči odšel, jaz pa sem se kmalu za tem pridružil Jaxu, Zaneu in Xo. Čeprav sem mislil, da ne bom nikoli več imel družine, sem jih vzljubil. Jax mi je postal oče, ki ga nikoli nisem imel, Xo pa kot sestrica na katero pazim. In čeprav se z Zanom neprestano pričkava, ga imam rad kot brata. In ne povej mu tega, razpočil bi se od samovšečnosti." je z nasmehom končal svojo pripoved. "Felix.." sem tiho rekla. "Ja?" "Hvala."
26. junij 2013
neeeeeeeeext
26. junij 2013
u136908
u136908
Waaaaaww *_________________________* pa kok ti to dobr pišš!!!! To je neverjetno, res. Ti bi morala napisat knjigo
26. junij 2013
hvala :*
26. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
26. junij 2013
u136908
u136908
Ni zkeej
Sam resnica je tm in za resnico se ni treba zahvaljevat...
26. junij 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani