Živjo punce Torej, to je moj prvi fanfiction. Upam, da vam bo všeč. Prvi del je malo krajši, da vidim, če vam bo všeč. V prihodnosti bodo daljši! Prvi del je del flashbacka, ki se bo nadaljeval v drugem delu. Enjoy

-Abby-

FLASHBACK
"Lahko prosim nehaš. Živčno me delaš." sem rekla ostro in se zagledala v velik plakat na steni nasproti mene. Čeprav je bil navaden, črno bel, se mi je zdelo kot da je živih neonskih barv in je kot nekakšno opozorilo, ki me bode v oči. Na njem je bilo z velikimi tiskanimi črkami napisano: Biti mama je najboljša stvar v življenju. "Pa ne pri sedemnajstih letih in pol" sem rekla sama pri sebi in se zagledala v Harrya. Že pol ure je hodil po hodniku in me delal še bolj nervozno kot sem bila. Videlo se mu je, da ga je strah. "Vse bo v redu." je rekel, ko se je končno usedel poleg mene in me nežno prijel za roko. "Se ti zdi? " sem ga vprašala tiho in solza mi je spolzela po licu. Pokimal je in me hitro poljubil, saj so se v naslednjem trenutku odprla vrata in v hodnik je stopila debelušna medicinska sestra s kartoteko v roki. "Abigail Moore?" je vprašala in se odpravila proti meni, ko sem ji s kretnjo nakazala da sem to jaz, čeprav mislim, da ni bilo težko ugotoviti, saj sva bila takrat v čakalnici sama. "Torej, čestitam. Mamica boste. Če vas še kaj zanima se prosim naročite pri zdravniku." je rekla in mi v roko potisnila neke papirje potem pa pohitela nazaj v pisarno. V tistem trenutku se mi je podrl svet. Nisem se zavedala okolice, samo čutila sem par močnih rok, ki so me objemale. "Vse bo v redu. Obljubim." sem ga slišala kako mi je tiho prigovarjal na uho. "Tebi se zdi da bo vse v redu? Jaz pa mislim, da ne bo. Noseča sem. Razumeš? Noseča." sem glasno poudarila in stekla skozi steklena vrata.
08. april 2013
next
08. april 2013
next
08. april 2013
Neeeeeeeeextt!!!!!!!!
08. april 2013
u128648
u128648
Neeexxxt ;3
08. april 2013
Neeeext!!
08. april 2013
neexxxtttt
08. april 2013
Neeext
08. april 2013
Next
08. april 2013
u128015
u128015
neeeeeext
08. april 2013
Nisem pričakovala takšnega odziva, zato hvala vsem, ki berete zgodbo! Ta del bo še nadaljevanje flashacka. Enjoy





"Se lahko prosim ustaviš." je zavpil Harry, medtem ko sem s hitrimi koraki bežala stran od bolnišnice in od vseh problemov. Nisem se imela namena ustavit, saj sem v tistem trenutku potrebovala mir, a me je prehitro dohitel in me prijel za roko. "Mi lahko poveš kaj se dogaja? Saj nisi sama v tem." je zavpil in oči so mu napolnile solze. Ko se je prepričal, da ne mislim divjati naprej me je spustil in se usedel na bližnjo klopco. "Nihče ni v tem Harry. To je bila največja napaka v mojem življenju. To je samo posledica tiste divje noči in otroka ne mislim obdržati. Nisem pripravljena nanj, ti pa še manj. In oboževalke? In fantje? Ni šans Harry." sem mu pojasnila in globoko zajela sapo. "Ne boš se znebila otroka Ab. Lahko se odpovem karieri. In hočeš reči, da ti tista noč ni pomenila nič?" me je vprašal in zaznala sem razočaranje v njegovih očeh. Usedla sem se zraven njega, vendar nisem imela namena odgovoriti. Seveda mi je nekaj pomenilo, vendar nisem hotela, da to ve, nisem hotela, da ve, da sem noro zaljubljena vanj, odkar sem ga prvič videla. Nisem hotela, da ve za moja čustva. Edino kar sem si želela je, da ne bi nikoli prišla na bratovo zabavo, kjer se je vse to zgodilo. "Mi lahko odgovoriš?" me je vprašal in se zagledal v moje oči. "Ne nič mi ni pomenilo. Zgodilo se je tako hitro in bilo je tako nepremišljeno. Hočem končati vse to. Tisto je bila samo napaka." sem zavpila in stekla proti cesti. Zadnje česar se spomnim je luč, ki se mi je hitro prebliževala in nato tema.
***
Slišala sem piskanje naprav, vendar nisem imela dovolj moči, da bi odprla oči, kaj šele, da bi se premaknila. Začutila sem toplo dlan na moji in umirjeno dihanje nekoga, ki je bil očitno ob meni. Počasi sem odprla oči in zagledala Harrya, ki je sedel na nekem neudobnem stolu ob moji postelji. Razgledala sem se po sobi in poleg snežno belih sten opazila samo veliko napravo za merjenje srčnega utripa in dihanja, ter majhno mizo pri oknu. Ulegla sem se nazaj in se počasi spomnila vseh preteklih dogodkov. Vendar pa mi je nekaj manjkalo. Nisem se mogla spomniti, kaj se je zgodilo preden sem pristala tukaj. Stisnila sem roko in nehote zbudila Harrya. "Kaj se je zgodilo?" sem vprašala tiho, saj sem imela grlo čisto izsušeno. "Mi lahko prosim razložiš." sem ga prosila, ko mi še zmeraj ni odgovoril. Mogoče se je bal mojega odziva, ali pa preprosto ni našel primernih besed. Na njegovo srečo je v tistem trenutku skozi vrata vstopila sestra in odgrnila zavese, da je sobo napolnila svetloba močnega sonca. Pogledala sem na uro, ki je kazala osem zjutraj. Torej to pomeni, da sem že celo noč tukaj? "Končno si se zbudila. In veš, nima vsaka tako dobrega fanta, ki bi bil celo noč tukaj." je rekla in se mi rahlo nasmehnila. "Ni moj fant." sem osorno odgovorila in že sekundo za tem obžalovala svoje besede, ki so Harrya vidno prizadele. "Torej Abigail. Imela si prometno nesrečo in celo noč si bila v komi. Veseli smo, da si se tako hitro zbudila. Posledic nesreče ne bo, je pa ena stvar, ki te bo prizadela. Na žalost si izgubila otroka." Videla sem obžalovanje v njenih očeh in s hitrimi gibi je zapustila sobo ter naju pustila sama. Po licu mi je spolzela solzo in nisem si mogla kaj, da se ne bi počutila krivo za to. "Oprosti Harry. Oprosti, da sem ubila najinega otroka. Oprosti, da sem te prizadela." sem rekla in močneje zajokala. Objel me je in me nekaj časa držal v svojem objemu. "Harry, prosim pusti me. Proim pojdi ven in me pusti samo. To je za nama in zdaj naju ne druži nič več." sem izrekla besede, ki so bile lažne, v katerih sploh ni bilo resnice. Prekleto sem ga ljubila, a nisem želela, da trpi. Pogledala sem proti oknu in zadrževala solze, medtem, ko sem poslušala kako je pomaknil svoj stol in se odpravil proti vratom. In takrat sem ostala popolnoma sama.
- konec flashbacka-

Next?
09. april 2013
next takoj
09. april 2013
prosim čimprej nexxtttt <3 *o*
09. april 2013
u80842
u80842
Neeeeeeeeeeeeeext!!!!!!
09. april 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
09. april 2013
u117051
u117051
Neeext.Kok pa ti men odlično pišeš *o*
09. april 2013
u85994
u85994
neeeeeeext
09. april 2013
neeeeeext !
09. april 2013
u84879
u84879
next
09. april 2013
neeeeeeeext!
09. april 2013
u82874
u82874
neeeeeeeeeeeeeeeeext!
nova bralka!
09. april 2013
<333 neext!
09. april 2013
u128648
u128648
Next
09. april 2013
next
09. april 2013
u128015
u128015
N-E-X-T! Kok fenomenalno! *WwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwW*
09. april 2013
next
09. april 2013
Neeeeeeeext
09. april 2013
Jokam
Neeeext čimprej
09. april 2013
Zaradi šole mi dans ne bo uspel napisat nexta, tko da pride jutri
10. april 2013
Evo punce, nov next. Enjoy

»Abigail!« je zavpila mami in malo je manjkalo, da nisem padla s postelje. »Spet se ponavlja Abs.« mi je resno rekla in vedela sem na kaj misli. Že odkar se je zgodilo tisto s Harryem ne spim normalno. Pa kaj spim, nič ni več normalno. Vsako prosto minuto, ko nimam kaj za početi razmišljam kako bi bilo, če bi imela otroka. Komu bi bil podoben? In kako bi bilo, če ga ne bi nagnala iz bolnišnice. Včasih se počutim krivo, čeprav vem, da je bilo to najboljše za oba. Od takrat sem ga videla zelo malokrat, kar je sicer zelo težko, saj je eden najboljših prijateljev mojega polbrata. Še težje pa je, ker nihče razen naju ne ve za to. Mislim, da je tako še boljše.
» Saj ni bilo nič. Samo mora me je tlačila.« sem jo hitro pomirila a me je le sumljivo pogledala in odšla iz sobe. Odšla sem v kopalnico in si z mrzlo vodo umila obraz. Zagledala sem se v osebo v ogledalu in se komaj prepoznala. Zaradi pomanjkanja spanca sem imela pod očmi temne kolobarje, obraz pa mi je rahlo upadel. Narahlo sem se namazala in se oblekla. Pograbila sem torbo, ki je ležala ob postelji in stekla v kuhinjo, kjer me je že čakal zajtrk. »Dobro jutro Lou.« sem pozdravila Louisa, ki je sedel za pultom in mu razmršila lase. »Plani za danes?« sem ga vprašala, medtem ko sem iz hladilnika vzela jogurt in si ga natočila v kozarec. »V studio gremo. Harry ima neko novo pesem in jo gremo posnet.«je rekel odsotno in se nato spet posvetil svojemu zajtrku. Ob omembi njegovega imena sem se zdrznila vendar Louis tega na srečo ni opazil. Nekaj časa sva sedela v tišini, ko me je nenadoma presenetilo njegovo vprašanje. »Abs, kaj se dogaja med tabo in Harryem?« Osuplo sem ga pogledala, saj me je vprašanje zares šokiralo. » Kako to misliš?« sem ga vprašala, čeprav nisem želela slišati odgovora. »Izogibaš se mu. Vsi smo to opazili.« je objasnil in položil krožnik v pomivalno korito. »Kdo bi vedel. Verjetno se samo tako zdi. Veš, mudi se mi. Adijo.« sem hitro sestavila stavek in se še hitreje odpravila skozi vrata.

»Madison?« sem zavpila, ko sem vstopila v trgovino v kateri sem delala. To je butik, katerega ima v lasti naša družinska prijateljica. Odločila sem se, da jo prosim za delo med počitnicami in na srečo je privolila. Čim bolj sem želela zapolnit svoj prosti čas, da bi imela čim manj časa za razmišljanje, poleg tega pa sem se lahko izognila kakšnemu srečanju s Harryjem, saj so bili pogosto pri nas. »Zadaj sem.« je zavpila Madison iz svojega kabineta. »Prišla sem. Torej, kaj je danes za delati?« sem jo vprašala in pospravila svoje stvari v omarico na drugi strani sobe. »Tako kot po navadi. Poskrbi za obleke, potem pa pojdi k blagajni. Čez kakšno uro pride novo dekle, ki ti bo pomagalo v trgovini. Saj veš, da imam vedno več dela s pripravljanjem kolekcije in ne uspem biti na dveh koncih hkrati. Saj ti bo uspelo, kajne?« Pokimala sem in se in se posvetila delu. Kakor je rekla Mad, je čez približno eno uro v trgovino vstopila simpatična rjavolaska in se takoj napotila proti meni. »Živijo. Jaz sem Bonnie.« je rekla veselo in proti meni stegnila roko. »Abigail. Za prijatelje Abby.« sem se predstavila in ji podala roko. »Madison me je poklicala za delo tukaj. Upam da se bova razumeli.« je razložila in se mi nasmehnila. »Ti si torej naša nova pomoč. Tvoje delo na začetku bo zlaganje oblek, kasneje pa te bom naučila kako se dela za blagajno, če se strinjaš.« Zadovoljno je pokimala in se takoj podala med obleke. »Koliko časa že delaš tukaj?« me je vprašala medtem, ko se je prebijala skozi obešalnike. »Ne dolgo. Začela sem na začetku počitnic.« sem objasnila in nadaljevala z urejanjem nekih papirjev. Nekaj časa sva se še pogovarjali in priznati moram, da mi je prav prirastla k srcu.
»O moj bog Abby.« je kar naenkrat zavpila in od strahu sem poskočila. »Daš lahko prosim naglas.« je rekla in pomignila proti radiu. Povišala sem glasnost in po trgovini se je razlegel Harryev glas medtem ko je prepeval verze pesmi Little things. Zazrla sem se v računalnik in skušala preslišati pesem. Medtem ko mi je solza spolzela po licu je Bonnie veselo prepevala z njimi, jaz pa sem si želela, da bi je bilo čim prej konec.
11. april 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani