Next.... le kaj se bo zgodilo nekako de pristala v urošovih kremplih po mojem bo začela delati kjer dela uroš in se bosta zaljubila
31. maj 2015
jap ddefinitivno je ni mel rad sameee lažiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
neeeeeeeeext"
31. maj 2015
Hey punce
Hvala lepa za komentarčke : ) malo dalje je trajalo za nov next ampak zdaj je tukaj : =)

Violeta zaenkrat še ne razmišljam da bi dokončala katero drugo zgodbico. Trenutno sem se odločila za to, včasih sem se prehitro zaletela začela pisat potem nisem vedla kaj naj nekaj mi ni blo všeč nisem se dosti vživela nato sem butasto prekinla in se počutila kot trapa… za to imam idejo zato jo tudi pišem všeč mi je da se lahko usedem pa preprosto pišem to sem pogrešala komaj sem se presilila da sem začela
Niall Dick hvala, sem vesela da bereš
Kayice krempljih haha : ) dober si se izrazila
Nives no ja kakor vzameš a ne : )

_______________________________________________________________________________
15. DEL
Naslednjo jutro sem se zbudila sredi dopoldneva, bila sem utrujena, uničena. Moje telo ni imelo več energije, da bi storila kakršnokoli stvar. Pogled se mi ustavi na majhni uri na nočni omarici. Kazala je deset dopoldan. Andreas je že bil na pol poti proti Švici. Solze so mi zopet drsele po licih, čeprav sem imela vsega dovolj. Dovolj joka, dovolj trpljenja. Ne, tega nisem prinesla in si niti zaslužila. Andreas si ni zaslužil niti ene moje solze več! Spravila sem se iz postelje proti kopalnici, umila sem si obraz in globoko vdihnila. Sedaj je bil čas za spremembo. Želela sem si nove pričeske, novega stila oblačil. Stekla sem v sobo in s torbice povlekla denarnico, v njej je še bilo dovolj denarja za majhne spremembe. Naličila sem se, oblekla najljubše kavbojke, majico s kratkimi rokavi, obula sandale in odšla proti mestu. Vzela sem si čas zase, v miru sem spila kavico v bližnji kavarni nato pa se odpravila proti frizerskem salonu, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. »Zdravo« me nasmejano pozdravi frizerka Sandra. »Zdravo, pa sem zopet tukaj« odvrnem, ko mi že namigne naj sedem na prosti stol. »Tako kot zmeraj« vpraša, medtem ko išče škarje in glavnik. »Ne, želim si konkretne spremembe« odvrnem. »O moj bog, ne bom ti ostrigla teh lepih las« odkima odločno in s prsti zdrsne čez njih. »Naredi na meni neko spremembo« odvrnem odločno. »Prav, mogoče bi lahko ostrigla sprednje lase na frufru, pobarvala bi te lahko na čisto temno, lase skodrala« ideje so kar padale iz njej. »Prav« se strinjam. Dve uri sta minili kot bi mignil in na meni se je opazila konkretna sprememba. Sandra se je potrudila in si vzela čas zame, na koncu še me je naličila. »Ti je všeč« vpraša veselo, ko se zazrem v ogledalo. »Vav čudovito je« sem navdušena, že dolgo si nisem bila všeč sama sebi. »Zelo ti paše, lase ti ni treba likati. Lahko uporabiš kodralnik in bo v redu« odvrne nasmejano. »Hvala« odvrnem, čez ustnice se mi nariše nasmešek, res sem bila drugačna. Globoko v sebi sem še zmeraj čutila bolečino, toda tudi ta bo minila.

TAKOLE SEM ZGLEDALA







V cvetličarni kupim šopek rož in svečo ter počasi odidem proti pokopališču. Spomnim se da še v teh treh stresnih dneh nisem uspela obiskati groba šefice Anite. Zaslužila si je veliko več kot samo ta šopek belih marjetic, ki sem ga držala v rokah. Odprem vrata pokopališč a in poiščem njen grob med dolgimi vrstami. Čez par minut ga končno najdem, na njem je še bil križ, slika in polno rož. Solza mi zdrsne po licu, po eni strani mi je bilo žal da nisem šla na pogreb, toda res se je zgodilo toliko stvari, potrebovala sem čas zase. Prižgem svečko »počivajte v miru gospa Anita« govorim na glas in jo položim na majhen prostor. Malo še postojim pri grobu, v vazo dam šopek marjetic, ko se počasi proti grobu približa mlajši moški s svečo v rokah. »Dober dan« ga pozdravim. »Dober dan« odvrne in pogled preusmeri proti sliki Anite. »Jaz sem Kevin« mi poda roko. »Rosie, delala sem v trgovini gospe Anite« odvrnem in se zagledam v njegove modre oči. »Me veseli, jaz sem njen sin.« Njegove besede… njen sin… so mi odmevale v mislih. Sem slišala prav? »Nisem vedel da je imela gospa Anita sina« komaj spravim iz sebe. »Moja mama je dobro to vedela, toda me je zavrgla« začne pojasnjevati zgodbo. »Ona ni bila takšna…« »Tako ti misliš. Ko je bila mlada in neumna me je pustila v sirotišnici v Makedoniji, daleč stran od nje« me prekine. »Žal mi je.« »Verjemi, da si ne zasluži da sem tukaj na njenem grobu toda prišel sem dokazat da sem boljši od nje.« Opazujem ga kako prižge svečko in jo postavi med rože. Še vedno sem bila prepričana, da se mi meša in sem gluha!

KEVIN







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik...
01. junij 2015
u178079
u178079
Hm.. Kevin se mi zdi ok (:
Wow jaz si tut nisem mislila da je bla Anita taksna..

Neeeext nujno!!
01. junij 2015
Neeeeeext!
jooooj koliko nextov sem izpustila x'D
Kakorkoli v igri je nov fant - Kevin to bo še zanimivoo
01. junij 2015
Neeeeeeeexxxxxxxttt
01. junij 2015
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
02. junij 2015
tale kevin mi je ful sexyyyyyy hihiihihih
in predvsem mi je kevin lepše ime kot uroš upam da se zaplete v kakšen trikotnik ljubeeeeeeeeeeeezenski haha
neeeeeeeext!
02. junij 2015
Hey punce
hvala za komentarčke mnenja : )
Positive hvala za mnenje ahh jaz tudi nisem vedla da bo takšna dokler nisem dojela da še morem kaj dodat : )
Nika ni panike hvala ker vseeno bereš : )
Nives zdaj pa že čakam da sam še rečeš da ti je čisto vseeno s kerim bo sam da pač bo z enim : )
evo novi del...

________________________________________________________________________________
16. DEL

Najraje bi odšla toda od šoka nisem morala narediti enega samcatega koraka. »Včasih si želim, da bi moje življenje bilo drugačno toda ničesar ne morem spremeniti zato morem vse vzeti kot del življenja« govori in se zazre v moje oči. »Res je, tudi sama sem odraščala brez staršev« odvrnem in si obrišem solze, ki mi polzijo po obrazu. »Zanimivo, mi poveš kaj več o tem?« »Ne vem če te ravno zanima« skomignem s rameni. »Seveda me, drugače te ne bi vprašal« odvrne. »Prav, mama me je pustila pred sirotišnico v kateri sem odraščala« poskušam strniti zgodbo. »Ne morem verjeti kaj se dogaja s ženskami. So čisto brez čustev?« Jezi se nad vsem kar se mu je zgodilo v življenju. »Ne vem, jaz svoje mame nikoli ne bom spoznala. Ti saj veš kdo je« ga poskušam nekako potolažiti. »Res je. Toda še vedno ne vem kdo je oče. Pred enim tednom, ko sem jo našel mi je zagotovila da tisto dekle ni moja sestra.« »Vanja« zašepetam po tihem. Niti sanjalo se mi ni kako bo to sprejela ona. Bila sem prepričana da se je niti ne sanja da ima polbrata. »Vanja že ve« previdno vprašam. »Ja, včeraj sva se grdo sporekla. Ne glede na vse zahtevam nekaj mamine dediščine. Ne glede na to kako grdo me je zavrgla mi pripada saj to.« Poskušala sem ga razumeti toda ga nisem. Je prišel sem samo zato da bo pobral denar in odšel? »Mislim da denar ne bo rešil vsega…« »Res ne, toda vseeno mi nekaj pripada« me prekine. »Vanja je še mlada in še študira. Ne more ti dati ne vem koliko denarja. V bistvu pa niti ona ni kriva da je Anita tako naredila.« »Ponuja mi neko trgovino ker ne ve kaj bi s njo« reče in požre slino. »Njena trgovina je bila čudovita, res ni bilo ne vem koliko dobička toda v njej sem delala zelo rada« odvrnem in se rahlo ugriznem v ustnico. »Ti si delala tam?« »Ja, skoraj šest let« pojasnim. »Misliš, da bi bilo vredno zopet odpreti trgovino?« Oči so mi zažarele »sigurno« potrdim. »Prav, vzel bom trgovino. Ti boš zopet imela delo, jaz pa se spoznam na posle. Upam da bo uspelo, drugače mi bo Vanja drago plačala.« »Srečna sem, še vedno bom imela službo« odvrnem nasmejano. »Prav, pokaži mi to trgovino, upam da si ne bom premislil ko jo bom zagledal.« »Jaz tudi« namignem mu naj grem za mano.







V čisti tišini hodiva pol ure do trgovine, kjer sem delala dan za dnem. Ne glede na občasno dolgočasje mi je bilo delo všeč. Ustavim se pred zaklenjenimi vrati »tukaj je« rečem in se obrnem proti njemu. Opazujem ga kako si brez besed ogleduje prostor in okolico. »Ne morem verjeti« odkima s glavo. Malce presenečeno ga pogledam, niti sanjalo se mi ni o čem razmišlja. »Mama ni znala izkoristiti prostora. Omislila si je samo trgovino. Kaj pa gostilna, avtopralnica« ideje so kar letele iz njega. »O tem sigurno ni razmišljala« odvrnem, ko utihne. »O moj bog, samo trgovina. Tole bom z veseljem vzel in tudi moja zaročenka bo zadovoljna. Vedno sva želela skupaj voditi posel in selitev v Anglijo je bila odlična zamisel« odvrne in prekriža roke. Zmedeno ga pogledam. Ničesar nisem vedela o njem toda vsaka njegova beseda me je presenetila. »Bom lahko še delala tukaj« vprašam. »Seveda, daj mi svojo telefonsko številko. Sedaj morem prvo urediti stvari nato pa te bom poklical.« »Prav« se strinjam, povem mu številko telefona on pa jo zapiše v imenik. »Prav Rosie se slišiva kmalu« reče in mi poda roko. »Hvala« odvrnem. Nekaj sekund se še pogovarjava nato pa se posloviva. Preden se zgubim v daljavi se še enkrat ozrem proti trgovini. Malo sem dvomila da me bo poklical toda na to službo je bilo vredno čakati!

KEVINOV TELEFON






Malo pred drugo uro stopim v kuhinjo. »O moj bog kaj si storila iz sebe« presenečeno vpraša Katarina, s Mario sta že pripravljali vso hrano za zmeraj lačne otroke. »Malo spremembe« odvrnem nasmejano in si s prsti sežem v lase. »Čudovito je….« »Še bolj je čudovito da bom zopet delala v trgovini« jo prekinem. Mariji skoraj iz roke pade nož. »Sem prav slišala?« Povem jima vso zgodbo onedve pa me presenečeno poslušata. »Torej to pomeni, da bo trgovina zopet zaživela.« »Upam, malo dvomim v njegove besede« skomignem s rameni. »Toda vseeno si išči službo.« »Sigurno bom« se strinjam s Katarino. Takoj, ko sem končala s delom sem se spomnila, da se morem preseliti nazaj v samostan. »O moj bog niti sanja se mi ne kako bom vse stvari spravila sem« odvrnem in globoko vdihnem. »Rekla bom Urošu naj ti pomaga« da predlog Katarina. »Ne« odkimam odločno. »Ah daj no, on vozi selitveni kombi. Vse stvari bosta zmetala v njega in samo enkrat se peljala sem…« Ideja se mi je zdela vseeno dobra, saj mi druga ni preostalo. »Prav ga pokličem…« »Ne jaz ga bom« jo prekinem. »Velja, jaz pa sedaj grem. Peter me že čaka« objame in steče proti izhodu. V torbici poiščem mobilni telefon nato pa Uroševo telefonsko. Nekaj sekund strmim vanjo preden pritisnem kliči. Zvoni v prazno… Ah sigurno se mi noče javiti, ker ve da sem jaz…. Pomislim. Ravno hočem pritisniti rdečo tipko, ko na drugi strani slišim njegov glas »ja halo.«







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj....
03. junij 2015
neeeeeext
03. junij 2015
hahha zabavno zaročenko ima :'D
katja tega pa zagotovo ne bom rekla ker mi ni vseeno ali uroš ali pa kevin se še odločam kdoo mi je bolj všeč :'D
Neeeeeeeext!
03. junij 2015
Neeeeeeeeexxxxxxtttt
04. junij 2015
hvalaa puncee ***
04. junij 2015
Neeeeeeeeeext
04. junij 2015
u178079
u178079
Neeeext!!
05. junij 2015
Hey punce
hvala lepa za komentarčke, vedno sem jih ful vesela
hvala violetta, live life, laurič, Positive...
Nives hehe še boš mela čas za premislit : ) če pa pol ne bo pravi boš pa lahko onega mela ti : P
pa je tukaj že novi del
________________________________________________________________________________
17 DEL

»Zdravo Uroš, tukaj Rosie se me morda še spomniš« spregovorim prva. »Seveda, le kako bi te pozabil« njegov odgovor zveni malce posmehljivo. »Zanima me če imaš morda kaj časa?Bi mi prosim pomagal?« »Odvisno kaj?« Požrem slino, Uroš se je dobesedno delal norca iz mene. »No, selim se nazaj v samostan in potrebujem kombi da bi vanj zmetala vse stvari in jih prestavila« mu na kratko pojasnim. »Velja. Ob kateri uri in na katerem naslovu?« Povem mu naslov bloka in številko vrat. »Prav se vidiva ob sedmih.« »Kaj pa račun?« »Bova potem govorila o tem« odvrne se poslovi in odloži. Globoko vdihnem, čeprav sem si njega najmanj želela videti sem mu bila po drugi strani hvaležna da mi bo pomagal. Takoj, ko sem odklenila vrata nisem morala verjeti da sem danes tukaj zadnjič. Pa tako zelo srečna sem bila, ko sem se pred šestimi leti preselila sem. Vem, da bom takoj ko dobim službo zopet odšla nazaj na svoje toda nikoli ne bo isto. Prvič je najslajše in veselje neizmerno. Naslednjo uro sem zapravila, da sem vse škatle prinesla na hodnik in globoko vdihnila, globoko v sebi sem čutila tesnobo. Odšla sem v kuhinjo k oknu, čutim kako mi solze polzijo po licu, ko se zopet spomnim na Andreasa. Spomin na to koliko lepega sva doživela skupaj je res pustil grenak priokus. »Rosie« slišim Urošev glas. Obrnem se k njemu, naslanjal se je na podboj vrat. Nisem slišala njegovih korakov in niti zvonca. »Oprosti, sploh te nisem slišala….« »Bila si zatopljena v svoje misli« doda. Prikimam »res je« obrišem si solze, ki mi še vedno polzijo po licih. »Zato sem kar stopil v stanovanje. Si v redu« vpraša. »Ja, hvala« odvrnem in naredim par korakov naprej. Bila sva si čisto blizu, najina pogleda sta se ujela »vse bo v redu.« Še preden sem se zavedla kaj počnem sem ga objela, roke sem mu ovila okoli vratu, jokala sem huje kot dež. Nekaj sekund se me ni dotaknil nato pa me je privil še bolj k sebi »vse bo v redu« mi je šepetal v uho in me božal po laseh. Šele ko sem dojela kaj počnem sem se otresla njegovega objema.







»Oprosti« komaj spravim iz sebe. Pogled preusmerim proti tlom, bilo mi je nerodno in tudi moja lica so dobila rdečo barvo. »Verjamem, da ti je hudo ampak ni treba prvemu skočit v objem, ki pride blizu« odvrne in mi pomežikne. Nisem vedela kaj mu naj odgovorim, nisem razumela kaj je hotel povedat s mežikanjem. Da se šali? »No greva na delo« doda in mi namigne na škatle na hodniku. Pograbiva jih koliko lahko naenkrat nato pa odneseva do velikega kombija pred vrati. Na hitro si ogledam notranjost, resnično je bilo veliko prostora in sigurno še ne bo pol poln. Čez pol ure so bile že vse stvari v kombiju. »Samo zaklenem še« rečem in se zazrem v njegove oči. »Prav« prikima. Odidem nazaj, še enkrat se ozrem okoli sebe. »Zbogom spomini« zašepetam po tihem in za sabo zaprem vrata. Upala sem da jih zaklepam za sabo. Ključ potisnem v nabiralnik kot sem bila dogovorjena s lastnico. Ozrem se proti kombiju, Uroš me je že čakal za volanom. Stečem proti njemu in se usedem na prosti sedež. »Hvala« rečem še enkrat. »Ni panike, sploh ni bilo dosti« odvrne in obrne ključ. V tišini se voziva do samostana. »Pomagal ti bom stvari znosit v sobo.« »Ni treba, dovolj si mi že pomagal« odmahnem s roko. »Saj imam čas. Hiša je še vedno prazna, Katarina se dobro počuti ob Petru.« »Vem da nisi odobraval njune zveze ampak je res srečna…« »Vem Rosie, priznam da sem se motil« me prekine. Bila sem presenečena nad njegovimi besedami. Kolikor videti je končno dojel da ji Peter ne škodi. »Tudi meni je najbolj pomembno da je Katarina srečna in sedaj njen obraz resnično žari.« Prikimam brez besed. Stvari odneseva v prazno sobo na koncu hodnika.

SOBA





»Moje staro življenje« zašepetam po tihem. »Sploh ni tako slabo, toda tukaj si res težko samostojen« odvrne Uroš in me ošine s pogledom. »Za enkrat bo v redu. Upam, da čim prej najdem službo« skomignem s rameni. »Vso srečo« škatle položi na tla. Pomaga mi še prinesti vse ostale nato pa zaprem vrata sobe. »Koliko sem ti dolžna« ga vprašam, ko hodiva proti kombiju. »Nič« odvrne in si s prsti seže v lase. »Ne morem ti ostati dolžna« odkimam. »Glej to sem naredil ker si potrebovala pomoč. Velja? Ne morem vzet tvojega denarja saj ga že imaš bolj malo« »Ampak vseeno…« »Nehaj Rosie« me ustavi. »Hvala Uroš« rečem iskreno, res sem mu bila hvaležna. »Dokler ne dobiš službe pa lahko drugače zaslužiš denar« reče. Zmedeno ga pogledam, niti sanjalo se mi ni o čem je govoril. »Kako to misliš?« »Imaš čas?« Brez besed prikimam. »Greva na kavo? Ti razložim.« Nisem razumela o čem je govoril toda sem vseeno privolila. Upala sem, da mi ne bo ponujal nekaj nelegalnega!

se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj,kritik...
rada vas mam*
05. junij 2015
A jo bo mel za spolno sužnjo?
Neeeeeeeeeeeeeext!
05. junij 2015
u178079
u178079
Neeeeext!
05. junij 2015
Neeeeeeeeexxxxxxttttt
05. junij 2015
Neeeeext
05. junij 2015
next.... prvo na kaj sem pomislila je da bo njegova sexs igračka Sicer pa mi je zakon zgodba, pa zanima me kako je Uroš reagiral ko je Rosie skočila v njegov objem
06. junij 2015
next ... nova bralka
06. junij 2015
neeeeext omojboog tok top nexte pises da kr ne mores nehat brat
Res je tok top zgodbica da kr sam gledas omg ane
prou zanima me kaksno ponudbo ji bo ponudil to bo se zanimivo
pa se 1000x neeeeeext
07. junij 2015
u193228
u193228
Neeeeeext hitroooooo
07. junij 2015
Hey punce
hvala lepa za komentarčke sploh nekako nisem uspela prej zato pa zdaj : )
Nives nooo saj veš da tukaj ne smem takih zgodbic pisat pa kak ti je lahko prvo padlo na misel : )
live life, Poisitive, Nika, Mirjana, cupcake01 hvala ***
Kayice hvala : ) hehe resno al kaj ? : ) Niti nobene druge ideje : ) vse bo še pravi čas a ne : )
Violeta 1000 hvala takšni komentarčki me vedno napolnijo s pozitivno energijo : )

______________________________________________________________________________
18. DEL

Sediva v najbližji, skoraj prazni gostilni in v tišini čakava na natakarico. Opazujem ga kako iz žepa kavbojk zvleče škatlico cigareto in vžigalnik. »Boš« mi ponudi. »Ne hvala, ne kadim« odvrnem in zavijem z očmi. Kaditi sem poskusila samo enkrat, toda mi resnično ni bilo všeč. Ta ubijajoči dim in smrdenje iz ust. Fuj, takšnega tipa, ki kadi sploh ne bi morala poljubiti… pomislim. »Belo kavo« reče Uroš, takoj ko se pojavi natakarica. »Kavo s mlekom« dodam in pogled preusmerim proti njemu. »Nisem imela občutka da kadiš« zašepetam po tihem. »Res ne, v službi nimam časa in niti se mi ne da. Včasih pa pokadim kakšnega. Škatlo imam vedno v žepu« pojasni. »Torej kaj mi ponujaš« ga vprašam naravnost. »Poker« odvrne na kratko. Zmedeno ga pogledam. Nikoli še nisem igrala pokra! »Ni šans« odkimam. Nasmehne se »ah daj no, naučil te bom vseh trikov.« Gleda me naravnost v oči in pogleda sploh ne umakne, kar me naredi živčno. »Preveč tvegano je. Nočem še izgubiti tega denarja, ki ga imam.« »Skoraj nič nimaš za izgubiti. Sigurno ne bodo zasegli samostana« se pošali. Požrem slino. »Ne vem. Zakaj zaboga tega ne ponudiš Katarini tudi ona nima službe?« »Katarina sovraži poker in sovražila je da sem se spustil v to. Tudi jaz saj sem v tem zgubil že dosti denarja in vedno je pozabila da tudi dobil« pojasni in pogled preusmeri proti natakarici, ki nama prinese kavo. »Hvala« rečem in naredim požirek dobre kave. »Torej imaš tudi ti pred Katarino skrivnosti?« »Samo poskušaj ji kaj povedati pa ti bo resnično žal.« Ugasne cigaret in v belo kavo strese vrečico sladkorja. »Zanimivo, da si mi sploh kaj takšnega zaupal saj pa veš da sem Katarinina prijateljica.« »Ne vem zakaj bi morala živeti v tisti sobici saj pa si vajena večjega stanovanja, poskrbeti zase.« »Če mi je tako usojeno…« »Ni ti usojeno, sama skrbiš za svojo srečo« me prekine. Požrem slino, vedela sem da je imel prav. Toda vseeno se mi je igranje pokra zdelo nevarno, niti sanjalo se mi ni koliko denarja lahko izgubim in koliko pridobim!







Na moje presenečenje čez nekaj minut obrne temo v čisto drugo smer, pogovarjala sva se o različnih filmih, najboljši glasbi in o življenju v Angliji. »Premisli Rosie, res ne vem zakaj bi morala živeti tako skromno« reče preden naredim zadnji požirek kave. »Ne vem. Res se mi zdi preveč tvegano.« »Pravijo da kdor ne tvega nič ne pridobi« odvrne in poišče denarnico. »Jaz si bom plačala sama.« »Ah daj no, tole sem ravno zaslužil ta vikend« iz denarnice potegne šop bankovcev. Niti sanjalo se mi ni koliko denarja je držal v rokah, toda sigurno ni bilo malo. Res so se zdeli mamljivi. Pogled preusmerim proti ploščicam na tleh. »Ne reči, da si si že premislila?« »Nisem« odkimam trmasto. »Res si starokopitna. Ko pride natakarica ji reči za račun drugi drobiž pa obdrži. Če si boš premislila me pokliči.« Še preden kaj rečem odide proti kombiju. Strmim za njim nato pa pogled preusmerim proti 20 €, ki so ležali na mizi. Globoko vdihnem »prosim račun« pogled preusmerim proti natakarici, ki pride ven. »Takoj« prikima in ga položi na mizo. Pograbim drobiž, ki mi ga je pustil Uroš in odidem nazaj proti samostanu.







»Zdravo Rosie« me pozdravi nasmejano Renata, takoj ko stopim v samostan. Nasmehnem se ji »zdravo, jaz sem že stvari prinesla sem« rečem in jo objamem. »Lepo, ravno odhajam domov. Upam da si v redu.« »Ja še kar, hvala« odvrnem in se ji rahlo nasmehnem. »Jutri proti večeru mi lahko pomagaš. Elisa bo potrebovala pomoč pri matematiki toda nikakor me noče poslušati.« »Prav« se strinjam. Elisa je bila proti vsemu kar je hudega doživela v svojem otroštvu klepetava deklica, ki se ni rada učila. Renata res ni hotela da zaide zato se je s njo prav posebej trudila toda ji nikakor ni uspelo. Njene ocene so bile na meji dvojke toda učitelji niso bili popustljivi. »Lahko noč« se poslovim od njej in počasi odidem proti sobi. Stopim vanjo in odidem proti postelji. Usedem se nanjo in se ozrem okoli sebe, globoko vdihnem. Ta prostor se mi je proti vsemu kar je bilo v njem lepega zadušljiv. Ponoči ne morem se spati, obračam se okoli čeprav skoraj padem na trda tla se ne morem umiriti. Zopet se spomnim na Andreasa, joj kako si želim da bi pobegnil iz mojih misli toda noče. Njegov poljub, dotik vse je še tako živo. Prižgem luč in k sebi stisnem blazino. Zopet bi najraje jokala toda ne morem, nočem! V misli se mi prikradejo Urošove besede... poker. Ne bom, ne morem se prigovarjam v mislih. Toda misel na denar je bila mamljiva! Nisem vedela kako dolgo bom še čakala na službo in kaj bom počela v tem času. Toda imela sem čas, čas za poker!

ROSIE







se nadaljuje...
bom vesela mnenj, kritik, teorij, nextov... : )
bo Rosie sprejela Urošovo ponudbo?
08. junij 2015
a pozabla sem povedat da bom uporabljala za denar evre
08. junij 2015
spet eden noro dober next ane tko kokr usak tvoj
po mojem bo Rosie al bo sprejela ponudbo pa izgubila ves denar da se bo vse zapletlo kokr ze naslov pove al pa bo zavrnila ponudbo pa ji bo potem zal neki na to sceno po mojem mnenju pa upam da ti nisem, zj cist plana unicla kaj bos naprej pisala haha
pac ja noro top tzgodbica to bom zdej zmeri napisala ker je resnica haha
nujno mores se pisat naprej ker je naj naj najboljsa zgodbica
08. junij 2015
Neeeeeext
Uuuu poker
08. junij 2015
no ja tipično za tebe
in zabavna ideja
neeeeeeeext!
08. junij 2015
u178079
u178079
Nujno next, perfektna zgodbica!
08. junij 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg