Sem Ana Brdnik



Živim v majhni hiši na vasi. Moje življenje je že od otroštva zelo pisano. V njem so slabi in dobri čas. Bila sem stara dve leti, ko sta se mami in ati zelo skregala. Še sedaj se živo spomnim kako so po kuhinji leteli kozarci in krožniki, besede pa so bile boleče in nepremišljene. Mama je v besu spakirala kovčke in se odselila v Avstrijo. Sama sem ostala z očetom, saj je pozabila da obstajam tudi jaz. Večkrat sem imela občutek da se je mamino srce spremenilo v kamen in ji ni bilo ravno mar za naju. Čeprav sem vedela, da ga je mama zelo prizadela tega nikoli ni pokazal. Trudil se je da bi imela vse kar potrebujem: ljubezen, bonton, pozitivno energijo in materialne stvari.

MAMA & OČE



Bil je ponosen name ko sem diplomirala na medicinski fakulteti. Vedno sem imela željo pomagati bolnim ljudem. Že pri desetih letih sem pomagala starejši ženski, ki je na ulici skoraj umrla zaradi srčnega infarkta toda mi je uspelo pravi čas poklicati rešilce in biti ob njej ves čas. Sedaj sem stara 25 let. Po značaju sem pozitivna, iskrena, trmasta in odločna. Toda moje življenje se spremeni na dan kateremu pravim »črn petek«. Oče je imel prometno nesrečo. Avto je zaradi poledenele ceste zdrsnil v prepad. Njegovo telo je bilo prešibko, srce se mu je ustavilo. V šoku sem stala pri postelji in strmela v njegov obraz. Solze so mi drsele po licu. Nisem imela moči. Moči se posloviti!

se nadaljuje...
bom vesela, nextov, komentarčkov, teorij : )
26. januar 2020
Oki, zanimivo...Next
27. januar 2020
pritegnilo me je!
Next!
27. januar 2020
Zdravo,
vesela sem prvih komentarčkov zgodbice ; )
Lallisa* in Lori Gray hvala lepa za pozitivno spodbudo
gremo dalje ....

________________________________________________________________________________

1 DEL

En mesec kasneje
Vstopim v hišo in za sabo zaprem vrata. V sebi začutim globoko bolečino. Ne morem se navaditi prazne, hladne hiše. Vsak dan po dopoldanski službi v zdravstvenem domu kjer delam pripravništvo kot medicinska sestra, vedno odidem v nakupovalni center. Poskušam se zamotiti z gledanjem čudovitih izložb oblačil in nakita. Mimo mene hiti množica ljudi, vsak ima svoje življenje, svoje opravke. Le jaz sem izgubila občutek za čas in življenje. Veliko belo torbico položim na omarico v hodniku in sezujem črne teniske. V kuhinji si zagrejem vodo za čaj, obožujem okus mete z cvetličnim medom. Usedem se za mizo in naredim prvi požirek vroče tekočine. Zopet se spomnim očetovih besed izpred štirih mesecev in svoje obljube, ki me je v tem času močno vznemirjala. Obljubo, da bom poiskala mamo. Nisem razumela njegovih besed! Zakaj jo naj poiščem? Rodila me je in zapustila brez sramu. Niti pogledala me ni čeprav sem ob njenem odhodu na ves glas jokala in kričala. In v tistem trenutku, nisem razumela niti sebe. Zakaj sem mu obljubila nekaj tako norega? In sedaj sem se počutila, da morem svojo obljubo zares izpolniti!

HIŠA


Po stopnicah odidem v zgornje nadstropje. Zopet se ustavim pred vrati očetove sobe. V njej sem bila vsak dan. Pregledovala sem albume s fotografijami in pospravljala njegova oblačila katere sem podarila humanitarnim ustanovam. Vedela sem, da je že čas da odprem srednje veliko leseno skrinjico katero sem našla pred enim tednom v predalu njegove pisalne mize toda se je nisem upala dotakniti. Občutek imam, da je v njej nekaj kar me bo spomnilo na mamo. Bilo je dovolj zavlačevanja, razmišljanja o njej. Na mah jo odprem. V njej zagledam nežno modro kuverto, ki je bila odprta. Vzamem jo v roko in se zastrmim v čudovito napisan naslov. Brez pomisleka sem vedela, da je to mamina pisava. Čutim kako mi srce poskoči. Nisem razumela zakaj mi ni povedal za pismo? Iz kuverte potegnem list papirja. Na tla pade slika. Poberem jo in se zastrmim vanjo. Rjave oči, dolgi lasje, njen obraz je bil čudovito naličen. Solza mi zdrsne po licu, če ne bi poznala njenega karakterja bi mislila da je popolna. Toda bila je daleč od tega, bila je hladna ženska, ki je mislila samo nase. Odprem list papirja in na glas preberem prve besede: Dragi Dejan in Ana…

SKRINJICA



se nadaljuje...
v naslednjem delu izveste kaj bo pisalo v pismu? Bo Ana res želela poiskati mamo?
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj...
28. januar 2020
Vav...dobro napisano, imam teorijo: Mogoče bo Ana izvedela, kaj pretresljivega in hkrati zanimivega od mame, zakaj je odšla in kam in če je zdaj mogoče z drugim moškim in ali ima otroke... Ker pa nevem, ali je ta zgodba fantazijska ali bol "realna" več ne morem povedati.

Super pišeš, v zgodbi res uživam.
Next!
28. januar 2020
Hojla! Pišeš res zanimivo, da te potegne noter... Super besedni zaklad in smisel za pisanje. Edino kar me moti je, da devaš tooliko slik. Besedilo je napeto, na trenutke žalostno, slike pa nekako odvračajo tisto pozornost (pa če se ti še tako zdi, da morajo bit). Okej, glavna junakinja. Drugače pa bralci obožujemo domišljijo, da si na podlagi tvojih besed sami ustvarimo, kako nekaj izgleda. In s preveč slikic si uničimo še tako top zgodbico (I think). P.S. Kakšnega daljšega nexta se ne bi branila.

Next!
30. januar 2020
Zdravo,
hvala lepa za nexte in razpisane komentarčke : ) vedno sem vesela vašega mnenja : )
priznam da zelo rada pišem ker še sama točno ne vem kako se bo zgodba razvijala, vedno si zamislim nekaj dele zgodbe toda ne vsega : )
Lalisa* hvala za tvoje teorije : ) zgodba bo realna, nekako ne znam pisati fantazij : )
fantasy* hvala za mnenje, ponavadi dam vedno slike zato da si tudi sama lažje predstavljam stvari : ) evo uspel mi je del brez slik : ) hvala za pohvale
pa je tu že novi del...

___________________________________________________________________________________
2. DEL

Dragi Dejan in Ana

Danes, ko pišem to pismo je minilo točno 23 let odkar sem odšla od vaju. Verjamem da sta dobro. Dejan, dobro te poznam zato vem da si lepo poskrbel za najino punčko. Ana vem, da me nikoli ne boš razumela toda morala sem oditi. Počutila sem se ujeto, več čas sem bila nekaj kar sploh nisem. Zavedam se, da sem te zapustila čeprav si kričala in jokala, toda v tistem trenutku nisem bila prepričana, če bom lahko poskrbela zate. Poskrbela, da boš srečna in imela brezskrbno otroštvo. Vseeno si te želim zopet videti in te objeti. Slišati tvoj glas. Videti v kakšno lepo dekle si odrasla. V kuverti prilagam denar, vizitko in svojo sliko. Če me boš iskala se obrni na detektiva Matjaža Vidmarja, telefonska številka je napisana na vizitki. Pokaži mu to sliko. Povedal ti bo moj naslov in te pripeljal do moje hiše. Brez skrbi mu lahko zaupaš, je moj osebni prijatelj. Pozna našo zgodbo.
Dejan prosim te pazi nase.
Poljubčki za oba.
Andreja

Ob branju zadnjega stavka čutim kako me pri srcu stisne. Zakaj je mama napisala kaj takšnega? Zakaj naj ati pazi nase? Z roko sežem v kuverto, iz njej potegnem bankovec za 500 evrov, na njem pa je bila vizitka. Občutek imam da je nekaj narobe. Da sta oba nekaj skrivala pred mano. Nujno morem poiskati mamo!
Stečem na hodnik, pograbim torbico, jo odprem in vso vsebino stresem po tleh. Zraven denarnice, zagledam črn mobilni telefon znamke Samsung Galaxy note8. Vpišem telefonsko številko iz vizitke in pritisnem tipko kliči. Čez nekaj sekund na drugi strani slišim globok moški glas: »ja prosim«. »Dober dan, tukaj Ana Brdnik. Sem hčerka Andreje…« hitim razlagati. »Ana, lepo da si poklicala. Andreja bo vesela, da se bosta zopet srečali« slišim odgovor. »Zakaj naj moj ati pazi nase?«, se ne morem upreti vprašanju. »Se je Dejanu kaj zgodilo?« Njegov glas je deloval zaskrbljeno. »Umrl je v prometni nesreči.« Na drugi strani slišim globoki izdih. »Moje sožalje Ana.« »Hvala. Ste poznali atija?« se poskušam umiriti. »Sem, bila sva prijatelja, kot sva z Andrejo.« »Torej, to pomeni….« »Tvoja starša ste se tudi po ločitvi še videvala. Imela sta skupne posle« me prekine. »Kakšne posle« komaj spravim iz sebe. Ati je hodil v službo, delal je v pisarni kot referent v nabavi. Niti sanjalo se mi ni o čem je govoril. »O tem ti ne morem ničesar povedati.« Za sekundo zaprem oči, po obrazu mi zdrsne solza. Pritisnem tipko prekini. Vedela sem, da bom te stvari izvedela le od mame! Toda v tem trenutku nisem imela moči. Nisem si jo želela pogledati v oči in se pogovarjati z njo. Če je bila možnost, da je ati umrl zaradi kakšnih poslov in ni bila samo nesreča, ji nikoli ne bom oprostila!

se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
02. februar 2020
Next! Všeč mi je dolžina, dogajanje je zanimivo in prav zanima me, kaj sledi
02. februar 2020
Lepo, Next.
Mogoče kriminalka? Oprosti ne morem se upreti vsem mogočim vprašanjem!
02. februar 2020
Zdravo punce
hvala lepa za komentarčke in nexte
fantasy* hvala : ) se bom potrudila da bo tudi nadaljevanje zanimivo...
Lalisa * hvala bo tudi malo kriminalke vmes : ) še sama točno ne vem...
evo nov del...

___________________________________________________________________________________
3.DEL

Naslednjo jutro me zbudi glasno zvonjenje budilke na telefonu. Utrujena pretegnem roke in jo ugasnem. Noč je bila zelo kratka, saj nisem morala spati. Premetavala sem se po postelji in razmišljala o očetu in mami. Kako mi je lahko ati zamolčal kaj takšnega? Kakšen posel ju je združeval? Vsakič, ko me je pogledal v oči, si nisem niti mislila da bi iz njih razbrala takšne laži. Zame je bil najbolj pošten človek na svetu. V kopalnici si obraz splahnem z hladno vodo in se pogledam v ogledalo. Imela sem grozne podočnjake. Na hitro se naličim, lase spnem s gumico, nato pa nase potegnem spodnje perilo, črno majico in kavbojke. Za zajtrk spijem kavo, pojem marelični rogljiček, obujem teniske pograbim torbico in jakno nato pa stečem proti avtobusni postaji. Zopet sem zamujala. Kot vsak dan je bila v tej uri na avtobusu gneča. Ravno hočem stopiti vanj, ko zaslišim glasno cviljenje gum in močan tresk. »Zopet nesreča« zaslišim ženski glas za sabo. Obrnem se in stopim na stran. Odkar sem delala v bolnišnici, ne glede na to kako grozno je bilo sem se čutila dolžna pomagati. Na cesti so stali avti v koloni. Stečem mimo njih. »Kaj se je zgodilo« vprašam starejšega moškega, ki je sedel v avtu ampak je imel odprto okno. »Avto je trčil v motor« mi nakaže s prstom naprej. Bilo je grozno, motor je ležal na tleh, vsepovsod je bilo polno pločevine in stekla. Mlad moški je ležal na tleh, nad njega se je sklanjala ženska. Nekaj ljudi je v šoku stalo na pločniku in opazovalo nastalo situacijo. »Prosim zbudi se« je vpila nanj v solzah in tresla njegovo telo. Stopila sem k njej »sem medicinska sestra. Pomagala bom« rečem in se dotaknem njene rame. »Bilo je tako hitro, nisem ga videla, vzela sem mu prednost« začne pojasnjevati. »Vse bo v redu. Ste poklicali pomoč?« »Sem, takoj. Ni še reševalcev« njen glas je deloval popolnoma skrušeno. »Umirite se« odvrnem in se zopet posvetim motoristu. Bil je nezavesten, glavo sem mu dala nazaj in preverila njegov utrip. Dihal je, toda šibko. Začela sem mu dajati umetno dihanje. Morala sem ga držati pri življenju, čeprav njegovo telo ni najbolje sodelovalo. Opazovala sem njegov obraz, dotaknila sem se njegovega lica, polnega brazgotin. Fant je bil mojih let. Zaslišim tuljenje siren, čez par sekund so naju obkolili reševalci. »Ana v kakšnem stanju je?« »Njegovo dihanje je šibko« odvrnem z zadnjimi močmi v sebi. Bila sem psihično utrujena, čeprav sem bila v dobri kondiciji. Opazovala sem kako so ga naložili na nosila, ga priključili na kisik. »Dobro si opravila, poškodbe so kar hude« reče reševalec Igor in me objame. Solze mi zdrsnejo po licih, njegov objem mi je dodal dodatno moč. Skupaj odideva proti ženski ki je sedela na pločniku in jokala. »Gospa kako vam je ime« jo vpraša Igor. »Maja« komaj spravi iz sebe. »Kaj se je zgodilo« vpraša in se skloni k njej. »Bilo je tako na hitro, vzela sem mu prednost na križišču. Nisem ga videla« odvrne zmedeno. »V kritičnem stanju je, toda bomo naredili vse da mu bomo pomagali. Vas kaj boli?« reče čez nekaj sekund in se dotakne njene roke. »Hrbtenica, glava, roka« odvrne prestrašeno. »Pridite prosim z mano.« Pomagala sem ji vstati in počasi sva odšle proti rešilcu. »Hvala ker ste mu pomagali. Sama ga ne bi znala obdržati pri življenju« mi reče. Zastrmim se v njene rjave oči »to je moja dolžnost. Sem pripravnica medicinske sestre v bolnišnici« ji pojasnim. Globoko vdihne »Alina mi nikoli ne bo oprostila!« Radovedno se zastrmim v njene oči, niti sanjalo se mi ni o čem je govorila. »Kevin je fant moje hčerke«.

se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj....
04. februar 2020
Lepo, Next
04. februar 2020
Next
06. februar 2020
Zdravo
punci hvala lepa za Next
evo novi del...

____________________________________________________________________________________
4. DEL
Malo boljše volje toda še vedno pod vtisom nesreče stopim v ordinacijo. Pisarno v kateri sem delala tri mesece sem poznala do potankosti. Hvaležno se nasmehnem medicinski sestri, ki me je nadomeščala dve uri. »Ana, si v redu« zaslišim strog glas zdravnice Jane. Obrnem se proti njej in se zastrmim v njene modre oči. Kot zmeraj je imela lase spete v čop, v beli halji pa je zgledala čudovito. Delo zdravnice ji je bilo pisano na kožo, za njo pacienti niso bile samo številke ampak veliko več. Vsakemu je poskušala pomagati, vsakemu je posvetila čas in pozornost. »Nesreča je bila grozna. Motorist ima hude poškodbe« odvrnem in globoko vdihnem. Njen obraz se razneži, dobro je vedela o čem govorim. »Vzor si vsem nam, ki opravljamo ta poklic. Igor mi je povedal da je imel motorist veliko srečo da si bila tam« reče umirjeno. Njen glas me je vedno pomiril. Tudi ob smrti očeta mi je stala ob strani. Me spodbujala z besedami in objemi. Bila sem ji hvaležna za vse kar me je naučila, me motivirala in mi zaupala. Včasih sem imela občutek, da je angel ki je vedno ob meni. Ure so se zelo vlekle, čeprav sem imela veliko dela z pacienti in urejanju papirjev sem bila večkrat z mislimi še vedno pri nesreči. Zanimalo me je kako je motorist. Upam da niso poškodbe tako hude da bi mu zavozilo še celotno življenje, ki je bilo pred njim. Morala sem ga še enkrat videti, pa čeprav samo čez steklo na vratih. Petnajst čez dve sem se poslovila od Jane in odšla v pisarno v kateri so bili reševalci. Igor me je z zanimanjem pogledal potem pa se mi nasmehnil. »Vse je v redu Ana« reče in stopi bližje k meni. »Rada bi ga še enkrat videla« odvrnem direktno in si popravim pas torbice, ki mi zdrsne iz rame. »Pojdi v zgornje nadstropje in vprašaj pri informacijah.« Brez besed prikimam. »Danes je noro, bila še je ena nesreča. Mlada punca je umrla na kraju nesreče « še doda. Iz njegovega obraza razberem veliko poguma čeprav vem da je videti takšne prizore boleče. Ne pozabiš jih čez noč. Objamem ga, stisne me k sebi in poboža po laseh. Za trenutek pozabim na vse skrbi, ki so nad mano. V njegovem objemu najdem mir in toplino.

»Dober dan« za sabo zaslišim glas. Stojim pred vrati sobe in strmim skozi steklo. Fant je ležal na postelji, priklopljen na vse tiste cevke. Obrnem se, pred sabo zagledam dekle športne postave, z dolgimi črnimi lasmi, njen obraz je bil bled, oči pa rdeče od joka. »Dober dan« odvrnem in stopim stran od vrat. »Patricija tukaj nimaš kaj iskati« njen glas deluje besno medtem ko me gleda naravnost v oči. »Nisem Patricija, jaz sem Ana« komaj spravim iz sebe. »Še ena izmed njegovih ljubic« vsako besedo je izgovorila bolj besno. »Umirite se, temu fantu sem danes pomagala pri nesreči. Zanimalo me je kakšno je njegovo stanje« povzdignem glas. Dovolj sem imela njenih otožb, ki so bile brez glave in repa. Njen pogled deluje resno in strogo. »Se opravičujem, toliko stvari se je zgodilo. Včeraj sem izvedela da me je Kevin prevaral. Sprla sva se in razšla. Nato pa dobim klic od mame da ga je po nesreči zbila na križišču« govori brez prestanka medtem ko strmi vanj skozi steklo. »Žal mi je« odvrnem in globoko vdihnem. »Hvala ker ste jima pomagali.« »Kakšno je njegovo stanje?« »Stabilno, ves čas že spi toda zdravnik pravi da je to normalno. Njegovo telo je polno modric in brazgotin. Zlomljeno ima desno roko. Na srečo ni imel notranjih krvavitev.« S dlanjo leve roke si obriše solze, ki ji zdrsijo po licu. »Vse bo v redu, Kevin bo ozdravel. Telo potrebuje počitek« ji poskušam vliti nekaj pozitive. Naenkrat vidim kako premakne glavo. Zdrznem se »zbudil se je« prva dojamem situacijo. Alina vstopi v sobo za njo pa jaz. »Kevin, kako si« reče in se dotakne njegove roke. Nekaj minut gleda okoli sebe, sigurno poskuša dojeti situacijo v kateri je. »Imeli ste prometno nesrečo. Sedaj ste v bolnišnici« rečem na glas. »Nikoli več te nočem videti, Alina spravi se mi iz pred oči« naenkrat začne glasno vpiti. »Umirite se« odvrnem in stopim proti njemu. »Nikoli več te nočem videti, odidi« njegove besede so vse bolj agresivne.

se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik
09. februar 2020
Zanimivo, Next
09. februar 2020
Res zanimivo LaDy_NeRa, ispit za pisateljico ti je zagotovljen. Mnogo uspehov in srece se v medicini.
10. februar 2020
zanimivo
11. februar 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani