next
20. september 2013
next
21. september 2013
u144299
u144299
__Felix_______________________________________________________________________
"Kakšen bedak sem," že stotič zavzdihnem. Minil je komaj dan odkar je Sophie odšla, jaz pa sem že na robu živčnega zloma. Hodim gor in dol po prestižno opremljeni dnevni sobi, Xo, ki sedi na kavču, pa me je primorana poslušati. "Vrnila se je iz presnetega pekla, vsi vemo, da ji tam ni bilo ravno lepo, jaz pa ji pustim da še enkrat odide in to ne kar nekam, temveč v prekleto drugo dimenzijo, o kateri nihče ne ve ničesar!" na koncu že skoraj zavpijem. "To je bila njena odločitev, ne tvoja," se oglasi Xo. "Felix," razumno reče. "Elias potrebuje Sophie, mi pa potrebujemo tebe. Kako, da ne vidiš smisla?" Priprem oči in odmaknem pogled. "Ne razumeš Xo. Ja, oba sva izgubila nekoga, ki sva ga imela rada, ampak ti.. Nikoli se ne boš počutila tako kot jaz. Ko izgubiš ljubljenega, to sčasoma preboliš, ostanejo le spomini. Ampak kaj pa, ko izgubiš samega sebe? Kako prebrodiš to?" "Felix.." "Nikoli ti nisem povedal.. Pravzaprav za to ve le Sophie. In.. no, Amber. Nisem bil rojen v srečni družini. Moj očim.." premolknem in počasi sedem poleg nje. "Ni bil dober starš. Kdo ve, morda pa nebi odrasel v takega zakrknjenca, če nebi bilo njega," "Felix, nihče ni nikoli rekel, da si.." "To ni vse. Ko je prišel Dæmonium se mi je svet obrnil na glavo. Pa še vizije.. Težko se je spopadati z vsem naenkrat. Sophie mi je pomagala postati boljša oseba. Mislim, da se mi je življenje vrnilo na ustaljene tire, vsaj kolikor se da. Ampak če se ji kaj zgodi, tega ne bom prenesel." Najina pogleda se srečata. Zazrem se v njene temne oči. Po nekaj sekundah rahlo prikima. Vidim, da premišljuje moje besede. Nato pa se vname prekleta hiša. Vse je v ognju, zaslišim ženski krik in otoški jok. Zagledam tri osebe. Dva odrasla, moški, ženska in en majhen otrok, ki se trdno oklepa matere. Plavolasi fantek obrne glavo. Zagledam objokane modre oči. Sophiine oči. Modrina se začne spreminjati v rjavo, njegov obraz pa je vse bližje. Začne dobivati odtenek rumene, ki je značilen za azijsko raso. "Felix?" pretreseno vpraša Xo. Zmedeno pomežiknem in se ozrem okoli sebe. "Kaj je bilo, kaj si videl?" vpraša. "Sophie.." šepnem. "Nekaj o Sophie.." Oh, ne, ne, ne. Ne smem pozabiti, ne zdaj. Nekdo je v nevarnosti, a kdo? Sophie? Ne, ni ona.. "Xo," vzkliknem. "Sophiina hiša gori!"

"Si prepričan da gori? Ali pa si morda videl bližnjo prihodnost?" glasno vpraša Jax, da preglasi močan zvok avtomobilskega motorja. "Mislim," tiho začne Zane "da je tisti dim pokazatelj, da smo že rahlo pozni." z roko pokaže skozi okno na našo levo. Kakšnih petsto metrov stran je hiša v plamenih. "O moj bog," zajavkam. "Jax, pohiti! Notri so Sophiini starši, in njen bratec." Jax še bolj pritisne na plin, avto že prav pošastno rjovi. Pred hišo ustavi kar z ročno zavoro, tako da se skoraj zakotalimo na streho avta. V trenutku skočim ven in s spretno brco podrem vhodna vrata. V nos mi tako butne gost dim, slika pred očmi pa se mi zamaje. Ne smem ga vdihovati, ali pa se bom zadušil. Nos in usta zavarujem z rokavom debelega puloverja, ki ga imam na sebi. Po hodniku se prebijam na mesto kjer sem jih videl. Ni jih tam. Morda pa sem videl prihodnost in se je hiša vžgala med tem, ko sem imel vizijo. To pomeni, da so verjetno še v zgornjem nadstropju. Previdno se pomikam proti stopnicam in se izmikam plamenom. Najbolj razširjeni so zgoraj, ne tukaj. "MAMI!" pokliče otroški glas. "Mami, očka!" slišim ihteti fantka. Kako mu je že ime? Seveda, Steven. Misli mi preplavi spomin iz šolskih klopi, ko je k nam prišel gasilec. "Prednost imajo otroci in ostareli, nato ženske in nato moški." Torej grem najprej po fanta. Za sabo zaslišim Jax. Zdi se, da se prebija v isto smer kot jaz. "Steven!" glasno pokličem. Napaka. Grlo se mi napolni s težkim dimom, popade me kašelj. Jax me zgrabi za ramena in me drži, da se v miru izkašljam. Izpred svojih ust ne odmakne roke, njegov pogled pa mi sporoča naj bolj pazim. Nadaljujem pot navzgor in se poskušam spomniti kako je bilo tukaj, ko sem prvič prišel. Sophiina soba jena desni, Samova je nasproti njene in Stevenova je.. poleg Samove. Pospešim korak in stečem skozi ogromen plamen ognja. "Steven," še enkrat pokličem. "Odmakni se od vrat!" Vzamem zalet in jih podrem. Tri metre od mene stoji prestrašen otrok. Zdaj gre zares. Slečem pulover in ga zavijem okoli Stevena. Fantka dvignem v naročje in se ozrem skozi okno. Ne, previsoko je, ne morem skočiti. Obrnem se proti vratom, a takrat se slika pred mano zamegli. Zagledam samega sebe, s Stevenom v naročju, kako ga nesem navzdol po stopnicah, kjer naju pričaka fantom in naju..." Napnem vse moči, da si iz glave izbijem krvavi prizor. Ne smem po stopnicah. "Steven," vprašam in se trudim, da nebi zvenel šibko. "Se da iz hiše priti še kako, razen po stopnicah?" Pogumno se zazre vame in si obriše solzice. "Na podstrešju je dovolj velika lestev, da prideš dol. Očka jo uporabi, če dela kaj na strehi." "Super si," se mu spodbudno nasmehnem. Stečem iz sobe in se oziram po stropu. Kmalu vidim, da iz njega visi vrvica. Potegnem jo in loputa nad mano se odpre. Iz nje padejo zložljive stopnice. Hitro se povzpnem po njih in takoj zagledam ogromno lestev. Stevena odložim na tla in odprem podstrešno okno. Na dvorišču pred avtom čaka Xo. "Xo!" se zaderem in takoj me popade kašelj. "XO!" obrne se proti meni in steče bližje. Lestev spustim čez okono, ona pa jo namesti ob tla. Stečem nazaj k Stevenu in si ga zopet vzamem v naročje. Ko plezava čez okno mu naročim: "Dobro se me okleni okoli vratu. Kolikor močno moreš." Čutim kako okrepi prijem, pa tudi, da se od strahu in joka trese. Ampak zdaj je že izven nevarnosti. Počasi se spuščava po lestvi. Previdno stopim na tla in Stevena odvijem iz puloverja. Obrišem mu sajast obraz in se mu nasmehnem. "Kje sta Jax in Zane?" vpraša Xo in že takoj dobi odgovor. Oba planeta, skoraj padeta čez vhodna vrata. Jax ima na obrazu resen izraz Zaneov pa je spačen od bolečin. Opazim, da si z eno roko pestuje dlan. "Kje sta starša?" se spomnim. Jax pogleda Stevena in odkima. Takoj ga razumem. "Vzemi fanta in pojdimo," hripavo reče. "S to hišo je konec."
22. september 2013
u144299
u144299
upam da sem se vam odkupila z malo daljšim nextom, ker že tako dolgo nisem nadaljevala
22. september 2013
u73868
u73868
Neeeexxxxtttttt!!!
22. september 2013
Neeeeeeext
23. september 2013
next
23. september 2013
neeeeeext
23. september 2013
mext... Omg bodo vsi živi in zdravi
28. september 2013
u144299
u144299
__Felix____________________________________________________________________
"Naslednjič pa bolj pazi," Xo pokara Zanea, medtem ko mu z nekakšno hladilno kremo maže opečeno dlan. Zane samo nekaj zajavka v odgovor. Od bolečin je padel v šok, Jax ga je komaj ohranil pri zavesti, a zdaj se zdi bolje. Glavo si naslanjam na obe roki in ju mrko opazujem. Jax medtem na kavču pestuje Stevena. Ravnokar mu je povedal, da staršev ne bo več videl, da ju je vzel ogenj. Mali se kar dobro drži. Ni veliko jokal, samo vprašal je, če sta zdaj s Samom. Zdaj pa glavico naslanja na Jaxovo ramo in počasi tone v spanec. Verjetno je čisto izmučen. Zavzdihnem in pogled obrnem k Zaneu. Xo mu je dlan že povila z gazo. Verjetno bo šel tudi on počivat, Xo pa bo bedela ob njem. Kaj bo zdaj? Sophie ni tukaj, njena starša sta mrtva, mi pa smo obtičali z majhnim otrokom. Sophie nima nobenih drugih bližnjih sorodnikov, razen odtujenega strica, ki živi na drugem koncu sveta, poleg tega pa je star kot Zemlja. Stevena ne moremo pustiti kar nekje, tudi v sirotišnici ne, Sophie bi nas ubila. Kot, da ni bilo težko varovati sebe in ostale, zdaj imamo v ekipi še nekoga, ki se ne more braniti. "Felix!" me čisto tiho pokliče Jax. Vstanem in stopim proti njemu. Tudi on se počasi dvigne iz kavča in iztegne roke v katerih drži zdaj spečega Stevena. "Daj, primi ga in ga nesi gor, v posteljo. Ne spusti ga izpred oči, najbolje bo, če boš sedel ob njem. Pravzaprav.. Ja, od zdaj naprej boš ti zadolžen zanj." "Ampak.." protestiram "Kam greš pa ti? Jax, nimam pojma kako naj skrbim zanj! Še rože ne morem obdržati žive! Tole pa je.. Živ.. majhen človek.." Jax se zasmeje in Stevena udobno namesti v moje naročje. Huh, kako je lahek. "Temu kar držiš v rokah," se nasmehne "se reče otrok. In prepričan sem, da boš odlična varuška. Jaz grem pogledat hišo, oziroma kar je ostalo od nje. In preveril bom, če je v bližini kaj duhov. Rekel si, da si v viziji videl fantoma, ki je čakal nate. Torej je hišo požgal Dæmonium. Hotel nas je zvabiti noter in nas ubiti, a mu očitno ni uspelo.. Najbolj me skrbi to, da ve, oziroma sumi kje smo. Nekaj ur me ne bo. Poskrbi za malega, Xo o pa za Zanea." Jax s stojala vzame plašč in odvihra čez vhodna vrata, mene pa pusti samega s Stevenom. Dobro Felix, saj bo šlo. Samo otročiček je. Sophie je zelo pri srcu. Sophie.. le kaj počne?

__Sophie___________________________________________________________________
Elias se naenkrat ustavi, jaz pa se skoraj zaletim vanj. "Kaj je?" ga poskušam vprašati z normalnim glasom, a iz sebe spravim le nekakšen zahripan zvok. Prejle sem imela v ustih okus po blatu, zdaj pa je ostal samo še pesek. Hodimo že več ur, pa nikamor ne pridemo. Mislim, da smo se izgubili. Nobene vode nimamo, morje pa seveda odpade. "Moja usta so.. suha. Občutek mi ni všeč. Pa tudi v grlu mi ni prijetno. In prejle, prisežem, da ne lažem, je moj želodec nekaj rekel." "Ne morem si pomagati, da se nebi zasmejala njegovi otročjosti. "Žejen si. Potrebuješ pijačo. Želodec pa se oglasi kadar si lačen. Temu se reče kruljenje," mu razložim. "No, jaz glede tega nimam problemov," se nasmehne Aisha. Elias pogleda najprej njo, potem mene, potem pa pogled usmeri predse. Sede na tla in prekriža roke. "Ne grem naprej," nama pove. "Elias," zavzdihnem. "Sem smo prišli zaradi tebe, ne zaradi naju. Nikar ne pusti, da te ustavi lakota." "Saj ne zato," odkima. "Tista gospa tamle mi ni všeč." Obe z Aisho se sunkovito obrnemo v smer, ki jo je nakazal. Tam prav zares stoji ženska srednjih let, z ogromnim klobukom, ki ji zakriva obraz. Oblečena je v nekakšno zlato tančico, ki navkljub brezvetrju plapola okoli nje, kot bi stala sredi majhnega vrtinca. Za Asiho se spogledava in obotavljajoče začneva stopati proti njej. Elias nama nerad sledi. "Gospa?" pokliče Aisha, a ne dobi odgovora. Približamo si ji še bolj, tako da smo od nje oddaljeni le tri metre. Nihče ne spregovori. Nekaj trenutkov stojimo v tišini, ko ženska dvigne pogled. Pod klobukom zagledam bel obraz z velikimi očmi, a brez nosu in ustnic. Še vedno je na nek način dih jemajoča. Najlepša ženska kar sem jih kdaj videla. Ne vem s čim, a kmalu spregovori. "Tisti, ki je izgubljen, ta bo našel." Njen glas je prelep, hkrati nežen in strog. "Sophie Reads, Aisha White, Elias, pozdravljeni. Stojite na meji med vašim svetom in drugimi dimenzijami. Ko enkrat vstopite, usoda ni več v vaših rokah. Ali ste pripravljeni sprejeti to odločitev?" Obrnem se k Eliasu. Konec koncev gre za njegove spomine. "Pripravljeni smo," pokima. "Sem ste prišli z namenom, da zopet najdete izgubljene spomine tega hkrati starega fantoma in mladega človeka, a naj vam povem nekaj. Spomini niso izgubljeni. Samo počivajo, spijo globoko v njegovem umu in čakajo, da jih nekdo prebudi." Elias jo le debelo gleda, razumel ni niti besede, jaz pa tudi ne. Glede na izraz na Aishinem obrazu sklepam, da se tudi njej ni nič razjasnilo. "Poslala vas bom v sedmo dimenzijo, dimenzijo izgubljenega in najdenega, želim vam srečno pot." Vse barve ki jih vidim, se začnejo prelivati ena čez drugo, ne vidim več ničesar.
28. september 2013
u144299
u144299
se mi samo zdi, ali so moji nexti vse manj zanimivi..? če vam ni več všeč prosim povejte to sklepam po upadu bralcev...
28. september 2013
neeeeeeeeeeeext
Annamarrie Cowell je problematična najstnica brez očeta. ko se v šoli zaplete v droge jo izključijo njena mama pa jo pošlje k svojemu očetu v london . sovraži ga iz dna srca, ker zapustil njo in mamo pred nekaj leti in od takrat je preživlja pravi pekel. Kaj se bo zgodilo v londonu? Bo še vedno sovražila očeta? In fante? Kaj bo z njimi? Se bo v katerega zaljubila? Preberi in izvedi https://www.igre123.com/forum/tema/a-ou-b-c-use-ou-s-ole-my-eart(ft.-on-direction)/61858/
hvala, če boš
+sorry za oglaševanje
28. september 2013
sam zdi se ti
gre se zato da je zdei šola in velik kdo ni več gor
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext < 3
28. september 2013
u73868
u73868
Next
29. september 2013
next
29. september 2013
u144299
u144299
__Felix___________________________________________________________________
Stevenova mala glava, ki kuka izpod zanj ogromne odeje je prav smešna. Ko sem ga položil na posteljo, se je zvil v kepico in tako ostal. Ne zdi se mi veliko večji od košarkaške žoge, ko je takole zvit. Sedim na stolu zraven postelje in se trudim ostati buden. Šele zdaj sem ugotovil, da nisem spal že več kot štiriindvajset ur. Eh, zakaj se sploh trudim? Za pet minut bom zatisnil oči.. Še preden do konca oblikujem misel mi glava omahne naprej.

"Damon, nehaj," zaslišim mamin glas iz kuhinje. K sebi stiskam svojega zvestega prijatelja, plišastega medvedka in se postavljam na prste, da bi videl skozi ključavnico. Vidim le obrise. Očim sedi za mizo, mami pa hodi naokoli in mu streže iz vseh strani. "Danes si že dovolj popil," previdno reče mami. Ne vem kaj Damon pije, ampak v teh steklenicah je nekaj, zaradi česar včasih udari mamico ali mene. "Ne govori mi kaj naj počnem, ženska," hripavo reče in si natoči še en kozarec. Hočem bolje videti, zato malo poskočim. Z otečenim licem se zaletim v kljuko, da glasno zaropota. "Kaj mulc še ne spi?!" se razjezi očim. Oh, ne. Kaj pa zdaj? Medvedka stisnem še bolj in tesno zaprem oči. Mogoče, če se bom delal nevidnega, me ne bo videl. Tako s trdno zaprtimi očmi čepim sredi sobe in poslušam, kako se mi približujejo koraki. Desno oko, ki je črno me že zdaj zelo boli. Vrata se začnejo počasi odpirati. V tistem odprem oči in vstanem. Ne smem se skrivati, rešiti moram medvedka. V tisti pičli sekundi ga zalučam pod posteljo in mu v mislih naročim naj ostane tam, da ne bo še njega bolelo. Očim vstopi v sobo in zazrem se v oči, temu mojemu velikemu sovražniku. Ne morem si pomagati, da nebi opazil kako debel usnjen pas ima na sebi. Debelo pogoltnem in široko odprem oči. "Zakaj nisi v postelji?!" se zadere in pluva okoli sebe. "Ne morem spat," rečem s piskajočim glasom. Upam da bo mamica ostala v kuhinji, da jih ne bo še ona dobila. "Damon pusti Felixa, nič ni naredil," zaslišim približujoč se zaskrbljen in utrujen glas, a očim zapre vrata in jih zaklene. "Spat boš hodil, ko bom jaz tako rekel," zavpije in si že odpenja tisti strašni pas. Vem, da bo bolelo, ampak moram potrpeti. Za mamico in za medvedka.

"Felix?" zaslišim mehak glas. Zgroženo odprem oči in se zazrem v Sama. No, Luxa. "Ali te pogosto tlačijo take more?" zaskrbljeno vpraša. Hm, v mojo glavo vidi, nima smisla, da se mu zlažem. "Ne, že nekaj let ne. Ne vem kaj mi je," mu povem in se odsotno dotaknem lica, po katerem sem jih takrat skupil. Tako majhen sem še bil, nič večji od Stevena. Stresem z glavo in si sanje izbijem iz glave. "Zakaj si tukaj?" se pozanimam. Lux spusti pogled in počasi sede na posteljo zraven Stevena. Narahlo ga poboža po laseh. "Vem kaj se je zgodilo. Hotel sem videti Stevena, videti kako se drži. Čeprav se odraslim zdi, da otroci takšne stvari pozabijo, to ni res. Nikoli ne pozabijo. Vedno jih bodo spremljale, jih oblikovale v osebo, ki bodo postali. Če se kdo zaveda tega, si to ti, Felix." Najina pogleda se srečata in za trenutek se mi zdi, da mi vidi v dno duše. "Prejle.. Si mi bral misli?" ga oklevajoče vprašam. "Ne, nikomur ne vdiram v zasebnost brez dovoljenja, ampak videl sem tvoje sanje." "Oh," uspem izdaviti. "Pa Steven? Bo prebolel?" Lux se še bolj osredotoči na otrokov um. "Zmeden je. Toliko novega je videl in doživel. Pogreša brata in sestro, ne dojame še popolnoma, da staršev ni več. Vedno je bil nekdo ob njem, ne razume zakaj zdaj ne bo več." Zapre oči in se nasmehne. "Tisti stric z dolgimi lasmi, verjetno misli Jaxa, mu je všeč, ker je velik in močan, tako kot je videl super junake po televiziji. Zanima ga, če tisto rumeno dekle je s kitajskimi palčicami in če govori njegov jezik. Rad bi, da bi se Zane z njim igral z lego kockami, takoj ko njegova roka ne bo več rdeča. Glede tebe pa.. Odnesel si ga ven iz vročine, iz hudobnega ognja. V zahvalo ti bo narisal risbico. To ni kar tako, risbico od njega dobijo samo mami, očka, Sophie in Sam, ampak tokrat bo naredil izjemo in jo dal tebi," konča z branjem misli in se mi nasmehne. "Tebe ima najraje." "Oh," se trudim brezbrižno reči, a vseeno zardim. Steven začne počasi odpirati oči, Lux pa izgine. Prav je naredil, Stevena bi samo zmedlo, če bi videl Sama. "Felix," kramežljivo reče Steven in se pretegne. "Lačen sem!" No zdaj me pa ima. Vse kar znam pripraviti je kruh z nutelo. "Palačinke bi," mi pove in me pogleda z velikimi modrimi očmi. "Aha, ja," pokimam. "Xo jih bo pripravila." "Xo," ponovi Steven in se zasmeje z otroškim smehom, ki te prisili, da se smeješ tudi ti. "Kako hecno ime." "Ja, pa je res hecno," prikimam in se nasmehnem. No, morda pa le ni tako hudo biti varuška.
29. september 2013
u144299
u144299
mogoče danes dobite še 1 next.. bomo videli
29. september 2013
u123401
u123401
neext!
29. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxtt
29. september 2013
u144299
u144299
summer lovee.. tebe pa že dolgo ni na igrah daj nexta svoji zgodbici škoda bi jih blo pustit
29. september 2013
neeeeeext felix je tok cute <3 pa bogi je tudi
29. september 2013
gdaj bo neexxxttt?????????!! nadaljuj zgodbo, škoda bi blo, če bo šla v nič!!
26. oktober 2013
u144299
u144299
se opravičujem, ampak gre za to, da mi šola vzame veliko časa, poleg tega hodim še v glasbeno šolo, kar pomeni še več stresa.
in še bralcev imam bolj malo. trenutno nimam navdiha, da bi pisala. mogoče se bo čez počitnice pojavil kakšen next, ampak nič ne obljubim. sicer se mi pa tako ali tako zdi, da je zgodba vse slabša.
drugače pa hvala za spodbudo
26. oktober 2013
naju še imaš ;D
komi čakam next tko da upam da bo prišel kmal :3
26. oktober 2013
prosim ker mi primanjkuje bralcev:

http://www.igre123.com/forum/tema/n-(f-.-n-n)/62795/1
27. oktober 2013
u144299
u144299
ok, tale zgodba je od danes naprej uradno upokojena
nimam več idej zanjo, če želite lahko povem kako se zaključi. sicer pa nameravam začeti pisati novo zgodbico, ampak potrebujem bralce
naslov bi ji bilo "The tale of my brother Aiden" oz. "Zgodba o mojem bratu Aidnu"
bila bi znanstveno fantastična, na isti način kot ta. glavno junakinjo Lillian sem si zamislila malce bolj veselo in karizmatično kot Sophie..
Idejo imam v glavi, ampak prosim, da mi poveste če boste brali?
23. november 2013
u144299
u144299
http://www.igre123.com/forum/tema/the-tale-of-my-brother-aiden-(zgodba-o-mojem-bratu-aidnu)/64414/1
The tale of my brother Aiden (Zgodba o mojem bratu Aidnu)
Lily je običajna najstnica, ki pa ima majhen problem. Njej posvojeni brat Aiden je pravi čudak. Ampak dobrosrčni Lily je vseeno. Prepričana je, da ima Aiden svoje razloge, ki pa jih namerava odkriti. Kljub temu, da jo vztrajno odriva od sebe, se mu skuša čimbolj približati. Ampak ne ve, da se spušča v stvari, ki jih ne pozna, v svet nerazložljivega, ki jo lahko pogubi..

če koga morda zanima...
23. november 2013
ok, povei kako se zakluči
seveda bom brala
24. november 2013
u144299
u144299
ok, morda bo tole malo zmedeno...

že od začetka sem planirala, da bosta Jax in verjetno udi Xo umrla v tretji bitki. (sorry )
tretjo bitko bi seveda dobili, zlo bi se umaknilo dobremu, Lux bi zmagal. Luxa oz. Sama in angelov od takrat naprej ne srečajo več razen Aisha ostane, saj ji da Lux novo priložnost. Potem sem pa nameravala naredit nekakšen epilog, v katerem bi opisala dogajanje po desetih letih. Aisha in Elias (ki je seveda dobil nazaj svoj spomin) sta skupaj, prav tako tudi Sophie in Felix, ki nekako "posvojita" Stevena.
skratka, zgodba ima srečen konec. vsi izbranci izgubijo svoje moči oz. Jack umre že v tretji bitki.
aha in še pojasnilo glede Jaxa. Ženska, ki jo je Elias videl v peklu (ko je bila Sophie ranjena) je bila Jaxova žena, ki jo je Dæmonium na silo privedel v pekel, potem ko jo je pred leti ubil. Jax je tudi imel majhno hčerko, ki jo je Dæmonium ubil skupaj z mamo. Zato se je Jax na vse pretege boril z Dæmonium.

no, zdi se mi da razumete kaj sem si zamislila. če vas še kaj zanima le vprašajte sicer pa je tole konec
25. november 2013
aaaa, hvala < 3
zgodbica bi se tko očitn kmal končala
25. november 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani