Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
u218112
Am zdravo!
Sem Yumiko in to je moja prva zgodba. Če povem po pravici se prvič preizkušam v pisanju. Mogoče bo totalna polomija, mogoče ne. Bomo videli.
*naslovnico sem naredila sama*
Prologue | Alone | Fantasy Story
Pogladila je sliko s prstom. Njene mame se ni spominjala, ko je bila še zdrava. Ko je izgledala kot navaden človek. Na sliki je imela goste temno kostanjeve lase, ki so ji segali do ramen in brezskrbni nasmešek, ki naj bi po pripovedi očeta vedno bil takšen.
»Mamica…težko je,« je tiho šepnila. Naredila je premor, kot da bi čakala njen odgovor. »Zakaj si se odločila, da greš v nebesa? Zakaj nisi ostala z menoj in očkom, da bi skupaj počakali novo leto? Mamica, sama sem,« se je potožila. »V šoli pravijo, da sem čudna. Sem res čudak mamica? Spaka? Očka pravi, da so punce ljubosumne, da sem takšna kot ti,« je nadaljevala. Ni bila navajena,da bi se pogovarjala s sliko. Počutila se je čudno. A tudi malo bolje.
»Očka dela v službi danes, da bova imela dovolj denarja. Pravi, da žal drugače ne gre. Zakaj sem sama, mamica? Vedno si govorila, da boš ne glede na vse ob meni. Zakaj te ni tu? Zakaj? ZAKAJ?!« je vsa nemočna vzkliknila deklica. Slonje solze so ji pričela močiti lica. »Pridi nazaj k meni. Praznujva novo leto skupaj, kot sva ga nekoč,« je zašepetala. Bila je popolnoma brez moči.
Sem Yumiko in to je moja prva zgodba. Če povem po pravici se prvič preizkušam v pisanju. Mogoče bo totalna polomija, mogoče ne. Bomo videli.
*naslovnico sem naredila sama*
Prologue | Alone | Fantasy Story
Pogladila je sliko s prstom. Njene mame se ni spominjala, ko je bila še zdrava. Ko je izgledala kot navaden človek. Na sliki je imela goste temno kostanjeve lase, ki so ji segali do ramen in brezskrbni nasmešek, ki naj bi po pripovedi očeta vedno bil takšen.
»Mamica…težko je,« je tiho šepnila. Naredila je premor, kot da bi čakala njen odgovor. »Zakaj si se odločila, da greš v nebesa? Zakaj nisi ostala z menoj in očkom, da bi skupaj počakali novo leto? Mamica, sama sem,« se je potožila. »V šoli pravijo, da sem čudna. Sem res čudak mamica? Spaka? Očka pravi, da so punce ljubosumne, da sem takšna kot ti,« je nadaljevala. Ni bila navajena,da bi se pogovarjala s sliko. Počutila se je čudno. A tudi malo bolje.
»Očka dela v službi danes, da bova imela dovolj denarja. Pravi, da žal drugače ne gre. Zakaj sem sama, mamica? Vedno si govorila, da boš ne glede na vse ob meni. Zakaj te ni tu? Zakaj? ZAKAJ?!« je vsa nemočna vzkliknila deklica. Slonje solze so ji pričela močiti lica. »Pridi nazaj k meni. Praznujva novo leto skupaj, kot sva ga nekoč,« je zašepetala. Bila je popolnoma brez moči.
12. november 2016
u215639
ooooooooooo to je tako popolno pa si objavila samo prologue pa me že takooo zanima kaj se bo zgodilo in v kaj se bo zgodbica razvila. Komaj čakam na Next Next Next Next
12. november 2016
u217892
Next
12. november 2016
u216844
Next Next Next
12. november 2016
u216836
Tole definitivno NI polomija!
Res zanimiv prologue (:
Nekst <33
Res zanimiv prologue (:
Nekst <33
12. november 2016
u193768
Omg to je super
Neeext
Neeext
13. november 2016
u215282
Uau
Pomoje bo tole ena ful zanimiva zgodba
Next *-*
Pomoje bo tole ena ful zanimiva zgodba
Next *-*
13. november 2016
u218112
Zdravo!
Okej. Tukaj je prvi del. Je kratek, a upam, da vam bo všeč.
Chapter 1 | Alone | Fantasy Story
Stopala sem po hodniku sem in tja. Bila sem vsa živčna. Vsa nataknjena. Tresla sem se. Sovražila sem biti v bolnici. Sobe so bile bele, puste in majhne, hodniki dolgi polni bolnikov in smrdeli so po razkužilu,ki je povzročil,da me je oblival mrzel pot. Zajela sem samo. Čakala sem, da zdravnik pristopi ven iz bolniške sobe, v kateri je moj oče. Dobila sem klic, sredi dela, da je oče v bolnici, zato sem se s svetlobno hitrostjo pojavila tu. In…BOM! Stiska me v pljučih zaradi nelagodja.
Vrata so se tiho odprla in ven je stopil moški v beli halji okoli štiridesetih let. Imel je črne lase in temno rjave oči. Za njim je še stopila medicinska sestra, ki je držala v rokah temno modro mapo. Pohitela sem do njiju.
»Gospod, kako je z njim?« sem vprašala zdravnika.
»Ste gospodična Mathieu?« me je vprašal mož v belem. Pokimala sem.
»Gospod Mathieu se je zastrupil z alkoholom. S prijatelji so praznovali in očitno je bil preveč vinjen. Nevarnost je dosegla 5 stopnjo. Manjši del želodčne tekočine smo poslali na toksikološko analizo. Moramo pa vas obvestiti, da za ta 'poseg'morate plačati sami,« me je obvestil. Ob tem sem se rahlo nakremžila.
»Oh? Lahko prosim poveste koliko je znesek?« sem živčno vprašala.
»Če že vprašate. Znesek za izpiranje je okoli 230 evrov, a znesek se še lahko poveča, če ga bo potrebno zadržati in glede na tip nege, ki mu jih bomo morali nuditi,« je razložil. Popolnoma sem prebledela. Očka, sem obupano pomislila. Kje bova dobila toliko denarja? Ne morava ponovno prositi babice, da posodi denar. Kar groza me je.
»G-ga lahko obiščem?« sem vprašala.
»Seveda. A le za pet minut, saj je čas obiskov že zdavnaj minil,«
Pohitela sem mimo njiju v majhno bolniško sobo in stekla do postelje, kjer je ležal oče. Opazovala sem ga, kako je mirno dihal. Bil je spokojen. Moje srce je bilotako močno,da sem utrip čutila na prstih moje noge. Moje srce je tako bilo od olajšanja in sreče. Ničesar hujšega ni. To se mi je ves čas vrtelo po glavi. Sedla sem na stol, ki je bil poleg postelje in se oklenila njegove desne roke, v katero je imel vstavljeno iglo s cevko, preko katere se je pretakala infuzija. S palcem sem pogladila zgornji del njegove dlani.
»Ti ne veš, kako si me prestrašil. Ko sem slišala, da si v bolnici, me je tako stisnilo pri srcu. Nisem želela ostati popolnoma sama. Ko sem pomislila, da te več ne bom videla, kako izčrpan iz dela prideš vseeno nasmejan. In kako ne bom več slišala tvojih besed: 'Ti to zmoreš ljubica'. Strl bi mi srce, če bi umrl! Ne želim ostati sama! Razumeš! Pozdravi se, da bova lahko šla domov! Samo to zahtevam od tebe! Ni pomemben denar,a tvoje zdravje,« sem šepetala polna čustev. Majhna solza se je spustila po moji lici navzdol.
»Gospodična Mathieu? Čas je, da greste,«je rekla skrbno sestra. Obrnila sem se k vratom in si hitro obrisala solzo, ko sem videla močnejšo sestro, kako stoji tam in zre vame. Pokimala sem in vstala. Sklonila sem se k očetu in ga poljubila na čelo. »Hitro pridi k sebi,« sem šepnila in počasi stopila ven iz sobe.
»Gospodična, ste v redu. Rahlo ste bledi. Vam prinesem kozarec vode?« me je vprašala medicinska sestra, takoj ko jeza nama zaprla vrata.
»Oh, mar res? Samo nekaj svežega zraka potrebujem. Upam, da boste dobro poskrbeli, za mojega očeta. Nasvidenje,« sem zamomljala in se počasi sprehodila po hodniku bolnice. Stopila sem skozi vrata bolnišnice in globoko vdihnila svež nočni zrak. Zunaj je bilo rahlo mrzlo. Svojo jakno sem si zapela in se razgledala na okoli. Lepo nočno nebo je obseval soj uličnih luči, ki je le postaj sijajnejši, bolj kot si gledal v smer središča mesta. Zavzdihnila sem in pograbila telefon. Vtipkala sem številko in poklicala.
»Ja?« se je zaslišal glas.
»Thorn? Bi me prišel iskati do bolnišnice?« sem zamomljala.
»Rin? Se je kaj zgo- Takoj bom tam!« je rekel in prekinil. Telefon sem počasi odmaknila od svojega desnega ušesa in ga pospravila v torbico. Razgledala sem se na okoli in stopila do klopce, ki je bila pri ulični svetilki. Pred njo pa je bilo veliko parkirišče, sedaj skoraj prazno. Thorn, ne bi smel imeti težave, me tu zagledati… Odprla sem usta, da sem izdihnila in pojavil se je oblaček. To sem pogosto počela v pozno jesenskih in zimskih mesecih in se pretvarjala, da sem vlak. Seveda, sem bila takrat majhna in nebogljena punčka.
Kmalu seje pripeljal črn mercedes. Bil je Thornov avto. Vstala sem se in odprla sovoznikova vrata ter se usedla na usnjen sedež. Zaprla sem vrata in takoj je speljal. Pripasala sem se z varnostnim pasom in nato roke položila na svoja stegna in gledala v svoja stopala.
»Se je napil? Tvoj oče?« je tiho vprašal.
»Uh-huh,« sem zamomljala in plitvo prikimala.
Med nama je nastala neprijetna tišina.
»Poslušaj, če boš imela kakršne koli težave, povej. Bom pomagal. Vedno bom,« je počasi rekel.
»Hvala, a se bova znašla sama,« sem odvrnila.
»Rin, ni mi težko pomagati. Res,« je dejal. Počasi sem se zazrla vanj. Njegov obraz je bil resen, njegovi blond lasje, pa so mu silili na obraz. Njegove sive oči so bile usmrejene točno na cesto in nikamor drugam.
»Thorn, saj vem. A razumi. To moram urediti sama. Je med nama z očetom,« sem šepnila.
»Ne moram te gledati, kako te žre. Ni pošteno do tebe,« se je pritožil. Ustavil je na dovozu majhne hiše na drugem koncu mesta.
»Saj vem. Thorn? Hvala,« sem zamomljala, se skobacala ven in zaprla vrata.
Počasi je speljal, jaz pa sem se počasi pomaknila proti vhodu hiše.
Prvi vtisi?
Okej. Tukaj je prvi del. Je kratek, a upam, da vam bo všeč.
Chapter 1 | Alone | Fantasy Story
Stopala sem po hodniku sem in tja. Bila sem vsa živčna. Vsa nataknjena. Tresla sem se. Sovražila sem biti v bolnici. Sobe so bile bele, puste in majhne, hodniki dolgi polni bolnikov in smrdeli so po razkužilu,ki je povzročil,da me je oblival mrzel pot. Zajela sem samo. Čakala sem, da zdravnik pristopi ven iz bolniške sobe, v kateri je moj oče. Dobila sem klic, sredi dela, da je oče v bolnici, zato sem se s svetlobno hitrostjo pojavila tu. In…BOM! Stiska me v pljučih zaradi nelagodja.
Vrata so se tiho odprla in ven je stopil moški v beli halji okoli štiridesetih let. Imel je črne lase in temno rjave oči. Za njim je še stopila medicinska sestra, ki je držala v rokah temno modro mapo. Pohitela sem do njiju.
»Gospod, kako je z njim?« sem vprašala zdravnika.
»Ste gospodična Mathieu?« me je vprašal mož v belem. Pokimala sem.
»Gospod Mathieu se je zastrupil z alkoholom. S prijatelji so praznovali in očitno je bil preveč vinjen. Nevarnost je dosegla 5 stopnjo. Manjši del želodčne tekočine smo poslali na toksikološko analizo. Moramo pa vas obvestiti, da za ta 'poseg'morate plačati sami,« me je obvestil. Ob tem sem se rahlo nakremžila.
»Oh? Lahko prosim poveste koliko je znesek?« sem živčno vprašala.
»Če že vprašate. Znesek za izpiranje je okoli 230 evrov, a znesek se še lahko poveča, če ga bo potrebno zadržati in glede na tip nege, ki mu jih bomo morali nuditi,« je razložil. Popolnoma sem prebledela. Očka, sem obupano pomislila. Kje bova dobila toliko denarja? Ne morava ponovno prositi babice, da posodi denar. Kar groza me je.
»G-ga lahko obiščem?« sem vprašala.
»Seveda. A le za pet minut, saj je čas obiskov že zdavnaj minil,«
Pohitela sem mimo njiju v majhno bolniško sobo in stekla do postelje, kjer je ležal oče. Opazovala sem ga, kako je mirno dihal. Bil je spokojen. Moje srce je bilotako močno,da sem utrip čutila na prstih moje noge. Moje srce je tako bilo od olajšanja in sreče. Ničesar hujšega ni. To se mi je ves čas vrtelo po glavi. Sedla sem na stol, ki je bil poleg postelje in se oklenila njegove desne roke, v katero je imel vstavljeno iglo s cevko, preko katere se je pretakala infuzija. S palcem sem pogladila zgornji del njegove dlani.
»Ti ne veš, kako si me prestrašil. Ko sem slišala, da si v bolnici, me je tako stisnilo pri srcu. Nisem želela ostati popolnoma sama. Ko sem pomislila, da te več ne bom videla, kako izčrpan iz dela prideš vseeno nasmejan. In kako ne bom več slišala tvojih besed: 'Ti to zmoreš ljubica'. Strl bi mi srce, če bi umrl! Ne želim ostati sama! Razumeš! Pozdravi se, da bova lahko šla domov! Samo to zahtevam od tebe! Ni pomemben denar,a tvoje zdravje,« sem šepetala polna čustev. Majhna solza se je spustila po moji lici navzdol.
»Gospodična Mathieu? Čas je, da greste,«je rekla skrbno sestra. Obrnila sem se k vratom in si hitro obrisala solzo, ko sem videla močnejšo sestro, kako stoji tam in zre vame. Pokimala sem in vstala. Sklonila sem se k očetu in ga poljubila na čelo. »Hitro pridi k sebi,« sem šepnila in počasi stopila ven iz sobe.
»Gospodična, ste v redu. Rahlo ste bledi. Vam prinesem kozarec vode?« me je vprašala medicinska sestra, takoj ko jeza nama zaprla vrata.
»Oh, mar res? Samo nekaj svežega zraka potrebujem. Upam, da boste dobro poskrbeli, za mojega očeta. Nasvidenje,« sem zamomljala in se počasi sprehodila po hodniku bolnice. Stopila sem skozi vrata bolnišnice in globoko vdihnila svež nočni zrak. Zunaj je bilo rahlo mrzlo. Svojo jakno sem si zapela in se razgledala na okoli. Lepo nočno nebo je obseval soj uličnih luči, ki je le postaj sijajnejši, bolj kot si gledal v smer središča mesta. Zavzdihnila sem in pograbila telefon. Vtipkala sem številko in poklicala.
»Ja?« se je zaslišal glas.
»Thorn? Bi me prišel iskati do bolnišnice?« sem zamomljala.
»Rin? Se je kaj zgo- Takoj bom tam!« je rekel in prekinil. Telefon sem počasi odmaknila od svojega desnega ušesa in ga pospravila v torbico. Razgledala sem se na okoli in stopila do klopce, ki je bila pri ulični svetilki. Pred njo pa je bilo veliko parkirišče, sedaj skoraj prazno. Thorn, ne bi smel imeti težave, me tu zagledati… Odprla sem usta, da sem izdihnila in pojavil se je oblaček. To sem pogosto počela v pozno jesenskih in zimskih mesecih in se pretvarjala, da sem vlak. Seveda, sem bila takrat majhna in nebogljena punčka.
Kmalu seje pripeljal črn mercedes. Bil je Thornov avto. Vstala sem se in odprla sovoznikova vrata ter se usedla na usnjen sedež. Zaprla sem vrata in takoj je speljal. Pripasala sem se z varnostnim pasom in nato roke položila na svoja stegna in gledala v svoja stopala.
»Se je napil? Tvoj oče?« je tiho vprašal.
»Uh-huh,« sem zamomljala in plitvo prikimala.
Med nama je nastala neprijetna tišina.
»Poslušaj, če boš imela kakršne koli težave, povej. Bom pomagal. Vedno bom,« je počasi rekel.
»Hvala, a se bova znašla sama,« sem odvrnila.
»Rin, ni mi težko pomagati. Res,« je dejal. Počasi sem se zazrla vanj. Njegov obraz je bil resen, njegovi blond lasje, pa so mu silili na obraz. Njegove sive oči so bile usmrejene točno na cesto in nikamor drugam.
»Thorn, saj vem. A razumi. To moram urediti sama. Je med nama z očetom,« sem šepnila.
»Ne moram te gledati, kako te žre. Ni pošteno do tebe,« se je pritožil. Ustavil je na dovozu majhne hiše na drugem koncu mesta.
»Saj vem. Thorn? Hvala,« sem zamomljala, se skobacala ven in zaprla vrata.
Počasi je speljal, jaz pa sem se počasi pomaknila proti vhodu hiše.
Prvi vtisi?
13. november 2016
u215639
Next
13. november 2016
u215282
Men je čudovit začetek *-*
Pa ime mi je res hudo, ker je Rin eno izmed mojih najljubših imen in je tud okrajšava za mojga
Čim prej prosm Next!
Pa ime mi je res hudo, ker je Rin eno izmed mojih najljubših imen in je tud okrajšava za mojga
Čim prej prosm Next!
14. november 2016
u193768
Mene je začetek navdušu.
Neeeeext
Neeeeext
14. november 2016
u218500
Neeext
20. november 2016
u217566
neeeeeeext to je tok popolno *-*
20. november 2016
u218112
Bralke!
Se opravičujem, da še ni novega dela, pa ga še ta teden nič ne bo, ker grem skupaj z orkestrom v tujino in me ne bo doma. Žal. Tam pa ni intrnetne povezave. Obljubim vam takoj ko se vrnem nov del
Yumiko
Se opravičujem, da še ni novega dela, pa ga še ta teden nič ne bo, ker grem skupaj z orkestrom v tujino in me ne bo doma. Žal. Tam pa ni intrnetne povezave. Obljubim vam takoj ko se vrnem nov del
Yumiko
24. november 2016
u218112
Hej!
Pričela sem objavljati eno svojo zgodbico. Če si boste vzeli čas in pogledali bom bila presrečna c:
LINK:
http://www.igre123.com/forum/tema/not-just-you.-not-just-me.-just-two-of-us/190012/
Yumiko
Pričela sem objavljati eno svojo zgodbico. Če si boste vzeli čas in pogledali bom bila presrečna c:
LINK:
http://www.igre123.com/forum/tema/not-just-you.-not-just-me.-just-two-of-us/190012/
Yumiko
24. november 2016
u218112
Heeejlaaa punce!
Okej dokej. Tukaj je nov del. Našla sem nekaj časa in sem hitro napisala, tako, da se res opravičujem za napake. Naj vam povem, da bo ta z vidika druge glavne osebe, torej fantovski vidik. In pričakujte, da bo skoraj vsak drugi Next njegov vidik.
Chapter 2 | Alone | Fantasy Story
| Alaire |
Tiho trkanje na vrata je zbudilo mojo pozornost. Odtrgal sem pogled od nočnega neba ter se ozrl za seboj. V mojih prostorih je vladala tema, zunaj na balkonu sem stal le s svečo, ki je bila položena na široko ograjo balkona. Osvetljevala je le knjigo, ki sem jo ta trenutek bral. vrata so se počasi odprla in zagledal sem črno senco postave, ki se je počasi približevala k meni.
"Vaše veličanstvo, " se je namuznil in se rahlo priklonil. Že sem ga mislil mahniti s knjigo po glavi.
"Kyo, imaš kakšen poseben razlog, da želiš, da te mahnem po glavi," sem se nasmehnil. Prijatelj je odkimal ter pristopil bližje k meni. Njegovi kratki rjavi lasje so bili kot vedno razmršeni, njegove svetlo lešnikove oči, pa so bile tople kot vedno.
"V bistvu, imam jaz razlog, da te mahnem. Kje so varuhi, huh? Kje hudiča so? Kdor koli lahko sedaj vkoraka sem, ti prisloni nož na vrat in ti v hipu vzel dragoceno življenje, prijatelj. Moraš skrbeti zase in svojo varnost," mi je pridigal kot mama svojemu otroku.
"Ja mami. Ampak, saj je vsak večer tako," sem se nasmehnil in se obrnil nazaj h knjigi.
"Ja, in vsak večer ti vedno pridigam enako. Nimam pojma, kako se nisi tega naveličal oziroma te ni srečala pamet," je razmišljal.
"Nimam niti manjše ideje, kako se nisi naveličal pridig, ki so vsak večer popolnoma enake," sem zamomljal. "A tokrat si za spremembo s seboj prinesel steklenico. Prijatelj, skeptičen sem. Bojim se, da me boš napil in mi boš vzel tako rečeno 'dragoceno' življenje," sem pripomnil in obrnil list v knjigi in se zazrl v shemo ozvezdja.
"Imaš kaj proti, če sem želel spiti malo žganja skupaj s svojim prijateljem?" je nedolžno vprašal.
"Prosim. Nazadnje, ko sva spila 'malo' žganja, sem se zbudil na strehi stolpa, popolnoma prekrit z medom, ti pa si še vedno spal privezan na rob strehe, z glavo obrnjeno navzdol," sem se zasmejal in ga ošinil. S hrbtom se je naslonil na ograjo na mojo levo in naredil požirek iz steklenice.
"To je bilo, ko sva bila še mlada," je skomignil z rameni.
"Oprosti, ampak moj spomin me zagotovo ne vara in je bilo to pred mesecem. Še dobro, da ima starešina jeklene živce," sem rekel.
"Jeklene živce?" je prhnil. "Nadrl naju je tako hudo, da me je kar groza še kdaj koli spiti požirek alkohola," je zamomljal in zopet nagnil steklenico k ustom.
"Potem pa nimam pojma, kaj sedaj delaš," sem rekel sarkastično in zaprl knjigo.
"Pijem," je preprosto odgovoril.
"Vidim. A kaj?" sem vrtal dalje.
"Vodo," je odvrnil.
"Misliš vino?" sem se zarežal.
"Saj. Voda," se je zarežal in pokazal vrsto belih zob.
"Pa si rekel, da ne boš pil več alkohola," sem zavil z očmi, zgrabil svečo in se dopravil v moje prostore. Seveda mi je Kyo sledil.
"Prosim. Kako ne ločiš? Pivo je nagnusen alkohol, ki ga piješ, ko imaš suhe žepe, vino pa je tekočina, brez katere se ne da živeti. Torej voda," je razložil. Stopil je do ostalih sveč v prostoru ter jih pričel prižigati.
"Kyo, neumnosti trosiš," sem zamomljal.
"Ti trosiš neumnosti. Mimogrede. Kako kaj ... saj veš ..." je zamomljal. Nasmešek, ki je še prej vladal na mojem obrazu je v trenutku zbledel. Zazrl sem se predse. V sebi sem občutil mraz, samoto.
"P-pod kontrolo..." sem počasi odvrnil.
"Dobro."
Kaj mislite, kaj je Kyo mislil s tem vprašanjem? Je kaj resnega?
Mnenje?
Okej dokej. Tukaj je nov del. Našla sem nekaj časa in sem hitro napisala, tako, da se res opravičujem za napake. Naj vam povem, da bo ta z vidika druge glavne osebe, torej fantovski vidik. In pričakujte, da bo skoraj vsak drugi Next njegov vidik.
Chapter 2 | Alone | Fantasy Story
| Alaire |
Tiho trkanje na vrata je zbudilo mojo pozornost. Odtrgal sem pogled od nočnega neba ter se ozrl za seboj. V mojih prostorih je vladala tema, zunaj na balkonu sem stal le s svečo, ki je bila položena na široko ograjo balkona. Osvetljevala je le knjigo, ki sem jo ta trenutek bral. vrata so se počasi odprla in zagledal sem črno senco postave, ki se je počasi približevala k meni.
"Vaše veličanstvo, " se je namuznil in se rahlo priklonil. Že sem ga mislil mahniti s knjigo po glavi.
"Kyo, imaš kakšen poseben razlog, da želiš, da te mahnem po glavi," sem se nasmehnil. Prijatelj je odkimal ter pristopil bližje k meni. Njegovi kratki rjavi lasje so bili kot vedno razmršeni, njegove svetlo lešnikove oči, pa so bile tople kot vedno.
"V bistvu, imam jaz razlog, da te mahnem. Kje so varuhi, huh? Kje hudiča so? Kdor koli lahko sedaj vkoraka sem, ti prisloni nož na vrat in ti v hipu vzel dragoceno življenje, prijatelj. Moraš skrbeti zase in svojo varnost," mi je pridigal kot mama svojemu otroku.
"Ja mami. Ampak, saj je vsak večer tako," sem se nasmehnil in se obrnil nazaj h knjigi.
"Ja, in vsak večer ti vedno pridigam enako. Nimam pojma, kako se nisi tega naveličal oziroma te ni srečala pamet," je razmišljal.
"Nimam niti manjše ideje, kako se nisi naveličal pridig, ki so vsak večer popolnoma enake," sem zamomljal. "A tokrat si za spremembo s seboj prinesel steklenico. Prijatelj, skeptičen sem. Bojim se, da me boš napil in mi boš vzel tako rečeno 'dragoceno' življenje," sem pripomnil in obrnil list v knjigi in se zazrl v shemo ozvezdja.
"Imaš kaj proti, če sem želel spiti malo žganja skupaj s svojim prijateljem?" je nedolžno vprašal.
"Prosim. Nazadnje, ko sva spila 'malo' žganja, sem se zbudil na strehi stolpa, popolnoma prekrit z medom, ti pa si še vedno spal privezan na rob strehe, z glavo obrnjeno navzdol," sem se zasmejal in ga ošinil. S hrbtom se je naslonil na ograjo na mojo levo in naredil požirek iz steklenice.
"To je bilo, ko sva bila še mlada," je skomignil z rameni.
"Oprosti, ampak moj spomin me zagotovo ne vara in je bilo to pred mesecem. Še dobro, da ima starešina jeklene živce," sem rekel.
"Jeklene živce?" je prhnil. "Nadrl naju je tako hudo, da me je kar groza še kdaj koli spiti požirek alkohola," je zamomljal in zopet nagnil steklenico k ustom.
"Potem pa nimam pojma, kaj sedaj delaš," sem rekel sarkastično in zaprl knjigo.
"Pijem," je preprosto odgovoril.
"Vidim. A kaj?" sem vrtal dalje.
"Vodo," je odvrnil.
"Misliš vino?" sem se zarežal.
"Saj. Voda," se je zarežal in pokazal vrsto belih zob.
"Pa si rekel, da ne boš pil več alkohola," sem zavil z očmi, zgrabil svečo in se dopravil v moje prostore. Seveda mi je Kyo sledil.
"Prosim. Kako ne ločiš? Pivo je nagnusen alkohol, ki ga piješ, ko imaš suhe žepe, vino pa je tekočina, brez katere se ne da živeti. Torej voda," je razložil. Stopil je do ostalih sveč v prostoru ter jih pričel prižigati.
"Kyo, neumnosti trosiš," sem zamomljal.
"Ti trosiš neumnosti. Mimogrede. Kako kaj ... saj veš ..." je zamomljal. Nasmešek, ki je še prej vladal na mojem obrazu je v trenutku zbledel. Zazrl sem se predse. V sebi sem občutil mraz, samoto.
"P-pod kontrolo..." sem počasi odvrnil.
"Dobro."
Kaj mislite, kaj je Kyo mislil s tem vprašanjem? Je kaj resnega?
Mnenje?
28. november 2016
u218500
Ne vem...
Neeeext
Neeeext
29. november 2016
u218848
Next, Next!!
Zanimiva zgodba c:
Zanimiva zgodba c:
29. november 2016
