Po reeesss dolgem času sem se odločila, da bom zopet objavila novo zgodbo. Tokrat sem želela nekaj drugačnega, globjega, morda s kakšno mojo filozofijo, ki jih je v moji glavi res veliko. Gre za fantazijsko zgodbo. Stvari nimajo vedno smisla, kot na Zemlji in tudi zakonitosti narave v določenih delih zgodbe niso enake, kot ste jih vajeni. Mišljeno je tako, kot je napisano, in nič drugače.

--------


--------
Chapter 1: Isolation
--------
Belina. Belina. Ogromno beline.
Kopam se v snegu. Belem svetu. Nebesih.
Le bridka bolečina, ki preveva moje celotno telo, priča o pristnosti te beline. Ni raj, ni sneg. Ampak vse je belo. Popolnoma belo. Ena sama majhna siva praska razbija podobo nerealnosti. Ko so minute minevale in me je glava prenehala boleti, sem si pridobila dovolj moči, da sem se obrnila in si pogledala še preostanek prostora. Zdaj sem zagledala majhno okence na drugi strani te popolnoma bele beline, ki mi spočetka ni bil viden. Bistril se mi je um in porajala so se mi vprašanja.

Kdo sem? Kje sem? Kaj sem? Kaj se dogaja? Sem mrtva?
Vsak poskus obujanja spomina na to, kdo sem, je spremljala huda bolečina v lobanji. Prebrodila sem neskončnost, se razgalila večnosti. Pa vendarle se je neskončnost končala, torej ni bila neskončna. Skozi majhno okence je prilezla majhna kača. Nisem se premaknila, zaradi obupa in ker se dejansko nisem mogla. Kača se je ovila okoli mene, enkrat, dvakrat, trikrat, mene pa so objele barve. Rumena. Oranžna. Rdeča. Modra. Zelena. Vijolična. Pozabila sem že, kako prečudovite so barve. Pravzaprav se še vedno nisem mogla spomniti ničesar določenega, a barve so se mi kljub temu zdele nekaj popolnoma naravnega. Prepuščala sem se njihovi barvitosti, ki je razbila neskončnost monotonosti in beline. Samote, tišine. Zvoka mi še ni bilo dano uslišati, prečudovitega motilca tišine. Le barve. A je prijalo.

Kača se je odplazila, jaz pa sem ostala zopet sama, prepuščena spominu, ki mi je bil pravkar dan. Barve so plesale, vijugale, se ravnale in ukrivljale. Se mešale in ločevale. Uživala sem v barvah, ki so mi dale majhno upanje. Nato pa spet bela. Bela. Neskončne količine bele. Pisana paleta je zbledela in zopet sem bila prepuščena neskončnosti beline. Tik preden sem ponovno utonila v večnosti časa, pa mi je bil dan zvok. Drobcen, tihi zvok, pa vendar je v meni prebudil neskončno veselje. Ovonjala sem tudi svežino in belino, da bi skoraj okusila njeno neskončno enotnost, v katero sem padala in padala in padala.... In padala. Nato tema. In nič. Ničen konec, črna luknja. Široka jama, kot nalašč za pad. Nič sredi ničesar, ujet v trenutku večnosti, ki sem jo pričela spoznavati.
--------
Mnenja? Morda kakšna teorija? ^^
18. november 2018
u236818
u236818
nextt

pisi krajsa piglavja, nikoli nisem bila pa slovare
ps. to ni kritika
18. november 2018
ufff, daljša poglavja so še boljša, Uma :3 jaz jih obožujem :')
18. november 2018
Neext!
18. november 2018
u237380
u237380
Next
18. november 2018
u236818
u236818
uspelo mi je prebrati to vsee!!! jesaa!!! doseeezeekkk!!!! BTW, prov mas Claire nevem, kaj me je motilo pri Jenini zgodbi, ker ta zgodba nima pomankljuvisti
18. november 2018
Next
18. november 2018
Next
18. november 2018
To je super. Rahlo me spominja na angele...? Belina nebes in padanje v temi, torej padanje nazaj na zemljo.. Padli angeli?
Drugače pa res, super. Perfektno. Čim prej daj nextijaa
18. november 2018
Jena Heap, ravnokar si si zaslužila dve skodelici vroče čokolade, s tem da si to objavila!

Izjemno se strinjam z Annino/Rosino (dammit, girls ) (bolj verjetno Rosino. i kno u, sis) teorijo o padajočih angelih, tudi mene je takoj spomnilo nato. *Fingers crossed, da se bo šlo o angelih! Fingers crossed, da se bo šlo o angeliiiih!*

Jena, sem ti že kdaj omenila, da je ta zgodba popolna? Pa, da mi je blazno všeč, da si uporabila francoski naslov? Jena, vedno znova me presenečaš, čeprav sem vedela, da od tebe ne gre pričakovati nič manj od perfekcije.

Pa ne, da te forsiram. Super je! Auntie Lori is proud of ya!

en velik pa predvsem debel Next dobiš od mene!
19. november 2018
Joj, sploh ti še nisem komentirala! (X_x)

Vse do zdaj tole spominja na padle angele, ampak tvoj MuffinTwin pa pravi, da njega ne ^-^ ( yes I kno, me a party-breaker biti x') ).

Mene tole spominja na Harrya Potterja. Je kdo začuden, da v vsem najdem povezavo s HP-jem? Nihče? No, saj ni neko presenečenje :')
Saj veš, tista scena v Svetinjicah smrti, ko gre Harry k Voldiju, da ga ta ubije, ko ga pa želi ubiti, pa ubije delček sebe, Harry pa pride v popolnoma bel prostor, se sprašuje, kje je, je mrtev, morda živ, kako je to možno, kaj se sploh dogaja ... ko se mu pa vid zbistri, pa pride Dumbledore, kot vedno oblečen v živobarvna oblačila, ko odide, pa spet nastane belina.

Nekak se mi zdi, da je tole tragična zgodba o punci, ki naredi samomor oz. poskuša.
Zakaj?
¤Au revoir, po naše nasvidenje, se dekle poslavlja?
¤Sprašuje se, če je mrtva. Če bi se jaz znašla v taki situaciji, bi se vprašala, če sem živa. Kaj če je bila smrt puncin cilj?
¤Bolečina. Duševna (zapustitev družine) ali fizična (samopoškodba)?
¤Objem kače - barve postanejo naravne. Svet ni enoličen, je poln barv. V bolnišnicah prevladuje bela. Kaj, če je bilo to dekle v bolnišnici, potem pa jo je nekdo objel, ker je bil žalosten? Z objemom je vnesel nekaj osebnega, znanega v hlad bolnišnične beline, dodal znane barve mavrice. Ko se je objem končal, so odšle tudi barve.

No ja, saj me poznaš, ko se jaz 'gor prižgem', pol ni konca x). Tole je bilo le malce mojega razpredanja, ki pa skoraj zagotovo ni pravilno :'). Komaj čakam, da razkriješ več :3.

Pa Au revoir do naslednjič! ^-^
07. december 2018
u236069
u236069
Next
08. december 2018
u237728
u237728
Next
08. december 2018
Najprej hvala vsem desetim, ki ste nextali, pa tudi tistim, ki imate že po prvem delu teorije. Naj povem, da imate vse delno prav, delno pa ste zgrešile


Prijetna toplina me je povlekla iz teme in skrajšala večnost. Mi obudila čut kože in bolečino, a mi hkrati dala nov delec moči. Moči, ki jo bom potrebovala. Spet belina, a ne neskončna, ne globoka in ne neprijetna. In majhen košček okusa, ki mi je pognal kri po žilah in moč v mišice. Lahko sem vstala, a počasi in lenobno. Spremembe so bile nenadne in šokantne. Moja oblika ni bila stabilna, tako kot tudi ne moj um in moji čuti. Neskončnost me je nenehno oblačila v samoto in me dušila z brezčasjem.

Svet se mi je razodeval po kosih, postopoma eden za drugim, in vsako spoznanje je spremljala bolečina poznavanja. Kot bi se ponovno rojevala, preoblikovala, postajala nova jaz. Se gradila in nadgrajevala. Dokler. Dokler nekaj in nečesa. Vedela sem, da razmišljam v pravi smeri, kajti misli so tako lepo tekle in nikjer se niso zatikale. Vedela sem, da je nad mano neka višja sila. Bog. Ali nekaj večjega. Močnejšega. Ki drži v rokah niti nastanka vsega. Nagrajena sem bila s spominom, bolečim koščkom preteklosti, ki sem jo prvič od preoblikovanja sprejela.

FLASHBACK
Sonce je utonilo v neskončnem morju in nebo so objeli čudoviti odtenki rumene, oranžne in rožnate. Prijeten veter je vel, medtem ko sem se prepuščala čudovitosti prizora. Kljub osamljenosti sem uživala v miru in tišini, ki sta me obdajala, in se pustila božati nežni sapici vetra. Premišljevala sem o svojem življenju, o preteklosti, in kmalu si je pot čez moj obraz utirala solza. Čutila sem, kako je v potočku potovala vse do roba mojega obraza, nato pa kanila na tla. Zdelo se mi je celo, da sem slišala, kako se je nežno spojila s tlemi. Sčasoma se ji jih je pridružilo še nekaj in kmalu je bilo na tleh mogoče opaziti drobno lužico, ki je pozneje izhlapela v topel večerni zrak. Temneje, kot se je barvalo nebo, težje so postajale moje veke, dokler niso ob vzponu lune objele mojih oči in misli so me ponesle v čudovit svet brez strahu in bolečine.
---------
Iz spomina nisem znala razbrati ničesar o svoji preteklosti. A morebiti je tako moralo biti. Da se povzdignem in ne vežem na preteklost. Brez meja. Brez belih sten. Brez belih sten? Čemu le tu stojim, kot srečna ptica v kletki? Čemu sem sploh tu, omejena z neomejeno enotnostjo? Mar enoličnost ni slaba? Meja v neomejenosti obstaja. Padla sem skoznjo v popolnoma nov svet, poln sijaja in mogočnosti.
»Mar si se že prebudila? Odlično.« me je ogovorilo… ogovorilo …
---------
Au revoir!
10. december 2018
Prijetno je to brat, čeprav te vsako toliko spreleti srh, da bi bilo to lahko res... Vsaj tako je pri meni.
Mogoče je v komi? Potemtakem je

»Mar si se že prebudila? Odlično.«

rekel zdravnik ali pa svojec... Samo imam občutek, da je nekaj drugega, bolj zapletenega.
Next
10. december 2018
Next
10. december 2018
Prav imaš, res je bolj zapleteno
Ni v komi in ta beli "prostor" ni bolnišnična soba ^.^
10. december 2018
u236818
u236818
Next!
Evo, bom pa se jaz malo vec pokomentirala
Vredu, imam par teorij (100% so napačne), kaj bi lahko bila ta osebica:
¤ Android, torej ki ga izklopijo, popravijo, pregledajo sistem in vnašajo nove pigatke, oz. to, kar ona razmislja.
¤ Vesoljec, ki so ga poslali v vesolje, a je padel nazaj na Zemljo in zdaj se sprasujejo jako je z njim
(

»Mar si se že prebudila? Odlično.«

)
¤ Neka ugrabljena oseba~ saj punca ne zveni srecno ko jo tusto ogovori, pa tudi 'ugrabitelj' ne zveni prijazno. Sicer pa je vse zgiraj napisano ta del, ko je ugrabitelj punco zvlekel v neko 'jeco', a mogoce je to za zdaj le njegova soba... ne vem...
No to je to kar jaz mislim, pa se nekaj mislim, ne, to vem: Zasluzis si enega velikega nextieja od Ume
10. december 2018
Next
mislim da bo tole odlicna zgodba
11. december 2018
Next
11. december 2018
nujno Next, Jennie! *-*

tudi meni so ob branju pojavile nove zamisli:
je menda mrtva in je bel prostor v bistvu nebesa? to sem pomislila, ko si uporabila besedico Bog.

imam še eno teorijo povezano z božanstvom: nekak se mi je utrnila zamisel, da bi ta punca lahko bila duša, ki potrebuje telo. da bo lahko eksistirala. ali je morda kaj povezano s ponovnim rojstvom? damn, teh padlih angelov si ne morem izbiti iz glave

ampak, anyways, ne poslušaj me, saj verjetno nimam prav, ker si je Jena izmislila nekaj, kar nas bo, ko bom prebrali, vrglo na rit (čeprav že sedim )

še en Next dobiš od mene, torej skupno dva : neeeeeeext! (tale je razvlečen, večkrat ga štej)
11. december 2018
Med branjem se vsekakor ne morem izogniti motivu smrti, mar gre za postulovščino v posmrtnem življenju? Vsekakor se v zgodbi pojavljata dva svetova-huda osebna stiska na enem in poslanstvo na drugem. Barve pa utegnejo nakazovati na to, da vse ne bo samo črno in belo (angeli in demoni, dobro in zlo).
11. december 2018
U guys are making me blush!
Lori in Fawnie vidve sta se pa res res
res približali bistvu *.*
11. december 2018
Yaaay, daj petko, Fawn!
11. december 2018
Next
29. december 2018
Next
31. december 2018
Next, zanima me če boš še kj pisala???
03. januar 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani