Hey punce
hvala za komentarčke in nexte
Kayicce hvalaa ful sem te vesela : )
Antilope seveda je bil : )
Nika evo nadaljevanje da vidiš....

_______________________________________________________________________________

10.DEL

Naslednji dan

»Rosie ne pusti me na cedilu« me je proseče pogledala Katarina in solza ji je zdrsnila po licu. Moja ideja da ne grem domov z njo, ampak bom raje popoldan preživela s Andreasom se ji je zdela grozna. »Danes imava oba končno malo časa« rečem in pospravim krpe na mizo. »Uroš me bo ubil« hoče manipulirati s mano. »Daj nehaj no. Hoče ti dobro in sigurno se nočem srečati z njim« odvrnem in si s prsti sežem v lase, ki so mi padli naprej. Še preden je kaj rekla sem pograbila torbico in brez pozdrava stekla iz samostana. Še danes nisem v sebi čutila dovolj moči, da bi ji pomagala. »Hej srček« me nasmejano pozdravi Andreas. Malo presenečeno ga pogledam, tukaj ga sigurno nisem pričakovala. »Hej, mislila sem da se dobiva v mestu« se mu vržem v objem. »Imel sem še dovolj časa zato sem prišel kar sem« pojasnjuje navdušeno in mi na ustnice pritisne poljub. »Greva« ga rahlo potegnem za roko. Vzameva si čas in kar peš odideva proti mestu. »Danes bova jedla v najini restavraciji« ga vprašam. »Prav« prikima in zopet pogovor obrne proti stvarem, ki so se dogajale v podjetju. Poslušam ga le na pol saj me vseeno skrbi za Katarino. Končno stopiva v restavracijo, naročiva kosilo in tokrat se poskušam osredotočit na najin pogovor. »Mora biti res takšna gneča, res sem že lačna« zamrmram in s pogledom hitro premerim celotno restavracijo. »Saj bova kmalu dobila« me miri Andreas, me prime za roko in jo na rahlo poljubi. Minila je skoraj ena ura, ko sva končno dobila vsak svoj krožnik. Njami, oboževala sem lignje na žaru in krompirček. Zatopim se v kosilo, čeprav sem pred par minutami čutila neznosno lakoto nisem mogla jesti. »Si v redu« me vpraša Andreas, medtem ko je bil že njegov krožnik prazen je bil moj na pol poln. »Ja« prikimam. »Nekaj te skrbi?« »Ja res je. Skrbi me kako bo Uroš reagiral na Petra« mu pojasnim. Zmedeno me pogleda, niti sanjalo se mu ni o čem sem govorila. Vse skupaj mu začnem pojasnjevati. »Ah vse bo v redu. Katarina se bo že pogovorila s Urošem« me skuša pomiriti. »Upam da res« prikimam in se mu rahlo nasmehnem, dobro da sem imela njega. Preden odideva domov se počasi sprehajava po mestu, opazujeva izložbe. Pogled najdlje zadržim na dolgi poročni obleki »vav popolna je« se ne morem upreti komentarju. »Res je, na tebi bila najlepša« doda in me stisne k sebi. »Vedno sem si želala sanjsko poroko.« »Obljubim, da naju tudi to čaka« mi šepne na uho. Čez pet minut kot pribita obstanem na mestu, kot da bi me nekaj streslo po vsem telesu. Občutek, da se je zgodilo nekaj strašnega mi ni dalo miru. »Rosie…« »Andreas, iti morem…« Še preden kaj odgovori stečem proti semaforju, točno sem vedela kam grem!

ROSIE







Ne vem koliko časa je minilo, toda ves čas sem tekla kolikor so me nesle noge. Končno sem se ustavila pred hišo. Pogled preusmerim proti travi, na njej sta bila pakirana dva avtomobila. Urošev audi, drug avto škodo octavio sem videla prvič toda sem predvidevala da je od Petra. Počasi sem odšla proti vratom, bila so na stežaj odprta. Slišim glasne glasove, globoko vdihnem in kar brez dovoljenja vstopim. »Katarina« zavpijem na glas. Nekaj sekund čiste tišine nato pa priteče k meni, objokana se mi vrže v objem. »Oprosti, ker sem te pustila na cedilu« še bolj jo stisnem k sebi. »Peter se hoče pogovoriti s Urošem toda mu ne dovoli. Ves čas mu učita, da mi je uničil del življenja« pojasnjuje. »Joj, ta tip je res zmešan. Pridi« rahlo jo potegnem za roko. Skupaj stopiva v kuhinjo. Uroš in Peter sta stala sredi kuhinje in si kot dva risa strmela iz oči v oči. »Bi prosim nehala« reče Katarina in rahlo dregne Uroša. Najina pogleda se ujameta »joj še ti. Ni dovolj da je že Peter tukaj« besni. »Umaknita se, sama bom govorila s Urošem« poskušam umirjeno rešit zadevo. Počutila sem se krivo.

PETER






Odideta iz kuhinje. »Zaradi tebe mu je dala naslov« me takoj napade. »Neumen si, ne pustiš sestri da bi bila srečna« odvrnem mirno in prekrižam roke. »S njim pač nikoli ne bo srečna« »Kako veš« odvrnem in zavijem z očmi. Tipi, ki so pač mislili da so najbolj pametni na svetu so mi resnično šli na živce. »Ne vem« končno popusti. Na ustnice se mi nariše nasmešek »če Katarini privoščiš srečo boš se moral začeti obnašati drugače, drugače bo odšla.« Počutim se kot zmagovalka. Naredim dva koraka proti vratom, ko me močno zgrabi za zapestje leve roke. Od presenečenja se zazrem naravnost v njegove oči, tega nisem pričakovala. »Samo ti si kriva da je Peter prišel nazaj in če bo Katarina še kdaj nesrečna boš kriva ti. Sedaj ju bom pustil na miru.« »Nehaj, ničesar mi ne moreš očitati« zasikam besno, in se otresem njegovega prijema. »Česa se v resnici bojiš? Sigurno ni samo to, da bo Katarina nesrečna…« občutek imam, da še za njegovem vedenjem stoji še nekaj drugega. »Ljudem ne zaupam. Petru niti v sanjah ne« zamrmra bolj sam sebi kot meni. »Katarina ni rekla da je popoln toda vseeno je zaljubljena vanj.« »Ne omenjaj mi ga več, glavo mi bo razneslo če še enkrat slišim njegovo ime.« »Čas je da se ohladiš« odvrnem nevoljno pograbim kozarec vode in mu ga zlijem po obrazu!

KUHINJA







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij...
19. maj 2015
u178079
u178079
Haha to kar je Rosie nazadnje naredila se mi zdi kar prav.. Spet me res zanima kako bo reagiral

Neeeeeext!!
19. maj 2015
Neeeeexxxttt
19. maj 2015
Neeeeext + nova bralka
21. maj 2015
hahahhahahahah zakaj men to tolk zabbavno ?
in pa ziher bo mela neki z urošom!
neeeeeeext!
21. maj 2015
Next... Ta pa je dobra upan samo da je ne bo poškodoval od jeze ali pa se je vsaj malo ohladil
21. maj 2015
Neeeext!
men se tut zdi da bo neke z Urošem x'D zdaj se mogoče še ne marata preveč sam bo potem nekaj iz tega ;P
21. maj 2015
Hey punce
kako ste : )
Antilope malo more bit nesramna saj je on tudi : )
Mrš peace hvalaa : )
Nives pojma nimam : )
Kayice ah se bo mogo malo ohladit : )
Nika če bo ali ne ? : )

_______________________________________________________________________________
11. DEL

Šele ko se z dlanjo dotakne svojega obraza se zavedam kaj sem storila. Po licu so mu polzele kapljice vode kot bi jokal. Skoraj planem v smeh, ko pomislim na kaj takšnega! Tip kot je on sigurno nikoli ni in nikoli ne bo jokal. »Oprosti« komaj spravim iz sebe in se zazrem v njegove modre oči, ki so izražajo bes. Medtem ko čakam na njegov odgovor si rahlo grizem spodnjo ustnico, tišina se mi je zdela prava mora, toda Uroš je še nekaj časa ni prekinil. »Resno sem mislil včeraj, nočem te več videti« končno spregovori. »Ampak skrbi me za Katarino…« »Nima te kaj skrbeti. Poberi se že. Če hočeš delati probleme jih delaj drugje. Sem sva se preselila da bova imela mir« zaključi najin pogovor. Nekaj sekund strmim v njegove oči nato pa se obrnem. Res sem imela vsega dovolj, tukaj nisem imela kaj iskati!

Naslednji dan
Ura se je bližala peti popoldan, ko sem bila še vedno na delovnem mestu. Nisem razumela, zakaj šefica Anita danes ni prišla delat? Čeprav sem jo poskusila priklicati na njen telefon, je imela izklopljenega. Bila sem zaskrbljena, saj takšnega odnosa s njene strani nisem poznala. Povečala sem jakost radia in se zastrmela v revijo. Ja, danes je bil eden izmed tistih dni ko ni bilo gneče zato se je dan še bolj vlekel. Odločila sem se, da bom opravila še jutrišnjo delo pa čeprav bom jutri tukaj umrla od dolgčasa. Ravno začnem nalagati testenine na police, ko vstopi v trgovino stranka. Končno… pomislim in se obrnem k njej. Za sekundo se zazrem v njen žalostno objokan obraz, lase je imela razmršene, majica in kavbojke pa so bile umazane. »Dober dan« jo pozdravim. »Zdravo jaz sem Vanja« odgovori. Nisem razumela zakaj se mi je predstavila. »Rosie me veseli« odvrnem in ji podam roko. »Am, sigurno me ne poznaš. Jaz sem Anitina hčerka« odvrne in se rokuje z mano. Spomnim se kolikokrat mi je šefica omenila njeno hčerko toda je nisem poznala. Bila je razočarana, da njeno hčerko trgovinsko poslovanje ni zanimalo ampak se je raje odločila za izobrazbo psihologije. »Če iščeš šefico, je ni tukaj« odvrnem malce zmedeno. »Moja mama« solze ji zdrsnejo po licu. »Se ji je kaj zgodilo« prestrašeno vprašam. »Oprosti, ker te nisem prej obvestila toda nisem bila sposobna. Še vedno sem v šoku. Moja mama je umrla« govori zmedeno. »K-k-aj« ne morem dojeti kar mi je povedala. Šefica je bila predobra ženska smrti si še ni zaslužila. »Imela je prometno nesrečo, ni bilo pomoči. Tovornjak je zmečkal avto, mama je takoj umrla.« Njene besede zadonijo po trgovini. »Žal mi je Vanja« zašepetam in jo objamem. »Tako zelo hudo mi je. Sploh ne vem kako bom živela brez njej. Bila je moja podpornica in najboljša prijateljica. Čeprav nisem hotela te trgovine še ne pomeni da sem bila upornica. Poslušala sem svoje občutke mami pa je živela za to trgovino.« »Res je, vse je vložila vanjo. In sedaj ne bo imela naslednika« dodam. Vanja je bila edina Anitina hči in če ni hotela ona voditi trgovine bo vse skupaj propadlo. »Oprosti Rosie, mislim da boš morala poiskati novo službo.« Čutim kako me zmrazi, tukaj sem že delala šest let! Kje naj najdem novo službo?

VANJA






Dve uri kasneje
Razočarana stopim v stanovanje. Še sedaj nisem dojela, da sem ostala brez službe. In kako naj to povem Andreasu. Komaj sem čakala, da se bova vselila v stanovanje. Toda sedaj nimam denarja. Kako naj mu to razložim? »Hej, jaz sem tukaj« slišim Andreasov glas. Čeprav bi raje bila sama, sem ga bila po drugi strani vesela. Vržem se mu v objem, solze so mi drsele po licu, jokala sem kot dež. »Hej, si v redu« vpraša zmedeno. »Šefica je umrla« mu povem kaj se je zgodilo. »Kaj je bila bolana? Saj pa še ni bilo toliko stara« sprašuje zmedeno. »Nesrečo je imela« mu razložim vse kar mi je povedala Vanja. Brez besed me stisne k sebi »ostala sem brez službe« zašepetam po tihem. »Vse bo v redu, danes bom ostal tukaj.« Usedeva se za mizo v kuhinji, Andreas nama skuha čaj medtem ko ga v tišini opazujem. Bil je tako pozoren in nežen, čisto drugačen kot Uroš… pomislim. O moj bog, kako sem ga lahko primerjala s njim. Moje razmišljanje zmoti zvonjenje njegovega telefona, ki je ležal na mizi. Ošinem ga s pogledom in na ekranu preberem ime »Laura.« »Samo sekundo« reče in zgine iz kuhinje. Nekaj sekund strmim v vrata, nikoli ni odšel stran če se je pogovarjal po telefonu. Le kaj mu je?







se nadaljuje... : )
mogoče kakšen komentarček, next, teorija kaj se bo zgodilo : )
22. maj 2015
o lej ko jo vara
in že ga primerja z urošom zakooooooooooooooooooooooon
neeeeeeeeect!
22. maj 2015
u178079
u178079
O joj mislim da jo Andreas vara.

Neeeeext zakon zgodbica!
22. maj 2015
a Andras vara? uff nebi prčakvala tega od njega...z Urošem bota zih neki mela, zih mu je Rosie ušeč zto je tok hladn do nj k noče prznat sam seb...
neeeeeeeeexttt
22. maj 2015
Hey punce
evo novi del zgodbice : )
hvala za komentarčke
vav vse prepričane, da jo vara. Pa jo res? : )
tukaj izveste ***

________________________________________________________________________________
12. DEL

»Andreas kaj je narobe« vprašam takoj ko stopi nazaj v kuhinjo. »Nič ni« odvrne, toda njegov obraz je izdajal da laže. Laže? Andreas mi nikoli ni lagal. »Ne verjamem ti« odkimam s glavo in si obrišem solze, ki so mi ne vede spolzele po licu. »Lahko govoriva o tem jutri. Sedaj je pomembno da se potolažiš glede službe« potegne me k sebi da se mu usedem na kolena. »Je kaj hudega« še vedno mu nisem zaupala. »Ljubim te Rosie« zašepeta in me utiša s poljubom. Ne morem ga nehati poljubiti še bolj se stisnem k njemu. Vzame me v naročje in odnese v sobo, položi me na posteljo in mi sleče majico. »Želim si te« mi šepne medtem ko s prsti išče zadrgo hlač. »Tudi jaz tebe« prikimam in ga strastno poljubim. Med vsakim njegovim dotikom in poljubom sem čutila da je nekaj narobe, nekako se nisem morala sprostiti. Takoj, ko sva se skupaj stuširala in zopet ulegla v posteljo sem glavo položila na njegove prsi. »Kaj je narobe?« »Jutri zjutraj bova o tem govorila« odvrne in me poboža po laseh. »Andreas hočem vedeti zdaj…« Ustavi me s poljubom. »Zaspi zdaj, ljubim te. Obljubim, da ni tako grozno kot si mogoče predstavljaš.« »Obljubiš« odvrnem zmedeno. »Prisežem« doda in naju pokrije s odejo. Zaprem oči, čeprav sem bila zmedena in žalostna sem od utrujenosti zaspala.







Naslednjo jutro me zbudijo sončni žarki, ki pokukajo skozi okno. Utrujena zazeham in odprem oči. Ozrem se okoli sebe, Andreas je še vedno spal. Po tihem sem se spravila iz postelje in odšla naravnost v kopalnico. Zagledala sem se v ogledalo, spomnila na včerajšnje dogodke glede Andreasa. Nisem razumela zakaj mi ni hotel povedati nekaj pomembnega. Laura… te ženske nisem poznala! Me vara? Čez par minut sem odšla nazaj v sobo, Andreas je že bedel, njegove oči so izdajale neprespanost. »Dobro jutro, si v redu« vpraša, se vstane in me stisne k sebi. »Ja hvala« odvrnem in se umaknem stran od njega. »Rosie« reče malce presenečeno, bilo je prvič da sem se umaknila stran od njega. »Povej mi. Me varaš?« »Ne varam te, kako ti lahko pade kaj takšnega na misel…« »Kdo pa je Laura« ga prekinem in se resno zastrmim v njegove oči. »Tajnica v podjetju« mi na kratko razloži. »Torej je službeno tako pomembno da mi ne moreš več povedati« odvrnem in se zagledam v leseni pod, še vedno nisem razumela in mu niti verjela. »Stvar ni tako enostavna. Toda vseeno se moreva o tem pogovoriti.« »Povej« mu ukažem. »Za tri mesece moram službeno v Švico. Želim si da odideš s mano« končno pove. Nekaj sekund presenečeno strmim v njegove oči, njegove besede mi odmevajo v mislih. »Andreas ne morem kar oditi. Tukaj imam stanovanje, tebe, samostan.« »Jaz morem oditi, ti pa se odloči sama« s prsti se dotakne mojega obraza. »Ne vem Andreas to je težka odločitev« odkimam žalostno. Tukaj v Angliji mi je bilo zmeraj všeč in nikoli nisem razmišljala da bi odšla kam drugam. »Ljubim te srček« »Ne izseljuj me s temi besedami« odvrnem besno. Nisem ga razumela, še prejšnji teden sem bila srečna da se bova preselila v svoje stanovanje. Vse stvari sem spakirala, da bi se odselila. Toda v Švico? Ne, tega nisem pričakovala. »Resnično mi veliko pomeniš, toda ostal bom brez službe če ne bom odšel. To je moja priložnost katere ne smem zavreči. Ti pa se odloči sama. Greš s mano ali ostaneš tukaj?« »Brez tebe ne zmorem« zašepetam po tihem. Solze mi drsijo po obrazu, preveč sem bila navezana nanj. Te štiri leta so minila kot bi mignil in nisem jih bila pripravljena preboleti čez noč. »Vem da sem te potisnil v veliko odločitev. Ampak nočem da zaradi mene karkoli obžaluješ v svojem življenju. Nočem potem poslušati da si zaradi mene odšla na drug konec sveta« govori. »Vem Andreas. Ampak tukaj imam stanovanje, samostan, življenje. Tukaj se počutim srečna, toda brez tebe tukaj ne bo isto.« Čutim kako se moje telo trese. »Premisli lepotička. Vem, da si močna oseba in karkoli se boš odločila bom sprejel. Ne morem te siliti drugam« stisne me k sebi. »Ljubim te Andreas.« »Tudi jaz tebe« odvrne in me poljubi na čelo. Čez eno uro Andreas odide v službo sama pa se uležem v posteljo. Solze mi zdrsnejo po obrazu, k sebi stisnem blazino. Nisem vedela kaj naj storim? Pred mano je bila resnično težka odločitev!







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj...
kaj se bo Rosie odločila?
vam je zgodbica všeč ? Kaj naj spremenim ?
23. maj 2015
u193228
u193228
neeeeext <3
23. maj 2015
Neeeeeeeeeeext + nova bralk
23. maj 2015
oostala bo u angljiji in pol bota z urošem neki mela
ja valda nam ne ka sploh sprašuješ...nč nč ni treba spremenit use je popolno
neeeeeeeeeextttttttt
23. maj 2015
itak da ne bo šla s tem kretenom ki jo vara
neeeeeeeeeeeext nujno!
23. maj 2015
u178079
u178079
Popolna zgodbica!!!

Neeeeext in to nujno!!
24. maj 2015
u193228
u193228
O moj bog *.* ...neeeeextaaaaaaj
24. maj 2015
Hey punce
se opravičujem ker nisem uspela prej evo zato pa sedaj novi del *
cupcake & laurič hvala ****
live life ee komaj čakaš če bo tak pa še ne veš : )?
Nives si pa še prepričana da jo vara
Antilope hvala*****
evo novi del **

_______________________________________________________________________________
13. DEL

Iz zmedenega razmišljanja me prebudi zvonjenje telefona. Čeprav se mi ni ljubilo vstati sem ga zagledala na nočni omarici, ah niti sanjalo se mi ni kje sem ga nazadnje pustila. »Ja prosim« se javim. »Zdravo Rosie« slišim na drugi strani Katarinin glas. »Zdravo« odvrnem odsotno. »Mario zanima če boš prišla delat? Malo sva v gužvi včeraj te sploh ni bilo.« »Ne bo me, oprosti« odvrnem. »Deluješ utrujeno. Si bolna?« »Ne Katarina« odvrnem na kratko, res mi ni bilo do pogovora. »Ti lahko kako pomagam« dreza vame. »Ne« skoraj zavpijem. »Kaj se je zgodilo? Rosie« »Rabim mir, danes, jutri, pojutrišnjem…« odvrnem žalostno. »Če želiš pridem čez dve uri k tebi. Samo da s Mario pospraviva kuhinjo« odvrne odločno. »Ne vem« solze mi zopet začnejo polzeti po licu, glas se mi je tresel. »Nekaj se je zgodilo. Potrebuješ pogovor?« »Mogoče pa« se končno strinjam. Morda pa ideja da zaupam Katarini ni bila tako napačna. Saj niti sama nisem vedela kaj naj storim? Povedala sem ji svoj naslov in obljubila mi je da bo čez dve ure in pol pri meni. Odločim se da se malo spravim k sebi zato sem se preoblekla, nase sem navlekla spodnjo perilo, trenirko in modro majčko. Počesala sem si lase in se zagledala v ogledalo. Počutila sem se grozno. Naslednje dve uri so vlekle kot megla nato pa je končno pozvonila. Takoj sem stekla odpret. »Hey si v redu« me takoj vpraša Katarina. »Niti v sanjah. Sovražim svoje življenje« odvrnem in si obrišem solze. »Kaj se je zgodilo« stisne me v objem. »Izgubila sem službo, sedaj pa še Andreas odhaja v Švico. Prosil me je naj grem z njim« ji vse pojasnim, ko sediva v kuhinji za mizo. »Službo boš našla novo. Si pripravljena se odseliti tako daleč?« »Ne vem« odkimam in se zastrmim v njene oči. Resnično sem bila obupana in kakršnikoli nasvet kaj naj storim bi mi prišel prav. »Tukaj imam samostan, svoje življenje. Grozno bo brez Andreasa ampak nikoli nisem sanjala da bi se odselila iz Anglije.« »Torej ostani tukaj. Sigurno ti je v življenju namenjeno kaj drugega. Če ti bi bil Andreas, bi ostal tukaj s tabo« končno dobim njen nasvet. »Kje pa naj živim? Trenutno si ne morem plačati niti stanovanja. Šefica je umrla in njena hčerka noče nadaljevati s trgovino« globoko vdihnem. »Sigurno se lahko vrneš živeti v samostan.« Oči mi zažarijo, na to sploh nisem niti pomislila. »Res je, tam je bil moj prvi dom. Če bom imela možnost se bom vrnila tja.« »Zmogla boš, obljubim da ti bom stala ob strani. Karkoli se boš odločila se moreš v svojo korist ne pa v Andreasovo. Če bi te imel iskreno rad bi ostal tukaj.« »Vem« prikimam. Misel, da bom ostala brez njega je bila boleča toda Katarina je imela prav. Če mi je v življenju namenjeno kaj drugega se morem prepustiti prihodnosti! ! »Povej mi raje kaj sta se dogovorila s Petrom« preobrnem temo. »Ah, Uroš ni najbolj všeč najina novica toda mi je vseeno« odvrne nasmejano. »Noo povej mi že. Komaj čakam da slišim.« »S Petrom sva že našla stanovanje, živela bova na svojem.« »O moj bog, Uroš bo znorel« odvrnem navdušeno, bila sem vesela, da se je končno postavila zase. »Res ni bil najbolj vesel ampak mi je obljubil da me bo podprl« pojasni. »Katarina si prepričana da delaš prav« jo vprašam. »Prepričana sem« prikima odločno. »Prav, čisto te razumem« podprem njeno odločitev. »Srečna sem, brez tebe se ne bi vse to zgodilo« me objame. »Ah daj no« odmahnem s roko. Bila sem vesela da je iz njenih očeh sijali žarki sreče!

KATARINA







Zvečer se je Andreas vrnil domov. Skupaj sva ležala v postelji in se pogovarjala o vseh drugih stvareh kot da Švico ni hotel omenit nihče od naju. Čutila sem, da morem spregovoriti tudi o tej temi: »odločila sem se« rečem in ga pogledam naravnost v oči. Njegove oči so izdajale radovednost »ne glede na to kako noro te ljubim bom ostala tukaj« povem na glas svojo odločitev. Malo zmedeno me pogleda, tega vseeno ni pričakoval. Mislil je, da bo Rosie odšla s njim in si bosta v Švici ustvarila svoje življenje. »Oprosti, ker bom odšel« zašepeta. »V redu je Andreas. Nekako bova oba zmogla. Če bi nama bilo v življenju ostati skupaj bi sigurno ostal tukaj ali pa se jaz odločila drugače.« Prikima »ljubim te lepotička.« »Tudi jaz tebe. Hočem še biti s tabo te dni« stisnem se k njemu. »Nočem da se razideva skregana…« »Ne bova. Vse skupaj bo soglasno« ga prekinem. »Res je, zato sem bil vedno rad s tabo. Znala si sprejemati svoje odločitve. Ni te strah…« »Me je strah. Ne vem kam bom šla živeti, še denarja ne bom imela za najemnino tega stanovanja.« »Če hočeš ti dam nekaj jaz.« Odkimam »nič ti nočem ostati dolžna. Koliko dni še boš tukaj?« »V petek zjutraj odhajam.« Solza mi zdrsne po licu »ampak obljubi da se boš poslovil od mene.« »Seveda bom« poljubi me na čelo in obriše solze. Vedela sem, da so še pred nama samo štirje dnevi. Potem pa se za oba začne novo poglavje! Drug brez drugega!







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik....
25. maj 2015
a se ti zavedaš kok je popolno!? kok so use tvoje zgodbice popolne
amm ne nevem č bo z urošem, sam dobivam tak občutek da nao...mogoč bo petek katarino varu z roise, ah ne ka js sanjam, nevem hahha
neeeeeexxxxxtttt
25. maj 2015
u178079
u178079
Neeeeext!!
26. maj 2015
Punce hvala za komentarčke & vsem ki ste prebrali : )
live life hvala *** zarad bralk je zgodbica kar je ker brez njih ne bi pisala zato hvala vam : ) hehe zanimivee teorije ? : )
evo novi del potem ne bo mi uspelo ampak sem mela željo še danes objavit : )

_______________________________________________________________________________
14. DEL

Tri dni kasneje

Dva dneva sta minila kot bi mignil, čeprav sva si bila z Andreasom blizu sem med nama čutila tisto nelagodnost, ki je nisva morala prikriti drug drugemu. Globoko v srcu me je bolelo, komaj se nadzirala da ga nisem prosila da naj ostane tukaj s mano. Toda ne, vse skupaj bi bilo še huje. V stanovanju je bilo dopoldan dolgčas zato sem bila več časa v samostanu. »Hej lepotička si pa zgodnja« me objame Marija, takoj ko stopi v kuhinjo, kazalci na uri so se premaknili na devet zjutraj. Čistila sem solato in si v mislih pripravljala recept za sladico. Nasmehnem se ji »nekaj morem početi, vse skupaj je že bedno« odvrnem in ji vrnem objem. »Jutri Andreas odide?« »Ja. Danes še morem govoriti s Renato upam da se bom lahko vrnila v samostan« globoko vdihnem in si obrišem solzo. »Ah ljubica, življenje bo čez nekaj časa boljše. Našla boš novo službo, novega fanta, novo stanovanje« govori in sploh ne utihne. »Upam, čeprav niti ne morem predstavljati da bi bila s kom drugim.« »Seveda boš našla fanta, predobra si da bi ostala sama…«O tem bova govorili čez par mesecev« jo prekinem in zavijem z očmi. Čez nekaj časa se nama še je pridružila Katarina, res je bila drugačna odkar sta s Petrom skupaj saj je šale stresala iz rokava. Točno ob treh smo končale, ozrla sem se po kuhinji in ugasnila luči. »Rosie si v redu« me vpraša Katarina. »Ja« prikimam s solzami v očeh. »Vse bo v redu…« »Ne vem, jutri bom zopet čisto sama. Brez stanovanja, brez službe, fanta. Takšnega življenja si nisem predstavljala« skoraj vpijem. Sesedem se na tla, čutim kako se tresem čeprav sem se delala močno sem bila na koncu s močmi in energijo. Brez besed me objame in pusti da se zjočem. Zmotijo naju koraki, ki se nama vedno bolj približujejo. Dvignem pogled proti Renati, ki se ustavi pred nama. »Rosie, kaj se dogaja« vpraša zaskrbljeno. »Rada bi govorila s vami, o nečem pomembnem« odvrnem in si obrišem solze. »Te počakam zunaj« še reče Katarina in odide stran od naju. Nekaj sekund jo opazujem kako izginja v daljavi, nato pa vstanem. »Nikoli si nisem mislila, da vas bom morala prositi kaj takšnega« spregovorim. »Vedno sem ti na voljo, če bo le mogoče ti bom pomagala« odvrne in si popravi dolge lase, ki ji padejo na obraz. Renata je bila resnično dobra oseba, njeno srce je bilo dobrosrčno, oboževala je vse te otroke v samostanu tudi mene je imela vedno rada. Ravno zaradi njej nihče od nas ni padel pregloboko v samoto čeprav nismo imeli staršev. Trudila se je nas potolažiti in nam pokazati pravo ljubezen. »Rada bi prišla nazaj« povem na kratko. Njene temne oči izražajo presenečenje »upam da še imate za mene sobe. Res sem v stiski« govorim s solzami v očeh. Še preden dojamem me objame »povej mi kaj se ti je zgodilo« reče odločno. Brez pomisleka začnem govoriti ona pa me pozorno posluša »vse bo v redu Rosie, dobro veš da si tukaj vedno dobrodošla. Imam sobo za tebe toda tokrat mi boš pomagala. Ta samostan in otroci so moje življenje. Pomagala mi jih boš učiti. Želim si da bi postali izobraženi. Tudi ti si imela to možnost toda je premalo časa da bi se posvetila vsem.« Brez besed prikimam »hvala vam.« »Hvala tebi, ker si še vedno rada prišla sem.« »V svoj dom se vedno vračam« odvrnem. »Zato pa si tukaj še bolj dobrodošla« Še enkrat jo objamem »hvala vam« zašepetam po tihem. »Tvoje življenje bo teklo naprej. Samo zaupaj vase.« Njeni nasveti so mi zmeraj pomagali, in v tem trenutku sem še bila za njih še bolj hvaležna.

RENATA







Proti večeru sem se vrnila domov saj me Katarina ni spustila stran. Šli sva v mesto in na sladoled in si skupaj ogledovali izložbe. »Hej lepotička« me pozdravi Andreas takoj ko stopim v stanovanje. Žalostno ga pogledam »hej« odvrnem in se sesedem za mizo. »Jutri se vračam v samostan« mu povem saj eno dobro novico, ki se je zgodila danes. »No saj to, tam ti bo boljše« odvrne in se dotakne moje roke. »Danes smo meli v službi sestanek. Ne vem če se bom še sploh vrnil v Anglijo. Tam bodo odprli podružnico« strmi v mizo. »Saj je v redu, itak je med nama vse končano. Samo čustva še potlačiva pa bo bolje« odvrnem. Čeprav sem hotela jokati, nisem morala, po obrazu mi ni spolzela niti ena solza. »Rosie ljubim te. Kako naj potlačim čustva?« »Ne vem. Odločil si se oditi. Če bi me imel rad bi ostal tukaj…« Tega mu nisem hotela vreči v obraz toda besede so kar same bruhale iz mene. »Če bi me imela ti rada bi odšla s mano.« Njegove besede so me zabolele! »Rekel si da boš razumel če bom ostala tukaj.« »Saj razumem…« »Nič ne razumeš« ga prekinem in ga pogledam naravnost v oči »ne razumeš da je tukaj moj dom. Samostan me je izoblikoval, nisem imela priložnosti da bi imela starša.« »Dobro dekle si Rosie. Oprosti ker sem ti to rekel.« »Pojdi Andreas« zašepetam po tihem. Tega v resnici nisem hotela, toda sem vedela da še bo jutri zjutraj huje. »Nikamor ne grem.« »Prosim, jutri zjutraj še bo vse težje.« Povleče me k sebi v objem »oprosti, ker odhajam. Oprosti, ker te bom pustil samo…« »Zmogla bom« bila sem prepričana vase, njegova opravičevanja je bilo dovolj. Hotel se je dotakniti mojih ustnic s svojimi toda sem se umaknila »prosim, ne počni tega.« »Dovolj je bilo Andreas. Štiri leta sva preživela skupaj. Še vedno čutim tvoj poljub in sigurno ga še bom dolgo. Umakni se, pojdi« »Res si to želiš?« »Ja« se zlažem in se zagledam skozi okno. »Lahko noč Rosie, želim ti vse dobro v življenju.« Nisem mu vrnila besed, niti nisem vedela kaj mu naj rečem. Sedaj sem začutila tisto največjo bolečino, ki se je pomešala s sovraštvom do njega. Katarina je imela prav, če bi me imel resnično rad ne bi odšel. Ostala sem sama, strmela sem skozi okno, solze so mi drsele po licu. Čeprav sem si pregovarjala da bom zmogla, je moje srce bilo zlomljeno. Niti sanjalo se mi ni če še bo kdaj sploh sestavljeno?

KLIK NA SLIKICO






se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj, kritik : )
kaj se bo zgodilo v Rosienem življenju : )?
28. maj 2015
u178079
u178079
Nujno neeeext!!
28. maj 2015
u193228
u193228
Neeeeeeeeeeeext
28. maj 2015
hvalaaa puncee ***
28. maj 2015
neeeeeeeext
28. maj 2015
Neeeeeexxxxxtttt
28. maj 2015
Neeeext!
29. maj 2015
Neeext omg kok top zgodbica kr nemorem nehat brat ress fuul top zgodbica kokr use ostale k si jih do zdej napisala
mam pa sam eno uprasanje kwa se je zgodil z ostalimi zgodbicami k niso dokončane na primer sladka sreča a to ne bos vec pisala al kako
drugace pa cimpreej next
30. maj 2015
u173906
u173906
next
p.s. nova bralka
30. maj 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg