u179570
u179570
Next

In.. Hm... Žal mi je, da se ne morem razpisati... Ko bom enkrat bila na racunalniku pa bom. Poleg tega... Ah... Pozabi... Ko bom gor ti bom povedala...
In se enkrat... Next!
06. december 2014
Ljubim te, do Zemlje pa nazaj...
NEXT
06. december 2014
u176679
u176679
Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 14 –Oη му мιη∂

Bilo je sredi noči, ko sem zaslišala počasnejše korake na drugi strani sobe. In ne, ni me to zbudilo. Že prej sem bila jasno budna. Razloga zato pravzaprav nisem našla, čeprav sem ga še pred nekaj minutami zmedeno iskala po svoji glavi, pri tem pa strmela v strop sobe, katerega se ne vidi v takšni temi. Tisto premišljevanje je nato zmotil zvok hoje. Sprva sem pomislila na psa, a nato sem zaznala previdnost v počasnih in predvsem tihih gibih telesa. Ozrla sem se naprej. Rekoč po višini postave, bi stavila, da je bil Adam tisti, ki se je motal po sobi sem ter tja. In sploh ni opazil, da sem budna. Niti ozrl se ni v mojo smer… Zmedeno sem se povzdignila na komolce ter ga zamišljeno, vedoč da ni obveščen o moji budni prisotnosti, tiho opazovala. V nekem trenutku se je približal Ryanovi postelji, zatem pa se je po nekaj mučnih sekundah obrnil ter me pogledal naravnost v oči. To sem še v takšni svetlobi lahko jasno razločila. »Sem te mar zbudil?« je zašepetal bolj v retoričnem načinu spraševanja. Če bi temu sploh lahko rekla tako. Odkimala sem z glavo. »Ne,« sem še pri tem tiho dejala, če me slučajno ne vidi razločno. »Ne morem spat,« sem mu pojasnila. Oče se je zamislil. Zatem pa mi je pristopil bližje. Najbrž zato, da bi ga lahko bolje slišala… »Ko sem bil majhen, mi je oče po navadi bral pravljice,« se je že skoraj glasno zasmejal, jaz pa sem zavila z očmi. Tako ali tako me ne vidi prav dobro. Zamrmrala sem nazaj. »Prestara sem za to.« Adam se je počasi usedel poleg mene na mojo posteljo ter zazrl proti fantom. »Vem,« je zavzdihnil. »A čas beži tako hitro.« S sproščeno obrazno mimiko se je zazrl vame. No, to pa prvič slišim… »Zdi se kot da si še včeraj bila moj majhen dojenček,« se je po tiho zahihital… Sklonila sem glavo. »Odkar sva se s tvojo mamo razšla in od takrat je preteklo že kar nekaj časa, nisem več preživljal toliko časa s teboj. Res je, da ne morem nadoknaditi zamujenega, a hočem, da razumeš, da mi je žal, da smo izgubili stik…« je razlagal počasi, po tiho in tako predano kakor da bi bral mrtvečevo poezijo. Prikimala sem mu. Sama sem bila namreč enakega mnenja. Družina smo. In med ti dve besedi se ne bi smela vsiliti nobena vejica, kaj šele pika. »In zdaj si že tako, tako odrasla,« se je nasmehnil kot da je to dobra stvar. Vsaj meni se ne zdi tako… »Ko že govoriva o odraslosti,« sem začela, Adam pa me je zbegano gledal, da sem se še celo zmedla za trenutek. »Bi lahko prosim Chasu dovolil, da se pelje z gliserjem?« sem ga proseče pogledala. Oče pa je utrujeno odkimal z glavo. Že je želel nekaj odvrniti nazaj, ko sem ga –priznam malce nevljudno- prekinila. »Preden začneš nakladati o tem, kako zelo nasprotuješ temu, se rajši spomni, da je Chase najstnik in dobro veš, kako hitro beži čas«. Zajela sem sapo. Moja glava se je nagnila na levo. Adam je vzravnal hrbet, jaz pa sem komaj zadrževala dih. Mora mu dovoliti. Konec koncev ne prosim za nič nepopustljivega.





Roka zleknjena čez skrčeno nogo s komolcem na kolenu, leva pa na suhem pesku. Zrla sem naravnost v neskončno morje, ki se je vilo pred mojimi očmi. V daljavi so se lahko videli rahli obrisi ladij, preko katerih so hiteli valovi, vse manjši ko so enkrat dosegli plažo. V tem trenutku sem bila srečna. Brez besed. Sama. Okoli mene so se po mivki sprehajale postave oseb, ki so na prvi pogled delovale predvsem zadovoljno. Če samo pomislim, koliko različnih osebnosti je vsak dan prisotnih okoli mene. In koliko misli nosijo s seboj… Vzravnala sem se. Sama se tokrat nisem ozirala na nikogar. Lepo mirno sem počivala na plaži, zrla v morje ter poslušala umirjeno, a še vedno globoko priredbo neke pesmi. Besedilo niti ni bilo tako zelo pomembno, ko pa so note povedale vse. Mogoče je bila bolj žalostna, a nikakor je nisem tako doumela. Pobožala sem Harveya, na nek način sem ga tudi tudi odrinila, ki je ravnokar stopil do mene. Bilo mu je mučno vroče, a ni šel nazaj v vodo. Pričakovala sem, da se bo zleknil na tla pred menoj, kakor to tudi stori običajno, a Harvey ni naredil tega. Zopet me je s smrčkom butnil v ramo. Začudeno sem ga pogledala. Glasbe pa še vedno nisem ugasnila. Mogoče ga bo kmalu minilo. Ko je nato to ponovil še enkrat, sem ga ponovno odrinila nazaj. Šele tedaj sem opazila, da ima okoli vratu nekakšno ogrlico. Zbegano sem ga nežno prijela ter mu snela ogrlico. Lahko bi se zgodilo, da bi jo kdo izgubil na plaži, ampak kako bi potem končala okoli vratu našega psa? Nič mi ni bi jasno. Ogledala sem si ogrlico. Bila je srebrno bronaste barve in kar me je še bolj presenetilo, na verižici je bila obešena figura človeka lego kock. Ozrla sem se naokoli. Saj nihče ni tako nespameten, da bi tujemu psu kar obesil verižico, ne? Zmajala sem z glavo. Vse skupaj me je namreč dodobro zmedlo. Zdaj nisem imela niti najmanjšega pojma, kaj moram storiti z njo… »Ally,« sem zaslišala Chasev glas pred menoj. Ravnokar se je pripeljal z gliserjem bližje obali. Vstala sem s tal ter si popravila majico. »Prideš?« se ni mogel zadrževati, da se ne bi vsako sekundo na tej stvari smejal. Bilo je več kot očitno. Bilo mu je v zadovoljstvo. Prikimala sem, ko se je vstavil bližje pomolu. Verižico sem položila okoli svojega vratu, nato pa stekla do Chasa. Nisem preveč razmišljala in tako je bilo prvo kar sem takoj storila to, da sem jo shranila. Mogoče pa najdem njenega lastnika.





Prijela sem brisačo, ki je ves ta čas počivala na tleh ter si jo ogrnila okoli ramen. Nato sem se v hoji obrnila nazaj proti bratu. »Sem ti rekla, da ti bo dovolil,« sem mu pokazala jezik. Seveda zato, ker sem še včeraj v isto dejstvo močno dvomila. Chase se je užaljeno spačil. »Pa ja,« me je dohitel v hoji in zatem razmršil moje lase, ob tem pa se je neustavljivo smejal. Jezno sem ga pogledala. Mora ves vedno početi to? »Ko že govoriva o očetu,« je pričel. »V hotelu so, vsi trije,« sem mu kar lepo že odgovorila na njegovo še neizrečeno vprašanje. Nekako sem že vnaprej vedela, kaj bo vprašal. Ne vem, mogoče sem zaznala to v njegovem tonu govorjenja, a o tem nikakor ne morem biti prepričana. »Na kosilu so že,« sem mu pojasnila. Tja sva namreč sedaj namenjena tudi midva, vendar je Chaseva glava od vsega tega navdušenja nad gliserjem preskočila del, kjer oče dejansko razlaga kako in kaj bomo počeli ta dan. Sicer pa tudi jaz nikoli pretirano ne poslušam vsega, kar pove. Kaj kmalu sva prišla do tja in se odpravila mimo terase, kjer sva zagledala osebe, od daleč zelo podobne Adamu in mlajšima bratcema. Edini problem je bil, da niso bile samo tri postave za eno mizo. Bile so štiri. Ko sva naredila nekaj korakov bližje, sem lahko potrdila svoja prva predvidevanja. Namreč res so bili oni, le četrte osebe nisem videla dovolj dobro, saj je bila obrnjena s hrbtom proti meni.





»Allison,« me je v istem trenutku pozdravil oče. Pristopila sem bližje njegovemu stolu in se postavila tako, da bi lahko videla, kdo sedi poleg njih. »Saj se še spomniš tega mladeniča, ne?« je nekam uradno načel pogovor Adam. Zazrla sem se vanj. Tako presenečena sem bila, da skoraj nisem opazila Chasa za seboj, kako se je tiho nasmihal. Najbrž je on prvi opazil mojo rdečico. Zaprla sem oči. Bilo mi je namreč sila nerodno. Z nasmejanim obrazom sem pokimala. Kako bi lahko pozabila? »Saj veš, tisti, ki je zadnjič skakal s skale?« mi je oče poskušal osvežiti moj spomin, vendar se ni niti malo zavedal, kaj vse se je že zgodilo pred ali za tistim dogodkom, ki ga je ravnokar omenil. Pokimala sem. Več namreč nisem mogla narediti. Še roke sem komaj ohranjala mirne. In verjamem, da v takih trenutkih nikakor ne morem mirno izgovoriti ene same besede brez da bi se mi tresel glas. »No, danes zjutraj sem izgubil Harveya in tale fant, ga je prepoznal ter mi ga pripeljal,« se ni pustil prekiniti, jaz pa mu nisem posvečala pretirane pozornosti. Moje oči so bile ves čas na Luku. Nisem prepričana, če sem se v tistem času sploh zavedala tega. Samo smehljala sem se… »Waw, cenim to, Luke,« se je tedaj opogumil še moj starejši brat. »Res lepo od tebe, da si pripeljal psa nazaj.« Način, kako je Chase govoril se je zdel malce preveč 'okrašen'. Poudarjal je namreč hvaležnost v njegovem tonu. Še celo zazdelo se mi je, da govori tako kot da bi želel pokazati, da ima dober odnos do njega. Kot da bi to nekako vplivalo na očeta… Ali pa si le domišljam. »Kako veš, da mu je ime Luke?« se je vmešal oče v Chasevo hvaljenje Luka. Chase je izbuljil oči. »Prejle si rekel,« se je trapasto poskušal rešiti iz svoje napake. Obupano sem stresla z glavo. »Sem res?« je vprašal Adam, jaz pa sem mu prikimala v znak in najbrž mi je verjel kajti zatem ni več dvomil v to, le spačil se je. Zatem pa so načeli krajšo temo o košarki. Seveda je s tem Adam hotel le pohvaliti svojega sina, a se ni niti malo zavedal, kaj mi pomeni Luke… Niti sanjalo se mu ni… »Jaz se grem spreoblečt,« sem dejala po nekaj minutah pogovora. Priznam. Bilo mi je nelagodno. Tega sploh nisem bila vajena. Pravzaprav še nikoli nisem doživela tega. Moj oče in 'fant' za isto mizo? Preprosto preveč pritiska zame. Nisem mogla zdržati. Samo to. »Dobra ideja,« se je oglasil Chase, ki je bil prav tako kot jaz še vedno v mokrih kopalkah. Vreme je bilo sicer lepo, ampak ni bilo pretirano vroče. Takrat je stol od mize odrinil Luke. »Grem s teboj,« se je ponudil, jaz pa sem pogledala očeta, kateremu ni bilo čisto nič jasno. Zmedeno sem obstala. Očitno je bilo, da je bila ta situacija všeč le Chasu, ki se je komaj zadrževal, da ne bi eksplodiral v velik naval smeha. Ker je napetost v zraku samo naraščala, mu nisem pričela ugovarjati. Pokimala sem ter se odpravila proti vhodnim vratom hotela. Upala sem le, da ne bo oče kasneje naredil kakšen kraval… In res ga ni.





...
Brez vprašanj ^-^
13. december 2014
omggggggggg res da daš malkrat next ampak daš dolgega in prfektnega res najbolš pišeš omgg obožujem tvojo zgodbo...
hahah boga Alison
jojjj kaka prfekcija je tole
upam da še ne bo tok hmal konc kr bi rada še brala tole
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXTTTTTTTTTTTTTTTTTTT
13. december 2014
neeeeeeeeeeeeeext
13. december 2014
Iiii. Luke gre v napad! Hehehehe.
NEXT
13. december 2014
u176679
u176679
Heei, next pride jutri. Mogoče. Če seveda katera ugotovi, kdo je Harveyu obesil lego verižico okoli vratu...
PS
Najrajš vs mam^-^ lol
19. december 2014
u176679
u176679
Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 15 –Mσмєηтѕ тσ ∂ιє ƒσя

Stopila sem v hotelsko sobo, a vrat nisem zaprla za seboj. Ker mi je Luke vseskozi pridno sledil, sem mu jih seveda pustila odprta. Nato sem odšla do svoje potovalke, ki je še vedno ležala na tleh poleg moje postelje, počepnila ter si previdno ogledala njeno vsebino. Zaslišala sem, kako je zaprl vrata, potem pa se je umirjeno sprehodil po sobi. Ne vem točno, v katero smer... Bila sem preveč zbrana na iskanje pravšnje majice za današnje vreme. »Tvoj oče se zdi prijazen,« se je oglasil, ko sem še vedno živčno brskala po torbi. Kmalu sem si lahko srečno oddahnila, saj sem našla daljšo ohlapno majico z izrezi na hrbtu, kar je popolnoma ustrezalo temu 'vročemu' dnevu. Nikoli ne moreš biti prepričan. Vse se namreč lahko spremeni v zadnji sekundi. Morda še celo na slabše, a prepričana sem, da danes tukaj ne bo snežilo… »Saj tudi je,« sem ga popravila. Vstala sem, se obrnila in zagledala Luka, ki je sedel na robu očetove postelje… »In tudi ti si. Res hvala, da si našel našega psa ter nam ga pripeljal nazaj.« Pogladila sem majico, ki je bila še vedno v mojih rokah. Zahvaljevanje mi ne gre najbolje, ampak mislila sem popolnoma resno. Bilo je očitno, da očetu ta pes pomeni res veliko. Kolikor se namreč spomnim, ga ima že odkar se je rodil Ryan… Ne predstavljam si, kako bi jim bilo brez tega slinastega cucka. »Ni problema,« se je nasmehnil. Vrnila sem mu nasmeh, zatem pa takoj odpravila v kopalnico. Zamenjala sem mokre kopalke s suhimi ter čez oblekla še to majico in kratke pisane hlače, katere sem prav tako vzela s seboj. Pravzaprav so že kar kopalke, ampak je tako ali tako čisto vseeno... Za trenutek sem s pogledom ujela svojo podobo v ogledalu. Zgrozila sem se. Moji lasje so bili namreč popolnoma razmršeni. Zato sem si prav morala podreti čop in si ga na hitro popraviti. Lase imam sedaj rajši spete iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je zunaj lahko –da notranjih prostorov sploh ne omenjam- preveč vroče, drugi pa, da s spuščenimi lasmi komaj kaj vidim. To pa me že res grozno ovira pri vsakodnevnih dejavnostih…





Ob mojem prihodu nazaj v sobo je Luke vstal z očetove postelje, kar me je kar malce presenetilo. Odložila sem svoje prejšnje obleke, mokre kopalke pa sem že prej obesila v kopalnici. »Pristaja ti,« je prekinil moje gibe, ko sem ravnokar zlagala obleke. Še sama sem vstala in opazila, da se je premaknil bližje meni. Zamišljeno sem se zazrla v rokav svoje majice. »No, ja, mogoče je malce preveč ohlapna,« sem se tiho 'pritožila'. Pravzaprav me sploh ni tako zelo motilo, samo izgledala je kot bi se preveč raztegnila ali pa kakor da sem shujšala za sto kilogramov… Luke je v krajšem smehu odkimal z glavo. »Nisem mislil majice,« je nasmejan obrazložil, jaz pa sem zmedeno priprla oči. Počasi je stegnil svojo roko in prijel ogrlico, ki je ves ta čas počivala okoli mojega vratu. Zatem pa jo je potegnil izpod majice ter si jo pozorno ogledal. Sedaj sem vedela, kaj je v resnici mislil, ko je rekel, da mi pristaja... »Vidim, da imaš novo verižico.« »Oh, ni tako kot se zdi. Nisem je kupila, pravzaprav je bolj smešno od tega. Našla sem jo na-» sem mu pričela z razlago, a potem sem v isti sekundi nenavadno utihnila. Skozi govorjenje je namreč v moje misli kar naenkrat prišla nova možnost o tem, kaj se je lahko zgodilo. Brez da bi sploh hotela podrobno premišljevati o tem, sem sredi pogovora dobila idejo. Mogoče je za to kriv Lukov pogled, ko sem mu poskušala razložiti, kaj se je danes zgodilo, on pa je le strmel v verižico s popolnoma novim izrazom na obrazu. Kot da bi nekaj želel povedati… »Ti si bil, mar ne?« se mi je posvetilo. Kdo drug pa bi lahko še bil? Saj nihče ne obesi nakita okoli vratu tujega psa. Na sploh pa se je to zgodilo pred nekaj časa, ko je prav tako našel Harveya ter ga pripeljal nazaj k očetu… Mora biti on. Luke je tiho pokimal z najbolj raztegnjenimi ustnicami na obrazu. Moja usta so se presenečeno, a navdušeno odprla. »Tega nisem pričakovala,« sem rekla v smehu, ko sem prav tako sklonila glavo rahlo v stran. Popravila sem si pramen las za uho, Luke pa je ovil svoje roke okoli mojega hrbta in me stisnil bližje k sebi. »Se boš morala navaditi,« se je prikupno pošalil. Spomnila sem se na verižico in jo prijela z obema rokama. Že sem jo hotela sneti s svojega vratu, ko me je Luke prijel za eno od rok. Moji gibi so se prekinili. »Je nočeš nazaj?« sem obnemela. Luke je odkimal. »Obdrži jo. Rad bi, da imaš nekaj mojega,« je izrazil naglas. Tokrat ni več gledal verižice. Gledal je naravnost v moje oči. In to me sploh ni več zmedlo. Ravno nasprotno. Dajalo mi je moč. Nek zagon. Samozavest. Brez nadaljnjega premišljevanja sem se zagnala h kotičku njegovih ustnic. Sploh nisem premišljevala. Moja glava je bila popolnoma prazna. Moje misli pa zamegljene. Oddaljene od razuma. Tudi Luke se ni upiral. Z rokama se je nemudoma oprijel za moj hrbet ter stisnil moje telo bližje k sebi. Svoje ustnice je upognil navzgor, kar mi je bilo le še v večje zadovoljstvo. Bilo je spontano. In to je bilo najlepše pri vsem tem. Najini strastni poljubi so se vrstili eden za drugim, ko so mi možgani ponovno začeli 'delovati' in sem se spomnila, da naju najbrž spodaj čakajo. Pred tem sem se namreč kar malo 'izklopila'. Ali pa popolnoma… Prekinila sem zadnji poljub ter svoje čelo naslonila na njegovega. Ni se odmaknil. Le potrpežljivo me je opazoval s prav posebno očarljivostjo, ki jo premore le on. Nasmehnila sem se… Srečna sem, da ga imam. »Čakajo naju,« sem ga 'okarala', Luke pa je izpostavil svojo spodnjo ustnico, kot da bi bil rahlo užaljen, a na takšen način je naravnost izžareval svojo prisrčnost. V smehu sem sklonila glavo, on pa je izkoristil ta trenutek ter me še enkrat poljubil. Tokrat bolj umirjeno. Tokrat je bil poljub nežen in dolg. »Prav,« se je namuznil. »Če že čakajo,« je še dodal.





Stopila sem do mize in se presenečeno ozrla čez ramo, ko je Luke kar naenkrat vljudno povlekel moj stol bolj nazaj. Začudeno sem ga pogledala, on pa se je le prisrčno nasmehnil ter mi nakazal naj se le usedem. Mogoče zato, ker sem se za lep trenutek spet zmedla. Popolnoma… Ko sem se končno le usedla, sem opazila Chasa, kako se smeje. Zavila sem z očmi. Venomer me spravlja v zadrego… »Sta pa bila nekam dolga,« se je še bolj nasmejal. Prav izziva… Brcnila sem ga pod mizo in ta je končno utihnil. Tedaj se je oče le posvetil bolj meniju, z njim pa prav tako vsi ostali. »Nov obesek, Allison?« je nekdo ponovno izgovoril to vprašanje, ki me brez posebnega razloga grize. Stisnila sem ustnice, ob tem pa tudi zaprla oči. Vprašanje je namreč zastavil oče. Pokimala sem. »Jap,« sem še dodala, da je bolj uradno, zatem pa pogledala očeta, ki je še vedno strmel v lego figuro, obešeno okoli mojega vratu. Tik zatem pa je usmeril svoj pogled v Luka. Ta ga ni videl, saj je gledal v jedilnik, a jaz sem ga. In vedela sem zakaj ga je oče pogledal takoj zatem, ko je strmel v to verižico. Ni neumen… »No, jaz bom navadno pico,« sem odložila jedilnik na mizo in s tem želela prekiniti napetost, ki se je lahko prav čutila v zraku. Ravno v takšnem trenutku sta Ryan in Noah najbolj tiho. Takrat ko tega ni treba… Njuna glasnost bi mi ob takšen času prišla prav… »Pol?« je vprašal Luke, ki je sedel na moji levi. »Pol,« sem mu pritrdila. Zadovoljeno je še sam odložil jedilnik na mojega in se veselo zazrl naokoli. Torej bova skupaj naročila eno pico. Meni je prav. Le vem ne, če je to dovolj zanj…
Pogovor vseh treh, očeta, Chasa in Luka, je potekal približno tako kot pa preden sva odšla gor v hotelsko sobo. Po tem, ko je večina prisotnih za mizo že pospravila svoj obrok –Noah je bil seveda med zadnjimi, če pa seveda je s tako strastjo, da vse leti naokoli- je Luke še malce počakal, nato pa vstal. »Moral bom iti, staršem se moram javiti. Hvala za kosilo,« se je vljudno poslovil, najprej obrnjen proti meni, nato pa se je zasukal proti očetu. Ta je odložil kozarec soka, ja sok pije, in se zazrl navzgor. »Če želiš, se nam popoldne lahko pridružiš na plaži,« ga je na moje presenečenje povabil Adam. Luke se je obrnil nazaj proti meni. »Tam bom,« se je nasmehnil. Vstala sem in tako stala tik ob njem, ko sem se spomnila, da je le kakšen meter proč oče in njegova prisotnost. Luka sem tako le objela, za nekaj trenutkov še celo pridržala, a s težavo le izpustila. »Tudi jaz se zadržujem,« mi je zašepetal na uho v tišjem smehu, ko sva se odmaknila drug od drugega. Nasmehnila sem se. Bral mi je misli.





»Da, draga?« sem se oglasila na telefon na prav običajen način, saj sem seveda vedela, kdo je klicatelj. Sedela sem na plaži spet na istem mestu kot takrat, ko smo bili prvič tukaj in je deževalo. »Allison! Se sploh zavedaš, da me po petih dnevih nisi niti enkrat poklicala?!« se je delala užaljeno. Rojena je za dramo… Na to bi lahko stavila s svojim življenjem. »Vem, čisti zločin sem naredila s tem,« sem se ji pridružila. Zazrla sem se naravnost naprej, s telefonom še vedno ob ušesu ter strmela v sinje modro morje. »Torej…« je spremenila temo pogovora in s krajšim premorom nadaljevala; »kako gre?« Zavzdihnila sem. Postavila mi je namreč najbolj obsežno vprašanje. »V redu,« nisem hotela dolgoveziti. Nikakor jo nisem želela dolgočasiti s svojimi nepotrebnimi obnovami… »V redu? Je to vse, kar boš povedala svoji najboljši prijateljici?« se je igralsko zgrozila, jaz pa sem se zasmejala. »Dobro?« sem tokrat to izrekla bolj v vprašanju, saj sem bila neodločna glede izbiranja pravega odgovora. Do mene je prikorakal Noah, ki mi je istočasno v naročje vrgel sončno kremo z ekstremno visokim faktorjem. Pogledala sem ga navzgor. »Namaži me,« mi je rekel ter se obrnil naokoli. Zavila sem z očmi. Ali mar ne vidim, da sem zasedena? »No, kako se imaš? se je iz slušalke slišal Briynn-in glas, ki sem ga morala postaviti na stran na trenutek, da sem se lahko posvetila najmlajšemu bratcu. »Reče se prosim,« sem ga popravila, ko je še vedno sedel pred menoj, obrnjen s hrbtom proti meni. »Prosim?« je sedaj neodločno dejala Briynn, jaz pa sem zavzdihnila. »Nisem govorila tebi,« sem rekla v telefon, ona pa je bruhnila v naval smeha. »Sekundo,« sem ji še uspela reči, telefon nekoliko spustila nižje in pričakujoče pogledala Noaha. »Prosim,« je končno le rekel, ko je zrl čez ramo, da me je lahko sploh videl. Prikimala sem mu. »Oprosti, kaže da te bom morala poklicati nazaj,« sem ponovno prislonila telefon k ušesu. »Prav, ampak potem mi boš povedala vse,« je še vedo v smehu zahtevala. Nasmehnila sem se. »Bom, ja,« nato pa sem odložila… Odprla se tubo sočne kreme in namazala bratca po hrbtu, ko sem končala pa sem mu naredila še belo črto po nosku. »Je to potrebno?« je vprašal s svojim otroškim glasom. Ljubeče sem se nasmehnila. »Saj nočeš, da te opeče, ne?« sem ga grozeče vprašala, mali pa je malce preveč resno odkimal, da sem se prav morala zasmejati. »Zadnji v vodi plača sladoled!« sem se zadrla ter pognala proti morju, Noah pa je prav tako vstal ter stekel za menoj. »Pa saj nimam denarja,« se je zasmejal med tekom. Od smeha sem še komaj tekla. Ustavila sem se tik ob robu pomola, česar ni pričakoval in je tako prvi skočil v morje. »Dolžna si mi sladoled,« se je zasmejal, ko je splaval na površje. »Pa sem res,« sem se nasmehnila, ko sem stala ob robu pomola. Kar iznenada je Noah s prstom hitro pokazal name in nekaj zavpil. No, sprva sem mislila, da kaže name, a kasneje sem ugotovila, da je kazal na nekaj za menoj. V isti sekundi me je nekaj objelo okoli bokov, močno stisnilo in s silo potisnilo dol s pomola v vodo. Bilo je iznenada. In tisto, kar me je ovilo, me ni spustilo, vse dokler nisem pristala pod vodo.





Vѕєм ναм žєℓιм ρяєℓєρє ρяαzηιкє ιη ѕяčησ υραм, ∂α ѕє σкℓєραтє ѕνσנιн ѕαηנ ιη žєℓנ тєя ηα ѕρℓσн ѕєвє. Kєєρ cαℓм & нσℓу ѕнιт ιт'ѕ αℓмσѕт Cняιѕтмαѕ =)
24. december 2014
omggg to je popolno....ohhh lepe praznike tud teb pa srečno 2015.....
neeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxttt
24. december 2014
neeeeeext
25. december 2014
u179570
u179570
Torej.... že kar nekaj časa nazaj sem ti nekaj obljubila....
Tvojo zgodbico berem že kar veliko časa, če se ne motim skoraj od začetka. Glede na to, da si objavila že kar nekaj nextov je zgodbica še zmeraj napeta. Odlično zapletaš dogodke in imaš čudovit besedni zaklad.
Objavljaš dolge nexte, kar mi je všeč. Zraven pa prilepiš še slikice, ki vse skupaj še popestrijo.
Čudi me le, da si objavila le 1 zgodbico in sicer to. Saj ne, da bi imela kaj proti.... a prepričana sem, da bi ti tudi ostale uspele odlično, kot tale.
In ta stavek me je več kot očaral: In tisto, kar me je ovilo, me ni spustilo, vse dokler nisem pristala pod vodo.
Vem, da ta razspis ni dolg in ni nekaj 'wow'. Ta je en mojih prvih in nimam ravno veliko izkušenj s tem. Sploh pa.... Nisem ravno prepričana, da bi se temu lahko reklo razpis. Kakorkoli... Ne zameri.
Za pisanje imaš talent in upam, da boš s pisanjem nadaljevala.
Preostane mi samo še ena beseda in sicer NEXT.
............................................................................................
In seveda tudi tebi želim vesele praznike ter srečno novo lero 2015.
29. december 2014
u176679
u176679
Heeiii^-^
Omfg hvala vam, še posebej tebi Caskett (:, da se razpišete, nimate pojma kok zagona mi to da za nadaljne pisanje, četudi je kritika in res še enkrat hvala, da nam zj dolgovezla. Sm pa v preteklosti pisala že eno zgodbico tuki k ma dva dela, sam ni vredna omembe.
Anyway upam, da ste se imele čim lepše za praznike in da vam bo novo leto prineslo čim več veselja in sreče na sploh pa tudi tega, da boste v njem našle delček sebe in s tem mislim na tisti del, ki vas resnično le navdušuje ^-^
Pa srečno novo leto 2015,


PS
skoraj sem pozabila hehee x.D Tale zgodba je od danes naprej uradno tud objavljena na Wattpadu (link spodaj). Sm pa lep čas delala tudi na trailerju in posterju,tako da če vam bo ob kakšnem zimskem večeru dc, si ga lahko pogledate LoL
Pa hvala.









Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 16 –Gяαтєƒυℓηєѕѕ

Ʋ ιѕтι ѕєкυηɗι мє נє ηєкαנ σвנєƖσ σкσƖι вσкσν, мσčησ ѕтιѕηιƖσ ιη ѕ ѕιƖσ ρσтιѕηιƖσ ɗσƖ ѕ ρσмσƖα ν νσɗσ. ƁιƖσ נє ιzηєηαɗα. ǀη тιѕтσ, кαя мє נє σνιƖσ, мє ηι ѕρυѕтιƖσ, νѕє ɗσкƖєя ηιѕєм ρяιѕтαƖα ρσɗ νσɗσ.
In še tistih nekaj trenutkov me ni spustil z objema. Nisem potrebovala celo večnost, da sem lahko ugotovila, kdo je. Bilo je očitno. Na tem svetu je le en, ki me lahko tako prevzame. Na sploh pa sem njegovo identiteto razbrala z njegovih gibov. Še celo pod vodo je ravnal enako. Ovil me je z rokami in pridržal, da se med naju ni spravila niti kaplja vode. In zatem me je nežno poljubil. Pod vodo. Moje ustnice so se ukrivile v rahel nasmeh. Zdelo se mi je kot da bi lebdela nekje drugje in sploh ne bi bila tukaj… Luke je popustil prijem ter se uzrl navzgor, kjer so s površja morske gladine v notranjost morja udarjali prelepi šopi rumeno-bele svetlobe. Valovi so bila danes še posebej močni, a midva sta lebdela na mestu. Vsaj tako se je zdelo. In ena sama beseda bi bolje opisala tale trenutek kot pa na tisoče. Problem je le, da je ne morem izbrati… Bilo je prelepo. Nenavadno morda. Zato pa je bilo toliko bolj resnično. In ker je bilo tukaj v morju bolj spokojno in nisva ničesar slišala, se mi je zdelo, da sva zato še toliko bolj uživala v samem trenutku. Luke je zdaj nemo strmel vame. Še zadnjič se je nagnil proti meni, nato pa me močno prijel za obe rameni ter povlekel proti površini. Ni se mogel odriniti od dna morja, saj je bila voda okoli naju preveč globoka, a še vseeno se mu je uspelo prebiti do gladine vode. »Sem že mislil, da sta utonila,« se je nekam preveč resno pošalil Noah, Luke pa se je zasmejal njegovi izjavi. »V vodi ne. V čem drugem pa,« je po tiho dodal le meni, da sem presenečeno izbuljila oči. Vedela sem, kaj ima v mislih. Že sem lahko čutila njegovo sapo na mojem licu… Počasi sem vdihnila zrak ter pri tem zaprla oči. Vsaka sekunda me je popolnoma zavze-. »Gresta ali na sladoled ali ne?« naju je prekinil Noah, ki je že stal na pomolu. Luke je razočarano, a še vedno z nasmehom, le utrujeno spustil svoje čelo ponovno na moje. »Me tvoj brat vabi na zmenek?« se je tiho zasmejal in me pogledal v oči. Zasmejala sem se tik ob njem. Pokimala sem. »Sladoled sem mu dolžna,« sem se odmaknila ter splavala ob pomolu do nizke vode. »Me boš kar zapustila?« je spet pričel s svojim 'puppy faceom', ko meje takole zbadal. Obrnila sem se nazaj. Bil je bližje kot sem predvidevala. »Hočeš sladoled?« sem ga nekako povabila, da se ne bi delal užaljenega, a me je sprva njegova bližina malce zmedla. Pokimal je. »Imam poleg sladoleda še kaj na razpolago?« kar ni odnehal. Nasmehnila sem se. »Bi mar jedel kaj drugega?« sem se v isti sekundi ujela pri grizenju ustnice. Nisem imela najmanjšega pojma, zakaj je bilo temu tako. Ampak sem sama sebe nasmejala… »Nisem imel tega v mislih,« je spet pričel z zbadanjem. »Lahko zdaj gremo?« se je oglasil glas nad menoj. Jaz sem namreč sedela v nizki vodi, Luke pa je ležal na trebuhu kot da ga je priplavilo na obalo. Tisto pa je bil Noah. Najbrž ali pa že kar očitno čisto nestrpen. Prikimala sem mu. Že pa sem ustala, me je Luke prijel za gleženj. »Ne, Titanik sem, utapljam se,« je privrela na dan njegova otroška plat. Zmajala sem z glavo, seveda v smehu. »No, kot kaže si že nasedel,« sem mu sporočila 'šokantno' novico ter nadaljevala s posebno kratkim vprašanjem; »piškotek?« Luke se je zdrznil. »S kremo,« me je dopolnil in se v hipu spravil na noge.





»Chase je v redu,« sem dejala v slušalko. Ozrla sem se levo, kjer je poleg mene na pomolu sedel Luke in ponosno jedel svojo kepico sladoleda v lončku. Njegova odločitev pač. »Kako naj jaz vem, če je lušten?« sem zgroženo odvrnila s telefonom v roki. Pri tem me je Luke presenečeno pogledal, seveda gotovo zaradi moje izjave, zato sem mu na hitro odkimala z glavo, v znak da naj si ne napenja možganov, ker sploh ni tako zelo pomembno. Pravzaprav je prav trapasto. »Brynn, ni govora. Rada imam svojega brata, ampak ni zate,« sem ji izblinila vse upe. Sploh se ne spomnim, kako sva prešle na to temo. Pa saj po eni strani jo razumem, po drugi pa tudi ne. Zasmejala se je nazaj in nato nadaljevala s svojo radovednostjo »Ne, nisem se še javila domov.« Luke mi je v tistem trenutku žličko s sladoledom potisnil direktno pred obraz. Najprej sem ga seveda začudeno pogledala, potem pa sem poskusila svoj najljubši okus sladoleda ter se mu tiho zahvalila, ko je Brynn nadaljevala pogovor preko mobilca. »Ja, to je vse,« sem še zadnjič dokončno pritrdila njenemu vprašanju, nato pa ponovno vzela nekaj sladoleda. Počutim se kot dojenček, če me dobesedno hrani po plastični žlički… »Zakaj pa imam potem občutek, da nekaj nisi omenila?« je vprašala. Zavzdihnila sem. Vedno in ko to sploh ni potrebno, me razbere kot da bi želela to, pa vendarle tega do sedaj še nisem želela. Se res lahko to razbere iz mojega govorjenja? Ne verjamem, da bi bil za tako ugotovitev potreben le ton glasu. »Nič ni, samo to,« sem še enkrat čim bolj prepričljivo dejala. Saj sva prijateljici. To nima popolnoma nič s tem ali z najinim prijateljstvom. Luke je spet vzel nekaj sladoleda na žličko in me pri tem umazal po ustnici, da mi je iz ust ušel glasen smeh. Prav tako tudi njemu. »Luke!« sem se delala jezno in se umila, on pa se je še vedno režal in pri tem držal za trebuh, lonček pa je že prej odložil na trdno podlago. »Kdo pa je potem Luke?« me je zasačila Brynn in pri tem je zvenela še celo ponosno kot nekakšen starš… V smehu sem zavila z očmi. »No?« je vprašala, ko se je enkrat Luke zresnil, jaz pa sem bila še vedno tiho in j nisem ničesar odgovorila. »Ughh, sori prekinja te,« sem se spomnila na neumno rešitev, ki jo večina seveda že pozna… Luke sem nato namignila, da ne bom več sladoleda, ko mi ga je ponovno ponudil. »Allison Grace Layne, da mi pri priči ne odložiš!« je pričela delovati jezno, a pri tem se je tudi sama smejala, ko sem jaz oponašala tisti hreščeč zvok prekinjene linije ali nekaj takega… »Oh, daj no, pa res uničiš ves čarm tega,« sem se nasmehnila in le prenehala, saj ni govora o tem, da bi to lahko sploh kdaj uspelo pri njej. »Torej?« se je umirila, še vedno pripravljena za moj odgovor. Zavzdihnila sem. »Okey, bi rada vedela, kdo je Luke?« sem kar udarila z vprašanjem na plan in Brynn je le nekaj zamrmrala podobnemu kot 'končno'. »On je…« sem pričela, se zazrla vanj, ga premerila v celoti, ko me je zmedeno opazoval, še vedno s lončkom sladoleda v roki; »tukaj,« in končala…. Luke se je le sramežljivo nasmehnil, odkimal z glavo, nato pa svojo roko nežno položil, na mojo. Na tisto, ki je držala telefon. Spustila sem ga. Zaupala sem mu. »Luke tukaj,« se je oglasil, vendar je ni dal na zvočnik, pri tem pa me je ves ta čas gledal naravnost v oči. »Ne,« se je zasmejal; »nisem še en njen brat.« Ob tem sem se tudi jaz pošteno nasmejala. To je moja Brynn. Kaj moreš. »Radovedna pa je,« je tiho pripomnil in jaz sem mu pokimala. Kot tečen novinar je, ampak imam pa jo neizmerno rada. Ne bi zdaj nakladala o najinem prijateljstvu. To je le med nama… »Uhm, njen fant?« je bolj v vprašanju odgovoril po možnosti še na njeno zadnje vprašanje. Medtem pa je jedel sladoled. Tipično… Telefon je potisnil malo bolj stran od ušesa. Lahko sem namreč tudi sama slišala Brynn kako vpije v slušalko.
»Zakaj nisi nič rekla?« mi je odvrnila, ko sem enkrat zatem dobila telefon nazaj. Seveda ga je šla zasliševat kot da je osumljenec nekega kriminalnega dejanja. »In kaj naj bi rekla?« sem ga ob tem ogledala. »Ne vem, hmm, mogoče to, da je tvoj fant?« mi je pričela očitati na prijateljski način. Pa saj me pozna. Dobro sama ve, da nisem dekle, ki bi kar naravnost nekaj naredile, kaj šele priznale to isto stvar… »Kakorkoli se vidiva, ko pridem nazaj,« sem se poslovila od nje. Sledilo je še nekaj trenutkov samega poslavljanja po Brynnino, potem pa sem le odložila telefon in šla nazaj na peščena tla, kamor mi je pobegnil Luke. »Kaj počneš?« sem ga vprašala in naslonila svojo glavo na eo od njegovih ramen, zatem ko sem se usedla poleg njega. Zdelo se je kot da nabira kamenčke srednje velikosti in jih daje na kup. »Zaenkrat še nič,« je odvrnil, ko se je meni porodila čisto naključna ideja. 'Ukradla' sem mu nekaj kamnov in jih preoblikovala v manjši napis, ki se je razprostiral pred nama. »SOS?« me je resno pogledal, presenečen zaradi moje tako imenovane umetnine. »Ja, pač kot oznaka za stisko, recimo kot da si na samotnem otoku in…« sem začela, ampak njegov izraz je bil preveč resen, da se ne bi pričela smejati. »Ne glej me tako!« sem ga v smehu rahlo odrinila preč od sebe. »Je prvo, kar mi je padla na pamet.« Luke je vzel nekaj kamenčkov in dogradil mojo oznako, jaz pa sem prekrižala roke. Ozrla sem se na posodobljen napis. »5SOS?« sem izgovorila, popolnoma zmedena. Zakaj ravno pet? »Pet stisk?« sem tiho izgovorila prvo idejo. Res nisem razumela. »To je ime našega benda,« je še vedno zrl v te štiri znake na pesku. Kakšno naključje… Nasmehnila sem se. »Je krajšava za 5 Seconds Of Summer,« je pojasnil, ker me je z vsem tem precej zmedel. »Nimaš pojma, kdo sem, kaj?« me je previdno pogledal v oči, jaz pa se nisem mogla zganiti. Prestrašila sem se, saj si nisem mogla razložiti, zakaj bi rekel kaj takega. Še slabše; nisem vedla kako naj odreagiram na to ali kaj naj mu sploh rečem. Zmedeno sem sklonila glavo. In tudi ni mi bilo treba, saj je kar sam nadaljeval; »In to mi je všeč.« Dvignila sem svojo glavo. Vseeno mi je kdo je vresnici. Del njega, ki ga je delil z menoj, je imeniten…





»Kar vržem naj se?« ga nisem razumela. Luke se je ponovno pričel smejati. Ozrla sem se nazaj. Sploh ni smešno… Rada bi razumela. Vse, kar se ga tiče. Čisto vse. »Ne potisnil te bom,« je obrazložil. Nasmehnila sem se. Tudi prav. To bo še zanimivo. »In kaj nato?« se nisem kar lepo vdala v usodo kot bi to morda storili mnogi drugi. »Če se ujameš na levo nogo si regular, če pa na desno si pa goofy footed,« je pričel z obrazlago, a ničesar zato nisem razumela bolje. Še bolj sem bila zmedena. »In kaj to pomeni?« sem ga vprašala, ko je stal za menoj in me držal za hrbet. Skomignil je z rameni in me vprašal, če sem pripravljena, jaz pa sem le pokimala. Nato me je res rahlo odrinil in nagonsko sem naredila korak z desno nogo, Luke pa je padel v nov naval smeha. »Kaj?« sem se obrnila naokoli. »Sem kaj naredila narobe?« sem ga v smehu vprašala ter nato rahlo udarila po rami, ko se še vedno ni prenehal smejati. Nisem razumela, kaj ga je tako zelo zabavalo. »Goofy si,« je komaj prišel do sape, da je ti dve besedi dal iz sebe. Jezno sem stisnila ustnice. Ne morem biti niti enkrat normalna? »In kaj si ti?« me je zanimalo. Luke si je najprej vzel nekaj časa, da se je lahko v miru odkašljal. »Regular, je na hitro in čim bolj nerazločno izdavil. Super. Sem samo jaz goofy ali kaj? Stopila sem dol z surfborda. »Okey, si pripravljena za naslednjo vajo?« se je le umiril. »Niti ne,« sem odkimala, a že v naslednjem trenutku sem ležala na deski, seveda še vedno na kopnem in poslušala Lukova navodila. »Vedno se prepričaj, da boš dovolj oddaljena od nosu deske,« je bilo prvo, kar je rekel, jaz pa sem se smejala vedno, ko je omenil nos. Ne vem, zakaj točno. Le smešno mi je bilo. »Če boš preblizu, bo vsa teža-,« »na začetku deske in se bom prevrnila,« sem ga hitro dopolnila, Luke pa se je začudeno ustavil. »Kako veš?« me je zamišljeno vprašal. »Očitno je,« sem se ozrla navzgor proti njemu, nato pa odrinila na zadnji del surfborda. Luke je stresel z glavo nato pa se ulegel na mivko poleg mene. »V redu, zdaj pa veslaj z rokami tik ob deski kot sem ti prej pokazal,« mi je naročil in sama sem ga poskušala oponašati, ampak seveda je spet izpadlo čudno… Luke me je nekajkrat popravil, potem pa nadaljeval z učenjem surfanja… Zdaj sva prešla na korak, ko 'zajahaš val'? In se moraš postaviti na noge... Nisem dejansko tega še poskusila, samo razlagal mi je, da ko se približaš valu (ne pa val tebi), je čas da, vstaneš, kar pa je nekako najbolj očitna stvar surfanja. Ali pač? »In kako naj vem, kdaj moram vstat?« mi ni šlo v mojo majhno glavo… »Ne vem točno, kar sam od sebe veš. Ko pač pride čas in se ti zdi prav, vstaneš,« se je usedel na plažo. »Preprosto veš, da je čas.«





...
Qυeѕтιoɴ тιмe^-^
1. Vaše mnenje glede na trailer?
2. Kako bi želele, da se njihov izlet konča?
3. Mate Wattpad?
01. januar 2015
u176679
u176679
5DOS na Wattpadu: http://www.wattpad.com/story/29465935-5-days-of-summer
01. januar 2015
Next
01. januar 2015
1. uff ja sm omggg popoun je tak iii no najbolši trailer k sm ga do zdj pogledala
2. hh nwm happy end bi lahk biu sam pač lahk bi biu žalostn konc nevem prepuščam te odločitvi oglavnem upam da bota na koncu res skupi pa da mogoč luke ugotovi kk dobr poje joo pačč tta in pač nwm bi lahk šla zroun njih na turnejo pa bi skupi nastopaLI *.*.......
3. hh mela sm ga sj si ga bom nardila

uglavnem tole je tak prfekcije že od samga začetka....in ja pač ni mi žau da berem res dans si mi dan polepšala hh ja ubistvu sm bolana skor in ja groza res hvala ti zto da skrbiš da ne umrem od dc-ja.....drgač pa itak veš da je prfekt in upam da boš pisatlca k res dobr pišeš in maš talent zatooo....btw: povej mi k boš kako knigo izdala al pa če si jo že?? jo morim kupt pa prebrat ......ammmm uglavnem en velik debeu neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttttttttttt.........pa srečno 2015 usem <33333
01. januar 2015
u179570
u179570
Qυeѕтιoɴ тιмe^-^
1. Vaše mnenje glede na trailer? Super si ga naredila! Ni predolg in ni prekratek. Poleg tega pa zajame vso zgodbo (: Super je!
2. Kako bi želele, da se njihov izlet konča? Hm... Imam veliko zamisli... Ampak vse so preveč butaste x'd
3. Mate Wattpad? Ne

Morem povedat, da komaj čakam next. Zanima me kaj se bo zgodilo. Nešteto možnosti je.
Next!
01. januar 2015
u176679
u176679
Hello,
deset dni lahko mine tako hitro. Se vam opravičujem. Sama namreč ob branju postanem kar neučakana in komaj sploh odložim knjigo, tako da vas popolnoma razumem glede mojega nerednega objavljanja nextov. Idej imam toliko, časa pa tako malo, da mi enostavno ne znese, a naslednji next bom objavila prej kot sm tega ^-^
Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 17-ƜιƖɗ яιρρƖє

»Večinoma takrat, ko se ti zdi, da valj 'beži' stran od tebe,« je še dodal svoji končni misli. No, ja, lahko bi rekel samo to in bi bolje razumela vse skupaj. Luke se je postavil na noge; »zdaj pa vstani.« Spravila sem se na kolena in nato stopila na desko, pri tem mogoče malce uravnala svoj hrbet, Luke pa se je v smehu prijel za glavo. Zmedeno sem ga pogledala. »Nisem mislil dobesedno,« me je ljubeznivo pogledal, a še vedno v smehu. Kaj pa je potem mislil? Počasi začenjam verjeti v to, da surfanje ni najboljša ideja za mene ali moje izjemne sposobnosti pri športu. Tudi za samo moje splošno razumevanje ne povsem… Luke se je še enkrat ulegel na trebuh poleg deske. Sem mar res tako nesposobna? Iztegnil je roke, upognil hrbtenico, še vedno v podobnem položaju in nato preusmeril vso svojo težo na roke, a le za nekaj trenutkov. Ravno toliko, da je lahko skočil na noge. Desno je imel čisto pri tleh, leva pa je bila pokrčena v pravi kot s kolenom. Pri tem je seveda iztegnil tudi obe roki, da sta spominjali na letalska krila, zatem pa je ustal z levo nogo naprej. Kot je sam temu prejle rekel 'regular'. »Okey, sedaj pa ti. In samo zamenjaj nogi,« me je opomnil, ko se je umaknil male v stran, jaz pa sem neodločeno pokimala. Zakaj ne morem samo ustati na normalen način? Ulegla sem se na desko in zajela sapo. Vedela sem, da bom poskušala narediti enako kot je to sedaj pokazal on, ampak prav tako sem vedela, da bom to le poskušala narediti. Iztegnila sem roki, upognila hrbet, kolikor sem le lahko in se vrgla na kolena. Na obe koleni. »Začetniška napaka,« se je tiho oglasil Luke. Ja, ja, vem. Moram pristati na upognjenih nogah z eno višje, ne pa na kolenih. Saj mi je jasno… A se kljub temu nisem vdala. Postavila sem se v prvoten položaj in poskusila še enkrat. Vrgla sem se na podplate, a obe moji nogi sta bili na isti razdalji. Luke se je postavil predme. »To ti bo v vodi vzelo ravnotežje.« Vstala sem. Saj ni tako hudo. Samo še eno moram postaviti naprej. Naslednjič, ko bom poskusila. »Kot da se tebi to nikoli ni zgodilo, ko si prvič vadil,« sem mu vrgla naprej in pri tem v sebi dosegla malce zadovoljstva. Luka ni motilo. »Ne, pravzaprav sem naravni talent,« mi je pokazal jezik, jaz pa sem zlagano pokimala z glavo in se delala navdušeno. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje v svojem življenju takole iskreno smejala. In to sploh z nekom takim kot je on… Preprosto všeč mi je dejstvo, da imava isti smisel za humor, pa čeprav si na sploh nisva podobna. »Samo ti mi resnično vzameš ravnotežje,« ga je zaneslo v mojo smer, mogoče sprva zanalašč, vendar se je potem pri poljubu opotekel preveč v levo in je padel na stran, jaz pa za njim. Odmaknil se je, da bi preveril, če je vse še v najlepšem redu, a ga jaz nisem spustila. V smehu sem nadaljevala s poljubi ter tako odvrnila vso njegovo odvečno skrb zame. Popolnoma v redu sem. Še posebej, če sem z njim. Ne vem, zakaj bi ga sploh lahko skrbelo, če pa sem pristala na njem. »Dobesedno,« se je zasmejal, ko sva prekinila stik. Zazrla sem se v njegove modre oči. Imel je tisti lesk, ki me je prevzel. Ne vem, zakaj, ampak prav osredotočala sem se na ta odtenek… »Veš, prav rad bi bil tako cel dan, ampak če se ne motim, je tisto tam tvoj oče,« me je obvestil, a pri tem ni odmaknil pogleda z mene, kar me je še bolj zmedlo, saj nikakor nisem mogla razbrati, kje je ta njegov 'tam'. Zmedeno sem se pričela ozirati v vse smeri ter ga našla pri Noahu, ki je utrujeno ležal na brisači, le kakšnih štirideset metrov od naju. Zazrla sem se nazaj Luka. Ta pa je še vedno zrl nazaj vame, popolnoma enako kakor prej. Nežno sem ga poljubila na ustnice in še počakala nekaj časa. »Ne bi pohitela?« sem ga sedaj zmedla jaz. Odkimala sem. »Ničesar ne skrivam,« sem vstala in mu podala roko. Vem, da je ne rabi, a jo je sprejel. Pograbil je surfboard in nato sva skupaj šla do glavnega dela plaže, kjer se je kar gnetlo ljudi. Bili so glasni in midva nisva rekla iti besede, kar pa me je potisnilo v globoko premišljevanje. Ni mi bilo jasno, kako je lahko opazil mojega očeta med vso to množico ljudi. Prvo kar se mi zdi logičen odgovor na to nepomembno vprašanje je to, da je pač moral ves čas biti pozoren na Noaha in ga vedno opazovati. Le tako bi lahko v hipu opazil, da se je malemu bratcu pridružil še Adam. Ob tej misli sem se zgrozila, da sem tako slaba sestra… Lahko pa je bil le slučaj, ali pa ima Luke res dober vid, ko se gre za množice in množice ljudi… Karkoli že, navdušil me je. In to ima opravka s povsem drugo nepovezano temo…





Ob najinem prihodu, naju je oče dvakrat premeril. Bolje rečeno, premeril je Luka. »Surfaš?« je navdušeno vprašal, ko sva se ustavila ob njem. Luke je prikimal in odložil desko, na svoje zasedeno mesto, zahvaljujoč Noahu, ki je nastavljal svoj hrbet soncu, ali pa a je le malce zeblo od mrzle vode… »Ja, gospod,« je še pritrdil, jaz pa sem se zdrznila ob njegovi uradnosti. Če želi narediti na očeta vtis, naj prosim nikar ne poskuša. Tako ali tako ga je že, sicer pa pri njem to ne igra velike vloge. »Adam,« ga je kar sam popravil, jaz pa sem se nasmehnila ob mojem pravilnem napovedovanju očetove osebnosti. Poznam ga dovolj dobro, da vem, da ne mara uradnosti. Še posebej ne pri tistih, ki so mu blizu… »Tudi sam sem surfal, ko sem bil manjši,« je začel, jaz pa sem zavila z očmi. »No, pa gremo,« sem zavzdihnila, zatem ko sem se usedla na tla, Luke pa se je zasmejal in se mi nato pridružil. »Pravzaprav sem bil kar rojen talent za to,« se je pošalil, jaz pa sem se pri tem popolnoma zresnila. Pogledala sem Luka. Mar ni on rekel nekaj podobnega? Ta se je pogladil z roko po glavi. Sam je najbrž to prav tako dojel kot jaz. Zmajala sem z glavo. »Kaj?« me je vprašal oče v smehu. »Res sem bil,« se je zasmejal, a še zdaleč ni vedel, zakaj sva se midva smejala. Vseeno pa mu nisva obrazložila. Bilo je med nama.





»Kje pa je Chase?« sem čez nekaj minut vprašala očeta. Priznam, malce me je zaskrbelo. Sploh pa sem pogrešala njegovo prisotnost. Tečno prisotnost. Luke se je ozrl naokoli, a ga očitno ni našel. Le resno je pogledal mene, ko ni bilo ne duha ne sluha o mojem starejšem bratu. Če ga ne vidi on, potem ga gotovo ni na plaži. »Z Ryanom sta tistih skalah,« mi je odvrnil Adam, jaz pa sem bila rahlo presenečena. »Ryanu dovoliš skakati?« sem ga pogledala. Oče je odkimal. »Seveda ne, samo gleda,« je dokaj mirno pojasnil. Odkimala sem z glavo. Moj oče nikakor ni dovolj skrben. Vsaj ne, dokler ne nastopijo posledice. Nimam pojma, kako jima je lahko kar pustil, da gresta sama. Še posebej, če nanj pazi Chase. Ta je najbolj odgovoren od vseh ljudi na svetu… Vstala sem. »Kam greš?« je zanimalo očeta. »Preverit, če sta v redu,« sem mu zavpila nazaj, da sem se prepričala, da me je lahko slišal, saj nisem hotela, da pride do kakršnega nesporazuma. Nisem mislila. Samo šla sem. In nisem obsedena. Običajno nisem tip človeka, ki bi rad imel vse pod kontrolo. Ne gre se zato. Tudi zaskrbljena nisem. Samo rada bi preverila. Konec koncev sta moja brata. »Hej, v redu sta,« me je Luke dohitel. Prijel me je za roko in nežno povlekel nazaj. »Ni to,« sem dejala in nadaljevala hojo. Luke ni spustil moje roke. Osredotočeno je hodil v mojem koraku. Kmalu sva prišla mimo vseh ljudi in sva lahko hodila bolj sproščeno. »Bi mar rada skakala v morje?« se je presenečeno nasmehnil. V smehu sem odkimala z glavo. Seveda ne. Ali pa ja. Ne vem. Ne zdaj. Zdaj ni pravi čas. Ne ravno… »Samo odgovorna bi bila rada,« sem mu pojasnila. »Vem, da sta v redu, Luke. Ampak če se jima slučajno kaj kadarkoli pripeti, nočem na koncu reči, da me ni bilo tam, da jima nisem bila v pomoč. Rada bi jima samo bila na voljo v takšnih situacijah,« sem se le razgovorila, Luke pa je ves ta čas ostal lepo tiho in nato še zatem. Zamislila sem se. Sicer je bilo to, kar sem mu povedala res, ampak bilo je še nekaj drugega. Imela sem nek čuden občutek. In to kar naenkrat. O tem sploh nisem nikoli premišljevala. Kar iznenada se mi je zdelo kot da se bo zgodilo nekaj groznega. Ne vem zakaj. Ampak se tudi nisem spraševala. Vse moje mišice so bile napete in tega občutka nisem mogla pregnati iz sebe. In če se kaj res zgodi, četudi nič takšnega, bi rada vsaj možnost, da to preprečim. Če lahko, zakaj pa ne… »Ne gre se zato, da jima ne bi zaupala.« Stopila sem na črno zemljo, ki se je razprostirala blizu plaže. Prišla sva do drevja, ki rase tukaj ob plaži in jo seka na pol. Potem se površje malce dvigne in ko prideš višje, je vse manj dreves, dokler ne nastopi skalnato površje, kar je pravzaprav tik ob morju, le nekaj metrov višje. »Popolnoma jima zaupam,« sem še zaključila, ko sva hodila mimo dreves. »Odlična mama bi bila veš,« je pripomnil, v istem trenutku kot sem se jaz oprijela enega od dreves. Povesila sem glavo in se nasmehnila. »Utihni,« sem v smehu prhnila in nadaljevala s hojo.
Ko sva prišla do tja, tam –na moje presenečenje- ni bilo nikogar. Presenečeno in pa malce tudi prestrašeno sem pogledovala po okolici. Bila sem popolnoma zbegana. Nikjer okoli ni bilo žive duše. V ozadju se je videlo nekaj manjših ladij, a te so bile zelo daleč stran od obale. Same plaže pa se od tukaj ni videlo, čeprav je dovolj visoko. Pogled na tisti del plaže je zakrivalo manjše območje teh trapastih dreves. Sicer jih ni veliko, ampak še vedno dovolj, da mi zatirajo pogled naokoli. Z nekaj dolgimi koraki sem stopila do roba skale. Mogoče še celo malce preveč blizu. Od vse te zbeganosti, sem namreč samo letela naokoli kot zmešana. Z rokami sem nagonsko nekajkrat zamahnila v brezupnem upu, da bi ujela ravnotežje, a bilo je zaman. Moje telo se je nagnilo čez rob. Nisem več mogla samo stopiti nazaj. Tudi oprijeti se ničesar nisem mogla. V tistem trenutku sem izdihnila vso sapo. Noga mi je dokončno spodrsnila čez rob in se podrgnila ob skalnato površino po hrbtni strani, da sem tišje preklela. Ta spodrsljaj je še dodatno spodbudil gravitacijo, ki je nato zajela mojo drugo nogo, da se je skrčila, nato pa je potegnila vso moje telo. Vse je šlo prehitro za moj razum. Nisem morala tako hitro slediti dogodkom. Najbrž sem upala, da je voda ob pečini takoj dovolj globoka in ni nikjer nobenih skal, a potem sem se v istem trenutku spomnila na očeta in Chasa, ki sta plezala tukaj gor. Spodaj sta lahko stala na skalah, ki so bile tik pod vodno gladino. Hotela sem se vsaj odriniti od roba, a so me ujele tuje roke in močno vrgle nazaj. Namesto v vodo sem priletela nazaj na hrbet na trda tla. Delno. S polovico telesa sem ponovno ležala na Luku. »Ob pamet si,« je rahlo zaječal od bolečine, ko sva vstala. On je namreč padel na majhne kamenčke, ki so bili tik pred zemljo tega robu. Pobrala sem se in pogladila njegovo opraskano roko. Druga ni bila takšna, saj je bila ovita okoli mojega prsnega koša. »V redu boš,« sem ga skrbno preučila; »Hvala.« Nič ni rekel. Samo nasmehnil se je. Bilo je dovolj. Njegov nasmeh namreč nosi na tisoče besed. Mojih besed. Tistih, ki jih nikoli nisem izgovorila. In jih tudi ne potrebujem, ker jih prebere, brez da bi bile sploh kdaj napisane. In to mi je všeč pri njem. »Ally, tvoja noga krvavi,« se je zdrznil, ko je po slučaju opazil rano. Njegov obraz je popolnoma prebledel, jaz pa sem se ozrla navzdol, kjer se je okoli moje noge navzdol vil rdeč trak. Obrnila sem jo in opazila, da sem se podrgnila po robu s preveliko silo. Ni bila tako velika rana, a vsekakor ni bilo prijetno. Zaradi vsega adrenalina pa bolečine še čutila nisem. Do sedaj. »Meh, samo praska je,« sem izgovorila ta stavek, ki ga je vedno ponavljala mama, ko sem se kdaj v zgodnjem otroštvu močno porezala. Previdno sem si ogledovala rano. Tudi globoka ni bila. Problem je bil najbrž le v tem, da sem zadela žilo. Ali pa dve… Luke je zavil z očmi. »Resnično presenečaš,« se je uspel nasmehniti. Vsaj to sem lahko dosegla v tem trenutku. Skomignila sem z rameni. Kaj pa morem, če se pač zgodi. Takrat sem se spomnila, da še vedno ne vem, kje sta Chase in Ryan. V vodi ju namreč nisem videla. Stopila sem spet korak bližje robu, nato pa pogledala Luka, ki se je ob tem rahlo stresel. Nisem tako neumna, da bom dvakrat ponovila isto napako. Slekla sem majico, ki je bila edina stvar, ki sem jo trenutno imela oblečeno čez kopalke, jo zložila ter položila na tla. »Kaj delaš?« je previdno in počasi vprašal. Zazrla sem se vanj. »Chase in Ryan sta lahko spodaj na obali ob tej skali,« sem se ustavila, ko sem spoznala, da sem ravnokar izgovorila najbolj neumno rimo kadarkoli… Stresla sem z glavo. »In če sta, ker se ju od tu ne vidi, grem pogledat,« sem rekla in stekla do roba, se odrinila, nato pa z rokami in glavo naprej pristala v vodi.





...
Qυeѕтιoɴ тιмe^-^
Še trije deli so v mojem načrtu. Se vam zdi, da bo prehitro konec ali ravno prav, glede na to da je ff že sprva mišljen kot krajša zgodba petih dni?
11. januar 2015
Hahah js bi mela se kak del vec k je prfektno drgac je pa to rvoja odlocitev.....neeeexxxxxttt
11. januar 2015
Next
11. januar 2015
u179570
u179570
Am... Sama se odloči, ti pišeš in ti veš koliko še lahko napišeš.
Radovednost me daje! Kje sta Chase in Ryan?
Next *-*
11. januar 2015
u176679
u176679
Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 18 –Ɓιттєя-ѕωєєт
(ƒιяѕт ραят σƒ тнιѕ cнαρтєя)


Ob stiku z vodo sem začutila manjšo bolečino v predelu nog. Najbrž zaradi slane vode. Zaradi tega sem za nekaj trenutkov tudi obstala na miru. A ne za dolgo. Splavala sem na površje ter vdihnila svež zrak, ko je nekaj metrov stran od mene v vodo skočil še Luke. To me je spomnilo na zadnjič, ko smo bili tukaj in se je zgodil podoben razpored dogodkov. Vendar tokrat ni pristal v vodi tako blizu. Pravzaprav je bil od mene oddaljen kar nekaj dobrih deset metrov. Kar je bilo pravzaprav boljše. Ozrla sem se naokoli, da bi našla Chasa in Ryana kje v bližini, ko me je Luke prijel za levo ramo, da bi pritegnil vso mojo pozornost; kot da bi vedel… »Tam sta,« je pokazal mimo mene s kazalcem usmerjenim proti plaži, kjer je mrgolela množica ljudi, vendar sem kljub temu z očmi zmedeno preletavala ljudi v želji, da bi našla, kar mi kaže. Ni pomagalo. »Ne vidim ju,« sem mu odgovorila, ampak s tem nikakor obupala. Še naprej sem ju iskala. »Tam,« je ponovil, »hodita proti tvojemu očetu.« Umaknil je roko, a sama sem ju zagledala šele takrat, ko sta dejansko stala poleg Adama, pred tem pa ju nisem niti enkrat uspešno opazila. »Ja, pa res,« sem zatem zamišljeno odvrnila. »Vidiš, v redu sta,« se je nasmehnil in zamahnil z rokama proti svojemu telesu, da ga je voda odrinila nazaj in nekoliko navzgor. Bil je za menoj, jaz pa sem še vedno zrla proti plaži. Videla sem očeta, kako Ryanu z brisačo mrši lase, najbrž zato da bi se hitreje posušili, in Ryana ki se ob tem spakuje, Naoah pa še vedno leži na svoji brisači. Mogoče bi bilo bolje, da bi se spet namazal s sončno kremo… Za vsak slučaj. In Chase… Chase si je ogledoval Lukov surfbord, ki je še vedno počival na plaži poleg njih. Od tukaj sem jih lahko videla. Le slišala ne. In kot bi oče imel sposobnost telepatije, je vzel tisto kremo z visokim faktorjem ter pričel mazati Noaha po hrbtu; mali je namreč ležal na trebuhu... Nasmehnila sem se. Od tukaj se zdijo tako spokojno. Mirno. V bistvu nisem prepričana, zakaj sem prejle imela tako neprijeten trenutek glede varnosti. Kar tako iznenada me je zaskrbelo za moja brata. Seveda sem pomislila na najhujše in to brez kakršnega koli vzroka. Zdaj se mi vse skupaj zdi še celo trapasto. Čisto preveč sem paničarila… Res ne vem, kaj me je obsedlo. Ampak imela sem občutek, da je nekaj tako močno narobe ali pa da še bo, da se mi je naježila koža in je moje telo preplavil srh, ker nisem v to niti malo dvomila, čeprav je prišlo iznenada in še to samo iz moje trapaste glave. Ne bi smela tako paničariti za prazen nič. A po drugi strani… Še vedno je dvom. Vsi štirje s psom vred so tam, celi, zdravi in živi in popolnoma nič jim ne manjka. Vendar me to ni pomirilo. Nekaj ni bilo v redu. Še zdaleč ne.





Moje oči so padle navzdol. Vedno bolj močni valovi so butali ob moje telo, in zato sem se počasi približevala plaži. Obrnila sem roko, da sem lahko videla mehkejšo stran dlani ter jo potopila par centimetrov pod vodo, tako da se je lahko še vedno razločno videla. Moje čute je preplavil mrzel tok, globje pod vodo, ko sem roko spustila nižje. Voda je nežno božala moje telo in ob tem se mi je prijetno naježila koža. Vedno se zdi, kot da lebdim. In občutek je neverjeten. Sposobnost da zaznavam dotik je tako neprecenljiva, da nikakor ne morem najti opisa zanjo. Preprosto neverjetno je. Za trenutek sem še celo pozabila na svoje skrbi. Potem pa se me je nekaj narahlo oprijelo odzadaj, da sem takoj pomislila na najslabše, a bil je le Luke in tako sem spet le paničarila brez pametnega vzroka. »Nisem te mislil ustrašiti,« je naslonil glavo na moje ramo, ko me je še vedno držal nad gladino. Svojo glavo sem nemo obrnila nekaj milimetrov v levo. Nisem ga pogledala. Mojo pozornost je nato spet pritegnila plaža, kjer se je nahajala moja družina. Moja. Izdihnila sem topel zrak ter pri tem zaprla oči. Ponovno – brez posebnega razloga, sem se komaj zadrževala, da se ne bi kar tako sredi morja zjokala. Še vedno brez najmanjšega pojma zakaj. Pri srcu me je stisnilo. Moj prsni koš se je razlezel skupaj in mi otežil dihanje, kot da bi nosila preveč ozko obleko ali pa tesno zavezan steznik. Zajela sem sapo, saj mi je manjkalo kisika, ob tem pa se je moje telo nekoliko streslo. Luke je s svojo roko narahlo zajel moje levo lice ter počasi podrgnil ob mojo kožo. Nasmehnil se je. Ne le ljubko. Na drugačen način. Z nečim drugim. A prav tako posebnim. Nisem mu vrnila nasmeška. Nisem mogla. V istem hipu sem namreč že spet zrla nazaj proti plaži. In tako se je zdelo, kot da namerno odvračam njegovo prisotnost. Kar nikoli ni bil moj namen... »Česa se v resnici tako bojiš?« se je odmaknil od mene. Šele ob tem sem prenehala strmeti naravnost in se spravila skupaj. Počasi sem splavala do predela vode, kjer sem lahko stala in obenem bila stran od vseh skal in kamenja. Za danes sem namreč imela dovolj neprevidnosti. Čeprav je res, da je po toči zvoniti prepozno… Izza svojega hrbta sem lahko zaslišala Lukovo čofotanje, ko mi je še počasneje sledil do nižje vode. »Da se jim bo kaj zgodilo?« ni popustil s prejšnjim vprašanjem; »ker so v redu.« Ja, to sem opazila tudi sama. Pa vseeno hvala. Vstala sem in si ožela lase, ko sem enkrat bila že čisto blizu plaže. Plaže, če se temu le lahko tako reče. Na stiku z vodo in kopnim se nahaja še nekaj večjih kamnov, ampak te se z lahkoto prebrodi. Potem je tik zraven nekaj dreves, cesta višje gor (še nekaj metrov od skale), in plaža nastopi, če hodiš tik ob obali. Tako ali tako pa se od tukaj že vidi. Vendar greš naravnost lahko le po morju, na kopnem je namreč nekaj več ovir… S hrbtom obrnjena ponovno proč od njega sem si popravila naramnico kopalk, nato pa obrnila. Luke, ki je že mirno stal poleg mene, je zamahnil z rokami. »In ni ti potrebno skrbeti,« je nagnil glavo v levo, z nasmehom, po vsej gotovosti upajoč, da me bo to pomirilo. Odkimala sem. Ni družina. Sprva je me je res zaskrbelo, da bi se utegnilo kaj pripetiti mojima bratoma, katera sem –priznam- kar malce vzljubila v teh dneh, ko smo se pravzaprav šele začeli resno spoznavati, vendar potem sem dobila občutek, kot da sem se v resnici zbala za nekaj drugega. In nato sem se močno zmedla. Dokler, no, dokler se mi ni končno le posvetilo… Pravzaprav je resnica veliko bolj zapletena kot se rada prikaže v resnici. Bilo je v istem trenutku kot pa je on sam segel s svojo roko do mojega lica in ga pogladil. Nisem se ustrašila za svoja brata. Le sprva. Seveda mi ni vseeno, ampak glavni povod za moj strah je bila prihodnost. In sedanjost, s katero prihodnost zamujam. Tratim. In ko sem zrla proti očetu, bratom in, ja, Harveyu… Počutila sem se domače. Njihovi gibi. Lastnosti. K njim spadam. Moja družina so, kaj pa drugega... A tisti dotik roke je bil hladen. Še sama sebi to težko pojasnim. Ni se zdelo prav. Kot da bi bil tole film, mi pa igralci in bi bila jaz na napačnem mestu, ko bi snemali… Ali pa da bi igrala napačno vlogo. Vem, da samo trapam. Ampak. Preprosto. Se. Ni. Zdelo. Prav. »Se kdaj vprašaš, kakšna je prihodnost tistih, ki jih pustiš za seboj?« sem mu namesto odgovora podala le neko tretje vprašanje, ki se na prvi videz sploh ni skladalo s tistim, kar me je spraševal on, a v resnici je imelo veliko bolj globok pomen od tega. To vprašanje si postavljam že nekaj časa. Pravzaprav več let. In to isto vprašanje ima opravka z vsem, kar mi roji po glavi, tudi s tistim, po čemer me sprašuje Luke. Ta me je v tem trenutku le zmedeno gledal. Z zbledelim nasmeškom. Bil je njegov izrazit pogled, le malce izgubljen v kotičkih ustnic… »Ko umreš in,« sem ponovno začela in že hotela nadaljevati z govorom o tem, da nimam pojma, kaj se zgodi s teboj, a ob tem je povsem jasno dejstvo, da za seboj pustiš ljudi, ki jim ni vseeno zate. In živi ljudje čutijo. Mrtvi ne. »Ne boš umrla,« je sklonil glavo. Stopil mi je bližje ter svoje roke položil na stran mojih ramen. Svoj nasmeh je upognil višje v kotiček ustnic; »se mar bojiš tega?« Ponovno sem odkimala. Seveda ne. Zaprla sem oči, Luke pa je ostal na miru, ko sem zbirala pogum, da mu tokrat to povem bolj jasno in glasneje… »Ko sem se zbala za brata, sem se v resnici zbala le zaradi sebe. Zaskrbelo me je, kaj bom Jaz brez njiju,« sem mu obrazložila svoje ugotovitve, za trenutek premolknila, nato pa nadaljevala; »sebično, vendar tipično. Navežeš se na ljudi in ko se vez prekine, no, saj veš.« Luke je v zmedi spustil svoje roke in vzravnal svoje telo. »Ne razumem.« Povesila sem glavo in globoko vdihnila zrak. »Zbala sem se za brata, ker ju imam rada, še celo tako da bi za njuno varnost ogrozila svojo,« pokazala sem na svojo nogo. Kri mi na mojo srečo ni več tekla. Je pa peklensko peklo. »In ko sem jih opazovala, so se mi zdeli domači, tvoj dotik pa tuj,« sem ob tem pogoltnila slino, saj sem komaj naslednje besede komaj izgovarjala dokaj razločno. Luke je naredil korak nazaj, zmedeno stisnil obrvi, a ostal tiho. Mogoče so ga moje besede prizadele, tega ne vem. Njegova postava se je vzravnala. Bil je napet. Vendar brez posebnega izraza. »Ne vem, kako naj ti povem tole,« sem se prijela za glavo in nagnila v stran. Najbrž je najbolje, da povem kar naravnost… Najbrž. »Glej, ko se bom morala spet za nekaj časa posloviti od bratov, me bo bolelo, ker jih bom pogrešala; ker sem se navezala na njih.« Nisem imela niti toliko moči, da bi ga pogledala v oči. Nogo sem položila na manjši kamen in stopila iz vode na mehko travo. »Mogoče ni prepozno, da se poslovim od tebe, brez da bi te pogrešala,« sem zdrdrala, a ko sem se ozrla nazaj, sem našla Luka še vedno na istem mestu. Niti za milimeter se ni premaknil. Sledile so mi le njegove oči. Ustavila sem se in se zastrmela nazaj vanj. Nato se je zdramil, prišel iz vode po enaki poti ter šel mimo mene v smeri proti plaži. Oči so mi padle na tla, ko sem še sama nadaljevala s hojo. V tistem trenutku sem resnično verjela, da bova tako odcapljala vsak v svojo smer, brez da bi še kdaj spregovorila besedo. To me je popolnoma razžalostilo. Zavzdihnila sem. Le upam lahko, da ni prepozno…





...
21. januar 2015
Omggggg pikijaaa.....neeeeeeeeexxxxt
21. januar 2015
Neeeeeeeeeeext
22. januar 2015
u176679
u176679
Heeii^-^
Mogoče je ta next res veliko daljši od vseh ostalih, ampak zdelo se mi je prav, da ga tako razvlečem. V naslednjem nextu boste izvedele zakaj.
Anyway upam, da boste brale še do konca pa hvala.

Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 19 –ǀη тнє ƁƖιηк σf αη Ɛує

»Sydney,« je dovolj glasno zavpil Luke, ko je tako hodil pred menoj mimo večjih dreves, ki sva ji morala prebroditi že prejle, da sva sploh lahko prišla sem. »Kaj?« nisem razumela njegovega namena. Ustavil se je, a le toliko, da sem ga lahko dohitela. »Tam živim,« je nadaljeval s hojo. Nasmehnila sem se. Mogoče je le hotel zamenjati temo kot pa kakšno zvrst glasbe. Izvirno na nek način. Nato me je vprašujoče pogledal. »Ahm, ja, Charlotte,« sem mu le dejala, ko sem opazila, da ga je pravzaprav le zanimalo, kje živim. Zmedeno se je ozrl proti meni. »To je mesto v Severni Karolini, ZDA,« sem mu pojasnila bolj natančno, Luke pa je prikimal. »Glavno mesto?« je kar tako vprašal. Ne vem, zakaj ga bi to zanimalo, a po resnici povedano se mi tudi ni ljubilo spraševati. Odkimala sem. »Največje.« »Je daleč od glavnega mesta?« je že postavil naslednje vprašanje. Skomignila sem z rameni. »Dobri dve uri z avtom.« Prišla sva iz gozda in pod nogami začutila na otip prijetno mivko. Dvignila sem glavo. »Sicer pa je na tistem območju vlak, ki povezuje obe ti mesti z New Yorkom in Washingtonom,« zaustavila sem se; »zakaj sprašuješ?« Sedaj je on skomignil z rameni. »Navezujem se;« mi je šepnil.





»Allison,« me je poklical oče, ko sva se jim približala. Opazila sem, da je bilo ljudi precej manj kot prej in sonce je pravzaprav že izginjalo za oblake. Nakremžila sem se. Stisnila sem očeta v objem, zatem ko me je le ta z roko ovil okoli hrbta in ga pogladila z roko. Lahko sem presrečna, da jih imam. In tudi sem. »Nazaj v hotel gremo. Bosta vidva še tukaj?« je vprašal oče, ko sva se spustila iz objema. Odprla sem usta kot bi hotela nekaj reči, potem pa sem rajši le odkimala. »Pridem takoj za vami,« sem dodala, pobrala brisačo in se ozrla po moji 'mali' družini, ki je vso svojo kramo že pridno nosila proti hotelski sobi. Tako sem pogladila Noaha po laseh, ko se je spravil mimo, Ryanu pa sem pridržala roko v petki. »Si se ustrašila zame?« me je Chase zbadljivo frcnil s svojo brisačo, ki se je kot zadnji moral skobacati mimo mene. Le spačila sem se mu nazaj. Rada ga imam. V celoti. In Chase ne bi bil Chase brez njegovih trapastih pripomb in zbadanja. Obstala sem. Sedaj sem bila obrnjena proti Luku, ki je še vedno stal poleg mene. Svoji roki sem živčno prepletla skupaj, ko sem prestopala sem ter tja in strmela proti tlom. »Hvala za vse,« sem začela. Hotela sem nadaljevati, a pogled mi je ob govorjenju ušel nanj. In to me je zmedlo. Ni imel njegovega izrazitega nasmeška. Bil je popolnoma resen. Mrtvo resen. To me je zbodlo. Zavzdihnila sem. Poslavljanja mi resnično prav nič ne ležijo. »Ahm, torej, želim ti vse najboljše?« sem se očitno poslovila na najbolj neprijeten način, ki mi je kot prvi prišel na pamet. Jezna nase sem stisnila ustnice ter spustila ramena nižje. Zvenelo je kakor da bi imel rojstni dan. Grozno. Luke je –končno v nasmehu- zavil z očmi, stopil do mene in z rokama prijel moj obraz. 'To je to', sem pomislila. 'Konec tega konca'. In nato bo stopil preč, mogoče rekel kaj podobnega besedam 'adijo' ali pa 'zbogom', mogoče ostal tiho, zatem odkorakal v neko brezupno daljavo, potem pa ga ne bo več. Ampak ni bilo tako. Niti približno ne. Sklonil se je k meni, nežno pritisnil svoje ustnice ob moje ter pospešil bitje mojega srca. 'To je še hujši način poslavljanja', sem ob tem pomislila. Zadnji poljub? Očarljivo za trenutek. Boleče za večnost. Odmaknil se je, zazrl v moje oči, ko sta bila najina obraza zopet le nekaj centimetrov narazen in se ljubko nasmehnil. V bolečini sem se še sama nasmehnila nazaj. In potem je namesto besedic 'adijo' in 'zbogom' izdavil; »se vidiva danes ob devetih, prav?« Izpustil je moj obraz ter pobral svoj surfboard, ki je vse, kar nam je tukaj še ostalo, jaz pa sem le nepremično stala na mestu. Na pol v zmedenosti, na pol v veselju. Mogoče bolj v veselju, a v tem trenutku nisem bila zmožna razsoditi tega. Pravzaprav mi je bilo že kar malce vseeno. Zmedena sem vrgla brisačo na ramo ter se pri tem široko nasmehnila proti tlom. »Kako veš, da pridem?« sem mu zavpila še vedno v smehu, ko sta se najini poti razšli in sva se vedno bolj oddaljevala drug od drugega. »Saj ne vem,« je skomignil z rameni ob hoji nazaj, kar najbrž ni najpametnejša ideja, če držiš ob sebi surfboard. V roko sem prijela lego figuro, ki sem jo do tedaj imela obešeno okoli vratu, in se nato sama sebi trapasto nasmehnila. 'To gotovo ni bilo slovo' sem pomislila.





Skočila sem na zadnji sedež ter z roko potegnila vrata avtomobila proti sebi, da so se zaprla. Nato sem se nagnila nazaj, prijela varnostni pas, ga preko svojega 'trupla' potegnila na drugo stran in zapela. Pri tem sem se še spačila, saj me je preveč rezal po vratu. Pogledala sem Noaha, ki je sedel na sredini in se mučil s svojim. Ker sem tokrat sedela na levi strani, sem mu lahko priskočila na pomoč. Ta se je že hotel zahvaliti, ko ga je prekinil oče s svojim glasnim krikom, če imamo sedaj vse, ker če je kaj na tem svetu, kar bi ga močno motilo, je od vseh stvari ravno to, da vedno znova nekdo nekaj pozabi ali pa se obiramo tako dolgo, da od samega potovanja ne ostane nič, in da ne prenese neorganiziranosti. Skratka –če povzamem njegove besede- nobenega olepševanja in dodatkov. Pri njem že od nekdaj velja preprostost. In točnost. Oče je speljal iz parkirišča, Chase pa je iskal tisti prismuknjen cd, ki ga prav nič ne maram. Noah in Ryan sta bila tokrat lepo tiho in večje živčnosti ni bilo čutiti v zraku, če seveda odštejem to, da je Noah živčno brcal v sedež, enkrat z levo in nato spet z desno, izmenično pač, zaradi česar pa se je tudi z vsakim udarcem zatresel moj sedež. Ne bom rekla, da se navadiš, ker se ne. Sama sem se brezupno zazrla v zaklenjen ekran svojega telefona. Nič. Čisto nič. Zavzdihnila sem. Vem, da je minila šele slaba ura, a zadnjih nekaj minut kar naprej neprestano bulim v telefon in si pri tem grizem živce. Sprašujem se, če bi mu mar mogla kaj napisati. Luke namreč nikoli ni omenil, kje se dobiva. V glavi sem vedno znova slišala tih odmev njegovega glasu, kako se ponavlja in mi odmeva v glavi z vsako novo Ryanovo brco ob sedež. 'Ob devetih, prav?' Prav. Ampak kje? In zakaj ravno tako pozno? Ponovno sem zavzdihnila. Pogledala sem proti očetu. Nisem ga še prosila za dovoljenje. Če lahko grem. Kam? Hah, ne vem. Še. Odkimala sem z glavo. Ni dvoma o tem, da mi ne bo dovolil iti. Zakaj pa mi bi? Z roko sem se pogladila po čelu. Bom že kako. Najbolje bo, da se ne obremenjujem z nečim, kar na prvem mestu sploh ni problem. Nasploh pa ne takšen, ki se ga ne bi dalo rešiti. Skozi okno sem gledala dol z avtoceste na čudovito obarvano morje. Pri tej hitrosti se vse zdi drugače. Kot da čakaš na nek trk, a ko pride, veš, da je edina stvar vredna čakanja, pot sama… Mogoče me to bega… Iz mojega premišljevanja me je nato zdramil Harvey, ki je v tistem trenutku pričel živčno lajati, takoj za mojo glavo. Ozrla sem se nazaj, kjer je poleg njega zdel Ryan. »Briga me. Hočem na formulo,« je jezno prekrižal roki ter se zazrl skozi okno na svoji desni. Uprašujoče sem se obrnila proti Chasu, ki je sedaj prav tako zrl nazaj. »Premajhen si.« mu je odločno zatrdil, zatem pa se obrnil naprej in vzravnal svoj hrbet. »Nisem!« mu je kljuboval Ryan, da me je ob tem prav zabolela glava. No, pa gremo še enkrat. »Aja, kaj pa takrat, ko si v Gardelandu pobruhal skodelico?« ga je zbodel Chase, oče pa ga je jezno pogledal in mu zabičal, da naj se le ne obnaša tako do svojega brata in nato je nastala tišina. Dokler… »Župa bruhanja v velikanski skodelici,« se je glasno zasmejal Noah, s sicer prikupnim glasom, a bilo je res neprimerno. Čeprav smešno. Zasmejala sem se in Chase se je s sprednjega sedeža obrnil proti meni »Moja ideja,« se je še sam zasmejal, oče pa ga je narahlo sunil v ramo, da bi se zresnil. Z roko sem prekrila usta, a enostavno nisem zdržala. Bila sem obrnjena postrani proti notranjosti avta in tako sem ujela Ryanov pogled, ko mi je jezno pokazal jezik. Ni me prizadelo. Le nazaj –še vedno v smehu- sem mu pokazala jezik. »Počel bom, kar hočem,« je bolj sam sebi kot komur drugemu pripomnil, oče pa je ob tem jezno pogledal nazaj. Seveda le za hip. »Absolutno ne.« »Zakaj pa lahko potem Chase?« ni bilo jasno Ryanu. Adam je nemirno stisnil volan ter močno zavil v levo. »Ker je starejši,« je ohranil mirno kri, »sploh pa tudi on ne počne vsega, kar hoče.« Noge sem spet skrčila naravnost pred sabo ter pogledala skoz okno. Predvidevala sem, da je sedaj konec njihovega manjšega prepira. »Briga me. Na formulo grem,« je tiho zaključil Ryan, oče pa je jezno zavzdihnil. No, mogoče pa ni še konec. »Jaz tudi!« je navdušeno poskočil Noah, poln navdušenja in živčnosti. »Ne, nihče ne gre na klinčevo formulo,« je odločil Adam in zmanjšal hitrost avtomobila, Chase pa ga je užaljeno pogledal. Vendar je oče ostal odločen. Harvey pa je le še bolj glasno lajal. In tako je napetost v avtu kar naraščala in naraščala. »Super, hvala Noah,« je Chase postal užaljen, jaz pa sem pri njegovi izjavi zavila z očmi. Pa saj ga ja ne bo konec, če ne bo šel ravno na ta vlakec smrti. »Ti pa ne krivi svojega brata,« ga je okaral oče. »Ja, Chase, nisem jaz kriv, če zdaj ne gremo na klinčevo formulo,« se je slišalo Ryanov glas od zadaj in takrat so očetu popustili živci. Vzel je telefon in ga privzdignil do višine njegovih ramen. »Lahko pokličem vašo ljubo mati pa naj se kar ona lepo ukvarja z vami,« je izvršil ta 'grozilni' stavek, ki ga starša že od nekdaj postavljata. Mama je vedno govorila to. Seveda obratno. V tistem trenutku so se zaslišale policijske sirene. Sama jim nisem posvečala pretirane pozornosti, nato pa je oče pogledal v vzratno ogledalo in zaklel. Odložil je telefon, upočasnil avto in zavil na stran. »Ne povejte mami,« se je tiho zgrudil s hrbtom na voznikov sedež in šele takrat je dokončno nastopil trenutek tišine.





Zatem, ko sta policista očeta spustila le z opozorilom, saj naj se med vožnjo očitno ne bi smelo telefonirati in je to tako celo ilegalno (seveda), smo nadaljevali našo pot še nekaj minut. Pravzaprav se za to lahko kar zahvalimo malemu Ryanu, ki je sredi očetovega pregovarjanja s policistom, češ da ni telefoniral, le 'prestavil' telefon iz enega mesta na drugega, kar ni bilo popolnoma res, na glas zavpil, da naj nikar ne kliče mame, zatem ko je še oče jasno pritrdil, da naj mi le tej isti osebi ne omenjamo tega, da ga je ustavila policija, ko pa smo bili v avtu tudi mi. Mogoče se mu je zasmilil. Nimam pojma. Ampak nato se je Chase pošalil, da bo Noah pobruhal avto in oče se je pritožil, da si samohranilstva nikakor ni predstavljal takole. Nakar je postalo res osebno, ko je eden od policistov zatrdil, da je tudi sam samohranilec, in je še malo poklepetal z očetom, kar tam, sredi roba avtoceste, in mogoče je to pravi razlog, da smo jo tako poceni odnesli. A jasno je, da brez Ryanovega stokanja sedaj ne bi bili tukaj. »Si prepričana, da ne greš na nobeno vožnjo?« je še sto enaindvajsetič vprašal oče. Nekaj takega. Nisem pa popolnoma prepričana. Že zdavnaj sem nehala šteti, saj kar ni in prenehal vsiljevati to vprašanje. Prikimala sem mu. Ja, prepričana sem in ne, nočem na noben vlak ali karkoli podobnega. Adrenalin preprosto ni zame… »Samo vprašam,« je sedaj tišje odvrnil ter se obrnil nazaj proti avtomobilčkom, s katerimi sta se vozila Ryan in Noah, Chasa pa že nekaj časa ni bilo na spregled. Kot je rekel je šel na tisto 'klinčevo' formulo, tako da ga najbrž še nekaj časa tudi ne bo. »Če kaj rabiš samo povej,« je obupano izdahnil ter se usedel na klop poleg mene. Nastala je tišina. Seveda ne popolna. Samo med nama. V ozadju so se namreč še vedno slišali kriki in smehi otrok in starejših ter predvsem nadležna glasba, katera se je rada vlekla v nedogled po istem ritmu znova in znova… »Pravzaprav bi te prosila za nekaj drugega,« sem se opogumila, Adam pa me je presenečeno pogledal. Zavzdihnil je. »Ne, ne pustim te na formulo,« je izdavil ter s svetlobno hitrostjo preusmeril svojo pozornost stran od mene, torej nazaj proti avtomobilčkom. Nasmehnila sem se. »Ni to.« In oče se je spet zazrl vame. Tokrat pa mi je zmanjkalo besed in preprosto nisem vedela, kako bi pogovor nadaljevala. A Adam je brez premora strmel vame, tako da nisem mogla kar ostati tiho. »Za Luka gre,« sem začela, a tudi nekako končala, ko so mu oči padle na tla. Ni spregovoril. Ostal je tiho. Mogoče prav zato, ker ga je zanimalo kam to vodi. »Grem lahko z njim ven ob devetih?« sem izdihnila sapo in tudi sama pogledala nekam drugam, v daljavo. »Kaj pa vem.« Pogoltnila sem velik cmok, zaradi katerega sem težko dihala. »Nekam pozno je,« je govoril počasi, zaradi česar sem dobila občutek, da mi ne bo dovolil iti. Zavzdihnila sem. Svoj desni komolec je položil na vrh klopi, tako da mu je dlan visela čez, tik ob telesu, sam pa je spet opazoval Ryana in Noaha, ki sta že zaključevala z vožnjo in se nato vznemirjeno vračala do naju. »A Luke se zdi v redu,« je nato nadaljeval in dobila sem nekaj upanja; »zato ne vidim, zakaj ne.« Obrnil se je nazaj k meni in se nasmehnil, prav tako sem se nasmehnila tudi jaz, se navdušeno zahvalila ter ga ponovno objela. Preden pa sta moja mlajša brata prišla prosit očeta za sladkorni peni, mi je le ta še postavil zahtevo, da moram s seboj ves čas imeti telefon in biti na razpolago. V čemer ne vidim nobenega problema, ko pa ga zadnje čase tako ali tako vlačim s seboj, kamorkoli že grem. Vsi štirje smo se nato s tremi sladkornimi penami –z očetom sva si eno delila- sprehodili do te znamenite 'klinčeve' formule, ki se v bistvu vidi kilometre daleč, zaradi svoje tako imenovane 'drzne' višine. Stavim, da je prav ta stavek tisto, kar je Chasa tako zelo navdušilo ravno nad tem vlakcem smrti. Ko smo se ustavili, je oče z očmi živčno preletaval ljudi naokoli, jaz pa sem se s sladkorno peno v roki zazrla navzgor proti najvišjemu predelu formule. Predvidevala sem, da Chase še ni končal s svojo vožnjo, saj je očetu pritrdil, da bo na koncu počakal tukaj. Nekje tukaj. Za nekaj časa sem nato morala popaziti na moja mlajša bratca in psa, ko je oče šel na 'lov' za starejšim. Med tem časom pa sem po čistem naključju naletela na večji poster na steni pred blagajno za formulo. Moj pogled je fotografija pritegnila že predvsem zato, ker sem sprva ujela le en par oči od štirih. Le te so sekale ven iz plakata direktno v moje, a niso trznile. Bile so zmrznjene. Popolnoma na miru. Okamenela sem. Bile so Lukove oči. Odtisnjene na plakat poleg še štirih so me zmedle za kar lep trenutek, še celo tako dolgo, da je morda minilo veliko več časa, kot sem sprva sklepala. Nekaj me je pocukalo za hlačnico in ko sem se uzrla navzdol, da bi ugotovila kaj, je ob meni stal Noah in nato s svojim prikupno otroškim glasom iztisnil, da ne more pojest nič več pene in seveda sem se vljudno šla igrat dobro vlogo starejše sestre, iz žepa potegnila robček, mu pomagala obrisati roke ter zaplenila njegovo sladkorno peno. Kmalu zatem se je vrnil oče z Chasom ob strani, ki je bil prav prijetno pretresen od njegove klinčeve formule. Nekajkrat me je moral rukniti po rami, da sem se vrnila v realnost – pred tem sem namreč ves čas spet le še strmela v tisti poster- potem pa me je prosil, če mu odstopim nekaj sladkorne pene in ker sem jo seveda imela na pretek, sem to tudi storila. »Je to Luke?« je zamišljeno bleknil iz sebe, medtem ko se je basal s hrano poleg mene, jaz pa sem mu le prikimala. Seveda je Luke. In tisto na levem robu je Michael. Njega sicer nisem takoj prepoznala, vendar ga nikakor nisem mogla spregledati. »Koncert ima?« mu ni bilo čisto nič jasno. »Ja, v bendu igrajo,« sem odvrnila in s hitrim korakom ujela očeta in mlajša dva brata, ki so bili že na pol poti do avta. Po treh urah smo zagotovo imeli dovolj tega zabaviščnega parka. »Boš šla?« je vprašal, ko nas je tudi sam dohitel, kar za športnika kot je on najbrž ni bil nikakršen problem. Nisem pokimala, samo odprla sem vrata avtomobila na strani, kjer je moj sedež, ko smo končno le prispeli do parkirišča. »Kaj misliš?« sem naslonila roke na streho avta ter se naslonila nanj. Vsi drugi so že bili v avtu in si zapenjali varnostne pasove, le midva s Chasom še ne. Ta je prav tako obstal pred odprtimi vrati avtomobila in mi odvrnil; »vem le, da ti pomeni več kot kažeš.« Nevedoma sem povesila svoja ramena. »In kako bi ti to vedel?« sem se mu posmehnila, Chasu pa se obrazna mimika ni prav nič spremenila. »Ah, daj no,« je začel; »lahko mi rečeš, da nisem, ne vem kako, pameten, a neumen nisem,« Nasmehnila sem se. Prav je imel. Ni prav pameten… »Na sploh pa se mi zdi, da bi poznal svojo lastno sestro,« je še dodal in že sem mu imela namen kljubovati, da je v bistvu njegova trditev nestabilna, saj se dolgo nismo videli in je preprosto nemogoče, da bi me lahko v le nekaj pičlih petih dnevih spoznal dovolj dobro, da bi vedel, kako čutim. Nemogoče je. Ampak tega mu nisem niti omenila, ker naju je v tistem trenutku prestrašil oče, ko je pritisnil na hupo in sem trznila, Chase pa se mi je zasmejal, tako da sva se na koncu le usedla v avto, zaprla vrata, oče pa je spet načel svoj govor o tem, kako zelo ne prenese neorganiziranosti in da priseže pri bogu, da se to zmeraj dogaja v tej družini. Potem je še zamomljal nekaj o tem, da naj se tokrat vsaj spet ne pripeti ista situacija s policijo in celotnim nesporazumom, ker tega pa res ne bo trpel, a ker je to momljal bolj sam sebi kot komu drugemu, in je zato govoril bolj tiho, ga nisem razumela v celoti, četudi sem se trudila. In tako je sredi vožnje končal svoj govor, ko je opazil, da ga zamišljeno gledam v vzratno ogledalo. »Vse v redu, Allison?« me je vprašal sredi poti proti hotelu. Pokimala sem. Kljub temu, da to ni bilo v celoti res. Nisem bila v redu. Spet sem dobila tisti slab občutek kot da se bo zgodilo nekaj slabega. Le da je bil tokrat še močnejši. Pogledala sem po avtu. Ryan je zadaj igral neko igrico na telefonu, Ryan je spal na sedežu poleg mene, Chase pa se je prav tako sklanjal proti oknu, a prepričana sem, da ni spal. Še Harvey je s svojo glavo počival na tačkah ter na nekaj trenutkov nedolžno privzdignil svoja ušesa. Bili so tiho in v avtu je bilo veliko bolj prijetno kot kadarkoli prej. Čez svojo ramo sem se ozrla skozi okno na svoji levi. Nad nebo so se dvigali črni oblaki, a tja kamor smo bili namenjeni jih ni bilo videti, kar je bilo dobro. Vzela sem telefon ter zopet pričela s poslušanjem glasbe. To me vedno znova usmeri preč od realnosti, kar pa se še res nikoli ni izkazalo za slabost. Med vožnjo sem opazila, da se je tema počasi spuščala po okolici in objela površje z vedno bolj gostim odtenkom črne, ki me je popolnoma omamila, dokler nisem padla v globok spanec. Zgodilo se je veliko bolj hitreje kot bi si lahko mislila. Samo zaspala sem…





...
Qυeѕтιoɴ тιмe^-^
1. Kaj je po vašem mnenju Allisin strah (nič nadnaravnega prosim )?
2. Kaj se bo zgodilo na koncertu?
3. Bo konec srečen?
28. januar 2015
1. Da jo bo kdo zapodtiu, vrjetn se boji za luka hh
2. Kiss
3. More bit
Nnnneeeeeeeeexxxxxxtttt
29. januar 2015
Neeeeeeeeeeeext
29. januar 2015
u179570
u179570
1. Kaj je po vašem mnenju Allisin strah (nič nadnaravnega prosim )? Hm... Mogoče se boji slovesa in tega, da bosta z Lukom po njenem odhodu izgubila stike.
2. Kaj se bo zgodilo na koncertu? Nimam idej (:
3. Bo konec srečen? Vse je možno.

Next *-*
29. januar 2015
next
nova bralka
31. januar 2015
u176679
u176679
Ker sm bila prejšnji teden bolna (in še vedno sm LoL), bo next spet malce zamujal. Zdelo se mi je prav, da to napišem, ker sm imela v namenu redno objavljanje, pa mi zaradi šole in bolezni ni zneslo. Po vsej verjetnosti bom pisala v soboto.
Xoxo,
04. februar 2015
u186207
u186207
next
13. februar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg