Forum
u103415
u103415
ka pa je narobe da si slabe volje o? < 3333333333333333333333333333333333
komi čakam ocene :****
29. avgust 2012
Ti lahko na zs napišem, če hočeš...
in pa... potrebujem pomoč. Dobla sm le 12 zgodbic, razen če sem zadnjič eno po pomoti izbrisala
29. avgust 2012
o, my big shit I deleted it -.-
29. avgust 2012
u103415
u103415
povej mi po zs:* + reči oni punci da naj ti jo ponovno pošlje, saj ona ni izbrisala.. ima pomoje zgodbico napisano pot poslano. zdej pa takoj povej kaj je narobe na zs:*
29. avgust 2012
u100534
u100534
Meni tudii...
=(
Jooj, če je en žalostn, pol postanem še jssst.!
29. avgust 2012
meni tudi povej prosim
29. avgust 2012
dobite use tri...
29. avgust 2012
sm vam poslala...in tut oni punci sm rekla za zgodbico upam, da bo vse ok.
29. avgust 2012
ojoj, ona mi SPLOH ŠE NI POSLALA ZGODBICE O.o se mi zdi.
29. avgust 2012
u100534
u100534
Ah, kr iključi jo.. Da bomo čim hitreje nadaljevalii.!
;**
Lupčkaa...
29. avgust 2012
u100534
u100534
izključi*
29. avgust 2012
hahahhahahhahah. žau ne morem. kot sem napisala...čas ima en teden jo bom opozorila. -.-
29. avgust 2012
u100534
u100534
Škodaaa.!
(*duckface*)
haha...
29. avgust 2012
hahahha. dala sm ji še en dan in pol -.-
29. avgust 2012
Daj no ta prvi izziv jo izključi ker niti ne gremo na izpadanje v prvem izzivu kajne?
29. avgust 2012
ja ^^
1. ZGODBICE SO POSLANE OCENJEVALKAM!
2. KO DOBIM OCENE JIH DOBITE SEM.
3. ČE DO TAKRAT NE DOBIM NJENE ZGODBICE...JO IZKLJUČIM!
< 3
29. avgust 2012
Od petih ocenjevalk imam že od dveh ocene ^^
Tudi jaz komaj čakam na objavo rezulatov in sem malo boljše volje.
●sparkle●, ❊aттяαcтivє., ๓เss●яo¢к-šтαя : klikno me je. in ni blo nč. menla sma se...hej pa js hej pa pogovor sploh ni steku. pol sm pa mogla nekam nujno it je pa moja prjatlca mu povedla pač da sm mogla nujno it pa se je začeu z njo takoj menit. prej sm mu pa še js rekla, da sorry če nebom dougo odpisala sam igrco špilam. on je pa rek da jo bo on tut šou. in ko sm prišla nazaj po eni uri sm mu pač napisala da sm nazaj-pa ni odgovora...igrce
Oprostite, ker smetim tole temo tuki ampak sm mogla napisat kr se mi ne da po zs-ju pisat haha
29. avgust 2012
u103415
u103415
omg budaaalo eno -.-
29. avgust 2012
u103415
u103415
Ej puuunce;*** a bi ktera brala: http://www.igre123.com/forum/tema/her-name-is-jane/40107/6
in nova, ki sm jo dons začela pisat:http://www.igre123.com/forum/tema/er-c-eeez-ory-y-arkle/41165/
29. avgust 2012
u90327
u90327
a sodnice še kr niso?
30. avgust 2012
u100534
u100534
Ej, ne se sekirat.. Idioti so pač idioti.. Ampk maš pa zato tole use tvoje frendice... Če kaj rabiš-rečii... =)
♥Ly*♥
31. avgust 2012
u90327
u90327
se strinjam z ●∂iηozαωя● in ❊aттяαcтivє.
tud če mi ni dlih jasn sam bistvo razumem
31. avgust 2012
u87462
u87462
rezultati?? sreda zvečer je že zdawnaj mimo
31. avgust 2012
vem, da je sreda ze mimo. Nisem budala ampak vseeno. V sredo sem poslala ocenjevalkam. CAkam se dve od njih, ker se vedno nimam vseh ocen in ja... ni od mene odvisno
31. avgust 2012
Da vam malo polepšam dan ...
Je katera dosegljiva?
Moram vam nekaj povedati ^^
31. avgust 2012
u100534
u100534
I'm heree.! Tell mee.! =)
31. avgust 2012
Ocene prihajajo !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
31. avgust 2012
A res ni nihče dosegljiv, da bi komentiral?
31. avgust 2012
ZGODBICA 1: Nikoli jim ne zaupajte
~~~~Ashley~~~~

"Chris ne idi prosim" rečem on pa zavije z očmi. "Moram!" Kako bi se tu počutila če bi morala iti na službeno potovanje partner oz. jas pa te pri tem nebi podpiral! Ashley to je krivično! Morala bi me podpirati ne pa me prepričevati naj ostanem doma!" vzklikne in me jezno pogleda meni pa se v očeh naberejo solze. "Oh ljubica ne joči nisem hotel vpiti" reče Chris in mi obriše solzo. "Saj me ne bo le dva. Ko se vrnem k tebi obljubim da se bova imela najlepše" reče mi privzdigne pogled ter me poljubi. "Obljubiš?" vprašam on pa se nasmehne. "Prisežem" reče in me poljubi.
Pomagala sem mu spakirati njegova oblačila. "Španija je vseeno daleč" rečem in mu v kovček dam še zadnjo majico. "Ja ampak bom čez dva dni ob tebi. Sončila se bova tukaj v Los Angelesu se ljubila in posebej nama bom rezerviral hišico ob plaži... obljubljam ti ljubica" reče in me poljubi na čelo. "Kaj pa če se bo zgodil tam kakšen pomemben dogodek ga boš bolj dolgo tam?" vprašam on pa se nasmehne in odkima. "Pa če vstane od mrtvih Whitney Houston tam v Španiji bom prišel pravi-čas k tebi domov" reče nato pa oba-dva planeva v smeh.
Odpeljala sva se na letališče. Bila sem živčno in malo sem se tudi tresla. Vem dasta le dva dneva ampak prvo kot prvo se bojim zaradi leta saj lahko letalo strmoglavi drugo kot drugo pa Španke so čudovite kaj če se v katero zaljubi in me zapusti?! "Pomiri se Ashley moja... ve bo v redu samo dva dni me ne bo in to je tudi vse." me je začel miriti Chris ker sem žično trepetala z nogami in pozorno poslušala kdaj bodo napovedali njegov odhod.
"Ampak kaj ko greš... dva dni brez tebe bosta tako pusta" rečem in ga pogledam naravnost v njegove zlate oči... no bile so rumene ampak izgledale pa so kot zlate. "Mi lahko prosim posodiš zemljevid ker sem se izgubila v tvojih prečudovitih očeh?" ga vprašam in še vedno strmim v njegove oči ki me lahko omamijo. Lahko bi rekla da me je hipnotiziral. Nasmehnil se je zmajal z glavo in me prijel za brado. "Ti roža moja mala" reče in z njegovim nosom obdrgne ob mojega ter me nežno in počasi poljubi.
"Vsi potniki za Španijo se odpravite k odhodu številka 5" je naznanil glas iz mikrofona kar je pa tudi prekinilo najin poljub. Pogledala sem v tla in si na obraz nadela žalosten izraz. "Roža moja vrnil se bom" mi reče, mi privzdigne pogled in mi z rokami objame obraz. "Oh... sonček moj ne bom zdržala" rečem in ga objamem. "Si slišal kakšno povezavo v najinih stavkih?" vprašam on pa zmedeno odkima. "Ti si meni rekel roža... in jas tebi sonce. Roža pa ne more živeti brez sonca" sem rekla kar je čista resnica v obeh primerih. Nasmehnil me je in mi namenil eden iz med njegovih najlepših pogledov. "Ponavljam vsi potniki za Španijo se napotite k izhodu številka 5" je ponovil glas iz mikrofona ki mi je že pošteno najedal živce.
"Španke so lepe" rečem in ga nagajivo pogledam on pa se nasmehne moji izjavi. "Ti pa še lepša" reče in me poljubi na nos. "Obljubiš da se boš vrnil?" vprašam on pa se spet nasmehne. "Častna Titova" se pošali in eno roko položi na mesto kjer je srce (Prsi), drugo pa pomoli v zrak ter se na stolu vzravna. "Ti bučko" rečem in ga lopnem po glavi on pa se nasmehne in me nagajivo pogleda. "Prisežem" mi je zdaj resno odgovoril in me objel.
"Zadnje opozorilo vsi potniki za Španijo se napotite proti izhodu številka 5" je spet povedal glas iz mikrofona. Jas sem zavzdihnila, zavila z očmi in jezno pogledala mikrofon. "No lepo se ime in ne ustreliti ženske ki govori v mikrofon... ne še" se spet pošali ker je vedel da sem precej jezna na mikrofon jas pa se l bežno nasmehnem ga objamem in še zadnjič danes poljubim.
"Uživaj" mi reče jas pa mu namenim polovičen nasmešek. "Brez tebe bo težko ampak bom poskusila" rečem in se nasmehnem on pa le zmaja z glavo in nato steče do letala... jas le ne-močna gledam za njim v upanju da bo se obrnil ampak to se ni zgodilo... kot kup nesreče sem se usedla nazaj na stol in začela razmišljati o njem... njegovih ustnicah, dotikih in zlata vrednih očeh... si ga sploh zaslužim?
Lahko bi imel najbolj slavne in najlepše manekenke ali pa pevke, igralke morda celo vse skupaj ampak izbral je mene! Zakaj mene?!
Oh zakaj si sploh belim glavo z tem. Pač se je zaljubil v mene in jas v njega. Ampak to se mi zdi tako preprosto ni življenje ponavadi bolj zapleteno? Se še morda bo kaj zgodilo da bo vso to nesrečo premagala nesreča... takšen dogodek ki mi bo spremenil življenje...
Okej to pa je preveč razmišljanja zame! DOVOLJ VSE BO LEPO IN PRAV! Moram uživati v tem ne pa si beliti glav zakaj je vse tako enkratno...
Vstala sem se in odkorakala domov. Ja šla sem peš ker je bila najina hiša 7 minut hoje od letališča.

Ko sem prispela domov sem začela gledati Titanic... ko sem gledala ta film sem se spomnila da lahko tudi letalo strmoglavi in, da lahko v tem primeru tudi Chris zmrzne tako kot Jack... ne smem misliti tako. Preklopila sem kanal kjer so bila poročila in govorili so o letalskih nesrečah. Spet sem preklopila in tam je spet bilo poročilo da je letalo za Texas pred nekaj urami strmoglavilo zaradi napačne izdelave.

Spet sem preklopila tam pa so začeli govoriti o njemu. Chrisu. Govorili so da bo pomemben poslovnež šel v Španijo in še ogromno vsega skupaj... ugasnila sem TV ter obraz zakopala v kolena. Začela sem se jokati... kaj če letalo res strmoglavi. Vstala sem se in odšla v najino spalnico. Naslonila sem se na steno in začela razmišljati o njem... obrisala sem si solzo ki mi je spet zdrsela po licu.



Oh groza preveč razmišljam o njem... ulegla sem se na posteljo in kmalu zaspala.

~~~~Dva dni pozneje~~~~

Že dve uri sem sedela na letališču in čakala na letalo ampak ni prišlo... no naj vam povem da sem jas prišla prehitro ne da je letalo prepozno.... kaj si pa morem ko pa sem komaj čakala da ga vidim.
KONČNO je pristalo letalo. Stekla sem do velikih oken in opazovala vrata letal iz katerih so se kmalu usuli ljudje... od tukaj so zgledali kot ščurki ki se prebijajo, do gore hrane... stekla sem do vrat ki so vodila do letališča in čakala da se odprejo... ne morem vam opisati kako sem bila srečna. Vrata so se odprla in potniki so začeli hoditi skozenj. Bilo jih je ogromno ampak nikjer ni bilo Chrisa. Tam sem bila do zadnjega potnika ampak Chrisa ni bilo. Zakaj ni prišel?!
Usedla sem se na stole v čakalnici in solze so se mi kar ulile. Pogledala sem na ogromni ekran na televiziji in gledala poročila če bo morda kaj kazala o Chrisu. Ja je kazalo. Njega in neko ČUDOVITO španko ki se poljubljata... jasno. Samo nekaj si zapomnite. NIKOLI JIM NE ZAUPAJTE.
OCENA:
-ocenjevalka 1: 8
-ocenjevalka 2: 9
-ocenjevalka 3: 10
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Všeč mi je način kako pišeš. Tvoji realni stavki razmišljanja so naravnost popolni. Še posebej mi je všeč tale stavek: "Mi lahko prosim posodiš zemljevid ker sem se izgubila v tvojih prečudovitih očeh?"... Imaš kar nekaj napak z vejicami ter veliko začetnico. Ni pa mi všeč, da se je konec tako hitro odvil. Videla ga je z drugo in to je to. Se ti ne zdi, da imamo največ misli ob takem dogodku?
-ocenjevalka 2: Zgodbica mi je všeč in lahko se nekaj naučiš iz nje. Čustva so lepo opisana.
-ocenjevalka 3: zgodbica je super.osebe so opisane realno z lahkoto se vživiš vanjo.res mi je zelo všeč.

ZGODBICA 2: Nerazdružljivi prijateljici
''heiii Lisa''! sem zaslišala za mano glas...''heii Manca'' sem rekla nazaj moji sošolki. ''Kaj pa je narobe? zakaj jočeš?'' me je vprašala Manca. ''em ničččč...bi moglo bit kej?'' ji rečem. ''ja nevem...zakaj pa gledaš dol in se držiš za glavo?'' me vpraša. ''ja maš prav nooo! Ko sem prišla v šolo, so se mi vsi začeli smejat, ki so šli mimo mene...nevem zakaj...verjetno zaradi nove frizure/pričeske? ampak meni je všeč'' rečem. ''ja saj je meni tudi...glej ne sekiraj se zaradi drugih ljudi okoli sebe...vedi da bom jaz vedno poleg tebe v dobrem in slabem ♥'' reče. ''a res? upam da res'' rečem. Ja saj sma bff ali ne? reče začudeno. ''Ja seveda sma''
midvi se objamema in naenkrat se na najinem obrazu naredi nasmešek...pogledam gor in odhitima v razred...tako sma za vedno bile nerazdružljivi prijateljci. Vedno sma si vse zaupale...nikoli se nisma delale norca druge z druge, ne glede na to za kaj je šlo! tudi če je kera kaj lagala sma potem si vse povedale in je blo potem spet vse ok.
the end
OCENA:
-ocenjevalka 1: 4
-ocenjevalka 2: 7
-ocenjevalka 3: 4
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Vsebina je po mojem mnenju prekratka. V zgodbi vedno lahko najdemo opis situacije in razmišljanje neke osebe. Napisala si, kaj se dogaja, a kaj si neka oseba misli, njeni občutki ter čustva - tega je manjkalo. Všeč pa mi je sporočilo zgodbe.
-ocenjevalka 2: Zgodbica se mi zdi malce kratka. Tema mi je drugače všeč,vsebina pa mi ni ravno. Lahko bi v zgodbo vpletla malo več čustev in več dogodkov.
-ocenjevalka 3: zgodbica je prekratka da bi se lahko vanjo vživel.osebe so premalo opisane.stil pisanja je srednje dober.

ZGODBICA 3: Prijateljstvo, ljubezen, izdaja in še kaj…
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~kako je to mogoče sem besna razočarana in žalostna zaloputnila z sobnimi vrati.naslonila sem se k steni in po glavi so mi švigale misli. kako me je lahko najboljša prijateljica izdala? kako sem ji sploh lahko do zdaj zaupala. kako neumna sem bila da sem ji povedala za tima. joj. kako bom šla ju3 v šolo ko pa že usa šola ve. kaj bo rekel tim kaj kako?? kako se naj sploh pokažen ljudem. kaj ko to pride do mojih štaršev. mami sta si zelo dobri prijateljici in ves čas se bosta o tem pogovarjali. ne no. pa še tista bedna christi iz navijačic je zatreskana v tima vsa šola je pod njenim nadzorom. omg,...sem najbol nerodna čudna zanemarjena oseba na svetu. hmmm... kaj pa če bi si spramenila videz?. ne bilo preveč. ne raje zamenjam šolo. o ne ampak potem mora mama to odobriti in jaz ji nočem povedati za to kar se je danes zgodilo. ostala sem braz prijateljice, skrivnosti, ... pridobila sem samo več sovražnica. kajti tim je bil najpopularnejši fant na šoli. sem brez vzsega. še denarno nisem na najboljšem. kaj bom storila. nimam več nobene zamisli. najraje bi se ubila ali se živa zakopala v zemljo. tako0 me je sram. u takšni kaši nisem bila,...da ne pomnim razen ko sem na christino po pomoti vrgla kosilo. od takrat me sovraži. tim pa je njeni biuši pred nekaj dnevi sta končala 3 mesečno razmerje. imela sta več razmerij almpak veste kako je to. enkrat gredo narazen spet skup narazen skup...navadno najstniško življenje. ampak tokrat sta dokončno končala saj ji je tim rekel da je zaljubljen v drugo. ko pa bo christina izvedela da sem jaz zaljubljena vanj bo vse skupaj narobe povezala in potem bom še bolj osramočena. o ne danes pride timova družina k nam na večerjo saj so družinski prijatelji. kaj bom povedala kaj?? kaj dol na večerjo nikakor ne morem. hmm...kaj ko bi odša k bff. ah nemorem pozadljam da sem jo danes izgubila prestopila je na christinino stran. še druge skrivnosti ji bo povedala. slabo mi je. hm....že vem kaj bom naredila delala se bom da imam ošpice.ne ošpice sem že imela. kaj pa vročino. ne antibijotiki od prejšnje virože še držijo. a. rekla bom da sem si lomila nogo in tako mi tudi v šolo nebo treba. ne spet negre ker grem na izmenjavo. če bom imela zlomljeno nogo nebommogla iti. potem pa da sem zaspala. ne mama me bo spet poskušala na vso moč zvleči iz pojstle. kaj naj storim?!?!?!?!?!?!? porezala si bom roko. ne zgledala bom kot kak ''žilorezec'' še samo bedno bom izpadla pred timom. eh kaj mi mar za tima saj je itak use brez veze. ne odločila sem se da bom šla dol delala se bomkot da se nič ni zgodilo če pa me bo tim kaj vprašal pa bom povedala po resnici
OCENA:
-ocenjevalka 1: 5
-ocenjevalka 2: 7
-ocenjevalka 3: 4
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Ta zgodba pa je ravno nasprotna od druge zgodbe. Všeč mi je razmišljanje in občutki lika, ki si jih napisala, a manjka nek opis oz. dogodek. Všeč mi je tudi tvoj stil pisanja, a kdaj si boste zapomnili, da je preglednost zunanjost zgodbe? Manj napak, bolj je privlačna zgodba. Samo zgodbo raje preberem, če je vsak stavek z veliko začetnico, če je pri vprašanjih vprašaj in ne pika. To so napake, ki me odvrnejo od branja.
-ocenjevalka 2: Zgodbica je ok. Ni pa ne vem kako dobra. Lahko bi bilo boljše. Povprečno.
-ocenjevalka 3: zgodbica premalo opisuje in pojasnjuje dogodke.vanjo se zaradi premalo opisanega ne moreš vživeti.


ZGODBICA 4: Fucking life
Ko življenje že ne more biti slabše, se bo zagotovo zgodilo nekaj, kar te bo še dodatno vrglo s tira. „Če rabiš pogovor...“ je načela moja babica. „Ne, ne rabim ga!“ sem v joku zakričala nazaj. Moji starši se ločujejo. Najboljša prijateljica me je izdala. Kaj je sploh lahko še slabše? Lahko se le odločam ali se bom preselila k mami in njenemu partnerju, ki ima sina, ki ga sovražim, ali k očetu, ki ima veliko mlajšo ljubico. A nočem k nobenemu. Prav tako v šoli gledam, kako se moja bivša 'najboljša' prijateljica smeje z drugimi in se me izogiba. Kot stranišča, kamor grem, ko mi je hudo je dobesedno postal moja soba. „Veš, Vivienne, z očetom sva ti pustila dovolj časa, da se odločiš. Čim hitreje nama sporoči svojo odločitev,“ je k meni prišla mama. Oče se mi nekako prilizuje s toplimi besedami, mama pa ponuja dovolj časa za razmislek. A zadnjih nekaj dni že obema preseda. H komu naj grem? Z mamo v Francijo? Ali naj ostanem pri očetu? Pomislila sem še enkrat. Tu nimam več pravih prijateljic, šola je postala pekel in... Ko bi že odšla k mami, da začnem novo življenje je tu Alex. Sin maminega prijaznega novega partnerja. Ima tudi bratca, angelčka Pascala, sam pa je... pošast. Vsaj zame. Srečala sem ga trikrat. In vsakič, ko ga vidim ga bolj sovražim. Najraje bi me utopil, jaz pa ne vem kaj bi z njim. Sploh ne vem zakaj ga sovražim. Težava je v tem, da se sovraživa. Čeprav ne vem zakaj. Še enkrat sem zajokala. Lahko grem k očetu. Nobenih bratov in sester, tam pa je spet mačeha, komaj šest let starejša od mene. Poleg tega sem zanjo iztrebek. Sploh me nima rada. Ko očeta ni zraven mi pravi 'domišljava punčara'. Tudi njen videz... Dovolj bo. K mami grem. Boljša je kot oče. In Alex je vseeno malček malček manj hujši kot mačeha. Čeprav to nerada priznam. „Mama... odločila sem se.“ Vsi, ki so bili zbrani v kuhinji so oči uprli vame. Oče, mačeha, mama in babica. „K mami grem.“ Videla sem žalost v očetovih očeh, mačeha je sicer igrala, da je razočarana vendar me je gledala z 'ne bo mi je treba prenašati'. Babici je tako ali tako bolj prav, da sem pri mami, mama pa je... Pogledala me je in rekla: „Ponosna sem, da si se odločila. Lahko si še premisliš.“ Odkimala sem. Nič ne bo omajalo moje odločitve. „Torej se poslovi od očeta. Jutri zjutraj odideva z letalom v Francijo.“ Stopila sem k očetu. V očeh so se mu nabrale solze. „Bil si najboljši oče. Vendar čutim, da moram k mami. Oprosti,“ sva se objela. „Že to, da si se odločila je veliko.“ „Brian! Kaj je zdaj? Me boš zapeljal k frizerki?“ je lep trenutek prekinila mačeha. „Moram iti. Zvečer se dokončno poslovim.“ In oba sta izginila iz kuhinje. Sedaj mi je bilo malo lažje. Vendar vseeno dovolj hudo. Odšla sem gor, ko me je prestregla babica. „Čisto prav si se odločila. Tvoj oče še omlete ne zna narediti. Pri mami in Joshu ti bo lepše.“ Pobožala me je po laseh. Josh je moj očim, oziroma mamin partner. „Očeta bom kljub temu pogrešala,“ sem ostro odgovorila. Babica se je naredila užaljeno. Jaz pa sem odšla v mojo sobo. Kmalu bo nekdanja. Moram pakirati. Vse moje obleke, stvari... Mnogo le teh mi je dala Gemma. Da Gemma. Moja nekdanja najboljša prijateljica. Toliko stvari me veže nanjo. Odločila sem se jih vreči stran. Ne bodo me ovirale. Saj me sploh ne. Na plano prinesejo solze. Solze velike žalosti. In osamljenosti. Pa vendar sem jih stlačila v vrečo za smeti in jih odnesla na podstrešje. Vključno z zapestnico prijateljstva. Nisem imela jih srca dati v koš. „Ti pomagam?“ se je od nekje prikradla mama. „Saj ti ni treba s sabo vzeti vseh stvari. Nekaj jih pusti tukaj, saj se boš vrnila za počitnice.“ Prav ima. Nekaj jih bom pustila tukaj. Oziroma kar veliko večino. Nočem kakšnega prevelikega spomina na preteklost. Ko sem končala s pakiranjem je bila že trdna noč. Postala sem zaspana. In utrujeno sem zaspala.
Gledala sem po hiši. V kateri sem preživela dvanajst čudovitih let. Vendar ne bo nikoli več tako. „Sophie, če si pripravljena morava oditi,“ me je opomnila mama. „Takoj.“ Skočila sem očetu v objem, mačeho pa odrinila. „Vedno sem ti na voljo. Samo pokliči me,“ sva se z očetom še enkrat objela. Nato sem odšla v mamin avto. Ona pa je vanj zložila moje stvari. Potem, ko sva odpeljali z privoza, sva si z očetom mehala. Dokler ni postal senca. Mačehe sploh ni bilo poleg njega. Da, sovraži me. Oče pa me ima najraje. To globoko v sebi vem.
Sedaj imam na letalu krasen razgled. Na pokrajino. Najvišje stolpnice zgledajo kot majhne pike v tem stavku. No, malce večje. Grem k novemu življenju naproti. Tam kjer bo bilo lepše. Ali slabše. Saj je edina težava le moj bodoči polbrat. Josh in Pascal sta v redu. Ali pa se bo izkazalo nasprotno. Potočila sem vso zalogo solz. Letimo že eno uro. In bomo še šest. „Je vse v redu, ljubica?“ me je vprašala mama. „Da,“ sem ji komaj slišno odgovorila. Mama se je nato spet začela pogovarjati z neko žensko zraven nje. Ko očeta ni zraven je dvakrat bolj zgovorna. In zgleda bolj srečna. Jaz pa nisem. Kako je lahko njena ljubezen ugasnila? In kako je lahko ugasnilo moje prijateljstvo z Gemmo? Po velikem prepiru prek facebooka sva se skregali še po telefonu. In potem je našla nove prijateljice. Ki pa mene zaničujejo. Saj ni važno. Kmalu si bom našla nove prijatelje. In lahko bom pozabila na staro življenje. Ter začela novo.
OCENA:
-ocenjevalka 1: 10
-ocenjevalka 2: 10
-ocenjevalka 3: 10
MNENJE:
-ocenjevalka 1: N o, to je to, kar sem želela! Moram priznati, da mi naslov ni bil preveč všeč, a knjige nikoli ne smemo soditi po platnicah. Resnica je tudi, da sem se v zgodbo vživela (na začetku) samo zato, ker je bilo pregledno in ni važno, če manjka kakšna vejica. Ker pa sem se lažje vživela v zgodbo, me je pritegnila tudi vsebina. In res mi je všeč, da si opisovala dogodke ter tudi čustva osebe - torej oboje. Res fantastično!
-ocenjevalka 2: Zgodbica je zelo dobra ni pa fantastična. Ampak vseeno zares mi je všeč. Ne vem nekaj me je pritegnilo k branju zgodbice.
-ocenjevalka 3: zgodbica je kratka toda realno napisana.z lahkoto se poisvestiš z glavno junakinjo,njenim trpljenjem in odločitvijo.

ZGODBICA 5: Brez duše
Bila sem utrujena... hodila sem po gozdu ampak nisem našla konca... Zakaj je to naredila meni? Zakaj?! Ničesar nisem naredila narobe. Bila sem pridna pomagala sem ji... v pljučih me je od mraza močno bolelo ter stiskalo. Ampak ta bolečina se ne more primerjati s bolečino v srcu. Moje srce je najbolj poškodovano in dvomim da se bo kdaj zacelilo. Nisem mogla več... sesedla sem se na tla v beli sneg ki mi je segal do kolen.
Moja sapa je postajala mrzla in vedno težje sem dihala. Nikoli ne bom našla poti iz tega gozda... nikoli. Tukaj bom umrla. Sklonila sem glavo ter se zjokala. Od mraza me je zdaj že kar peklo vse skupaj. Slišala sem prijazen glas. Glas upanja. Pogledala sem k višku in nad sabo zagledala fanta. Zame je bil bog... ne zaradi lepote nisem v redu videla njegovega obraza ampak morda me lahko reši. Vzel me je v naročje in me odnesel nekam. Ne vem kam saj sem izčrpana zaspala.

~~~~Naslednji dan~~~~
Zbudila sem se v toplem prostoru pokrita s odejo. Pogledala sem na-okoli in videla ob sabo fanta za njim pa kamin od katerega je prihajala toplota. "Zbudila se je!" vzklikne tisti fant s kodrastimi lasmi. V sobo je pritekel še en fant. Imel je pričesko kot JB. Zmedeno sem ju pogledala ta fant s kodrastimi lasmi pa je roko položil na mojo čelo. "Vročino imaš ampak je vsekakor bolje kot včeraj... kako si prišla sem. Bila si sredi ničesar tako kot mi-dva. Skrila sva se sem in nisem vedel da je še kdo tukaj v bližini... tako mimogrede jas sem Matthew krajše Matt on pa je Liam" reče fant s kodrastimi lasmi ter pokaže na fanta ki ima pričesko kot JB. "Sem me je pripeljala moja mačeha... pustila me je v snežni nevihti. Hvala da si me rešil. In jas sem Sarah" rečem in se vstanem. Naslonila sem se na steno ter sklonila glavo na zadnje pa zaprla oči da bi se spomnila čisto vsega... celotno življenje se je v moji glavi zavrtelo nazaj in spomnila sem se vsega. Po licu mi je spolzela solza jas pa sem si jo obrisala...





"Plačala mi bo za to" reče ona-dva pa me začudeno pogledata. "Me lahko kako spravita v pred-mestje?" vprašam ona-dva pa pokimata. "Ampak če odrinemo zdaj bo v takšni nevihti trajalo 2 dni" reče Liam jas pa pokimam. Zavedala sem se kaj delam.

~~~~Čez dva dni~~~~

Ko smo prispeli v pred-mestje sem si najprej kupila pištolo. "Zakaj jo potrebuješ?" vpraša Matt jas pa zavzdihnem. "Hvala da si mi rešil življenje ampak naprej morem sama" rečem on pa odkima. "Ne glede na to kaj boš storila bom s tabo" reče Matt, Liam pa pokima. Rahlo sem se nasmehnila nato pa šla naprej peš do hiše kjer je živela moja mačeha. Potrkala sem na vrata in takoj mi je odrla. Potisnila sem jo noter ona pa me je prestrašeno pogledala. "Morala bi biti mrtva!" vzklikne jas pa jo jezno pogledam. "Imela sem močno željo ki me je držala pri življenju... ta je ubiti tebe" rečem ona pa prestrašeno odkima in se vstane. "Tega ne boš naredila... ne moreš" reče jas pa jo še grše pogledam. "Watch me" sem rekla pištolo prislonila na senco njene glave tre pritisnila na sprožilec. Mrtva s je zvrnila po tleh jas pa sem jo zlobno pogledala. "Zaradi tebe sem BREZ DUŠE" rečem se obrnem ter odidem iz hiše.
OCENA:
-ocenjevalka 1: 8
-ocenjevalka 2: 9
-ocenjevalka 3: 8
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Prvi odstavek se mi je zdel naravnost čudovit ter naslov, ki je tako skrivnosten, da si pod njim lahko predstavljaš ogromno reči. A še enkrat vam povem, da nepreglednost vse pokvari. Ko vidim več napak, se osredotočim na njih, namesto na vsebino in se ne vživim v zgodbo. Sama imam osebno najraje zgodbe, ki mi dajejo občutek, da sem ravnokar gledala film. Mislim, da si ti tega sposobna (kot vidim tvoj stil pisanja), a večje napake so tvoja edina napaka.
-ocenjevalka 2: Vau. Nekaj drugačnega od ostalih zgodbic. Malce grozljiva. Že naslov me je pritegnil,da jo preberem. Drugače ne berem takih zgodbic,a ta mi je všeč. Ne vem zakaj a mi je.
-ocenjevalka 3: zgodbica je super do dela ko se glavna junakinja odloči za umor.na nek način zgodba spodbuja nasilje.to je edino kar me pri zgodbi moti.


ZGODBICA 6: ƒσяєνєя αℓσηє
pridirjala sem skozi sobna vrata in jih tresljaje zaprla!
''Kaj sem naredila??! , s svojo najboljšo prijateljico sem se skregala
in to zaradi enega fanta!!''

Morava se pobotati , toooda ljubim tega fanta in nemorem , kako mi ga je lahko speljala, nemorem se pobotati z njo , preveč me je prizadela.¸
''kaj naj naredim??'' pritekle so mi solze in skoraj sem padla zato sem se naslonila
na steno in naprej jokala , potem pa je u sobo prišla mama , seveda za njo pa cela familija.

''joooj , me ne morate pustiti same niti minute ? ''
''kaj je narobe ljubica , zakaj jokaš si vredu????!''
''ne nisem uredu , zdaj pa me puuuuustite primiru! ''
vredu , vredu , če nas potrebuješ veš kje smo , je še rekla mama in odšla . vsi so šli za njo razen lipsy , moja mlajša sestrica. Objela me je in usedli sva se na posteljo.

Nekaj časa sva se pogovarjali , potem pa sva zaspali.
...................................................................naslednje jutro................................................................
zbudili sva se čisto razkuštrani , no prva se je zbudila lipsy , potem je še mene.
Jaz sem se oblekla ona pa je šla potem z mano dol , najedli sva se , potem pa sem uzela skirco , se poslovila od lipsy in mame ter odšla v šolo.
Že na daleč sem videla mojega fanta , no bivšega fanta menda.
Skirco sem odpeljala pod streho in odšla po potki do šole. Nasproti mi je prišel Luka , moj bivši in je začel.....
OCENA:
-ocenjevalka 1: 4
-ocenjevalka 2: 7
-ocenjevalka 3: 6
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Všeč mi je, da pišeš realno oz. v sodobnem času. Zgodba pa se bolj malo navezuje na naslov. Kolikor razumem, govori o dekletu, ki ji je prijateljica speljala fanta. Pričakovala sem, da bo to dekle žalostno, ker je večno sama. Namesto ogromnih količin vejic, pa bi lahko naredila piko. Mislim, vživi se v lik, ki ga opisuješ kot, da je ona ti. Izpovej se. Kaj bi ti šlo po glavi ob taki situaciji? In seveda ne pozabi na veliko začetnico.
-ocenjevalka 2: Ni slaba zgodbica. A jaz bi kot sem že nekajkrat prej napisala vključila notri čustva. Lahko bi bilo malce bolj doživeto napisano.
-ocenjevalka 3: zgodbica vsebuje premalo podrobnosti za vživetje.pisateljica inma zelo dober slog pisanja.
ZGODBICA 7: ► нσω cαη уσυ ∂σ тнιѕ؟ ◄
Odšel je. Brez pozdrava je odšel z Khloe, ki naj bi bila moja najboljša prijateljica. Počutim se izgubljeno. Nobeden me ne mara več. Nobeden razen Dixa, mojega mačka. Še bolj sem se privila k Dixu, ki je uživajoče zapredel. Vsaj nekdo uživa v tem katastrofalnem dnevu. Začel se je z neko rock pesmijo, ki jo je sosed Alex nabijal, da se je slišalo po celem mestu. Kaj po celem mestu, po celem svetu! Nadaljeval se je tako, da je zmanjkalo elektrike, ravno ko mi je Nathan hotel nekaj pomembnega povedati. To sem izvedela čez pol ure, ko je prihitel v najino stanovanje in se strastno poljubljal s Khloe. Očitno je mislil, da me ni doma. Ko je Khloe odšla, me je pustil in mi pustil svoje ključe najinega stanovanja. Ta dan je bil brezupen.
Prižgala sem glasbeni stolp in vanj vztavila prvi CD ki sem ga imela pri roki in glasnost nastavila na MAX. Saj starec v spodnjem stanovanju itak skoraj nič ne sliši. Če bo pa zgornja soseda kaj težila, pa naj me izženejo. Zdaj je tako ali tako vseeno. Iz glasbenega stolpa se je zaslišala pesem Gotta be you. Prisluhnila sem besedilu in ob koncu pesmi sem več jokala kot pela. Poiskala sem telefon v tej zmešnjavi in šla na Twitter. Zagledala sem Nathanov tweet: 'I love you sweethart #KhloTheKitty.' Koga briga. Ignorirala sem sliko njega in Khloe, ki se poljubljata in napisala tweet:
'Thanks #OneDirection for a song #GottaBeYou, because makes my terrible day better.'
OCENA:
-ocenjevalka 1: 10
-ocenjevalka 2: 8
-ocenjevalka 3: 8
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Poglejmo si prvih sedem stavkov. Opisala si dogodek in čustva lika. Vse je pregledno. In ker je tako, se počutim kot, da bi bila jaz ona. Totalno sem se vživela v tvojo zgodbo. Ne, ker se vidim v njej, ampak ker je vse potekalo tako gladko, da se enostavno nisem mogla ustaviti. Svetovala bi ti samo to, da napišeš še kaj več.
-ocenjevalka 2: Kratka zgodbica,a mi je všeč. Mogoče tudi zaradi konca. Zanimiva zgodbica.
-ocenjevalka 3: zgodbica je napisana dobro,morda ima premalo opisa značilnosti glavne osebe.

ZGODBICA 8: Summertime sadness
Živijo! Sem Anna, stara sem trinajst let. Imam najboljšo prijateljico- Flor. Stara je toliko kot jaz. Končali sva sedmi razred. Z njo preživim več časa kot s svojo družino.
********************************ANNA*************************************
Prišla sem domov iz šole. Zadnji šolski dan, moj najljubši dan v šolskem letu. Obožujem vonj počitnic. Ahh. Globoko sem vdihnila in vrgla torbo v kot.
»Mami, doma sem!« sem veselo zavpila.
»Zgoraj, ljubica,« me je poklicala. Potem pa zastavila večno vprašanje: »Kako je bilo v šoli?«
»Ah, saj veš, zadnji šolski dan. Zgodovina in gefa sta štiri, ostalo je pet…«
»Anna, nekaj ti morem povedati,« je začela.
Šele takrat sem opazila, da je imela na postelji odprta dva ogromna kovčka.

»Mami?« sem vprašala.

»Anna, saj veš, da so očeta prejšnji teden odpustili, ne? No, našel je novo službo, v Londonu..«
»Ne, mami! Ne! Ne moremo se preseliti! Kaj pa Flor? In ostali moji prijatelji? Mami!«

Začela sem jokati.

»Moraš razumeti, Anna! Z očetom ti želiva najboljše in to ti lahko podariva v Londonu!«

»Ampak ne morem! Ne brez Flor!« sem zavpila.

Šla sem v svojo sobo in opazila, da so moje stvari že spakirane. Soba je tako prazna. Na postelji sem jokala debelo uro. Nekako sem čutila, da to poletje ne bo dobro. V prostem času rada rišem, zato sem narisala mene in Flor, ko se objemava zraven pa sem napisala: Anna & Flor za veno
Potem sem vzela telefon in vtipkala Florino številko, da ji povem žalostno novico.
********************************FLOR*************************************

Počitnice! Jupii! Vsa vesela sem prišla domov in se zleknila na sedežno. Zaspala sem. Hitro je minila ura in pol. Zbudil me je telefon. Bila je Anna.

»Anna, živijo!« sem jo pozdravila.
»Flor, nekaj ti moram povedati,« je rekla in v njenem glasu sem čutila žalost.
»Seveda, je vse v redu?«
»Ne, niti najmanj. Oče je našel službo v Londonu.. In… Selimo se. Že danes…«
»Kaaj? Nemogoče! Kaj bom brez tebe! Umrla bom, Anna! Resno mislim!«
»Ne, Flor. Obljubim, da se vrnem čet pet let. Do takrat pa uživaj. Mi odhajamo na letališče. Ne hodi do mene, Flor. Še težje nama bo. Upam, da razumeš. Rada te imam, na objem pa počakaj naslednjih pet let, da bom polnoletna.«
»Anna, prosim te…«
»Ne, Flor… Nasvidenje.«
To je bilo vse kar je rekla. Potem je prekinila zvezo. Začela sem jokati. Nisem vedela kaj bom brez nje. Z njo sem preživela najlepše pa tudi najslabše trenutke mojega življenja. Potem sem ji napisala sporočilo:
Čakala te bom tudi 10 let, če bo treba. Rada te imam.
Flor
Potem sem legla nazaj na sedežno in zopet zaspala.
********************************ANNA*************************************
*****Po enem tednu*****
Zdaj sem tukaj-V Londonu. Vse je drugače. Nimam več Flor. Brez nje sem nekako prazna. Ampak bom zdržala. To sem si obljubila. Prav tako pa tudi Flor. Nisem si ustvarila novega prijateljstva. Preveč me je bolela misel na Flor. Ampak moram zdržati, zanjo.

*****Čez pet let*****
Naredila sem izpit za avto! Jupii! Spomini na preteklost so bledi. Spominjam se Flor. Poslala sem ji sporočilo, ko sem se odpravljala na letališče:
Pripravi se, prihajam!

Anna

Ni odgovorila. Kmalu smo prispeli. Z najetim avtomobilom sem se odpeljala do Florine hiše. Med potjo sem se ustavila pred našo bivšo hišo. V njej je bilo življenje. Videla sem dvojčici, kako se tepeta in najstnico, staro približno toliko kot jaz, v sobi s svojo BFF. Spomnila sem se na Flor. Hitro sem odšla do njene hiše. Bila je odklenjena. Vstopila sem. Slišala sem hihitanje. Bilo je od Flor… Ko sem prišla v dnevno sobo pa je tam sedela z nekoč mojo sovražnico-Kelly.
»Flor!« sem zavpila.
»Anna?« začudeno me je pogledala.
»Kaj nisi videla sporočila? Rekla sem ti, da prihajam! Obljubila sem, da pridem čez pet let!«
»Anna.. Jaz.. Mislim… Bolje da oddideš. S Kelly urejava načrte za najin pižama party…«
»Kaj?« Debelo sem jo pogledala.
»Da, Anna. Mislila sem, da hočeš pozabiti name. Pa sva postali BFF…«

Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Rekla je, da sta BFF. Zlomila me je. To ne more biti res. Začela sem jokati, ji zabrusila nekaj grdih besed potem pa odvihrala do letališča. Zahtevala sem prvi let za London. Bil je čez dve minuti, zato sem morala pohiteti. Na letalu me je stevardesa ves let spraševala, če sem v redu. Le prikimavala sem ji, v sebi pa sem bila razočarana nad Flor. Res sem mislila, da ji kaj pomenim. A očitno ji nisem nič.
********************************ANNA*************************************

*****Čez eno leto*****
Spomini na Flor so še vedno boleči. A spoznala sem Mary-Margareth. Super punca. Mogoče bova pa dobri prijateljici. Vendar bom rabila dolgo časa, da bom lahko komu spet zaupala, tako kot sem Flor.

*********************************THE END**********************************
OCENA:
-ocenjevalka 1: 8
-ocenjevalka 2: 8
-ocenjevalka 3: 9
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Všeč mi je, da ne delaš ogromnih napak ter način, kako pišeš. Vseeno se mi zdi, da si mogoče malo prehitevala z dogodki. Ob takih situacijah nam po glavi roji neizmerno veliko misli. Zakaj jih torej ne bi napisala? Začela si z opisom lika, kar mi ni tako zelo všeč, ker raje vidim, da se predstavi med zgodbo, sicer pa je kar dobro.
-ocenjevalka 2: O tej zgodbici sem razmišljala največ časa. Nisem vedela,kaj si naj mislim. Po eni strani mi je dobra po drugi strani pa ne ravno. Opisana čustva,a lahko bi bilo bolj doživeto.
-ocenjevalka 3: zgodbica zelo dobro opisuje junakinjino žalost in je napisana zelo realno.

ZGODBICA 9: STRTO SRCE
Stala sem tam in si brisala solze. Srce se mi je trgalo. Še vedno nisem mogla dojeti, da mi je to res naredila. Bila sva več kakor par. Bila sva najboljša prijatelja, brat in sestra, usojeni duši. Brez njega nisem bila nič. Popolnoma nič.
Imela sem občutek, da je del mene izpuhtel, ko sem ga zagledala z drugo. Tam je stal in se poljubljal z njo. Potem me je zagledal in me brezčutno pogledal. Kot, da mu nisem pomenila nič. Bila sem mu samo kratka romanca. Sedaj sem bila ena od njegovih mnogih bivših punc.
Počasi sem odšla do moje postelje in se usedla nanjo. Spomnila sem se vseh najinih skupnih trenutkov. Ko sva odšla taborit in je začel padati dež, ko sva skupaj gledala zvezde na mojem balkonu, ko sva se obmetavala z vodnimi baloni na njihovem vrtu, ko sva imela vojne z blazinami,…. Lahko bi naštevala v tri dni. Bilo je toliko lepih spominov. A ne smem jokati, ker je konec. Moram se smejati, ker se je sploh zgodilo.
Sklonila sem se in pogledala pod posteljo. Tam je ležala škatla najinih skupnih spominov. Vzela sem jo v roke in jo počasi odprla. Videla sem najine fotografije, vstopnice koncertov, na katerih sva bila skupaj, obesek, ki mi ga je podaril za moj rojstni dan, okrasek za na božično jelko, ki sva ga našla v na tleh, in še veliko podobnih stvari.
Globoko sem vzdihnila in se zazrla skozi okno. Na postelji sem opazila medvedka, ki je v roki držal srček, na katerem je pisalo 'ljubim te'. Pograbila sem medvedka, škatlo z spomini, najine slike, ki sem jih imela razstavljene na nočni omarici, majico, ki mi jo je prinesel iz Londona in majhen prstan, ki je ležal na moji mizi. Z temi stvarmi sem stekla ven.

Tekla sem, tekla in tekla, dokler nisem prišla do roba gozda. Tam sem se vstavila in se sprehodila še malo globje v gozd. Nekje sem se vstavila in z rokami skopala veliko luknjo. Vanjo sem položila vse stvari. Za trenutek sem se ustavila saj sem se nečesa spomnila. Z roko sem segla pod majico po verižico, na kateri so bile vgravirani najini začetnici. Iztrgala sem si jo iz vratu in jo besno zalučala v luknjo. Nato sem luknjo zakopala. Na drevo, ki je stalo zraven luknje sem z nožkom, ki sem ga imela v žepu vrezala najini začetnici. ''Tako. Pa sem,'' sem si rekla sama pri sebi.
Počasi sem se odpravila skozi gozd nazaj domov. Solze so mi še vedno lile iz oči in brisala sem si jih z rokavom majice, ki je bil sedaj že pošteno umazan od maskare. Pa kaj? Saj imam pralni stroj.
Pred vhodnimi vrati sem se vstavila. Doma me bodo spraševali, kje je Tim. Kam je šel? Zakaj se ne videvam z njim? Sva se skregala? Hoteli bodo vedet vse. In to me je skrbelo. Nočem jim razlagati mojih težav. Saj so moji starši, ne pa moja najboljša prijateljica. Pa kaj? Bom že.
Odpravila sem se v mojo sobo in poklicala mojo najboljšo prijateljico Anjo. Po pogovoru z prijateljico je vse lažje. Prav vse.
OCENA:
-ocenjevalka 1: 10
-ocenjevalka 2: 8
-ocenjevalka 3: 10
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Še ena zgodba za katero vedno rečem: wow! Tudi v tole sem se čisto vživela. Zakaj? Ker je bilo vse tako resnično. Opisala si dogodek in kako ga ta oseba občuti. Na sploh pa mi je bila všeč ideja, kaj je naredila z vsemi temi stvarmi. Ni pa mi všeč, da... Če bi to nadaljevala, bi lagala. Vse mi je všeč!
-ocenjevalka 2: Kaj bi rekla o tej zgodbici? V redu je napisano.
-ocenjevalka 3: pisateljica je zgodbo opisala zelo realno.zgodbo je napisala tako da izgleda kot da jo je napisala odrasla oseba,ki ve kako zelo zlomnljeno srce boli.je ena najboljših zgodb ki sem jih prebrala.osebno mi je bila najbolj všeč.

ZGODBICA 10: BROKEN HEART
Zdravo! Moje ime je Modrina Yellow. Stara sem 16. Tole bo odlomek iz mojega življenja. Govori o:meni,moji bff Ashleymojemu fantu Joshu,moji mlajši sestri Gabrielli,moji mami Wendy in očetu Tomu.
________________________________________________________
Počitnice so in jutri gremo na morje. Zelo se že veselim. Najbolje pa je to, da lahko gresta zraven tudi Ashley in Josh. To bo fantastično! Ves čas težim moji sestri, naj gre že pakirat, ker ji jaz ne bom pakirala. »Povem ti Gabriella, jaz ti ne bom pakirala, tudi, če greš brez stvari na morje! Ne grem se več. Stara si 14 za Božjo voljo! Jaz sem si pakirala pri 10-ih…«. Joj kako mi gre na živce kako je lena. Se pravi, tudi Ashley sem malo težila, naj bo jutri hitro tukaj, kaj vse mora imeti s sabo, katere obleke ne sme izpustiti ipd. nato pa reče »Ojoj, umiri se no. saj ne gremo v New Yourk«. No ja… »Gremo pa zato v Sidney!«. Obe v en glas sva zakričali »aaaaaaaaa!«. Pride večer in z Joshom imava še zadnji zmenek tukaj, v Londonu. Pokličem ga po telefonu on pa reče zelo po tiho »Ne morem zdaj miška, se vidiva na zmenku« misli da je odložil, ampak v bistvu ni. Začne se pogovarjat po drugem telefonu »Seveda te imam rad Clara. Ne, ne bom šel na kak zmenek z drugo, samo moja babica me je prosila, če jo lahko zapeljem do trgovine in ji pomagam. Ja Clara, ljubim te, adijo«. Kaj! Kako more! »Končala sva. Tudi na morje ne greš zraven!« se zaderem po telefonu, prekinem, ga zbrišem iz imenika, vržem telefon po tleh in vse njegove slike in darila v smeti. Obupana in objokana se vržem na posteljo, moj jok pa slišita tudi starša, ki takoj prihitita. Povem kaj se je zgodilo in rčem mami če lahko pokliče Ashley, da pride sem. Potem pozvoni na vratih. »če je slučajno Josh ga ne spusti noter« rečem a bila je Ashley. Tolažila me je in tolažila, ko spet pozvoni. Tokrat je bil Josh, ki ni smel noter. Naslednji dan smo šli na morje brez njega, skoraj sem že pozabila nanj. Prišli smo do počitniške hiše. Bila je lepa. Šli smo na plažo in tam sem za točilnim pultom videla cute fanta. Mimo njega je šlo dekle in ga poljubilo na usta. Spomnila sem se na Josha, in spet sem začela jokati. Tokrat me niti Ashley niti Gabriella nista mogli potolažiti. Sedela sem tam na plaži, ob meni pa je tekel potoček solz, ki se je potem izlil v morje.
odlomek
OCENA:
-ocenjevalka 1: 9
-ocenjevalka 2: 8
-ocenjevalka 3: 8
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Nekje sem se malo izgubila, ker je vse šlo malo prehitro. Sama rada pišem t.i. nakladanje. Drugače pa je zelo dobro, le zdi se mi, da bi bilo bolje, če bi se oseba predstavila med zgodbo in ne posebej, saj je tudi lik le del nje.
-ocenjevalka 2: Dobra zgodbica. Lahko bi bilo bolje opisano. Kaj naj še rečem?V redu.
-ocenjevalka 3: zgodbica je napisana realno,toda vanjo je vključeno premalo čustev.

ZGODBICA 11: UMOR V TEMI
https://s4.favim.com/orig/50/beautiful-bun-dream-face-fashion-Favim.com-451298.jpg

"Stephanie! Pomagaj!" je rekla Lizzie in se me kot klop držala za roko. Komaj sem še zadrževala solze v očeh. "Liz, ne morem. Ni ti več pomoči," sem rekla, tedaj pa nisem zmogla več. Solze so mi počasi začele drseti po mojih vedno rdečih licih, vse do mojega vratu in še naprej. "Zbogom," sem še zašepetala, počasi popustila prijem njene hladne roke, moja pa je zdrsnila k telesu. Odhajala sem iz bolniške sobe. Počasi. S topimi koraki. Že sem prišla do vrat, z toplo roko zdrsnila po mrzli kovini kljuke in pritisnila nanjo... Vrata so zaškripala in se odprla. Še zadnjič sem se ozrla po umirajoči prijateljici, na bolniški postelji, ki je k sebi stiskala plišastega medvedka, ki sem ji ga dala, ko sva bili stari le 6 let, za spomin na najboljše prijateljstvo.

"Oprosti," sem še enkrat žalostno zašepetala in počasi zapirala vrata. Med špranjo pa sem še vedno gledala v njo. Mojo najboljšo prijateljico. Kako umira.
Po zadnjem stavku v glavi sem hitro do konca zaprla vrata in stekla po hodniku. V joku sem tekla mimo začudenih zbeganih ljudi, znancev, zdravnikov, medicinskih sester...

Odprla sem vrata za izhod. Vame je butnil hladen jesenski vetrič in na tone majhnih trdih delcev. Lasje so mi poplesavali v vetru, oči pa so me močno pekle. Vendar ne samo od vetra, tudi od joka.
Stekla sem čez cesto, do parkirišča in poiskala rdečega BMW-ja. Stal je nekje v sredini, na brisalcu pa je visel listek. Radovedno sem ga potegnila z brisalca in obrnila na stran, kjer je bilo besedilo. Bilo je napisano z rdečimi črkami. Kaj za vraga naj bi to bilo?! Začela sem brati... 'Tega ti ne bom oprostila, Steph. To noč te bom čakala v parku. Če te ne bo, se me pazi,' sem prebrala in od začudenja odprla usta. Zapekla me je vest. Kaj? Kako? Saj je Liz umrla! Kajne?
Srčni utrip se mi je nenadoma pospešil. 'Nekdo se zafrkava iz mene,' sem si rekla in zamahnila z levico. Odklenila sem avto in sedla na vozniški sedež, prižgala avto in speljala.

"Doma sem!" sem zaklicala ko sem stopila čez prag v hišo. Dobila nisem nobenega odgovora. "Mami? Oči?" sem zaklicala po hiši in prestrašeno gledala v vsak prostor posebej. Nikogar ni bilo doma. Vendar... kako? Mami naj bi bila v službi le do 3, oče pa do pol treh?
Bila sem popolnoma zmedena. Oh, Bog. Kaj sem zagrešila? Liz je bolela za rakom, to vendar nisem bila jaz kriva!
Sesedla sem se na kolena in planila v jok. Z rokami sem si prekrila obraz ter jokala dalje. Nisem prenehala. Vse dokler na vratih ni zazvonil zvonec.
Preplašena sem planila po konci. 'Morda sta starša le pozabila ključ doma in jima moram it odpret,' sem si po tihem zašepetala.
S počasnimi koraki in dvomom v srcu sem stopala proti vhodnim vratom. Prijela sem za hladno kljuko in počasi odprla vrata.
"Rečeno storjeno," Lizzin hrapav glas se je odbijal od štirih sten. Naenkrat sem se znašla v neznanem prostoru. Bila je tema. Na smrt me je bilo strah. "Liz, prosim te," sem zahlipala in si z rokami prekrila obraz. "Mar nisi umrla?" sem prestrašeno vprašala in za trenutek pošpejala izza rok. Tema. "Sem, vendar je moj duh še kar tu," slišal se je njen smeh. "Liz, nisem jaz kriva, da si imela raka. Rada sem te imela," sem začela in jokala hkrati. "Neslana šala, hinavka," je zavreščala Liz. Začutila sem dih na svojem vratu. Zmrazilo me je po vsem telesu.
"Liz, prosim te," sem boječe zašepetala. Začutila sem hladno ostro rezilo na svojem vratu. Počasi je potegnila čezenj. Začela sem si dušiti v krvi.
Naenkrat je bila v prostoru luč. Nobenega glasova več. Nobenega predmeta. Le jaz na belih tleh v mlaki krvi. Tedaj sem jaz umirala. Čutila sem toplo kri polzeti po mojem grlu. Tako mi je preprečevala dovod zraka. Zopet je pred mojimi očmi postajala tema. Vendar ne taka, da bi nekdo ugasnil luč. Taka, da bi nekdo ugasnil moje življenje.

THE END

OCENA:
-ocenjevalka 1: 10
-ocenjevalka 2: 8
-ocenjevalka 3: 3
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Na začetku zgodbe je bilo vse tako skrivnostno, saj nisem razumela čisto vsega. A v zgodbo sem se v nulo vživela kot, da stojim tam in gledam prizor. Ko sem brala to, sem bila tako zelo osredotočena na zgodbo, da sem se celo prestrašila, ko je zapihal veter (sem na vrtu). In moram reči, da si ena redkih, ki ji je uspelo narediti to pri meni.
-ocenjevalka 2: Grozljivka. Še mene je bilo strah ob branju zgodbice. Dobro opisano. Drugačna od drugih zgodbic. Še kar mi je všeč.
-ocenjevalka 3: zgodbica je precej nerealna in vanjo se je zelo težko vživeti.

ZGODBICA 12: IZDAHNILA LJUBEZEN
Bil mi je use, bila sva eno, večkrat prizadeta, večkrat uničena, pa še vedno skupaj, eno sva bila, do danes.
Začutila sem tisto bolečino, ki se je neda opisati. Stisk njegove prepotene roke, bil je živčen, ni želel a je moral. Vedel je da nemoreva biti več skupaj, biti eno, biti prizadeta, ni zmogel biti zopet uničen. Smehljal se je, oh njegove usnice. Pritisnil jih je ob moje in rekel oprosti, zašepetal je tisti dve besedi, besedi, ki si bi jih usaka punca želela slišati. Rekel je: Ljubim te Maja. rekel je dve najboljši besedi, a tu polni obupa, snel je verižico ki sem mu jo podarila in odšel, odšel zavedno? Odšel za nekaj časa? Nekaj let? Za stoletje? Ni bilo važno če so dežne kaplje močile in kuštrale moje lase. Želela sem si, da bi bila sladkor, da bi se stopila pod dežnimi kapljami, da nebi več vohala svežega zraka da bi umrla. Potem bi se spet lahko počutila nekako srečno, drugačno. Stopila sem v hišo, pozdravila starše, ju poljubila. Bilo je zadnjič, nisem več prenesla. Stopala sem po stopnicah, stopala in stopala. Vse bljiže so bila podstrešna-vrata odrešitve. Kupi praha in pajčevine so se vili po sprhneli lesovini. Bilo je tako drugače, in že sem ključ v stari kljulavnici na vratih obrnila, škripnilo je in zaklenila sem vrata nazaj na živi svet, svet ki ga nise več želela videti, čutiti, okusiti, vonjati- Vse kar je bilo še v meni je bila želja po smrti. Želja po tem da bi ga lahko opazovala, čeprau bi bil z drugo. V desnem še posebej zaprašenem kotu sem zagledala skrinjo, za njo pa stol. Stol sem postavila na sredino mračnega podstrešja. Vzela vrv,stopila na stol, jo privezala na zaprhnelo, z mahom pokrito lesovino in jo privezala okoli vratu, čutila sem njegove poljube, ki so vsačih krasili moj vrat. Bilo je dovolj, bil je konec. Skočila sem s stola, in začutila tisto, začutila- smrt. Nehalo je biti, nehalo je biti srce, ki je živelo zanj in z njim. On tega neve, in nebo izvedel. Zdaj je še huje, gledam starše in ju nemorem objeti, gledam tebe in ti nemorem povedati kako te ljubim, gledam spomine in jočem. Jočem a brez solza, ker moj svet, je temačen, nad njim in povsem prazen in drugačen!
OCENA:
-ocenjevalka 1: 8
-ocenjevalka 2: 10
-ocenjevalka 3: 8
MNENJE:
-ocenjevalka 1: Všeč mi je vsebina, a mislim, da bi bilo bolje, če bi dogodek opisala drugače. Ne z drugimi besedami, temveč kot pogovor, kot ne samo mišljenje. Na začetku pa bi lahko vejice spremenila v pike: 'Bil mi je vse. Bila sva eno. Večkrat prizadeta. Večkrat uničena.' Sicer pa je kar dobro.
-ocenjevalka 2: Ta zgodbica mi je zares všeč. Pa ne zaradi konca. Zares je dobro opisano in zares sem se vživela v zgodbico.
-ocenjevalka 3: zgodbica je odlična in realna.toda pisateljici primankuje malce zrelosti.
31. avgust 2012
JEJ ocene!
31. avgust 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg