next
17. oktober 2014
next
17. oktober 2014
pliiis neexti! že od 1. septembra ni blo nexta!
19. oktober 2014
Next
19. oktober 2014
neeeeeeeeeeeeeext
05. december 2014
Neeeext
12. december 2014
Aloha!
Ne vem če je še kdorkoli tukaj, ki bi rad bral nadaljevanje, vendar če se kakšen posameznik najde, naj pove in bom update-tala. In zakaj že eno leto nisem nadaljevala? Ker se mi ni zdelo smiselno. Vse kar sem napisala je bilo zaradi vas, da bi dobili nadaljevanje in ne zato, da bi jaz ob tem uživala. Po tem nekaj časa sploh nisem imela idej in časa, tako da sem obstala na nekem mestu preveč dolgo. Sedaj se mi pa zopet dogaja, da imam preveč idej. In takšen je svet pisanja haha
Torej če koga še vedno zanima kaj se bo dogajalo naj sporoči. Se opravičujem, ker vam tega nisem povedala že prej.
-N
03. avgust 2015
jaz! bom brala in je smiselno
10. avgust 2015
Okey, tiger*** tukaj imaš nadaljevanje. Hvala za spodbudo
˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙Tнε Sεcяεт Kıʟʟεя ˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
Chapter 6.
Cel teden z Jackom nisem spregovorila. Pravzaprav se z njim sploh nisem toliko ubadala, saj sem preživela veliko časa z Katherine. Odločila se je namreč, da bo prodala hišo v kateri je živela do sedaj in si bo poiskala stanovanje, nekje v mestu. Ko sva našli primerno stanovanje, sem zapustila stavbo, vendar sem se še vedno vsako popoldne vračala nazaj.
'' Rose, bi mi prosim prinesla namizno lučko, ki jo potrebujem? Verjetno je pri sprednjih vratih!'' knjige, ki sem jih ravnokar zlagala na knjižne police, sem pustila v škatli, ter odšla do sprednjih vrat. Vendar namesto lučke, po katero me je poslala Katherine, sem našla temno mišičasto postavo, ki me je preučevala od glave do pete.
'' Živijo.'' prikimala sem. Lahko bi vedela, da bo enkrat prišel do mene.
'' Živijo, Sam.'' še vedno je bil v črnih hlačah, ter črni usnjeni jakni. Še vedno je stari Sam.
'' Lahko govorim z tabo?'' prikimala sem. Tudi sama sem hotela narediti enako.
Za tem, ko sem povedala Katherine, da se moram nujno pogovoriti z Samom, sem mu sledila v park. Pozno popoldne ostane na igrišču nekoliko manj otrok, zato sva lahko zasedla najino staro mesto, na gugalnici. Nekaj časa sva tako sedela v tišina in opazovala majhne otroke, ki nikakor ne ubogajo svojih staršev.
'' Z Florence sva se veliko pogovarjala o tebi...in Jacku. Se spomniš, ko si pred tremi leti za nekaj časa odšla v stavbo? Rekla je, da je v istem času bil tam tudi Jack. Sta vidva kadarkoli prej imela kaj med sabo?'' odkimala sem. Če bi kadarkoli kaj imela, se zdaj definitivno ne bi tako obnašala.
'' Ne, sploh se ga ne spomnim.'' to je bila laž, ampak vem, da mi Sam verjame. '' Kaj pa vidva z Florence? Sta že skupaj?'' za nekaj trenutkov je med nama zavlada tišina.
'' Ne, rekla je, da trenutno noče biti z nikomer.'' prikimala sem.
'' Saj si bo kmalu premislila. Saj veš, ti in tvoja osebnost jo bosta prepričali. Tako kot vedno.'' zasmejal se je.
'' Rose, če misliš, da sem bil takrat jezen nate, se motiš. Skrbelo me je zate. To je vse.'' ostala sem tiho. Nisem bila ravno ponosna na moje obnašanje, takrat.
'' Saj je v redu. Ne bi smela kar tako oditi.'' odkimal je.
'' Ne, Rose. Preprosto si imela slab dan.'' naredil je minuto odmora in nadaljeval. '' Dolgo sem premišljeval o tem, kam bi ti lahko odšla. Vendar nikoli nisem pomislil na stavbo. Saj se je tisto na nek način končalo, kajne?'' skomignila sem z rameni.
'' Tja nisem odšla zaradi tega, preprosto sem potrebovala pogovor.'' ni več spraševal vprašanj glede tega, čeprav ga moj odgovor ni prepričal.





Preostali čas, ki sva ga preživela na igrišču preden sva odšla nazaj, je bilo tiho sedenje in opazovanje okolice. Nikoli nisem bila kot ti otroki. Čeprav sem se kot otrok ob vikendih pogosto igrala na igrišču, se je vse kmalu spremenilo. Jaz in brat sva imela srečo, da sva se skrila pred požarom, vendar bratovo krhko telo ni preneslo plinov, ki so bili v prostoru med požarom in se zadušilo. Še predobro sem se spomnila te noči. Ločili so me od staršev in brata, ki so bili v kritičnem stanju in me odpeljali vstran. Rekli so, da je gospa, ki je bila tisto noč z mano socialna delavka. Za tistim, ko so jih z rešilcem odpeljali vstran jih nikoli več nisem videla. Naslednje jutro mi je socialna delavka sporočila, da so odšli. Ni mi bilo treba vprašati kam.
Ko sem se vrnila je Kate sedela v dnevni in gledala poročila. Sama sem se odpravila v 'svojo sobo'. Vsedla sem se na rob postelje, ter premišljevala. Predvsem o tem, kaj naj naredim. Še predobro sem se zavedala, da nimam veliko časa, vendar hotela sem, da bi se me ljudje zapomnili po dobrih stvareh. Hotela sem, da se vsi spori rešijo, in bom lahko mirne vesti odšla(čeprav sem vedela, da to ni mogoče).
*
Med hojo v šolo, me je zopet začela boleti glava. Vendar ni bila enaka bolečina, kot takrat, ko me je Jack nesel do stavbe. Ne, takšno bolečino sem čutila nazadnje pred tremi leti. Vendar, zakaj se je sedaj vrnila? Je to zaradi Jacka? Je vse to zaradi tega, ker mu nisem mogla povedati resnice? Nočem ga prizadeti, odriniti od sebe. Vendar sem naredila ravno to.
Še sama ne vem kdaj sem prišla do šole. Ustavila sem se pred vhodom in si do dobra ogledala okolico. Včasih je bil to edini kraj, kjer sem bila varna pred Simonom. Klopi, na katerih so poleti sedeli dijaki so bile zaenkrat še prazne. Do takrat, ko se bodo ponovno začeli zbirati zunaj, mene več ne bo. Stresla sem z glavo, ter se tako znebila teh misli. Pot do učilnice se je vlekla v neskončnost. Ko sem vstopila v razred, sem pričakovala glasno pogovarjanje in smejanje, vendar vsi so bili tiho in gledali vame. Obstala sem, saj nisem vedela kaj naj naredim.
˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
In če sem do zdaj jaz postavljala vprašanja, ste zdaj na vrsti vi/ti.
11. avgust 2015
pač ja to je res perfctna zgodba, in sem jo prebrala še eenkrat od začetka. meni je ful všeč,res imaš dar za pisanje zdodb.
tako da kar lepo naprej pisat.
neext
12. avgust 2015
˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙Tнε Sεcяεт Kıʟʟεя ˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
'' Glej, glej. Če ni to Rose kradljivka White.'' proti meni je hodila Maya. '' Misliš, da lahko dobiš kar hočeš. Vendar to ni tako.'' zadnje besede mi je zašepetala na uho.
'' Kaj hočeš?'' sama sem bila presenečena nad mojimi besedami, vendar mi je bilo vseeno.
'' Najprej se bove naučile se lahko obnašaš do mene, potem pa bove sklenile dogovor, da je Jack samo moj.'' zavila sem z očmi. Nikoli nisem marala ljudi, ki mislijo, da lahko imajo kar hočejo, ljudi brez spoštovanja.
'' Mislim, da nisi moja mama, ki bi mi govorila kako lahko in kako ne smem govoriti. Svojega Jacka pa kar imej.'' Maya se je na široko nasmehnila, njen pogled pa se je ustavil nekje za mano. Počasi sem se obrnila, ter videla njega.
'' Vidiš Jack, njej je popolnoma vseeno zate.'' v tistem trenutku sem se zavedala kaj sem naredila. Kakorkoli se trudim popraviti stvari, delam ravno obratno.
Vsedla sem se na svoje običajno mesto v zadnji klopi, ter se zastrmela skozi okno. Čeprav je učiteljica razlagala snov, so se mi vsi glasovi zdeli daleč vstran. Moje življenje je bilo vedno enako. Dnevi so se ponavljali, nič se ni dogajalo. Naenkrat pa se je vse spremenilo, svojih dejanj več sploh nisem mogla nadzirati. Vse se je dogajalo prehitro. Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj in popravila stvari. Ko bi le lahko še enkrat objela mamo, ter poslušala enega izmed njenih nasvetov. In moj brat, on bi pritekel meni v objem, ter me ne bi izpustil dokler se ne bi nehala jokati. Preveč ljudi misli, da otroci ne razumejo odraslih. Otrokom ne rabiš razlagati kaj se ti je zgodilo. Samo majhna pozornost nekoga, ki ga imaš rad te bo spravila v boljšo voljo.





'' Gospodična White, je kaj narobe? Zakaj se jokate?'' jočem? Se zares jočem? Obrisala sem si solze, ter se nasmehnila.
'' V redu sem.'' večje laži še nikoli nisem rekla, vendar učiteljica tega seveda ni opazila. Ona je tukaj za to, da dijake nekaj nauči, ne, da bo poznala vse njihove težave. Do konca ure mi je nekako uspelo vsaj deloma poslušati razlago nove snovi. Ko je zvonec zazvonil, sem počakala, da so vsi ostali zapustili učilnico, ter se čim bolj nevidno odpravila ven. Čeprav mi je svež zrak pomagal, so se barve naenkrat začele spreminjati. Enako je bilo takrat, ko je bil požar. Pravzaprav se je tiste noči vse začelo. Glavoboli, poslabšanje vida,... Vendar tega nihče ni vedel. Tiste noči nikomur nisem povedala ničesar, saj so bili vsi v velikem šoku. Dokler nisem pred tremi leti pobegnila v stavbo, nisem vedela kaj se dogaja z mano.
Ignorirala sem težavo z očmi, ter se odpravila proti kavarni blizu šole. Takšnega časa je večina ljudi v službi ali v šoli, zato je mesto bilo tiho in prazno. Le redko kdaj, je kdo šel mimo. Večino so to bile samo starejše gospe, ki so šle po nakupih. Naročila sem si ledeni čaj, z okusom breskve. Moja najljubša pijača. Tiste dni, je v moji glavi vlada prava zmešnjava. Nekako sem vse skupaj morala urediti, zato sem v torbi poiskala prazno beležko, ter začela zapisovati svoje občutke, misli. Odločila sem se, da bom svoje zadnje dni, poskušala biti čim boljša oseba. V kavarni sem ostala kar nekaj časa. Čeprav nisem gledala na uro, se je pouk verjetno že končal. Odpravila sem se proti parku, kjer sem imela namen nekaj narisati. Park je bil poln otrok, ki so odhajali iz šole. Ko sem gledala otroke kaj počnejo, sem bila presenečena. Nihče izmed otrok ni bil starejši od petnajst let, vendar prav vsak je imel v roki steklenico vina, ali cigareto. Zaenkrat sem to poskušala ignorirati, ter se vsedla na klopco, nasproti gugalnic. Hotela sem narisati nekaj, kar najbolj predstavlja mene. In gugalnice so to takrat definitivno bile. Prav tako kot gugalnice, tudi moje telo visi iz nečesa. In, ko ne bo imelo več ničesar na kar bi se lahko uprlo, bo padlo. Ne bo več viselo. Več črt sem narisala, bolj sem jokala. Solze so padale na papir, ter razmazale sliko. Vendar končni izdelek je bil popoln. Slika osamljene gugalnice, sredi ničesar. Ter solze, ki so razmazale tole sliko, so izgledale kot potok. Ko sem še enkrat pogledala proti gugalnici, je tam sedela oseba, oblečena v popolno črno, z temnimi lasmi. Marsikdo bi lahko izgledal tako, vendar samo ena oseba, me je v tistem trenutku lahko gledala z solznimi očmi. Risalni blok sem pospravila v torbo, ter se sama odpravila proti gugalnici. Strah me je bilo, da bo mogoče odšel, ker se noče pogovarjati z mano. Vendar ni. Z sklonjeno glavo, je še naprej sedel tam.
'' Oprosti.'' nisem vedela kako naj začnem.
'' Za kaj?'' njegove modre oči so gledale naravnost vame, ter pričakovale konkreten odgovor.
'' Za vse.'' odkimal je.
'' Ne, Rose. Vem, da te je Maya spravila v takšen položaj, da drugega nisi mogla povedati. Z njo sem zaključil. Veš, fantje ne jokamo. Zato, ker hočemo pokazati, da smo močni. Vendar jaz mislim, da ni prav nič narobe če jočemo. To nas ne naredi ne močnejše in ne šibkejše.'' vedno je bil tako dober pri govorih. Znal je prepričati ljudi, naj verjamejo v to, kar je povedal. Vendar kadarkoli sem bila jaz na vrsti, da nekaj povem, nisem povedala pol tistega, kar sem imela v glavi.
'' Saj vem.'' začel se je smejati.
'' Zakaj sem vedno jaz tisti, ki vsem pove kako se počuti? Zakaj mi ti ne poveš kaj čutiš do mene?!'' vstal je, ter me gledal. '' Zaljubljen sem vate, Rose, in ti to veš. Zaradi tvoje tišine mislim, da me sovražiš. Vendar tvoje oči te izdajajo, Rose. In prav to, mi ne da miru.'' nisem hotela jokati. Vendar vsaka njegova beseda je bolela.
'' Jack, želim si, da bi me lahko razumel.''
'' Tudi jaz.'' obrnil se je, ter odšel. Oddaljeval se je vedno bolj. Vendar nisem mogla pustit, da me zapustil še on.
'' Ljubim te, Jack!'' ustavil se je. '' Resno mislim. Oprosti, ker sem ti povzročila toliko bolečine in postavila toliko vprašanj. Tega si ne zaslužiš. Vendar če bi vedel kaj se z mano dogaja bi me razumel. Nisem samo navadna najstnica, ki bo živela srečno do konca svojih dni.'' počasi je hodil nazaj. Pozorno je poslušal vsako mojo besedo. Nežno se je dotaknil mojega obraza.
'' Ne nisi. Ti si posebna. Ti si moja, Rose.'' in nato me je poljubil. Samo dotaknil se me je in bilo je zadosti, da sem vedela, da sem naredila prav. In v tistem trenutku, je bil on vse, kar sem potrebovala. Vendar naenkrat se je vse okrog mene začelo vrteti. Močneje sem se oprijela Jackove roke.
'' Si v redu?'' odkimala sem.
'' Mi lahko pomagaš do klopce. Ne počutim se ravno najboljše.'' to je bila laž. In utrujena sem bila laži. Vendar nisem hotela, da ve. Vsedla sem se na klop, ter se poskušala umiriti. To se mi ni še nikoli zgodilo. Je tudi to posledica, ali je to val adrenalina, ki ga nisem vajena?
'' Rabiš še kaj?'' odkimala sem. Poskušala sem se stabilizirati, vendar se je vse samo še bolj začelo vrteti.
'' Se ti to dogaja pogosto?'' ponovno sem odkimala.
'' Pravzaprav je to prvič. Sploh ne vem, kaj moram narediti.'' poskušala sem se nasmehniti, vendar mi ni ravno uspelo.
'' Mogoče bi morala obiskati zdravnika.'' takoj sem vstala.
'' Ne, nočem k zdravniku. Jaz sem popolnoma zdrava. Ja, popolnoma zdrava sem.'' prijel me je za roke, ter me poskušal umiriti, saj sem še vedno brezglavo hodila na okrog.
'' Kaj, ko bi odšla k meni domov?'' nenadoma sem se umirila. '' Pridi.'' njegove prste je prepletel z mojimi, ter začel hoditi iz parka.





˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
15. avgust 2015
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext :$
ful dorb napisano :3 <3
16. avgust 2015
dobr*
16. avgust 2015
u176679
u176679
Čudovito. Moje mnenje o tvojem pisanju ostaja nespremenjeno. Vesela sem, da spet pišeš in da tokrat pišeš zase. Tvoje zgodbe bom vedno spremljala ^-^
17. avgust 2015
˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙Tнε Sεcяεт Kıʟʟεя ˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
Chapter 7
Rose White
Ko sva prišla do njegove hiše, sem obstala. To ni bila hiša, bila je vila. Pozabila sem, kako zelo bogata je njegova družina. Pred njegovo hišo je bilo majhno 'krožišče' z fontano na sredini. Okrog vhodnih vrat je bil okrasni kamen, z zlatim odtenkom. Notranjost hiše je bila zelo svetla. Velika okna, zlato-bež barve in veliki prostori.
'' Počuti se kot doma.'' nasmehnila sem se, ter mu sledila po stopnicah v zgornje nadstropje. Na stenah so visele družinske slike, nagrade, priznanja. Na koncu hodnika so bila le ena vrata, ki so vodila v njegovo sobo.
Nisem bila presenečena nad stvarmi v sobi. Bila je prava fantovska soba. Kar me je presenetilo, je bilo to, kako zelo pospravljena je bila. Seveda, tudi mi smo imeli pospravljene stvari, vendar jaz osebno se nikoli nisem trudila z malenkostmi kot je pospravljanje sobe. Tudi če si te stvari danes pospravim, bom jih jutri zopet rabila in tako bo soba zopet razmetana. V tem času raje naredim kaj koristnega. Njegova soba je bila tudi zelo velika. In v njej, je bil en del, ki je bil še posebej svetel. Moj najljubši del. Knjižnica. Poleg opazovanja narave ter okolice, so bile knjige vedno tiste, ki so mi dale neko idejo, ali so me naučile nekaj novega. Glede na to, da sve z Katherine vedno živeli v strahu, mi nikoli ni mogla nuditi popolne materinske ljubezni. Zato sem se zatekla k risanju in branju. Knjige so bile moje učiteljice, pozneje pa sem iz tega ustvarila umetnino. Sicer sama sebi nisem nikoli rekla umetnica, vendar zdaj mislim, da je bilo to očitno. Z prsti sem počasi drsela po lepo pospravljenih knjigah.
'' So ti všeč knjige?'' prikimala sem.
'' Obožujem jih.''
'' Tudi jaz.'' preden je nadaljeval je naredil krajši premor. '' Pridi, rad bi ti nekaj pokazal.'' Sledila sem mu iz hiše, preko velike zelenice. Ustavila sva se na robu gozda. Vprašujoče sem ga pogledala, vendar se je le nasmehnil, ter me prijel za roko. Po nekaj metrih je z prstom pokazal med drevesa.
'' Tam. Oče mi je dal zgraditi tole hišico na drevesu v času ločitve. Sem sem prihajal kadar sta se kregala. Nisem ju mogel poslušati, zato sem prišel sem. Nihče razen očeta in mene ne ve, da to obstaja. No, zdaj veš tudi ti.'' nasmehnila sem se.
'' In kaj počneš tukaj?'' skomignil je z rameni.
'' Poslušam naravo, večinoma.'' prikimala sem.
'' Bi rada videla notranjost?'' z velikim nasmehom sem se odpravila za njim. V velikem deblu so bila neke vrste vrata, v notranjosti debla pa stopnice, ki so vodile v hišo. Hiša od zunaj se ni zdela nič posebnega. Vendar, po neskončni poti do vrha sem bila ponovno presenečena. Seveda se je poznalo, da je tukaj živel fant, vendar zopet, bilo je pospravljeno, čisto.





'' Sam sem jo opremil.'' je povedal ponosno.
'' Prečudovito je.'' med tem, ko sem si jaz ogledovala notranjost hiše na drevesu, so njegove oči ves čas sledile meni.
'' Si bila že kdaj zaljubljena?'' presenečeno sem ga pogledala. Kako je prišel na to vprašanje? Strmela sem vanj, brez odgovora.
'' Oprosti, verjetno ne bi smel vprašati. Povedal sem, brez premisleka. To se mi ne dogaja pogosto…'' ustavila sem ga.
'' Ne.'' Pogledala sme mu globoko v oči. '' Tistemu ne bi rekla ravno tako.'' svoj pogled sem usmerila proti tlom, ter se obrnila proč od njega.
'' Vsak dan je sedel pro okni. Njegova temna oblačila so kričala ljudem okrog, da rabi pomoč. Vendar tega očitno nihče ni razumel, drugače ne bi bil tam.'' vedela sem, da me bo sedaj prepoznal. Vendar preden je karkoli rekel, se mi je začelo vrteti. Vse okrog mene se je vrtelo, moja glava se je vrtela. Kar naenkrat sem bila na tleh in vrtoglavica se je nenadoma ustavila.
'' Si v redu?'' prikimala sem. Vedela sem, da bodo stvari začele postajati resne, vendar nisem bila še popolnoma pripravljena. Pravzaprav mislim, da nikoli ne bom dovolj pripravljena, vendar mislila sem, da bodo stvari šle nekoliko počasneje, postopoma. Sedaj pa se dogaja vse naenkrat.
Brez povabila sem se vsedla na kavč, ter prosila za kozarec vode. Za nekaj trenutkov je zapustil sobo. Res bi mu morala priznati, da sva bila skupaj v 'stavbi'. Vendar, kaj če samo čaka moje priznanje in bo potem popolnoma spremenil svoje vedenje do mene? Kaj če se bo začel obnašati tako kot Maya? Upam samo, da se ni tako zelo spremenil. Z zaskrbljenim izrazom na obrazu in kozarcem navadne vode v roki, je hodil proti kavču. Verjetno sem že milijon krat rekla, da bi večino deklet ubijalo, da bi bile na mojem mestu. Priznam, res je očarljiv in skoraj popoln, vendar…
'' Izvoli.'' vodo sem nežno vzela iz njegove dlani, ter se mu nasmehnila. Nekaj časa je bila med nama neprijetna tišina. Ampak moje oči so naletele na nekaj zanimivega.
'' Katera video igrica, ti je najboljša?'' začudeno me je pogledal, ter se čez nekaj časa nasmehnil.
'' Kaj pa vem, nimam ravno najljubše.'' prikimala sem.
'' Lahko igram?'' še bolj začudeno me je pogledal.
'' Kaj? Še nikoli nisi videl dekleta igrati iger?'' odkimal je.
'' Prav, potem boš pa sedaj.'' izbrala sem želeno igro, ter začela igrati. Potrebovala sem nekaj krogov, preden sem se navadila na igro. Preostali čas, ki sem ga preživela tam, sem porabila za igranje igrice z Jackom. Večinoma krat sem zmagala, dokler mi ni koncentracija popustila. Pustila sva igro, ki nama je vzela celo popoldne, ter si privoščila skodelico vročega čaja.
'' Mogoče se ti to zdi samo navadna hiša na drevesu, kamor se kdaj pa kdaj zateče težaven najstnik, ima tudi eno dobro lastnost. Popoln pogled na sončni zahod.'' Odprl je vrata, ki so –kot je rekel- imele popoln razgled na sončni zahod. V sedla sem se na rob francoskega balkona, ter naslonila glavo na steno za mano. Nekaj časa sva tako sedela v tišina in opazovala naravo.
'' Povej mi nekaj o sebi, tvojem otroštvu, preteklosti.'' mislim, da je čas, da mu povem kaj se je zares dogajalo pred tremi leti.
'' Pri šestih letih sta mi umrla starša. In moj mlajši brat. Res je bil majhen sonček. Kmalu sta me posvojila Katherine in Simon, ki je trenutno v zaporu zaradi družinskega nasilja.'' presenečeno me je pogleda.
'' Bila si deležna nasilja?'' prikimala sem.
'' Kadarkoli je le lahko. Z njegovim usnjenim pasom. In če mu je Katherine hotela ugovarjati, je udaril tudi njo. Vendar z roko.'' z očmi je preletel moje telo kot, da bi nekaj iskal na njem.
'' Še vedno se mi na nekaterih mestih vidijo posledice, če te to zanima.'' postalo mu je nerodno.
'' Jaz…Nisem hotel…'' prekinila sem ga.
'' Je že v redu.'' nasmehnila sem se mu, ter pogledala vstran od njega. Za nekaj časa sem bila zatopljena v moje misli.
'' In kaj si ti počel po ločitvi?'' preučevala sem njegove obrazne mišice kako so trznile ob mojem vprašanju.
'' Nekaj časa sem preživel z mamo. Oče je bil preveč izgubljen. Naredil je nekaj neumnih napak in potez, ki so uničile njegov zakon. In jaz ga sovražim zato, kar nam je naredil. Vendar še vedno živim z njim.'' prisilno se je nasmehnil, ter zopet pogledal vstran.
'' Kaj se je zgodilo, da si prišel nazaj?'' vedela sem, da ni dobro veliko spraševati, da to ni ravno najboljša tema. Vendar vedela sem tudi, da ga to že dolgo mori, saj se z nikomer ni mogel pogovoriti o teh stvareh.
'' Kot že veš, ima moj oče veliko svetovno podjetje in s tem veliko zasluži, zato mami ni nikjer delala, ni ji bilo potrebno. Vendar po ločitvi je ostala brez vsega. Ni mogla preživljati naju oba, ter živeti v nekem velikem stanovanju. Tako sem se jaz vrnil k očetu, ona pa dela karkoli lahko, da bo čim boljše živela.'' tokrat ga nisem razumela. Sama nisem bila nikoli v taki situaciji. Starši so delali normalni delovni čas, da smo še imeli skupen čas za druženje. Tudi Kate in Simon sta bila oba zaposlena.
'' Moralo ti je biti zelo težko, glede na to, da si edinec.'' rahlo se je nasmehnil.
'' Nisem edinec.'' njegove misli je prekinil telefon. Mislim, da ga je klical oče k večerji. In tako sem jaz, Rose White, šolska zguba, bila osebno povabljena na večerjo k Thomilsovim.





Med potjo preko njihovega ogromnega dvorišča me je držal za roko in me kdaj pa kdaj zavrtel. Če bi me kdaj vprašali kaj si mislim o Jacku bi rekla, da je navaden sebičen kreten, ki izkorišča svojo popularnost in lepoto. Vendar za tem stoji pozoren, ljubeč in ranljiv fant. Moj fant.
'' Rose White, naj te naučim pravila obnašanja pri večerji. Delaj se, da te vse kar ti pove oče in 'čarovnica' zanima.'' najprej sem padla v glasen krohot(seveda se mi je pridružil tudi Jack), ter nato sva vstopila v tako imenovan 'pekel'.
'' Pozdravljena! Ti si verjetno Rose?'' prikimala sem. '' Odlično! Bil je že čas, da te Jack končno predstavi svoji ljubljeni mačehi.'' verjamem, da je hotela narediti vtis name in se zato še toliko bolj vrtela okrog mene, vendar lahko bi vedela, da to ni ravno prijetno. Tako me je cel večer spraševala ali je česa premalo, postavljala neumna vprašanja, se ponavljala in podobno. Pravzaprav ji na nobeno vprašanje nisem mogla popolnoma odgovoriti, saj me je vedno znova prekinila in postavila drugo vprašanje. In kaj je počel Jackov oče? Sedel je za mizo - kot vsi ostali- mirno jedel večerjo in se pretvarjal, da ga 'čarovnica' ni ravnokar kar najbolje zasenčila. Tudi Jack je mirno sedel in ni nič pripomnil.
'' Lahko nehaš? Ubogo dekle sploh ne more dihati, in enako velja zate! Kaj si bo pa sedaj mislila o tebi, o nas?!'' nenadoma je spregovoril gospod Thomilson. Čarovnica ga je presenečeno pogledala, ter za čuda utihnila. Čeprav je nekaj časa med nami bila tista neprijetna tišina, je pogovor naprej potekal normalno in sproščeno. Seveda samo pod pogojem, da čarovnica ni spregovorila.
Po večerji sva odšla nazaj v hišo na drevesu. Kate sem sporočila, da se do naslednjega dne ne bom vrnila, namreč odločila sem se, da bom prespala pri Jacku.
'' Kopalnica je na koncu hodnika na desno. Prinesel ti bom mojo preveliko majico, jaz pa bom prespal na kavču.'' pozorno sem sledila njegovim besedam.
'' Saj lahko oba spiva v eni postelji. Razen če imaš kakšne druge namene z mano.'' poredno sem ga pogledala, ter vzela majico iz njegovih rok in se odšla tuširat.





˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
Torej, povejte kaj je boljše, da naenkrat objavim celotno poglavje, ali objavim najprej 1 del in nato še 2 del nekega poglavja? wattpad style haha prav tako nadaljevanja verjetno ne bodo tedenska. wattpad style, again haha I'll update whenever I can.
In če imate karkšnekoli predloge, kaj bi se naj dogajalo skozi zgodbo, feel free to coment down below. Uživajte v šoli
05. september 2015
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! zgodbica je legendarna <3
11. september 2015
˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙Tнε Sεcяεт Kıʟʟεя ˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
Chapter 8.
Jack Thomilson
Pred so se vrata kopalnice odprla sem nekaj minut prej že strmel skozi okno. Njena majhna glava je previdno pogledala proti postelji. Nekaj časa sem samo gledal vanjo a trapastim nasmeškom na obrazu.
'' Je kaj narobe?'' odkimal sem.
'' Všeč si mi v tej opravi.'' s pogledom se je premerila od prsi do pet.
'' Fantje.'' všeč mi je, ko pove nekaj, kar noče, da bi drugi slišali, vendar ji ne uspe najbolje. Ulegla se je na posteljo zraven mene, ter mi poskušala ukrasti čim več odeje. Nekaj časa sem jo opazoval preden sem spregovori.
'' Če mi ne boš prepustila nekaj odeje, te bom moral objeti.'' s tem je zavzela še vej odeje. Nežno sem jo privil k sebi, ter naju oba pokril z odejo. Nisem vedel, če ji lahko dam majhen poljubček na lica, zato sem obraz zakopal v njene dišeče lase.
*
Ko sem se naslednjega jutra zbudil, sem takoj prepoznal vonj po sveže pečenem opečencu, ter kavi. Sam pri sebi sem se nasmehnil, ter se z mislijo nanjo nekako uspel prikotaliti do kuhinje.
'' Jutro.'' Rose je prišla do mene, stopila na prste, ter me poljubila na lice.
'' Bolje, da hitro poješ zajtrk, saj se čez pol ure začne pouk.'' pomežiknila mi je, ter še vedno oblečena v mojo preveliko majico, izginila za vrati kopalnice.
Ne vem zakaj ima Rose name tak učinek. Nobeno drugo dekle me ni zanimalo. Vse so enake. Z preveč ličil na obrazu, preveliko košarico modrca, ali pa preprosto niso moj tip. Ampak Rose, ona je popolna. Ona je drugačna. Ko sem pojedel zajtrk, sem se še sam oblekel primerno za šolo. Med vožnjo v šolo je bila med nama čudna tišina.
'' Kaj boš počela čez vikend?'' skomignila je z rameni.
'' Mogoče bi vikend lahko preživela skupaj.'' njena lica so se obarvala rdeče. '' Razen če imaš kakšne druge načrte'' odkimala je.
'' Ne, z veseljem bi preživela vikend s tabo.'' nasmehnil sem se, ter parkiral na šolskem parkirišču. Stopil sem iz avtomobila, ter ji odprl vrata.
'' Hvala'' prijel sem jo za roko, ter tako, z roko v roki sva stopila v šolo.
Kot vedno, ko vstopim v šolo, me pogleda skoraj vsak, ki je na hodniku. Fantje zaradi ljubosumja, dekleta pa padajo name, čeprav ne vem, zakaj sem tako poseben, prav tako pa, če bi me kdor koli dovolj dobro poznal, bi vedel, da nimajo biti na kaj ljubosumni.
'' Na žalost se morava tukaj ločiti.'' zasmejala se je.
'' Saj nisva v nekem starem ameriškem filmu, tik preden te bodo ubili.'' sedaj sem se zasmejal še jaz.
'' Morala me boš poučiti o starih ameriških filmih.'' nagajivo je prikimala.
'' Prav, sedaj pa bi resnično morala oditi k pouku.'' roko je položila na moj prstni koš, stopila na prste in me rahlo poljubila. Ta občutek, ko se njene nežne ustnice dotaknejo mojih. Lahko bi živel samo za njene poljube.
Vendar sem tudi jaz moral oditi k pouku, ki je-kot po navadi- bil preveč dolgočasen, da bi mu posvečal pozornost. Vse do zadnje ure, ki sem jo imel skupaj z Rose. Čez dva tedna je Spomladanski ples, ki pa je vse prej, kot pripravljen.
'' Tišina prosim! Učenci!'' ko se je razred nekoliko umiril je gospa Profesor začela z navodili. '' Najprej mi bo vsak posebej povedal ime in priimek svojega soplesalca. Upam, da ga imate vsi! Pa začnimo z organizatorjema. Rose White, ime soplesalca?'' nekaj časa je v učilnici vladala smrtna tišina.
''Rose?'' svoj pogled je še enkrat usmerila proti oknu. Vedel sem, da nima nikogar. Ne bom rekel, da se mi je smilila, samo vedel sem kako je, ko nimaš nikogar, s katerim bi se pogovarjal o najbolj čudnih ali pa povsem vsakdanjih stvareh in ti ob tem ni nerodno. Ali pa, ko nimaš nikogar, s kom bi plesal, kot v tem primeru. Zato sem nekaj preprosto moral narediti.
'' Jaz sem njen soplesalec.'' po pričakovanju, so se vsi-vključno z Rose- ozrli proti meni. Izogniti se nisem mogel niti nevoščljivemu šepetanju in sovražnim pogledom proti Rose.
'' Prav, Jack Thomilson in Rose White.'' spremljal sem gospo profesor, kako je najini imeni zapisala skupaj na papir, preden sem se obrnil proti Rose in jo ujel, kako še vedno ogorčena strmi vame. Ko so vsi povedali ime in priimek svojega soplesalca, sem počakal, da so vsi zapustili učilnico, ter pristopil k Rose.
'' Upam, da je v redu, če grem jaz s tabo na ples.'' sramežljivo se je nasmehnila.
'' Počaščena bom.'' nasmehnil sem se.
Pouk se je končal, jaz pa sem moral po opravkih za današnji večer. Kupil sem nekaj sestavin za palačinke in sadje ter oreščke za sadni napitek. Ko sem končal z nakupi, je bil že čas, da se odpravim po Rose.





Z nasmehom na obrazu sem se pripeljal na dvorišče Katine hiše. Čudno mi je bilo že, ko sem videl, da so vhodna vrata odprta. Mogoče je Katherine preprosto pozabila zapreti vrata. Vendar ko sem se približal vratom, sem videl Rose, kako leži na tleh in se cela trese. Hitro sem se pognal proti njej, vendar nisem vedel kako ji naj pomagam.
'' Pusti, bom jaz.'' kdo bi vedel, od kod je prišla Katherine. Očitno se je to že zgodilo, saj je Katherine natanko vedela kaj mora narediti. Obrnila jo je na bok in ji glavo podložila z blazino. Čez nekaj časa se je Rose nehala tresti. Počasi je odprla oči, ter se začela zavedati okolice.
'' Zopet si imela Epileptični napad. Rose, si prepričana, da nisi bolna?'' prikimala je, ter se zazrla v moje oči.
'' Nisem hotela, da me vidiš ravno med napadom.'' njena lica so se obarvala rahlo rdeče. Prijel sem jo na ledvenem delu hrbta, da bi ji pomagal vstati.
'' Ne skrbi.'' ne skrbi? Res? Bogo dekle je imelo Epileptični napad in ti ji odgovoriš z 'Ne skrbi'?
Tako smo vsi trije sedeli v dnevni sobi, pili vodo in se pogovarjali o Rosiini bolezni. Naenkrat je Rose postala zelo utrujena in v trenutku zaspala na zofi.
'' Se ji to pogosto dogaja?'' odkimala je.
'' to je bilo komaj drugič. Vendar nekaj mi je sumljivo. Rose nikoli ni bila bolna. Vsaj mislim da ne.'' začudeno sem jo pogledal.
'' Kako to misliš?'' pogledala je proti Rose.
'' Vse odkar je pobegnila, ne hodim več z njo k zdravniku in ne vem ravno kakšno je njeno stanje.'' kar strmel sem v Katherine z odprtimi usti, brez da bi karkoli povedal. Nenadoma je začel zvoniti telefon, ki me je prebudil iz mojega razmišljanja, kaj vse bi lahko bilo narobe z mojo Rosie.
'' Pozdravljeni. Ja, to sem jaz. Novi izvidi? Prav, bom prišla. Nasvidenje.'' odložila je slušalko, vendar je nekaj časa še vedno strmela v telefon.
'' Je kaj narobe?'' prestrašeno se je obrnila k meni, ter prikimala.
'' Rose čakajo v bolnišnici neki izvidi. In ženska, s katero sem govorila jo očitno pozna zelo dobro, torej je Rose tam že stalni gost.'' nisem vedel ali naj bom jezen na Rose, ker mi ni nič povedala, ali naj bom zaskrbljen kaj se z njo dogaja.
'' Hej, kaj je z vama? Izgledata, kot da bi videla duha.'' nisem opazil da bi se Rose zbudila, vendar očitno je kar naenkrat postala boljše volje, ter se začela sprehajati po hiši.
'' Greš? Ali boš raje preživel vikend s Kate?'' prikimal sem, ter se odpravil za Rose. Še vedno je moje misli mučilo dejstvo, da je z Rose nekaj močno narobe, vendar mi je to nekako uspelo spraviti v nek predalček za pozneje.
Celo popoldne sva igrala neko bedasto igro, kjer je Rose vedno zmagala. Bil sem ljubosumen nanjo. Ona je dekle in jaz sem fant. Jaz bi moral zmagati.
'' Kaj ko bi imela pavzo?'' prikimal sem. Pospravil sem vse igre, ki so bile razmetane okrog po sobi, ter se odpravil v kuhinjo. Pretvarjala se je, da nama pripravlja pijačo, vendar je ves čas samo premeščala kozarce iz enega mesta, na drugega.
'' Medicinska sestra je klicala iz bolnišnice, med tem ko sem jaz spala, imam prav?'' prikimal sem. Kako ve kdo in kdaj so klicali iz bolnišnice? Saj ji nisem nič omenil.
'' Glej, imam nekakšno okvaro v telesu. Spremlja me že od otroštva, ravno zato moram občasno iti na pregled, da se prepričajo, da je vse v redu. Saj veš kaj mislim.'' rahlo se je nasmehnila, ter gledala v tla. Se mar sramuje okvare, ki jo ima? Stopil sem k njej in njene drobcene roke vzel pod varno okrilje mojih medvedjih šap.
'' Hey, Rose poglej me.'' prestrašeno me je pogledala. '' Karkoli že je, lepo da si mi povedala. Če lahko kakorkoli pomagam povej, namreč lahko bi te odpeljal do zdravnika.'' pogled je zopet spustila proti tlom, ter se pomaknila nekoliko vstran.
''Ne, saj ni nič. Samo navaden pregled. Tako je Rose, samo navaden pregled.'' nikoli v moji prisotnosti se še ni tako obnašala. Je tale majhna okvara mogoče kakšna resna bolezen?
'' Rose, si prepričana, da si v redu?'' prikimala je.
'' Seveda. Kaj, ko bi se raje odpravila spat? Pozno postaja, jaz pa sem nekoliko utrujena.'' pospremil sem jo do kopalnice, sam pa sem še nekaj časa stal pri oknu, ter strmel v zvezde.
Izgubljen sem. Kaj se dogaja z mojo Rose? Kdaj je ona sploh postala moja? Kaj sploh sva midva? Enkrat sem se celo zalotil med premišljevanjem o tem, kako bi bilo če bi si jaz in Rose kdaj v prihodnosti ustvarila skupaj družino. Sploh se več ne spoznam?! Maya mi tega ni nikoli naredila, da bi me popolnoma zmedla. Občutkov z Rose se pa sploh ne da opisati.
Noč je postajala vedno bolj temna, zvezde so vedno bolj svetile. Pogled na Rose, kako je mirno spala, me je nekoliko pomiril. Nazadnje sem se tudi jaz odpravil spat. Potiho sem se pokril z odejo, ter Rose nežno potegnil k sebi. Narahlo sem jo poljubil na vrh ramena, ter obraz zakopal v njene dišeče lase. Z njo je bilo vse tako enostavno, vedno je vedela kaj narediti. In med vsemi ljudmi na svetu, je tukaj, zraven mene.
RETROSPEKTIVA
Še en dan v stavbi. Gospa Collins je srečna z mojim napredkom. Odstranil sem črn svinčnik pod očmi. Vendar sem to naredil zato, ker me tisto dekle vsak dan gleda. Nočem, da se me prestraši. Všeč mi je. Kar naenkrat se je prikradla v moje življenje. Kot, da bi mi nekdo poslal rešitelja. Vsak dan sem sedel ob oknu, ter gledal ljudi, kako se njim vedno nekaj mudi. Vendar odkar je prišla ona v stavbo se je vse nekako umirilo. Večkrat sem jo videl, kako se je pogovarjala z gospo Collins. Včasih se je tudi delno nasmehnila. Zdela se mi je ljubka. Spominjala me je na mamo. Oh saj res, pozabil sem, da me danes pride mama obiskat.
Zapustil sem svoje mesto ob oknu, ter odšel v vežo, ki je na spodnjem nadstropju. Ko sem prispel v vežo, se je že pogovarjala z ljudmi, ki so bili tukaj zaposleni. Verjetno je spraševala po meni. Ko sem se ji približal, sem lahko opazil krvave oči in podočnjake zaradi premalo spanca. Njena koža je bila izmučena, obleke so ji bile prevelike. Definitivno je premalo jedla.
'' Jack!'' rahlo sem se ji nasmehnil.
'' Pozdravljena, mama.'' tesno me je objela in me poljubila na lice.
'' Že kar nekaj časa te nisem videla. Kako se držiš?'' z rokami je objela moj obraz in ga preučevala.
'' Jaz sem v redu, bolj me srbi zate.'' zamahnila je z roko
'' Ah, ne srbi zame. Ločitev je bila malce težka, vendar sem v redu.'' vedel sem, da je lagala. Nikoli ni priznala, če je bilo kaj narobe.
'' Odstranil si svinčnik pod očmi.'' prikimal sem. '' Lepo, zdaj lahko popolnoma vidim tvoje oči.'' zasmejal sem se.
'' Saj si jih že prej lahko.'' še enkrat sem jo objel, nato pa sva v tišini skupaj odšla v zgornja nadstropja stavbe. Odpeljal sem jo k moji mizi pri oknu. Dolgo sva se pogovarjala o stvareh, ki so se nama zgodila, ko nisva bila skupaj. Čeprav sem svojo mamo imel resnično zelo rad, so me njene zgodbice včasih začele dolgočasiti. Takrat sem jo gledal v oči in se smejal, vendar moje misli so bile popolnoma drugje. Tisto dekle mi ni dalo miru. Bila je tako skrivnostna, da te je vabila k branju njene zgodbe. Vendar nisem si upal govoriti z njo. Sploh ne vem česa sem se bal, vendar ogovoril je vseeno nisem.





'' Jack, me sploh še poslušaš?'' pogled sem usmeril nazaj proti mami.
'' Ne, oprosti.'' povesil sem ramena, ter se naslonil na zgornji del grdega lesenega stola.
'' O kom premišljuješ?'' pogledal sem proti vratom, da sem se prepričal, da ne stoji na začetku sobe in me opazuje. Ampak tam je bila. Oblečene je imela črne legice, ter prevelik temno moder pulover. Njeni dolgi, rahlo kodrasti lasje so ji prosto padali navzdol po hrbtu. Zopet sem pogledal mamo.
'' O njej.'' obraz sem zakopal med moje dlani, ampak kljub temu sem lahko zaznal njeno prisotnost v prostoru.
'' Ljubka je.'' ni me presenetilo to, da jo je mama takoj prepoznala, vedno je vedela kako najti pravo osebo. Nehala jo je opazovati, ter pogled usmerila proti meni. Nekaj časa me je preučevala in nato spregovorila.
'' Vendar ti je sploh ne poznaš. Nikoli še sploh nisi govoril z njo. Privlači te njena skrivnostnost. Jack, kaj je narobe?'' s prsti sem šel skozi lase.
'' Ne vem. Kadarkoli sem hotel nekaj narediti prav, mi je spodletelo. In od vajine ločitvi sem čisto na tleh. Vendar odkar sem zagledal njo, se je nekako vse uredilo.'' v svoje nežne roke je vzela moje šape, ter mi preučevala obraz.
'' Torej kaj te zavira?'' hotel sem se odmakniti vstran, vendar je samo še močneje prijela moje roke.
'' Če naredim kakšno napako, jo izgubim. In če izgubim varuha, postanem tudi jaz izgubljen.'' sploh se nisem zavedal, da mi ona toliko pomeni. Saj je sploh ne poznam!
'' Več boš izgubil, če je ne boš ogovoril. Saj nisi več majhen otrok, ogovori jo.'' prikimal sem. Preden je mama odšla, sva se še nekaj časa pogovarjala. Ker še vedno nisem vedel, kaj naj naredim glede Rose, sem odšel spat. Všeč mi je bilo, da je bila njena soba zraven moje. Tako sem lahko včasih slišal kaj se pogovarja s gospo Collins.
Odprl sem balkonska vrata, da bi prezračil sobo. Slekel sem majico in hlače, ter se skobacal v posteljo. Kar lep čas sem strmel v strop, preden sem zaslišal pogovor iz Rosiine sobe.
'' Ne morem več. Simonova dejanja in moja bolezen me bodo ubila! Preveč je vsega, preveč bolečine! Hočem, da se to konča.'' slišal sem glasno ihtenje in nekoga, ki jo je poskušal pomiriti.
'' Si se poskušala pogovoriti z njim?'' sledil je trenutek tišine. '' Če si, zakaj mu potem ne poveš tudi za tvojo bolezen?'' zopet je začela jokati.
'' Ker ne morem, nočem! Poleg tega, pa je zdravnik rekel, da sem lahko še nekaj let brez skrbi.'' bil sem šokiran. Kaj bi sploh lahko bilo narobe z njo?! Naenkrat me je tako zelo začelo skrbeti zanjo, da sploh nisem bil več zaspan. Tako sem celo noč ostal buden in premišljeval samo o njej. Kakšno bolezen bi lahko imela, ter kdo bi lahko bil ta Simon. Šele ko je posvetilo sonce, me je premagal spanec.





˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
Merry Christmas and happy New Year!
23. december 2015
u199774
u199774
Next nova bralka
23. december 2015
Se opravičujem, če bo v naslednjih delih prišlo do kakšnih nejasnosti, vendar se celotna zgodba trenutno ureja in sem pretekle dogodke mogoče nekoliko spremenila.
˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙Tнε Sεcяεт Kıʟʟεя ˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
Chapter 9.
Rose White
Zbudila sem se še preden je začelo sijati sonce. Izvila sem se iz Jackovega prijema, ter se odpravila v kopalnico. Potrebovala sem hladno prho, da sem si zbistrila misli. Ko sem končala, sem se hitro preoblekla, ter odšla peš proti bolnišnici. Med potjo sem se morala večkrat ustaviti, saj je glavobol, ki me zadnjih nekaj tednov nenehno spremlja, postal z vsakim korakom hujši. Kljub vodi, ki sem jo spila po poti, mi je do bolnišnice postalo že pošteno slabo. Ob vstopu v bolnišnico so vsi lahko opazili, da nekaj ni bilo v redu z mano, vendar se na to nisem ozirala. Z dvigalom sem se odpeljala v tretje nadstropje. Z vso močjo, ki mi je ostala, sem odšla do najbližjega stola. Spila sem še zadnjo kapljico vode, ki mi je ostala v plastenki. Glavo sem naslonila na mrzel zid za mano. Predem sem odšla k zdravniku sem se morala umiriti.
Po nekaj minutah sedenja, sem se odpravila proti glavnim sestram. Pojasnila sem njim zakaj sem tu in takoj so sem lahko odšla k zdravniku. Potrkala sem na njegova vrata, nekoliko počakala, ter nato vstopila v ambulanto.
'' Pozdravljena, Rose. Prosim, v sedi se,'' presenečeno sem ga pogledala, ter se v sedla na ponujen stol.
'' Torej, ponovno sem pogledal tvoje izvide, ter slike in vse še enkrat preučil,'' za trenutek se je ustavil, ter pogledal vstran od mene. '' Danes bomo še enkrat opravili vse raziskave, ter se prepričali, da tvoj možganski tumor ni samo metastaza,'' njegove besede mi niso bile razumljive.
'' Kaj natančno bi naj to pomenilo?'' zavzdihnil je.
'' To pomeni, da so se maligne celice razširile iz nekega drugega dela telesa v možgane,'' nekaj časa sem potrebovala, da sem se zavedala pomena njegovih besed.
'' Od kod pa bi se naj razširile?'' radovedno sem ga pogledala.
'' Nisem prepričan. Ravno zato bi rad še enkrat opravil vse preiskave,'' prikimala sem.
Čeprav mi je zdravnik še naprej razlagal kako bodo potekale preiskave, sem ga poslušala samo na pol. Ko sem končno dojela kaj mi je povedal, sem zopet začutila močan glavobol, vročino in nenaden kašelj. Zelo redko sem bila bolna in še takrat je bil samo manjši prehlad, zato se mi je zdelo izredno čudno, da sem naenkrat začela kašljati.
'' Mislim, da je to vse za danes. Se vidiva naslednji teden,'' prikimala sem, ter brez slovesa odšla iz ambulante.
Po navadi sem ob vsaki slabi novici objokana stekla iz bolnišnice, ter hotela uničiti svoje življenje. Vendar tokrat nisem mogla. Slabost, glavobol, kašelj, vse je bilo preveč. Samo sesedla sem se na tla in premišljevala kako bi lahko popravila trenutno stanje.
'' Gospodična, ste v redu?'' pogledala sem mlado sestro, ki je zaskrbljeno gledala po mojem telesu.
'' Mislim, da je precej očitno. Res se slabo počutim, lahko dobim kakšen kozarec vode, prosim?'' nekaj časa me je še gledala, nato pa komaj opazno odkimala. Brez dodatne besede je stekla vstran od mene.
Bila sem razočarana nad njenim ravnanjem, vendar me je zmotil še večji val bolečine. Noge sem potegnila k sebi, ter brado naslonila na vrh kolena. Zaprla sem oči, ter se prepustila bolečini. Kaj več tako ali tako nisem bila zmožna narediti. Vendar je mojo samoto prekinil glas mlade sestre, ki me je pred nekaj minutami pustila ležati na bolnišničnih tleh.
'' Gospodična, prosim usedite se na voziček,'' odprla sem oči, ter jo presenečeno pogledala. Nekaj krat sem zamežikala, da sem se prepričala da prav vidim.
'' Odpeljala te bom v prosto sobo, ter ti dala nekaj zdravil. Mislim, da niste dovolj močni, da bi zapustili bolnišnico,'' prikimala sem, ter se z vso svojo močjo oprla na voziček. Trdo sem pristala na usnjenem sedežu, ter zmedeno pogledala sestro. Nežno se mi je nasmehnila, prijela voziček in me odpeljala do proste sobe v tem nadstropju. Ko mi je uspelo splezati na posteljo, me je pokrila z odejo, ter za nekaj minut zopet odšla iz sobe.
Zraven moje, je bila samo še ena postelja. Vendar bila je prazna. Visoko na steni pred mano je bil majhen TV. Hotela sem ga prižgati, vendar nisem našla daljinca. Močna bolečina me je zopet zbudila iz razmišljanja. Obrnila sem se na bok, ter noge potegnila k sebi. Zaprla sem oči, ter se -zopet- prepustila bolečini. Nenadoma sem začela drseti v spanec.
RETROSPEKTIVA
Zaprla sem svoje oči, ter se uščipnila. Vendar ko sem odprla oči, sem bila še vedno visoko nad tlemi, v zdravnikovi pisarni. Vedela sem, da mu je žal. Tako rekoč me je poznal, poznal je moje starše. Oči so se mi začele solziti, vendar nisem hotela jokati. Hotela sem ostati močna. Hotela sem vsem pokazati, da se tudi brez družine in po vsem kar se mi je zgodilo, sem lahko samostojna. Ne rabim nikogar več, ki bi skrbel zame. Vendar pozneje se je velikokrat izkazalo za nasprotno. Takrat sem še vedno bila samo otrok. Samo nedolžen, krhek otrok.
'' Oprosti Rose. Vendar kljub temu, lahko normalno živiš še nekaj let. Mogoče bodo kdaj večji glavoboli, vendar to je vse posledica tumorja,'' prikimala sem.
'' Lahko sedaj grem?'' bil je zadnji trenutek, da se odpravim ven, preden se pred njim zlomim.
Poskusil se mi je nežno nasmehniti, ter prikimal. Na hodniku se nisem ozirala na nikogar. Samo tekla sem ven iz bolnišnice. Tekla sem vse, dokler bolečina v glavi ni bila tako velika, da sem se bila prisiljena ustaviti. Sesedla sem se na stopnišče neznane stavbe, ter glavo potisnila med noge. Šele takrat sem začela jokati. Tokrat sem resnično jokala od bolečine. Vsake nekaj časa je nekdo šel mimo stavbe, vendar se nisem zmenila za mimoidoče. Dokler me ni nagovorila ženska srednjih let.
'' Veš, ne moreš cel dan sedeti na mrzlem stopnišču, ter jokati,'' pomela sem si oči. Oblečena je bila tako uradno. Sprva sem se ustrašila, da je socialna služba zopet prišla po mene.
'' Ne boj se, saj te ne bom ugriznila,'' toplo se mi je nasmehnila.
'' Delam v tej stavbi in lahko ti zagotovim, da je popolnoma varno vstopiti noter,'' tokrat sem se tudi jaz komaj opazno nasmehnila, ter ji sledila v notranjost.
V trenutku, ko sem vstopila v stavbo, me je spreletel občutek vznemirjenja. Notranjost je bila velika, vendar ob številu ljudi, ki so hodili sem ter tja, se je ta prostor nenadoma zmanjšal. Nekateri ljudje so bili na vozičku, nekateri so bili gluhonemi, spet drugi so imeli neko neznano težavo. Potegnila me je za roko, ter me peljala v neko neznano smer. Sredi ogromnega prostora so bile velike stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje. Z hitrimi koraki je skakljala po stopnicah, vse do vrha. Še vedno je močno držala mojo roko, ter zavila v neko neznano sobo, ki je bila njena pisarna. Posadila me je na udoben stol, sama pa se je usedla za svojo skromno mizo. Popravila si je lase, ter se mi zazrla v oči.
'' Torej, povej mi otrok, kaj je tvoja težava?'' bila sem tako presenečena nad njeno izjavo, da se nekaj časa sploh nisem mogla zbrati. Saj namreč ne pričakuje, da ji bo otrok, ki ga je našla na cesti kar takoj vse zaupal?
'' Se opravičujem?'' zavzdihnila je.
'' Rekla sem, povej mi tvojo zgodbo. Saj si prišla sem po pomoč, kajne?'' odkimala sem.
'' Pravzaprav sploh ne vem kje sem. Poleg tega pa ne rabim Vaše pomoči,'' presenečeno me je pogledala.





'' Poslušaj deklič, kakorkoli boš poskušala zanikati dejstvo, da ne potrebuješ pomoči, se mi zdi da je to kar presej očitno. Poleg tega si v stavbi, kjer pomagamo komurkoli, ki potrebuje našo pomoč. Ne bom te še enkrat prosila,'' nekaj časa sem samo strmela vanjo. Kaj če sploh ne misli resno in se bo smejala moji zgodbi? Zaprla sem oči, ter pomislila na dogodke, ki so mi spremenili življenje. Globo sem vdihnila, ter odprla oči.
'' Moje ime je Rose White. Stara sem 15 let. Mojima staršema je bilo ime Victoria in Albert. Bila sta izjemna človeka. Čeprav sta bila zelo zaposlena, sta veliko svojega časa posvetila družini. Meni in mojemu bratu Jamesu,'' čutila sem, da so se mi oči začele rositi, zato sem pogled usmerila proti tlom.
'' Živeli smo v lepem stanovanju, v bloku. Ni bilo največje, vendar mi smo bili tam srečni. Vse dokler se neke noči ni zgodil požar. Oba starša sta v požaru zgorela, samo jaz in James sva preživela. No, vsaj živa sva oba prišla iz goreče stavbe,'' poskusila sem se nasmehniti, vendar debela solza je že tekla po licu. '' Ubogi James je bil še veliko premajhen, zato se je z plini zastrupil,'' solze so kot dežne kapljice močile moj obraz. Čeprav se jih veliko krat spomnim, ali jih obiščem na pokopališču, še nikoli nisem z nikomer govorila o njih. Bilo je tako boleče. Ne razumem zakaj nas vedno zapustijo najboljši ljudje.
Globoko sem vdihnila, ter se poskusila umiriti. Vendar spomin na jutranji vonj ob zajtrku, ter očetovih šalah je bil preveč boleč. Takrat ko James še ni mogel izgovoriti R-ja. Bil je tako prikupen. Vedno me je močno stisnil, ali mi dal poljubček na lice. Z mamo sva vsako prvo soboto v mesecu šle po nakupih. Kupila mi je svetlo roza oblekico z potisnjenimi belimi rožicami, ter roza pasom. Celo zajokala je, ko me je prvič videla v tisti obleki. In ko sem jo vprašala zakaj joče, je samo rekla, da sem prelepa. Z njenimi vedno toplimi rokami mi je objela obraz, ter me poljubila na vrh moje majhne glavice. In jaz sem se ji samo smehljala. Takrat sem bila še brez skrbi. Nikoli se mi ni niti sanjalo, da jo bom kdaj izgubila.
'' Oprosti,'' pogledala sem navzgor. V njenih očeh sem videla, da me razume.
'' Ker noben sorodnik ni bil sposoben skrbeti zame, sem nenadoma pristala na čakalni listi za posvojitev. Med tem pa sem čakala, da dnevi minejo v sirotišnici. Tisti kraj je tako grozen. Včasih se mi je vedno naježijo dlake ob misli na sirotišnico,'' pogledala sem svojo roko, ter videla kako so se mi naježile dlake. Nasmehnila sem se.
'' Ni minilo dolgo, da se je zame začela zanimati Katherine. Bila je zelo prijazna. Včasih me je prišla obiskat v sirotišnico, ter me odpeljala na sladoled. Vse je bilo lepo, dokler mi ni predstavila njenega partnerja. Njegovo ime je Simon. Tudi on je bil od začetka prijazen. Šele ko sta me posvojila je pokazal svoj pravi obraz. V njuni hiši je bila Kate nemočna. Že od nekdaj je imel težave z alkoholom. Ali je boljše, če povem da je vedno pijan? Z mano počne, kot da sem kos smeti. V šoli se mi posmehujejo, ker skozi vse letne čase nosim dolge hlače in dolge rokave. Smejejo se mi, ko si ne počešem las, da se mi ne bi videla modrica. Včasih me celo telo tako zelo boli, da se komaj premikam. Včasih še nekaj ur ležim na tleh, ter ječim od bolečin. Ne morem se dotakniti svojega telesa, svojih las. Sovražim se. Vedno mi govori, da sem nič vredna. Da njima nisem prinesla ničesar dobrega. Včasih se norčuje iz mene, da sem sirota, ker sem izgubila družino. Za lase me drži pokonci, ter mi z viskijem popljuva obraz, ter mi pove kako grd otrok sem. In če ga Kate poskuša ustaviti, naredi enako še z njo,'' rabila sem premor. Vsi spomini so nenadoma prišli na plan. Vedno bolj sem jokala in nisem se mogla ustaviti. Gospa je vstala ter se usedla zraven mene. Potegnila me je k sebi, tako kot me je včasih moja mama. Takšni objemi so polni topline, zavetrja in ljubezni.
'' Te je ta Simon pretepel preden si prišla sem?'' prikimala sem. Danes mi je bilo vsega dovolj. Moram za nekaj časa vstran od njega.
'' Če hočeš, lahko nekaj časa ostaneš pri nas. Imela boš svojo sobo in počutila se boš kot doma. Z Simonom se bomo pa še pogovorili,'' hitro sem se izvila iz njenega objema, ter jo šokirano pogledala.
'' Tega ne morete narediti. Če bo izvedel, da sem nekomu povedala kaj počne me bo še ubil! Boljše, da se nekaj časa sploh ne prikažem pred njim,'' vstala je, ter se odpravila proti vratom.
'' Torej, če hočeš ostati tukaj je bolje, da stopiš za mano,'' obrnila se je in odšla navzdol po hodniku. Hitro sem stekla za njo, da bi jo dohitela.
'' Lahko vsaj vprašam kako Vam je ime?'' ustavila se je.
'' Oh, kako sem nevljudna. Kliči me kar gospa Collins,'' nasmehnila se je in mi ponudila roko. Prijela sem jo za roko in jo močno stresla.
'' Tukaj je tvoja soba, imaš srečo, da si dobila najboljšo v tem nadstropju,'' pomežiknila mi je in govorila naprej. '' Na koncu hodnika je soba kjer se večino obiskovalcev zadržuje popoldne,'' prikimala sem, vstopila v svojo sobo in se ozrla okrog.
Na sredini je bila velika postelja, z veliko rjuhami in vzglavniki. Izgledala je tako udobno. Nasproti postelje je bila miza z ogledalom. Opazila sem, da je na mizi skicirka in svinčnik. Zraven mize z ogledalom je bil velik kremast stol. Obrnjen je bil proti oknu. Odgrnila sem zavese, ter pogledala ven. Nisem bila zelo visoko ampak, ker to mesto ni bilo zelo veliko se je videlo vse do druge strani mesta. Globoko sem vdihnila, ter se vrnila v sobo.
Ker sem od doma odšla tako iznenada, sem s sabo vzela smo najnujnejše stvari; nekaj udobnih puloverjev, ter dva para legic. Odšla sem v kopalnico, da bi se osvežila. Z mrzlo vodo sem si namočila obraz, ter svoje dolge lase spela v razmršeno figo. Ko sem končala, sem si nenadoma zaželela raziskati stavbo. Odločila sem se, da bom najprej pogledala kaj se pravzaprav dogaja v tisti sobi na koncu hodnika, ki mi jo je omenila gospa Collins. Odprla sem vrata, ter stopila nekaj korakov vstran od vrat. V sobi je bilo več različnih miz, na vsaki so bile različne igre. Sprva se mi je zdelo smešno, kaj počnejo otroške igre tukaj, vendar ko sem pogledala njihove srečne obraze mi je postalo vse jasno. Dekle z lasuljo definitivno ceni vsak trenutek njenega življenja, ki ga še ima pred seboj. Saj sem se tudi jaz prišla sem zabavat, kajne? Nasmehnila sem se pri sebi, ter svoj pogled usmerila proti oknu. Pravzaprav ni bilo samo eno. Celotna stena je bila steklena in bil je dih jemajoči razgled. Tudi nek fant, približno mojih let, je gledal skozi okno. Pravzaprav je tudi on bil dih jemajoče lep. Vendar te misli sem hitro izbrisala iz glave. Odkorakala sem k eni izmed miz pri oknu, ter se zazrla v daljavo.
'' Oh, tukaj si,'' prenehala sem gledati skozi okno, ter se osredotočila na gospo Collins.
'' Odkar boš tukaj imela veliko časa, ti ne priporočam, da se utopiš v lastnih mislih. Najdi si nekaj v čem veš, da si dobra in to poskušaj razvijati. Istočasno pa v to delo izlij svoja čustva. Tako se boš doma lažje spopadala z Simonom in ostalimi težavami,'' prikimala sem.
'' Hvala, bom poskusila,'' delno sem se nasmehnila, nato pa svoj pogled zopet usmerila proti oknu.
Gospa Collins je odšla, na mizi pa je pustila blok papirjev, navaden svinčnik in radirko. Presenečeno sem se zagledala v stvari pred sabo. Kaj za vraga naj počnem s tem? Tako dolgo sem strmela v svinčnik in papir, da sem nazadnje vseeno potegnila prvo črto. Sprva sem narisala samo prazno cesto. Nato sem začela risati stavbe. Počutila sem se kot, da to počnem že vse življenje. Pravzaprav moja risba sploh ni bila tako slaba. Ko sem končala sem v šoku primerjala razgled, ki se je vil pred mano, ter mojo sliko. Vse je bilo tako zelo podobno. Nobena podrobnost mi ni ušla. Na koncu sem na rob slike še napisala začetnici mojega imena, ter odložila svinčnik. Opazila se, da me tisti lep fant opazuje. Nekaj na njem je bilo tako posebno. Ne samo njegova lepota od zunaj, privlačila te je njegov notranjost, ki je kričala po bralcih, ki bi prebrali njegovo zgodbo.
Te misli sem v trenutku izbrisala iz glave, ter odšla nazaj v svojo sobo. Vrgla sem se na udobno posteljo, ter v trenutku trdno zaspala.





˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙˙·٠•●♥ ♥●•٠·˙
23. januar 2016
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
Jas sen sla zgodbico od zacetka brat ^^ zakon mi je..zaljubila sem se vanjo :$
27. januar 2016
u199774
u199774
Next Next Next
28. januar 2016
Next
08. oktober 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani