Neeeext
Jeej otrociii
07. maj 2015
marcel mi je lepši od andreasa
neeeext!
07. maj 2015
Nives pada na starejše
07. maj 2015
u178079
u178079
Neeext!
07. maj 2015
next
07. maj 2015
Hey punce
hvala lepa za nexte : ) in komentarčke : )
Nives khmmm : P
Nika ne na vse starejše ampak samo na lepše : P
________________________________________________________________________________
6. DEL

Naslednji dan
Čeprav sem bila na delovnem mestu in sem na police zlagala pijačo sem bila s mislimi povsem drugje. Komaj sem čakala, da bo ura pet popoldan in odidem proti domu. V mislih sem že doma, kjer sem zlagala stvari iz omare v škatle. Ja, s Andreasom sva se odločila da se čez en teden preseliva v stanovanje. »Zdravo Rosie« moje razmišljanje prekine šefičin glas. Nasmehnem se ji, kot zmeraj je bila lepo oblečena in popolno naličena. S pogledom ošinem uro, bila je pol ure prehitra. Po navadi je prišla pet minut do dveh. »Dober dan gospa Anita« odvrnem in nadaljujem s delom. Nekaj minut me zamišljeno me opazuje nato pa s hitrimi koraki odide v skladišče. »Je kaj narobe« vprašam, ko odidem po nekaj stvari v skladišče. »Nič ni narobe samo preverjam zalogo zato sem danes prišla prej. Itak pa bo kmalu dve in te zamenjam« odvrne med pisanjem. »Gospa šefica, mislim da bi morali še zaposliti kakšno prodajalko….« »Z veseljem bi jo, ampak na žalost so to za takšno majhno podjetje preveliki stroški. Danes lahko zaključiš deset minut prej, če sem že tukaj lahko kar začnem s delom« me prekine. »Ampak moj delovni čas je do dveh« ugovarjam. »Rosie, če ti nekaj rečem me ubogaj« odvrne in me ošine s strogim pogledom. »Prav, hvala lepa. Se vidiva jutri« se poslovim od njej.

ANITA






Preoblečem se, pograbim torbico in se še enkrat poslovim od šefice. Takoj odidem proti samostanu in čez deset minut stopim v kuhinjo. Marija in Katarina sta se veselo pogovarjali in vrteli po kuhinji. »Zdravo, šefica me je prej spustila iz dela« ju pozdravim. »Popolno, lahko še nama pomagaš narezati korenček in krompir za francosko solato« me takoj zaposli Marija. Brez pomisleka začnem strgati korenček. »Rosie« kar naenkrat zavpije Marija. Presenečeno se obrnem proti njej »kaj je narobe?« »Sploh me ne poslušaš. Rekla sem ti da še dodaj grah« še enkrat ponovi. »Takoj, se opravičujem« zamrmram, pograbim vrečko graha na mizi in ga vsujem v skledo. »Danes pa si zasanjana. Te daje ljubezen« reče Katarina. Čez ustnice se mi nariše nasmešek »drug teden se seliva« rečem na glas, čeprav tega nisem hotela. »Končno punca« reče navdušeno Marija, Katarina pa me zmedeno gleda niti sanjalo se ji ni o čem govorim. »Torej sta našla popolno stanovanje. Takoj mi povej kako je tam« govori navdušeno Marija in čisto pozabi na svoje delo. »S eno besedo čudovito. Obema je zelo všeč in končno bova živela skupaj« pojasnjujem tako hitro, da niti ne vem če razume katero besedo. Dve uri sta zaradi različnega dela minili kot bi mignil. »Drugače iščeš delo« vprašam Katarino, ko odideva proti domu. »Ja, zelo si želim redno službo toda to je katastrofa. Nimam izkušenj zato sem prišla delat sem zastonj. Hočem pridobiti izkušnje nato pa postati profesionalna kuharica.« »Direktorica še nam na koncu leta vedno da kakšno denarno nagrado« dodam. »Lepo, sploh mi ni težko. Doma mi je res dolgčas saj tukaj sploh nobenega ne poznam.« »Verjamem« se strinjam in jo ošinem s pogledom. Od presenečenja obstanem na mestu, Katarina je bila čisto bleda v obraz. »Se v redu« počutiš jo vprašam. »Slabo mi je« zašepeta tako po tihem da jo komaj razumem. Še preden uspem iz torbice poiskati steklenico vode, se opoteče in pade po tleh. »Katarina« zavpijem in jo rahlo udarim po licu. Pogledujem okoli sebe, kot zanalašč blizu ni bilo nikogar. Pograbim torbico in jo obrnem okoli, da iz njej padejo vse stvari. Med njimi poiščem telefon, natipkam številko in kličem rešilca. »Ja prosim« slišim na drugi strani glas. »Tukaj Rosie Anderson. Moja prijateljica je sredi ulice omedlela, ne vem kaj naj storim« govorim panično. »Umirite se. Preverite srčni utrip« slišim na drugi strani glas mlajšega moškega. Poiščem srčni utrip »diha, toda vseeno se ne premika« odvrnem. Povem približno kje sva in nato čez par minut že v daljavi slišim tuljenje sirene. »Katarina, prosim reči kaj« rečem in jo pobožam po obrazu, njene oči so še bile vedno zaprte. Čez par minut k nama pritečeta dva reševalca. Stopim na stran in ju opazujem »vse bo v redu, tvoja prijateljica je omedlela. Greste s nami v bolnišnico?« Še vedno v šoku brez besed prikimam, pograbim svoje stvari in jih zmečem nazaj v torbico. Odpeljemo se v rešilnem vozilu, ves čas strmim v Katarino ki je ležala na postelji s zaprtimi očmi. »Zakaj je omedlela« zmedeno vprašam. »To bodo pokazale raziskave« odvrne reševalec in mi ponudi vodo, hvaležno jo sprejmem. V rokah držim Katarinino majhno torbico, zastrmim se vanjo nato pa jo odprem. V njej sta bili denarnica, šminka in telefon. Čeprav ne bi smela pobrskam po njenem telefonu. Medtem, ko jo odpeljejo skozi bolniška vrata najdem številko Uroša. Na srečo sem vedela da je on njen brat. Brez pomisleka pritisnem kliči. Nekaj časa zvoni v prazno nato pa zaslišim »Katarina, kje zaboga si? Čakam te na postaji…« »Zdravo, tukaj Rosie. S Katarino sva hodile proti domu, ko je omedlela. Sedaj je v bolnišnici« v paniki razlagam. »Kaj si rekla« vpraša presenečeno. »Ne vem kaj je narobe z njo. Kar naenkrat se je zvrnila na tla.« »O moj bog. Takoj bom tam« odvrne in odloži. Nekaj sekund strmim še v telefon, resnično me je skrbelo za Katarino. Odidem skozi vrata bolnišnice in poiščem sobo v kateri je ležala. »Jaz sem samo njena prijateljica, res me skrbi kaj se ji je zgodilo« zmedeno govorim starejšemu zdravniku, ki je ravno imel namen stopiti v sobo. »Katarina je že prišla k zavesti…« Še preden je povedal do konca sem stekla v sobo. »O moj bog, samo da si v redu« govorim in jo stisnem k sebi, čutim kako se moje telo trese. »V redu sem. Omedlela sem samo zato ker…« govori in naenkrat utihne. S pogledom ošinem neznanca, ki stopi v sobo. »Uroš« zašepeta po tihem. Izpustim jo in stopim par korakov nazaj. »Ker se že dva dni nisi dotaknila hrane« doda Uroš in odide k njej. Opazujem ga kako jo objame in poljubi na čelo. »Rad te imam sestrica, oprosti ker nisem zopet opazil da trpiš zaradi Petra!«

UROŠ







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj...
rada vas mam *
09. maj 2015
next
09. maj 2015
u178079
u178079
Omg boga Katarina..

Neeeeext nujno!
09. maj 2015
Neeeeeexxxxxtttt
09. maj 2015
joj neeeeeext!
09. maj 2015
in katja kaj pomeni ta khmmmmm?
ina j aupam da bo andreasa prevarala pa se z marcelom spentlala
09. maj 2015
al pa urošem, on mi je tu fuuuuuuuuuul ušeč
09. maj 2015
Zakaj se mi zdi da je ime Uroš v Katjinih zgodbah popularno?
Neeeext ;D
09. maj 2015
Nives komaj začetek zgodbice je : )
Nika khmm to ime pač mi je nekako všeč : D
hvala za nexte*
09. maj 2015
mja nooooooo jst mam že načrte hahahha
pa ful bi blo zabavno če bi bil adreas kakšen mafijaš hahahhaž
innnnnnnnnn kdaj pride next?
09. maj 2015
Hey
hvala lepa za komentarče : )





Antilope se še bo dogajalo : )
Nives tak daleč še nisem razmišljala o Andreasu ampak možno tudi ja : ) evo tukaj je next
Nika pojma nimam glede imena ampak meni je res tak všeč nekako : )

________________________________________________________________________________
7. DEL

Brez besed sem ju opazovala, Katarina se je stisnila v Urošev objem in zajokala. »Ne morem verjeti, da se je zopet vsilil v moje življenje« naenkrat spregovori. »Pogovoril se bom z njim….« »Ni treba« ga prekine in mu nameni resen pogled. »Katarina jaz bom počasi šla« zmotim njun pogovor. Tukaj sem se počutila odveč. Ošine me s pogledom »hvala ti Rosie. Jutri pridem delat« reče in mi namigne naj stopim bližje. Objamem jo »vse bo v redu. Vzemi si čas zase, s Marijo bova že zmogli.« »Sigurno bom prišla« trmasto vztraja preden jo spustim iz objema. »Adijo, se vidiva« se poslovim od nje. »Še lahko malo počakaš pred vrati« naenkrat zaslišim Urošev glas. Obrnem se in se zazrem naravnost v njegove modre oči: »rad bi govoril s tabo« doda. »Prav« se strinjam in odidem iz sobe. Naslonim se na steno in k sebi stisnem torbico, pred očmi se mi še zmeraj vrti ta grozen prizor. »Rad bi se ti zahvalil, ker si pomagala Katarini« me iz razmišljanja zbudi Urošev glas. »Malenkost, grozno je bilo ko je omedlela. Kar naenkrat se je znašla na tleh, v paniki nisem vedla kaj naj storim« govorim v eno nato pa se rahlo ugriznem v ustnico. »Hvala ti. Že tako je hudo, da sva se tako daleč preselila vsak s svojimi problemi. Katarina še ni pozabila Petra in ga še tudi dolgo ne bo. Vem da je bila njena ljubezen najbolj močna…« »Obljubil ji je da jo bo poiskal« zašepetam bolj sebi kot njemu. »Kaj si rekla« vpraša presenečeno. Še enkrat ponovim besede »presneto, v njenem življenju nima nič več iskat« odvrne in rahlo z pestjo leve roke udari v steno. »Upam da so te besede prazne in ni mislil resno« skomignem z rameni. »Niti sanja se ti ne česa je sposoben« odvrne in odide nazaj v sobo, za sabo zapre vrata. Nobenega od njih nisem dobro poznala, toda Katarini vseeno nisem privoščila strtega srca!







Do vrata stanovanj sem prišla utrujena. Želela sem si da bi se lahko vrgla v posteljo in zaspala. Nisem več imela volje do pospravljanja stvari. Poskusim na vrata stanovanja, na mojo presenečenje so bila odklenjena. Sem pozabila zakleniti? Je bila prva misel, ki mi je zletela skozi misli. Vstopim, takoj zadiši po pečenem mesu. Čez ustnice se mi nariše nasmešek »Andreas« zavpijem. »Rosie si v redu? Nisi se mi javila na telefon, zaskrbljeno sem prišel k tebi in dojel da še te ni doma« govori v eno. Vržem se mu v objem, sedaj sem najbolj potrebovala njega. »Hvala ker si tukaj« govorim in mu na ustnice pritisnem strasten poljub. »Kaj se je zgodilo« sprašuje, deloval je ljubosumen. No ja, saj razumno prvič se mu nisem javila na telefon. Začnem mu razlagati vso zgodbo on pa me pozorno posluša. »Verjamem da ti je zelo hudo…« »Grozno, sploh je dobro ne poznam pa se mi je prikupila kot prijateljica« odvrnem in si popravim lase, ki mi padejo naprej. »Vse bo v redu. Mislim, da je tudi njo izučilo da ne bo več delala traparij.« Zopet me stisne k sebi »naredil sem nama kosilo. Sigurno si že lačna kot volk.« »Res je« prikimam. S roko v roki odideva v kuhinjo »o moj bog, čudovito si se potrudil« ne morem skriti navdušenja nad lepo pripravljeno mizo. »Zate vse« reče, ko se usedem na stol on pa na mizo prinese juho, popečene zrezke, riž z gobicami in solato. Nadevam si in skoraj v tišini jeva. Ni nama bilo potrebno govoriti, najina pogleda sta povedala vse. »Pomila bom posodo« rečem, ko do konca spijem sok in tudi krožniki so čisto prazni. Pomaga mi, zato je delo hitro opravljeno. »Danes sem imela tako super načrt za popoldan. Hotela sem pospraviti stvari v škatle, sedaj pa sem čisto brez energije« rečem, ko v dnevni sobi sediva na kavču. »Nič ne skrbi, je še dovolj časa« namigne mi naj se mu usedem v naročje. Stisnem se k njemu in svojo glavo zakopljem v njegova ramena. »Hvala ker me razumeš.« »Ah daj no, saj veš da imava vsakič naporni teden toda vse se bo uredilo« govori in me boža po laseh. »Prosim ostani nocoj tukaj, nočem biti sama.« »Tega pa me res ni potrebno prositi. Saj pa veš da bom vedno ob tebi…« Še preden pove do konca kaj ima v mislih od utrujenosti zaspim.







se nadaljuje : )
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj : )
10. maj 2015
hihi men andreas sploh ni ušeč, tak antipatik je
pa fullllllllll mam občutek da se bo z urošom zbližala
neeeeeeeeeeeeeeeeext
10. maj 2015
u178079
u178079
Neeeext!
10. maj 2015
Neeeexxxxxtttt popolno je...
10. maj 2015
Zdravo
hvala lepa za nexte in komentarčke
Nives ti tvoji občutki ja : )
live life in Antilope hvalaa ****
evo novi del : )

_______________________________________________________________________________
8. DEL

Naslednja dva dni sta minila kot bi mignil. Takoj po službi sem kot zmeraj odšla pomagati v samostan nato pa domov pospravljati oblačila in druge stvari v škatle. Katarine že dva dni nisem videla saj je doma počivala zato je Marija morala vse delati sama. »Jutri se vrne Katarina« me razveseli s dobro novico takoj ko stopim v kuhinjo. »Končno, tole je vse skupaj prenaporno za naju« zamrmram bolj sama sebi kot njej. »Res je, danes je bil tukaj njen brat. Povedal mi je da se Katarina boljše počuti« mi razloži. Presenečeno jo pogledam »Uroš je bil tukaj« še enkrat vprašam kot da ne more verjeti. »Ja, v bistvu je iskal tebe« odvrne in skomigne z rameni. »Zakaj?« »Ne vem zakaj točno. Dal mi je listek s svojo telefonsko številko. Rekel je da ga pokliči.« Nekaj sekund strmim v številko na listku nato pa jo pospravim v žep kavbojk. Takoj, ko končava delo se odpravim proti domu. Medtem, ko čakam na semaforju na zelen znak se spomnim Marijinih besed. Iz žepa potegnem listek in se zazrem vanj. Le kaj hoče Uroš? Še preden mi na misel pade kakšen pameten odgovor se prižge zeleni znak za pešce. Odidem čez cesto, vmes pa po torbici pobrskam po telefonu. Končno ga najdem, takoj natipkam številke in pritisnem tipko kliči. Nekaj sekund zvoni v prazno nato pa na drugi strani slišim njegov glas »ja prosim.« »Zdravo Uroš, Rosie tukaj.« »Rosie« v njegovem glasu prepoznam presenečenje, kot da ne ve kdo sem. »Am… Katarinina prijateljica« pojasnjujem . »Ah seveda. Oprosti, nisem te takoj prepoznal. Katarina bi te rada videla. Imaš mogoče kaj časa« odvrne. »Ja, kakšno uro imam. Mi prosim poveš njeno telefonsko jo bom poklicala.« »Prideš k njej domov? Ni daleč od samostana.« »Ja lahko. Mi poveš naslov« odvrnem. Takoj si ga zapomnim in čez par minut si na telefonu nastavim aplikacijo zemljevid. Čez deset minut se ustavim pred res majhno hiško toda vseeno je zgledala kot iz pravljice. Še enkrat preverim hišno številko, bila je prava. Odidem po stopnicah in pritisnem na zvonec, ki ga ni bilo moč spregledati. Nekaj sekund tišine nato pa se končno odprejo vrata.

HIŠKA







»Ne morem verjeti, da si res prišla. Uroš mi je rekel da boš, toda nisem mu verjela.« Katarina se mi navdušeno vrže v objem. »Zdravo, tudi jaz sem te pogrešala« odvrnem in jo stisnem k sebi. »Daj pridi naprej. Komaj čakam da bom jutri lahko prišla delat. Uroš me je prepričal naj še danes ostanem doma čeprav nepotrebno« govori v eno. »Sigurno ti hoče dobro« jo prekinem in si ogledam majhen hodnik. »Zmešan je. Skuhala bom nama kavo« potegne me za roko in stopiva v kuhinjo, ki je bila pol manjša od moje. »Tukaj ni največje kot si sigurno vajena, ampak trenutno si ne moreva privoščiti druga. Uroš dela v selitvenem servisu in edini dobi plačo. Nekaj denarja še nama pošljeta starša.« Zagledam se v njene oči, v njih prepoznam žalost. »Te je zopet klical Peter« se ne morem upreti vprašanju, njene oči so povedale vse. Pogled preusmeri proti oknu »ja.« »O moj bog, kaj ti je rekel« »Urošu nisem morala povedati resnice. Klical me je včeraj dopoldan« solze ji začnejo drseti po obrazu toda jih hitro obriše. »Kaj ti je rekel« jo še enkrat vprašam in jo stisnem k sebi. »Da me še vedno ljubi, da bo vse naredil da bova zopet skupaj in da naj mu dam naslov« govori v solzah. »Si resnično želiš biti z njim?« »Ja. Želim ga objeti, poljubiti, on je bil tisti ki mi je dajal občutek varnosti ne glede na vse prepire. Toda Uroš ga sovraži, če bi ga videl tukaj bi ga namlatil….« »Govorila bom s Urošem« rečem. »Kaj si rekla« vpraša zmedeno. »Če misliš da moraš še enkrat poskusiti s Petrom ne vem zakaj bi morala poslušati Uroša. Gre se za tvoje življenje ne njegovo.« Katarina zmedeno strmi vame »misliš resno?« »Ja. Zakaj bi morala trpeti, če si lahko srečna s Petrom in veš da je zate pravi.« »Prav imaš. Toda najina zveza bo čisto drugačna. Če želiva da uspe se morava oba truditi« se strinja in globoko vdihne. Slišiva odpiranje vrat »Katarina doma sem« zavpije, zaradi majhnosti hiške je njegov glas odmeval po njej. Še preden je kaj odgovorila je stopil v kuhinjo. Najina pogleda sta se ujela, kar naenkrat se mi ta pogovor z njim ni zdel pametna poteza. Toda vseeno, obljuba dela dolg!







se nadaljuje...
v naslednjem delu:
se bo Rosie pogovorila z Urošom ali si bo v zadnji sekundi premislila?
12. maj 2015
neeeext nujno !
hahahah definitivno se bo pogovorila z njimhahahh
12. maj 2015
Neeeeeext
Se mi zdi da se bo še nekaj zgodilo med Urošem in Rosie x'D
In ja - pogovorila se bo z njim ;DDD

p.s. tak sem jezna na sebe ko vedno kaki next spustim
12. maj 2015
Ja valda da se bo...
Neeeeexxxxxtttt
12. maj 2015
u178079
u178079
Jaa naj se pogovori z njim )

Neeeext!
14. maj 2015
Zdravo punce
hvala za komentarčke & nexte : )
evo novi del ***
Evo odgovor na to kako bo potekal njun pogovor ***

________________________________________________________________________________
9. DEL

Katarina me je rahlo dregnila medtem ko sem nepremično strmela v Uroševe oči. O moj bog sem ji morala resno obljubiti kaj tako trapastega. Niti sanjalo se mi ni zakaj se hočem vplesti v njuno življenje? Saj pa ju niti ne poznam! »Kuham kavo. Saj boš ti tudi a ne« ga vpraša in odide proti štedilniku. »Čeprav sem že spil tri še vseeno lahko eno« odvrne. »Rosie usedi se. Zakaj sploh stojiš sredi kuhinje« mi namigne na jedilno mizo in udobne stole v kotu. Brez besed se usedem na stol on pa nasproti mene. »Hvala ker si prišla« reče bolj po tihem kot da ne bi hotel da bi ga slišala Katarina. »Ni zakaj« skomignem z rameni in pogled preusmerim proti njej še vedno se je vrtela pri štedilniku in čakala da zavre voda za kavo. »Upam da nista imeli s Marijo preveč dela« se kar naenkrat oglasi. »Vse je šlo bolj počasi ampak vse sva uredili« odvrnem in si s prsti sežem v razmršene lase. »Zanimivo, da zraven službe hodiš delati zastonj« doda Uroš. »Ah dolga zgodba« odvrnem in se rahlo ugriznem v ustnico. V tem trenutku pač mi res ni bilo za razlagat svoje življenjske zgodbe s grenkim preokusum. Čez par minut na mizo postavi tri skodelice napolnjene s kavo in sede na še edini prosti stol. Pogovor obrnemo na drugo temo in ena ura mine kot bi mignil. »Počasi bom morala oditi« rečem in pogledam uro, kazala je že skoraj šest zvečer. Katarina me užaljeno pogleda. Spomnim se najina pogovora, na katerega sem že čisto pozabila. »Uroš se lahko pogovorim s tabo« vprašam in se zopet zazrem v njegove modre oči. Malo zmedeno me pogleda toda vseeno prikima. »Ta čas grem pospraviti oblačila v omaro« Katarina takoj odide iz kuhinje in za sabo zapre vrata. »Kaj pa je« vpraša in se zazre naravnost v moje oči, kot da bo iz njih prebral odgovor. »Zanima me zakaj si tako nasprotujoč proti Petru« rahlo se ugriznem v ustnico in umaknem pogled. »Ne šali se, Katarino je izigral« odvrne in se nasmeji kot da bi mu povedala največjo šalo. »Katarina ga ima rada, proti vsem njunim prepirom še vedno lahko zmaga njuna ljubezen….« »Sploh ne veš kaj govoriš. Petra ne poznaš in verjemi da vem da ni primeren za Katarino« me prekine.»Res ne, toda ona sama odloča o svojem življenju. Ne vem zakaj bi morala poslušati tebe« v meni pokne. »Presneta smrklja ne vmešavaj se v nekaj kar ne veš. Zgini, nočem te več videti. Mislil sem da boš Katarina prijateljica, da ji boš dala kakšen pameten nasvet. V resnici pa si neumna kot noč« besni nad mano. Presenečeno strmim vanj, takšnih besed iz njegovih ust nisem pričakovala. »Nekaj sem ti rekel« zasika še enkrat jezno in mi namigne naj odidem. Brez besed pograbim torbico in odidem iz hiše. Za sabo zaprem vrata, vedela sem da ima Uroš prav… Petra nisem poznala in v takšne stvari se nisem imela pravice vmešavati!







Domov sem prišla čisto pobita, prepira s Urošem si res nisem želela toda drugega sploh nisem morala pričakovati. Takoj sem odšla pod tuš in si zbistrila misli. Odstranila sem ličila in si umila lase. Ravno ko sem se ulegla v posteljo mi zazvoni telefon. »Andreas« rečem na glas še preden najdem telefon. Joj, čisto sem pozabila nanj! Zazrem se v številko, ki je nisem poznala. »Ja prosim« se javim. »Rosie, jaz sem Katarina. Oprosti mi ker te je Uroš nadrl« govori v eno. »Je že v redu. Res je imel prav. Ne bi se smela vmešavati v vajino življenje« odvrnem in globoko vdihnem. »Jaz sem pa že mislila, da ga boš prepričala. Naredila sem največjo bedarijo…« »Kaj si naredila« jo prekinem. »Petru sem že dala naslov kje živim. Jutri pride k meni.« Telefon mi od presenečenja skoraj pade iz desne roke! Sem slišala prav? »O moj bog. Boljše da ne pride k tebi. Pojasniti mu moraš.« »Ne morem, nočem da misli da ga Uroš sovraži. Toliko stvari se moreva pogovoriti.« »Ne vem kaj boš storila« odvrnem. »Še sama ne vem, jutri ob pol šestih popoldan bo Peter pri meni in želim si da ga tudi sama spoznaš. Da boš videla da se ne motim o njem« »V vajino hišo nimam več pravice vstopiti…« »Tako je rekel Uroš, ne pa jaz« me prekine. »In niti si ne želim« dokončam svoj stavek. »Prosim Rosie, daj mi priložnost da ti dokažem da Peter res ni slab.« »To dopovej Urošu« hočem zaključiti najin pogovor. »Preveč je trmast, ne morem ga prepričati sama.« »Ne vem, se bova pogovorili jutri« se poslovim od njej. Nisem imela več energije za pogovor z njo!

TELEFON OD ROSIE






se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij...
v naslednjem delu:
Bo Peter sploh prišel?
Kaj bo na to rekel Uroš?
15. maj 2015
next"
15. maj 2015
u178079
u178079
O joj nekdo pa je bil zelo besen
Haha vseeno upam da se bo med njima kdaj kaj zgodilo (:
Res me zanima kako se bo Uros odzval na to ce bo Peter prisel.

Neeeext nujno!!
15. maj 2015
Neeeeext!

Peter BO prišel ;PPP
Če ga bo Uroš videl bo zagotovo prišlo do kakšnega prepira ali pretepa
15. maj 2015
Next.... Peter bo ziher prišel in naredil pravo zmedo Uroš bo gotovo hotel pretepsti Petra in v tistem trenutku bo prišla Rosie in Urošo to preprečila
17. maj 2015
neeeeeeeeeeexxxxxxtt
17. maj 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg