Hej. Dolgo že nisem nič objavila in sem se odločila, da spet nekaj objavim. Za začetek bom objavila prvi next, da vidim, če bi sploh kdo bral

1.

-Stella West-

»Kako lepa si v tej obleki. Prečudovita. In ne morem verjeti, da odhajaš na faks.« je rekla moja mama, ko je prišla v mojo sobo in je videla katero obleko sem si oblekla. Mama včasih še ni čisto dojela, da sem stara že devetnajst let in, da sem samostojna.
»Joj mami, pretiravaš.« sem rekla in se zasmejala.
»Z očetom te bova zelo pogrešala.« je rekla in zavzdihnila. Potem pa je pogledala na mojo nočno omarico, kjer je bila v okvirju slika od mojega brata Lucasa, ki ga ni bilo več ob meni že od mojega petega leta.
»Lucas bi bil ponosen na tebe in to zelo.« je rekla.
Vsakič ko smo se pogovarjali o njemu, sem dobila solzne oči, ker me je to, da sem ga izgubila zelo prizadelo, ker mu nisem mogla pomagati. Ampak mojo bolečino sta razumela samo moja starša in nihče drug. Samo onadva sta vedela kako se zares počutim.
Nenadoma sva zaslišali zvonenje na vratih.
»To je najbrž Ryan. Mu bo oče odprl. Ti se pa kar uredi do konca.« je rekla in se nasmehnila, potem pa me je pustila samo v sobi.
Pogledala sem se v ogledalo. Res sem odraščala. Nisem bila več majhna punčka. No, mislim da je čas, da se vam predstavim. Moje ime je Stella West in pred kratkim sem dopolnila 19 let. Imam rjave oči in blond lase, dolge do sredine hrbta. Marsikdo bi rekel, da je moje življenje popolno, ker sem edinka in imata moja starša dovolj denarja, da lahko dobim vse kar si želim. V srednji šoli sem bila najbolj priljubljena punca na šoli. Uspelo mi je osvojiti nogometaša Ryana, ki so ga želele vse punce na šoli, ampak on je želel ravno mene. Tudi starša sta ga sprejela, ker sta njegova starša njuna prijatelja. Ampak za vsem tem se skrivam prava jaz, čustvena in ranljiva. Takšne me nihče ne pozna, tudi moji najboljši prijateljici ne. Pred štirinajstimi leti se mi je zgodilo nekaj kar nikoli ne bom pozabila in nikoli ne bom prebolela. Imela sem brata dvojčka, Lucasa. Bil je moj najboljši prijatelj in ves čas sva bila skupaj. Čeprav sva si kdaj nagajala, sva se imela rada. Ampak na žalost se je zgodil 1.oktober. Najhujši dan v mojem življenju. V bližini naše hiše je ogromen prepad. Starša nama nista dovolila, da bi se tam igrala, ampak sva takrat naskrivaj pobegnila tja. Igrala sva se z žogo in ravno v tistem trenutku jo je odneslo do prepada. Lucas jo je želel pobrati in se je preveč približal prepadu... Lahko si mislite kaj je bilo. Padel je dol. Najhuje je bilo, ko sem pogledala dol in sem ga videla. Zdaj imam še velikokrat nočne more o tem kako ga želim rešiti, pa ga ne morem. Grozno je.
Ko sem se v sobi spominjala vsega tega, sem spet zajokala. Obletnica njegove smrti se približuje in jaz bom daleč stran, ne bom mogla priti na pokopališče. Ker odhajam na faks.
‘’Stella, pridi dol. Ryan je tukaj!’’ sem zaslišala očeta.
Hitro sem se še enkrat pogledala v ogledalo in si obrisala solze. Vzela sem Lucasovo sliko in jo dala v kovček. Potem pa sem se odpravila dol. Ryan me je pričakal z nasmehom na obrazu. Skupaj sva bila eno leto in zdaj greva skupaj na faks. Imela bova skupno stanovanje v bližini faksa. Najini starši so nama ga kupili skupaj.
‘’Tukaj je moja lepotička.’’ je rekel in se mi približal ter me poljubil.
Imela sem ga rada, ampak priznam, da se mi je včasih zdelo, da ni on moja prava ljubezen.
Tudi jaz sem ga poljubila.
‘’Pogrešal te bom, ampak sem pomirjen, ker vem da bo Ryan tam s teboj.’’ je rekel oče in me objel.
‘’Vse bo v redu. Pazil bom na njo.’’ je rekel Ryan in se mi nasmehnil.
‘’Res je. Vse bo v redu.’’ sem rekla in se nasmehnila še jaz.
‘’Bom jaz kar odnesel kovčke v avto.’’ je rekel Ryan in takoj je prijel moje stvari in jih odnesel.
‘’Jokala si, kajne?’’ me je vprašala mama, ko smo ostali sami.
‘’1. Oktober se približuje, mene pa ne bo tukaj.’’ sem rekla in zavzdihnila.
‘’Ne skrbi glede tega, midva bova uredila grob in Lucas je sigurno ponosen na tebe.’’ je rekel oče.
‘’Upam, da je.’’ sem rekla in spet sem bila solzna.
Odšli smo ven in še enkrat sem ju objela, saj sem vedela, da ju bom zelo pogrešala. Potem pa sva se z Ryanom odpeljala proti najinemu novemu domu in faksu. Vozila sva se približno dve uri. Po eni strani sem bila vesela, ker odhajam in si ustvarjam novo življenje, po drugi strani pa sem tudi žalostna zaradi tega. Ryan je vedel, da sem izgubila brata, ampak ni vedel, da zaradi tega zelo trpim. Preprosto nisem se mogla z njim pogovarjati o tem, nekaj me je držalo nazaj.
‘’Tukaj sva.’’ je navdušeno rekel in me prijel za roko.
‘’Zelo je lepo.’’ sem rekla, ko sem videla ogromno stanovanjsko hišo.
Izstopila sva in vzela ven najine stvari, ter se odpravila noter. Stanovanje je bilo ogromno in res mi je bilo zelo všeč. Priznam, da sem bila takrat precej razvajena in sem imela rada razkošje.
‘’Očitno naju imajo starši res zelo radi.’’ je rekel navdušeno in me stisnil k sebi.
‘’Res je.’’ sem rekla in še vedno sem gledala naokoli.
Ryan me je obrnil k sebi in me poljubil zelo strastno. Vedela sem kam to pelje in na to nisem bila pripravljena. Čeprav sem bila z njim že eno leto, nisem bila pripravljena na spolni odnos.
‘’Ryan...Ne še.’’ sem zamomljala med poljubljanjem.
‘’Daj no Stella... Odrasla sva. Sama sva.’’ je rekel še on med poljubljanjem.
‘’Ne morem še. Oprosti.’’ sem rekla in stopila korak nazaj.
Videla sem, da je bil malo razočaran, tako kot vsakič, ko je poskušal.
‘’Zaneslo me je, ker si tako lepa.’’ je rekel in me prijel za roko.
Rahlo sem se nasmehnila.
‘’Greva pogledat faks? In da vidiš, kje bom treniral.’’ je rekel potem navdušeno.
‘’Ja, greva.’’ sem rekla in čez nekaj trenutkov sva že hodila po ulici.

***********************
Vsakega komentarja bom zelo vesela
03. september 2021
Next
04. september 2021
jakobpolegek
jakobpolegek
Ne da se mi brat, vso srečo.
05. september 2021
Super zgodba! Komej cakam Next
06. september 2021
Neeeext! Popolno
1 dan nazaj
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani