*Snežinke*

Osebe (Nove osebe bodo sproti dodane):

Finn:




Clarice:



Hodil sem po ulici. Bilo je tako mrzlo, da sem videl svoj dih. Vsi so bili v svojih toplih domovih z bližnjimi v vzdušju božiča. Šel sem v park. Na poti sem videl par moških, potrtih kot jaz in to me je nekako osrečilo. Vsaka snežinka me je opomnila kako mrzlo je, prav tako pa so v meni prebudile praznično vzdušje. Nikoli ne bom dosegel svojega življenskega cilja, kakor ga snežinke v vsakem primeru, saj vse padejo na Zemljo. Nekatere še bodo malo počakale na tleh, par pa jih bo takoj padlo na naše dlani in v hipu se bodo stopile. Ko sem jih tako opazoval, sem dojel da so vse bele. Nikoli ne pade kakšna črna. Vse so bele, brez izjeme in vsebujejo nek up, veselje. To mi je dalo misliti, da je moje življenje snežinka in da je v njem vedno kanček veselja, ne glede na vse. Snežinka je prav tako bela pred trenutkom, ko pade. Takšno bo tudi moje življenje; bodi srečen v življenju in svojo srečo kasneje nameni tistim, ki te imajo radi. Nasmehnil sem se. Ker sem opazil da me tistih par ljudi v parku čudno gleda, sem se odločil, da sedem ne klop. Na mojo nesrečo sem imel občutek, da je klop še bolj mrzla od samega ozračja. Zabrnelo je v mojem žepu na kavbojkah. Sms? Z premraženimi rokami sem odklenil zaslon in kot pričakovano, samo baterija ima 15 procentov. Spet sem se poglobil v misli o nauku snežink. Vsaka je različna, kot ljudje.»Ej, sorry, to je moja klop.«
Dvignil sem glavo. Bilo je dekle, rekel bi, da mojih let. Grdo me je gledala. Vse skupaj se mi je zdelo otročje, moja klop, tvoja klop, prekleto, park je javen. Vdihnil sem, da bi ji rekel, da se ne premaknem, vendar z besedami nikoli nisem znal in ona me je prehitela. »Si mutast? Maš tri sekunde, da premakneš svojo rit.« Zdaj mi je bilo že zadosti. Ta frklja me že ne bo komandirala. »Ne premaknem se niti za centimeter. Če hočeš sedet, se spravi do druge klopce. Tam, poleg tiste stare babe je še plac.« Videl sem, kako je nabirala solze. Ko sem to videl, me je malo stisnilo pri srcu. V glavi sem si hitro zamislil scenarije. Kaj, če je na tej klopci sedel kdo, ki je umrl in ga je imela rada? Bil sem v procesu vstajanja, ko me je ta punca ustavila. »Ostani,« je rekla. V tem trenutku mi ni bilo nič jasno. »Hej, ni problema, bom jaz drugam sedel, če se ti nočeš. Noben big deal.« To sem rekel zato, da bi pokazal, da mi je v bistvu vseeno kje sedim. »Čakaš koga?« je rekla negotovo. Pretehtal sem možnosti. Če rečem da ja, je v trenutku več ne bo in pogreznila se bo od sramu. Če pa rečem da ne, kar je tudi resnica, pa bo mislila da sem brezdomec. »Hja, kaj pa tebe to briga.« sem osorno odvrnil. »Aja, jaz sem prišla sama pa sem mislila, pa sem te videla samega in…« Njeno poved je prekinilo brnenje mojega telefona. Preveril sem njegovo stanje in seveda je šlo za ekstremno nizko baterijo. »Moja punca mi non stop pošilja sms-se. Kaj si hotela reči?« Že druga laž, ki sem jo povedal temu dekletu. Če bi imel punco, kar bi bilo pri mojih šestnajstih letih in pol normalno, ne bi bil tukaj. »Če imaš punco, zakaj pa si potem tukaj na božični večer?«Pa me je dobila. »Veš, doma je daleč od tod pa sem zamudil vlak,« Če bo šlo tako naprej, se bom punci zlagal več kot sem lagal v celem življenju skupaj. »No, kakorkoli, si lahko sposodim tvoj mobi? Samo en klic, prisežem.« Zakaj je to vprašala? Ali je vedela da ji lažem? Ali mi na čelu piše: FOREVER ALONE? »Ehh, baterija je prazna…« Bilo me je sram,zato je nisem upal pogledati. »Saj jaz dobro vem, kdo si in kaj počneš tukaj. Z mobijem sem itak hotela poklicati navideznega fanta.« Ta odgovor me je rahlo presenetil. Čakaj, čakaj, one me pozna? Kako? Jaz njo vidim prvič v življenju. »Kako veš, kdo sem jaz?« sem skoraj prestrašeno vprašal. »Točno vem kdo si ti. Ti si budalo, ki sedi na moji klopci.« Takega odgovora sicer nisem pričakoval, ampak odleglo mi je. »Saj sem rekel da se bom presedel, pa si mi ti rekla da naj ostanem« tako, zdaj mi ni bilo nič več jasno. Vstal sem se. Punca je stala pred mano in logično bi bilo da bi se umaknila. Pa se ni. Stala sva kak milimeter narazen. Čudno sem jo pogledal in ji z glavo dal znak, naj se umakne. »Hvala.« je rekla in sedla na klop. Odločil sem se, da grem ven iz parka, ker očitno obstajajo še bolj čudni ljudje, kot sem jaz. Po petih korakih se je punca spet oglasila: »Ej, budalo?«
»Pa kaj je? Pusti me že enkrat pri miru. Poleg teka nisem budalo, Finn sem.« to sem rekel kot da bi me živcirala, kar me tudi po eni strani je. »No Finn, jaz sem Clarice. No, saj ni nič, samo hotela sem ti povedati, da maš zadaj na jakni nek flek«

2 del :3

Pocukrana ljubezenska zgodba?
Odločil sem se, da bom v pospešenem tempu odšel do najbližje trgovine. Vsaj toplo bo. V žepu sem imel še nekaj drobiža, ki sem ga pobral po odhodu od doma. Že ob pogledu na ta drobiž sem dobil čuden občutek. Spominjal me je na dogodek, ki se je zgodil doma. Starša sta se po štirih urah kreganja razšla. Saj je bil že čas, sem si mislil. Mama je spoznala da ima fater drugo, on pa je sicer po urah zanikanja le priznal. Če ne bi bilo mene, bi se končalo huje. Jaz sem bil tisti, ki je umiril stanje. Žal mi je za mamo, saj nima službe in s svojo izobrazbo ne bo prišla dlje od čistilke. Oče je sicer redno zaposlen in ima dobro plačo, a veliko večino zapravi zase in za svojo skrivno ta novo. Naj ne pozabim na osemletnega bratca, ki je na srečo v tem času bil pri teti in stricu. Smilil se mi je, ker se bosta z mamo težko preživljala. In zakaj se jaz potikam po ulicah? Na ta prekrasen božični večer, ko sta se starša skoraj pobila, bi jaz po neki logiki moral z očetom , bratec pa bi ostal z mamo. Tega pa seveda nočem. Očeta nimam rad. Od mene pričakuje izjemne dosežke, česar pa nisem zmožen. V šoli mi sicer gre dobro, nisem noben problem in sem vreden pohlave. Vendar pa ne presegam nekih normalnih standardov. Vseeno pa mislim, da sem bolj odrasel od svojih staršev. Po ulicah se sprehajam zato, ker rabim čas za premislek. Ne briga me kaj si misli oče.
Imam še par korakov do trgovine. Vrata se odprejo in rahlo se razgledam. Zavijem do oddelka s sladkarijami. Drobiž bom zapravil za zvečilne in paket m&ms bombonov. Ko seštevam svoje cente in se prepričam, da imam dovolj, zaslišim kašelj. Znan kašelj. Preveč znan kašelj. V šoku sem že oblikoval ustnice, da bi sam sebi rekel šit. Fater. Pa kaj za vraga dela tu? »Ej, Finn, kaj pa ti delaš tu?« Zdrznil sem se. Obrnil sem se na levo. Bila je tista punca Clarice. Živčno sem ji rekel: »Tiho bodi. Mi lahko narediš uslugo? Pojdi do tistega moškega in ga vprašaj koliko je ura. Ne povej mu, da sem to jaz vprašal.«
» Okej, lahko to naredim, ampak ne bo zastojn.« Odšla je k mojemu očetu in jaz sem v tistem času zapustil trgovino. Oddahnil sem si. Mi je Clarice sledila? Vsekakor je čudno da se je naenkrat pojavila tu. Ker je rekla, da ne bo zastojn, jaz pa v žepu z petimi centi, sem pospešil korak. »Finn? Čakaj no.«
»Sori nimam ti s čem plačati. Pa hvala da si ga zamotila.« Nisem je hotel vprašati zakaj je tu. Bilo je preveč očitno, da me zasleduje. »Ne, saj ne rabim denarja. Ga imam dovolj. Misliš ta večer preživeti sam? Ti si iz gimnazije, ne?« Kako to ve? Je to spet kakšna finta, ki so mi jo postavili sošolci? Mislim da. Pa saj je nenormalno, da je punca tako direkna.
»Ja, z gimnazije sem.« Čakaj malo. Jaz sem to punco že nekje videl. »Te poznam?« sem jo naposled vprašal. »No, pred mesecem dni smo s šolo imeli nastop v vaši dvorani.«
Seveda sem jo že videl. Ta punca je igrala glavno vlogo v predstavi. Mislim, da je zaradi kostuma nisem prepoznal. »Aja. Vseeno, kako to da mene poznaš?« Tako suhoparne odgovore sem ji dajal. »V prvi vrsti si sedel, pa si s rumeno jakno rahlo izstopal. Po nastopu sem slišala skupino punc, ki so jakno rahlo šinfale.«
Postalo me je sram. Rahlo sem zardel. »Meni je jakna všeč.« Konec je, zdaj sem imel lica rdeča kot Rdeča kapica. Prvi kompliment od punce v mojem življenju. To bo treba zabeležiti, čeprav se mi je ta punca še vedno zdela srhljiva. »Daj, povej mi kaj je bilo v parku s tisto klopco in zakaj me zasleduješ? Zakaj si sploh tu?«
Vdihnila je. »Greva v tisti kafič. Jaz častim. Ti bom tam razložila.« Postal sem radoveden. Privolil sem, saj mi ne preostane drugega. Šla sva do kafiča. Na poti sem opazoval njen obraz. Kožo je imela belo kot sneg, pravilne poteze obraza, iztopale pa so njene modre oči. Med potjo mi ni namenila pogleda, držala se je resno, rahlo zaskrbljeno in gledala je ravno naprej. Sedla sva za mizo v skrajnem kotu kafiča. »Okej, kar ti bom povedala je noro.« Povzdignil sem obrvi. »Ja? Povej.«
»O tebi se mi je sanjalo. Sanjalo se mi je, da sem sedela na tisti klopci v parku. Pa si prišel ti. Zgodilo se je ravno obratno. Saj vem, niti te ne poznam. Oprosti za tisto v parku. Mislila sem, da se bo zgodilo kaj hudega, če ne bo potekalo kot v sanjah. Sorry.«
Kar mi je povedala je bilo težko za verjeti, vendar je to povedala dovolj prepričljivo in jaz sem dovolj naiven, da ji verjamem. »No. Ne razumi me narobe, to ni zmenek. Samo prepričati sem se hotela, kaj se bo zgodilo.«
Da to ni zmenek mi je bilo kristalno jasno. Poleg tega nisem tisti tip človeka, ki verjame v ljubezen na prvi pogled. »Zakaj pa si sama? Mislim, saj je prazik.« Zdi se mi, da sem dobil sogovornico za danes.
»Nimam kje biti. Doma sem tri ure vožnje vstran od tu, pa sem staršem rekla, da bom komaj jutri domov.«
»Pa v dijaškem domu nimate nekakšne omejitve časa za ostajanje zunaj?« Sem sumljivo vprašal.
»Eh, nisem iz doma. Mam svojo garsonjerico. Kar kul je. Kaj pa ti delaš sam tu?«
»Starša sta se pred par urami ločila. Stanje doma je po moje grozno. Moral bi iti z očetom, ampak če bi to naredil bi sam sebi naredil življensko napako. Pa sem tu in tuhtam kaj naj.«
»Kje pa boš spal?« To je bilo dobro vprašanje. Če zaspim zunaj, bom zmrznil.

3 del :3
Dobro vprašanje zahteva dober odgovor. Medtem ko sem razmišljal, je Clarice bulila vame s svojimi modrimi očmi. Po temeljitem razmisleku sem ji rekel: »Ha, si pa naivna. Pff, zaupati neznancem pa znaš. Vse kar sem ti povedal je laž«. Pa saj ne vem, zakaj sem ji to rekel. Še pred nekaj trenutki sem bil prepričan, da se bom z njo morda, zares morda spoprijateljil. Na žalost je prevladala moja moška stran egota. Če se bi ji izpovedoval kot v spovednici in ji povedal kako me je strah, bi izpadel kot fantek iz prve triade. Seveda sem svoj odgovor v večji meri obžaloval, saj zdaj res nisem imel pojma kaj naj. »
»Oh, okej.« Clarice je ti dve besedi izgovorila v stotinki sekunde in se v istem času vstala s takšna hitrostjo, da je prevrnila stol. Po njenem izrazu na obrazu bi rekel, da je jezna. Odšla je in zaloputnila vrata. Ostal sem sam. Tega sem sicer navajen, a zdaj sem imel občutek, da sem čisto zavozil. Redko kdaj se zgodi, da bi z nekom posedal v kafiču. Skoraj nikoli pa se še ni zgodilo da bi tja šel s osebkom ženskega spola. Udaril sem se po čelu. Tista Clarice je imela prav, pravi idiot sem. Zdaj mi je že postalo žal za njo. Po veliki verjetnosti ne bom nikoli več govoril z njo.
»Vaš znesek znaša 5 evrov. Pa hitro prosim, čež pet minut zapiramo…«
Jap. Pa sem tam. V žepu sem imel celih triindvajset centov. »Erm…Ali ni tista punca prej že plačala?«
»A vi se z mano zafrkavate? Nobene »punce« ne vidim. Razen, če ste to vi, madam.«
Natakarica ni želela imeti dodatnega opravka z mano. Ko sem ji rekel, da sem brez prebite pare in ji vseeno dal tistih triindvajset centov, je rekla, da bo poklicala policijo.
»Dajte no, vem jutri prinesem, obljubim.« Pokazal sem ji svoj nedolžen puppy face, upal sem, da bo vžgal. »Prazniki so…« Zdaj me lahko reši le še sam bog.
»Glej, da boš jutri plačal. Pa obresti dobiš. Šest evrov vse skupaj. Do desete ure mi prinesi denar.«
Veselo sem pokimal in se z samo radostjo pognal proti vratom. Vrata so se za mano zaprla, zuči pogasnile. Moje neizmerno veselje se je v hipu spremenilo. Kje bom že spal? Par metrov vstran je park. V parku je klopca. Naj tvegam? Zakaj nisem natakarice prosil za prenočišče v kafiču? Lahko pa bi le poskusil srečo. Prijel sem za ledeno mrzlo kljuko. Zaprto. Za kafičem sem videl natakarico, kako se je odpeljala s svojim avtom. Pa je šla moja sreča. No, klop v parku je lahko usodna, ampak rekel sem si, da bom preživel… Napotil sem se do parka.
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/84/Caf%C3%A9_M%C3%A9lange,_Wien.jpg

Ves premražen sem prišel do klopi. Ker mi je mobi že pred časom odpovedal, sem se lahko samo legel. V glavi sem čutil, da bom pregorel. Postal sem vse bolj negotov, kaj bo z mano drugo jutro. Čutil sem, kako mi vročina narašča. Lase sem po minutah že imel mokre, tako sem se potil. Premišljeval sem, kaj je sploh smisel življenja. Če bi želel, bi lahko šel k očetu, ampak ni se mi zdelo vredno. Raje umrem, kot da vse življenje živim z njim. K mami in bratcu pa tudi ne bom šel, že zdaj jima je po moje že dovolj hudo. Da bi šel k njima in jima delal stroške? Ni šans. Pomagati bi jima mogel, pa ne morem, ker sem reva.
Čutil sem, kako se temperature spuščajo, moja vročina pa narašča. Bom umrl? Še enkrat sem pomislil na Clarice. Če ji ne bi lagal, bi zdaj čutil nekaj več življenja. V par minutah sem imel pred sabo vse svoje življenje. Od mojega prvega spomina dalje. Spomnil sem se na lepe stvari v mojem življenju. Spomnil sem se obdobja, ko sem si rekel, da ne bom nikomur pokazal svoje žalosti in da bom vedno vesel. V zadnjih razredih osnovne šole je to sicer delovalo, potem pa sem se čisto izgubil in se čisto izoliral. V srednji šoli sem čutil, da me ti ljudje ne bodo razumeli. Poleg tega sem čutil, da sem drugačen. Nisem hodil ven, nisem pil in kadil in ne, nikoli nisem bil v razmerju. Večino svojega časa sem preživel za računalnikom ali za konzolo. To je bil zame svet, v katerem sem lahko bil kar sem hotel. V šoli zanalašč nisem hotel po značaju preveč iztopati. Moj prepoznavni znak je bila pozimi sicer res rumena jakna, a za to nisem kriv. Jakno mi je podarila mama prejšnje decembrske praznike. Ve, da imam rad rumeno, a pri tej jakni je rahlo pretiravala.
Izdihnil sem. Nisem hotel zaspati, čeprav tako utrujen nisem bil še nikoli. Bolj kot sem si dopovedoval, da nisem utrujen, bolj me je vleklo k temu da bi zaspal. Naposled me je le vrglo v globok, usoden spanec.

»Okej, zdaj pa se vstani, bova šla »domov«…«
»Clarice?«
»Hm?«
»Hvala.«
Zadovoljno je pokimala. Rad bi jo vprašal, zakaj je tako dobra do mene. Poleg tega sem bil popoln neznanec. Zbral sem pogum in začel »Cla…«
Prekinila me je. Prst je položila na moja usta. »Psst. Na.« Dala mi je eno slušalko. Malo me je šokiralo, a sem si jo naposled vtaknil v levo uho. Prvič slišim to pesem. Začela se je z klavirjem. Ok, nadaljevala se je vedno bolj alternativno. Po dveh minutah sem obstal.
»No, če spremeniš osebe v tej pesmi dobiš mojo zgodbo…« Je rekla, ko me je videla da sem obstal.
»Hah, maš pa čuden okus. Res nisem pričakoval takšne pesmi. Katera zvrst je to?«
»Ali je zvrst res pomembna?Nima veze zvrst. Če pesem začutim, mi je všeč. Tu sva.«
Ustavila sva se pred blokom. Vstopila sva in z dvigalom šla do 12 nadstropja.
»TU živiš? Vau. Brez besed. Ej si lahko jakno odložim v tej omari.« Želel sem odpreti omaro. Počila me je po roki.
»Ne odpiraj te omare. Nikoli.«
Začudeno sem jo pogledal. Kaj pa ima notri? Truplo? Droge? Mislim, da sploh ne bi smel biti tukaj. Ta punca je res čudna.
»Ne misli si, da so v omari trupla. Pač, osebne stvari. Poleg tega je stanovanje moje, ljubček, tukaj veljajo moja pravila.«
Če bi imel kam iti bi ji zagotovo rekel kaj nazaj. Le pokimal sem in izdihnil en tih »Okej…«. Kaj mi je rekla, ljubček? Pa ne no.
»Hmm… Denarja si rekel da nimaš…«
»Pospravljal ti bom.« Sem rekel hitro in odločno. Ker je oče pozno hodil domov, sem vedno pomagal mami. Pospravljanje mi je šlo, če je treba, poleg tega je Claireino stanovanje zgledalo kot da ni bilo nikoli pospravljeno. V kuhinji, ki je bila vrhunsko opremljena je bil kup umazane posode, na hodniku razmetani čevlji, kaos. Stvari so bile povstod.
»Znaš kuhati?« Razgledala se je po sobi, nato pa pogled namenila meni.
»Mhm. Lahko ti kuham in pospravljam.«
»Dobro. To bo dovolj, da kriješ stroške bivanja. Aja, z mano boš hodil okoli, jaz krijem stroške.«
»Zakaj pa to?« Ali želi da sem njen psiček in čistilka? Vseeno nimam druge izbire.
»Da mi ne bo dolgčas.«
»Kaj pa tvoji prijatelji?«
Nastopila je smrtna tišina.
[img]»Okej, zdaj pa se vstani, bova šla »domov«…« »Clarice?« »Hm?« »Hvala.« Zadovoljno je pokimala. Rad bi jo vprašal, zakaj je tako dobra do mene. Poleg tega sem bil popoln neznanec. Zbral sem pogum in začel »Cla…« Prekinila me je. Prst je položila na moja usta. »Ššš. Na.« Dala mi je eno slušalko. Malo me je šokiralo, a sem si jo naposled vtaknil v levo uho. Prvič slišim to pesem. Začela se je z klavirjem. Ok, nadaljevala se je vedno bolj alternativno. Po dveh minutah sem obstal. »No, če spremeniš osebe v tej pesmi dobiš mojo zgodbo…« Je rekla, ko me je videla da sem obstal. »Hah, maš pa čuden okus. Res nisem pričakoval takšne pesmi. Katera zvrst je to?« »Ali je zvrst res pomembna?Nima veze zvrst. Če pesem začutim, mi je všeč. Tu sva.« Ustavila sva se pred blokom. Vstopila sva in z dvigalom šla do 12 nadstropja. »TU živiš? Vau. Brez besed. Ej si lahko jakno odložim v tej omari.« Želel sem odpreti omaro. Počila me je po roki. »Ne odpiraj te omare. Nikoli.« Začudeno sem jo pogledal. Kaj pa ima notri? Truplo? Droge? Mislim, da sploh ne bi smel biti tukaj. Ta punca je res čudna. »Ne misli si, da so v omari trupla. Pač, osebne stvari. Poleg tega je stanovanje moje, ljubček, tukaj veljajo moja pravila.« Če bi imel kam iti bi ji zagotovo rekel kaj nazaj. Le pokimal sem in izdihnil en tih »Okej…«. Kaj mi je rekla, ljubček? Pa ne no. »Hmm… Denarja si rekel da nimaš…« »Pospravljal ti bom.« Sem rekel hitro in odločno. Ker je oče pozno hodil domov, sem vedno pomagal mami. Pospravljanje mi je šlo, če je treba, poleg tega je Claireino stanovanje zgledalo kot da ni bilo nikoli pospravljeno. V kuhinji, ki je bila vrhunsko opremljena je bil kup umazane posode, na hodniku razmetani čevlji, kaos. Stvari so bile povstod. »Znaš kuhati?« Razgledala se je po sobi, nato pa pogled namenila meni. »Mhm. Lahko ti kuham in pospravljam.« »Dobro. To bo dovolj, da kriješ stroške bivanja. Aja, z mano boš hodil okoli, jaz krijem stroške.« »Zakaj pa to?« Ali želi da sem njen psiček in čistilka? Vseeno nimam druge izbire. »Da mi ne bo dolgčas.« »Kaj pa tvoji prijatelji?«
Nastopila je smrtna tišina.

Kar odšla je iz stanovanja. Predenj je zaprla vrata je rekla, da naj pazim, da bo čez dve uri vse pospravljeno. S to punco sem se želel spoprijateljiti? Nič. Ne preostane mi drugega, kot da pospravim. Tista prepovedana omara pri vratih me je vedno bolj mikala. Saj ne more biti nič takšnega. Naj pogledam? Nekaj časa sem premišljeval. Ali me bo pekla vest, če pogledam? Pa saj mi je rekla, da so notri osebne stvari. Kaj bi lahko bilo tam notri…
Previdno sem odprl vrata. Obstal sem. Tega ne bi smel videti. Morala bi mi sama povedati. V trenutku sem zaprl vrata in komaj sem dihal. Tega prizora ne bom pozabil,vav. Sedel sem se na stol in tuhtal, kaj naj. Sedaj sem imel še eno uro in dvajset minut, da pospravim. Združil sem vse svoje moči in naredil, kar sem moral. Vse se je bleščalo, tako sem se potrudil. Že čez nekaj minut je Clarice vstopila. Namenila mi je mrk pogled.
»Pogledal si, a ne?« Je vprašala z razočaranjem. Bilo me je strah. Pogledal sem vstran. Nisem vedel, da bo tako reagirala.
»Nekaj sem t…«
Objel sem jo. Začela je jokati. Še meni je postalo hudo. Njene solze so padale na moja ramena.
»Boš ostal?« Me je v objemu vprašala.
»Bom. Seveda bom.« Sem ji rekel nežno in ji položil roko na glavo.
»Zdaj mislim da mi je jasno, zakaj si prišla do tise klopce. Ti pa se tudi dobro lažeš. Lahko bi mi že prej povedala… Jaz pa sem tudi idiot, da nisem tega že prej spoznal. Oprosti.«
Kaj je bilo v omari? Bo to spremenilo odnos med Clarice in Finnom?

Odgovor v naslednjem delu!

Neeeext zaj me pa ful zanima ka je v omari

Neeeeeeeeext

next

»Nisem ti hotela delati skrbi. Preveč sem te imela rada Finn. Še vedno te imam.«
»Sophie… Mislil sem, da sem te izgubil.«
Prevertimo čas malo nazaj. Moje življenje je bilo polno sonca, ko je bila ob meni moja najboljša prijateljica in svetovalka, Sophie. To obdobje je trajalo od prve skupine v vrtcu pa vse do četrteg razreda. Bila sva nerazrdužljiva. Takrat sem vedel, da je ona tisto nekaj, za kar je vredno živeti. Čeprav sem bil takrat še pravi otrok, mi je Sophie bila kot sestra. Nekega dne, pa je njena klop v šoli ostala prazna. Slišal sem govorice, da je umrla njena mama. Imela je raka že nekaj časa in njeno stanje se je v nekaj mesecih spreobrnilo v nekaj usodnega. Mala, ljubka Sophie je takrat sama živela z mamo. Ima starejšega brata, ki pa je v tem kriznem času študiral v Franciji. Z očetom pa Sophieina mama ni želela imeti opravka, saj sta ločene že od njenega rojstva.
Na dan odhoda je Sophiein brat objel sestrico in ji z zaupajočim glasom rekel: »Dobro pazi na mami. Ne morem verjeti, da si že tako velika punca. Ponosen sem nate.« Nasmehnil se je , prijel prtljago in malo deklico prepustil največjim mukam njenega življenj. Tega pa seveda ni niti slutil, saj je bila mama tisti čas zdrava kot riba.
Ko je Sophieina mama ostala v bolnici, je Sophie od zdravnikov prva izvedela novico. Zbala se je za mamo, rada bi ostala z njo noč in dan, a šola ji je to onemogočila. Koliko noči je mala Sophie prejokala, kolikokrat so ji v glavi donele besede brata »Dobro pazi na mami.«. Poleg tega ni imela nikogar da mi mu zaupala. Odločila se je, da ne bo o maminem stanju nikomur povedala, niti najboljšemu prijatelju Finnu ne.
Po tragičnem dogodku, se je Sophie preselila k bratu, v samo Francijo, njega pa je še bolj pekla vest, saj ni stal ob mamini strani ob njenih zadnjih urah. V domačem kraji za to zgodbo ni izvedel nihče in Sophie niso videli nikoli več.
»Ne smem izgubiti še tebe Finn. Oprosti mi, da ti nisem javila. Sama v sebi sem umirala. Še zdaj v srcu nosim neizbrisan občutek krivde.«
»Sem res vreden tega, Sophie? Saj sem samo povprečen fant. Pa vseeno te zdaj ne morem izpustiti. Sophie, poglej me. Držal sem obljubo. Se spomniš? Se spomniš tistega dne, ko sem ti kot otrok ....

Zgodba se nadaljuje, nexti potem daljšem premoru 2x tedensko

Yay presegli smo 500 ogledov zgodbice :3

tukaj je next (bi pa bla vesela podpore v naslednjem delu)
Na drugi strani se je zaslišalo škripanje in cviljenje. Clarice od šoka ni mogla vdihniti.
Vrata so se naenkrat odprla in nato močno zaloputnila. Claricine oči so postale še bolj modre, zelo svetlo modre barve.
Vstal sem in zakričal: »Kdo je?! Pusti Clarice!«
Iz Claricinega telefone se je zaslišal glas, ker linija ni bila prekinjena. »Požar. Teci…TECI.«
Hitro sem vzel Clarice, bledo in onemoglo, v naročje in zbežal po stopnicah.
Odprl sem oči. Ob meni je bila Clarice. Oddahnil sem si. Vse to so bile samo sanje. Čudno, da sem zaspal tako hitro.
»Clarice?« sem rekel tiho in se dotaknil njenega lica. »Clarice?« Spala je kot ubita. Odločil sem se, da jo pustim pri miru in ji pripravim zajtrk, saj sem ji vendar obljubil da ji bom kuhal. Najprej sem pospravil vso stanovanje, nato pa sem ji naredil zajtrk. Našel sem tudi primeren pladenj, da bo lahko speča princeska zajtrkovala v postelji. Mislim, da ji bo to všeč, vsaj v filmih je tako.
Ko se je Clarice zbudila je imela čisto razmršene lase, a v mojih očeh je bila videti tako ljubka. Prinesel sem ji zajtrk in ona me je negotovo pogledela.
»Temu praviš zajtrk?«
Osupnil sem. Kar užalila me je. Potrudil sem se ona pa…
»To ni zajtrk Finn, to je kraljevski zajtrk! To si ti naredil? Ne morem verjet! Kje si dobil to posodo?«
Nasmehnil sem se. Da bi ji bilo tako všeč? Hecno, niti svoje posode ni prepoznala. Stavim, da je umazana ležala nekje v kotu ob prvi uporabi.
»Finn, to je preveč hrane zame. Celo vojsko bi lahko nahranil s tem. Na, vzemi si pol!«
»Clarice,« sem ji rekel z resnim glasom, »Si lahko napolnim svoj mobi? Videl sem, da maš isti polnilec.«
»Ja, itak. Kaj sploh sprašuješ? Jaz pa bom začela s to pojedino…Mmm«
Veselilo me je, da ji je zajtrk všeč. Prvič sem imel priložnost, da sem lahko nekomu naklonil pozornost, kot je ta. Njen polnilec je na srečo bil res enak mojemu. Hvala bogu, sedaj bom lahko javil mami, da mi nič ni. Verjamem, da jo pošteno skrbi zame. Upam, da me ni šla iskat, saj me ne bi našla.
»Finn, koliko je ura?«
»Pol devet, zakaj?«

En dodaten next, ker je valentinivo

Clarice se je hitro vstala, odložila zajtrk in se pognala proti kopalnici. Pred vrati kopalnice se je vstavila in mi namenila resen pogled.
»Kupi nekaj hrane in naj bo nekaj pripravljeno , ko bom nazaj. Okrog štirih popoldne.«
Dala mi je denar in postal sem zmeden. Saj so vendar počitnice.
»Kam pa greš?«
»V službo.«
»Službo?«
»Ja.«
»Kje pa delaš? Dijaško delo?«
»Čez praznike sem vzela ponudbo modela, no, adijo. Idi zdaj v trgovino.«
Porinila me je skozi vrata in jih zaprla. Nisem si mislil, da je Clarice model. Zanimivo. Ko tako pomislim, je res zelo lepa.
»Finn…?« Clarice je odprla vrata in me pogledala naravnost v oči.
»Hm?«
Mislil sem, da bo kaj rekla,pa je samo rahlo zardela,se nasmehnila, pogledala v tla in nežno zaprla vrata.
Sem ji… Všeč?
Hodil sem po pločniku in pretehtal možnosti. Moja najboljša prijateljica je bila vrsto let, do zdaj je hranila najine spomine, če ne bi bilo nje, bi se moja noč na klopci slabo končala…

Evo, next je tuki... :3

Udaril sem se v čelo. Kaj ni očitno? Seveda sem ji všeč. Ampak s tem odnosom, ki ga ima do mene me je zmedla. Ali ima načrt? Me preizkuša? Zakaj bi potem moral igrati njeno čistilko? Ok, res je, da ji moram z nečim 'plačati'. Denarja pač nimam, zato je po eni strani logično, da ji tako pomagam. Zanima pa me, zakaj je tako skrivnostna. Bom že izvedel.
V trgovini sem kupil stvari, ki so všeč mojemu okusu in upal sem, da bodo všeč Clarice. Ker sem imel čas, sem se odločil za eksperimentiranje v kuhinji. Prišel sem nazaj do stanovanja. Ko sem odprl vrata, Clarice ni bilo več. Odložil sem stvari in preveril svoj mobitel. Šest zgrešenih klicev, neznana številka. Morda je bila Clarice. Mojo številko bi zlahka dobila z brskanjem po mojem telefonu. Poklical sem to številko nazaj.
»Smrkavec, ne misli si, da ne vem kje si.« Bil je moški glas. Moj oče. Hitro sem prekinil. Postalo me je strah.
Če ostanem tu, bo zagotovo prišel pome. Obstajala je tudi velika možnosti, da bi me hotel prestrašiti. Kaj naj? Zaklenil sem vrata, zagrnil zavese in čakal. Tudi mobitel sem izklopil, da bi bila moja številka nedosegljiva. Ura je bila okrog dvanajstih, zato sem imel za pripravo hrane še ogromno časa.
Odprl sem tisto omaro s spomini in gledal stare slike mene in Sophie. Zelo jo imam rad, a imam občutek, da se je spremenila. Mislim, da je to povsem razumljivo glede na to, kaj vse je šla skozi. Lahko pa bi ji pripravil majhno presenečenje. To bi jo razveselilo in omehčalo. Ostalo mi je še kar nekaj denarja in par metrov od stanovanja je cvetličarna. Zakaj pa nebi? Stoodstotno sem prepričan, da ima Clarice rada rože. Za vsak slučaj sem vzel mobitel in denar ter se odpravil po šopek vrtnic.
Prijazna prodajalka mi je namesto treh vrtnic dala kar sedem. Sreča je danes na moji strani. Kdo bi si mislil, da imajo prav danes posebno akcijo za vrtnice. Vesel sem se odpravil do stanovanja in dobil sem slabo vest, saj sem pustil odklenjena vrata. Roko sem naslonil na hladno kljuko in…
V sobi je stal moj oče. Zgrabila me je panika, a izraz na obrazu sem imel dokaj miren.
»Pridi sem…«

Vsaj 1 next pa next-tam