Forum
u50889
u50889
Vampires_suck! me je prosila da jst pišem njeno zgodbo naprej tko da evola... Prvi delčk je njen, naprej bo pa moje
**************************************************************************************************************************
Naj vam opišem svoje krasno življenje. Sem Maja, imam 23 let, živim v Ljubljani in delam v cvetličarni Biser, ki je od mojega bloka oddaljena približno osem kilometrov. V stanovanju sem sama, včasih mi je družbo delala mačka Svinja ampak mi jo je na parkirišču speštal tovornjak. Mama živi čisto na drugem koncu mesta in me ne more niti videti. Zakaj? Z očetom sta se pred leti ločila, in ker imam še vedno stike z njim, je jezna name. Jezna, pa ja… Res ne vem, kako se je oče lahko zaljubil vanjo. Vem, da so mame obsedene s pospravljanjem, ampak moja mama je hujša kot Chuck Norris – ona vidi prah na polici preden ta sploh pade nanjo. Obsedena je s tem kaj si bodo drugi mislili o njej, kaj bodo rekli, kako bodo gledali nanjo… Eh. Eh. Eh. Ko smo bili še vsi trije pod isto streho se je za sosede Scary movie odvijal v živo. Z oken so lahko opazovali našo družinsko predstavo in samo vprašanje časa je še bilo, kdaj si bodo priskrbeli pokovko. »Zgini v svojo sobo pizda ti materna!« se je drla mama name, že če sem kaj raztresla ali polila ali ušpičila kakšno malenkost. Potem, ko je prišel oče z dela, se je spravila nanj. »Kje si bil do zdaj?! Poberi se ven in kaj naredi! Misliš da bom jaz pokosila travo pizda ti materna?!! Kaj si bodo mislili sosedje – da živimo v džungli?!!« In tako je bilo skoraj vsak dan. Obsedeno je menjavala posteljnino VSAK DRUGI DAN, menjavala zavese VSAK TRETJI DAN, sesala VSAK DAN, brisala prah VSAK DAN in se drla VSAK. DAN. AMEN. Bila je čisto mahnjena na to, kaj bodo rekli drugi, v bistvu pa ni bilo skoraj nikoli nikogar k nam na obisk. Prišla je z dela razjarjena kot pes, čistila do onemoglosti in potem tarnala kako je ona kot Pepelka, kako ji noben ne pomaga, kako sem gnila ker ji nič ne postorim – a vsakič ko sem jo vprašala če ji lahko pomagam me je napizdila da nič ne znam. No, zdaj pa dovolj družinskih zadev, že tako jih imamo vsi prek glave… Next?
30. april 2012
nxt:')
03. maj 2012
next
03. maj 2012
u50889
u50889
Torek, dan kot vsi drugi, čisto navadno navaden dan. Že zjutraj me je skoraj zbil avto na prehodu za pešce, zato se mi je kar zdelo, da bo dan katastrofa. Šefica me je potem klicala in mi sporočila izjemno novico. Izjemno slabo.
»Saj se hecate!« sem skoraj zavpila v slušalko, ko mi je rekla, da moram poskrbeti za našo redno stranko Katarino Koroljov – malo starejša ženska, tečna ko hudič, izbirčna ko sam satan, skratka; skoraj nemogoče ji je ugoditi. In zdaj moram JAZ poskrbeti za njeno rit!
»Kaj je?« je vprašala Mateja, moja sodelavka. »Katarina,« sem hlastnila. Samo obrnila se je in odšla. Seveda, nobeden mi ne bo pomagal. Potem je Jaka vprašal: »Kaj je z njo? Z gospo Frankenstein?« »Kar smej se,« sem zamrmrala. »Jutri pride pome, natanko ob devetih, nič prej in nič kasneje, da ji uredim nek prostor…« Zgroženo me je pogledal in zavil vrtnice drugi stranki. »Bi mi pomagal? Prosim? Proooosim?« sem poskusila. »Ni šans, rožica, s to veščo nočem imeti nobenih opravkov,« je odsekal in šel proč. Seveda, noben ne bo imel opravkov z njo, razen mene. Sodelavci pa taki…
Ponoči sem slabo spala, ne morem reči, da sem imela ravno nočne more v katerih me je lovila ta stara vešča, ampak spanec se me ni usmilil. Zjutraj sem se z odporom odpravila v službo in kmalu je napočil tisti trenutek. 5, 4, 3, 2, 1 – »Dobro jutro,« je mrko pozdravila, ko je vstopila. »Še niste zamenjali te reči? Prav gnusi se mi,« je dodala in pogledala kraguljčke nad vrati. Komaj sem dihala. Stopila je do Jakovega pulta in vprašala: »No? Kje je moj delavec?« Jaka je s prstom pokazal name. O. Moj. Bog. Komaj sem še dihala, ko se je odpravila proti meni – zrla mi je v oči in si popravila belo usnjeno torbico s srebrnimi trakovi, ki ji je drsela z ramena. 1-2-3 in že je bila pred menoj. Puhnila mi je oblak dima iz svoje cigarete in si me dodobra ogledala. Zdaj pa res nisem več dihala. »Greva,« je ukazala in se zavrtela na srebrnih petah s srebrnimi kristalčki. Spogledala sem se z Matejo in kot cucek odcapljala za Koroljovo. Koroljovo, haha – imela je korenine v Rusiji, od tod ta priimek. Prišli sva do njenega bleščeče belega subaruja, odprla je zadnja vrata in rekla: »Noter.« Hudiča, počutila sem se bolj mrtvo kot živo, in ko sem po njenem ukazu sedla v avto, se mi je zdelo, kot da sem najhujši zločinec, ki je ujet v policijskem avtomobilu. Prefinjeno in elegantno je sedla za volan, snela bele rokavice in si prižgala novo cigareto. Potem je speljala.
04. maj 2012
next
04. maj 2012
u50889
u50889
ma sam 2 bereta brezveze da pišem naprej...
05. maj 2012
u85136
u85136
dej next.......... ful kulska
05. maj 2012
ja next
10. maj 2012
next!!!! pa ni bz!!
10. maj 2012
u50889
u50889
No pa nekstam zate sara sam če res noben ne bere no...
****************************************************************************************************************
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Ovinek.
Tišina.
Ovinek.
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Ovinek.
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Velikanska bela hiša.
Ograja se je sama odprla, Koroljova je parkirala in ko sem izstopila iz avta, sem bila z eno nogo na zeleno – zeleni travi. Razgledala sem se naokoli. Velik vrt, fontana, gredica z rožami vseh vrst, dva bela kipca pred belimi vrati… Naenkrat so se vklopili škropivci in bila sem mokra kot miš. »Dol z moje trave!« je bevsknila čarovnica za mano. Prestrašeno sem šla za njo, zares prestrašeno. Prišli sva za hišo in z daljincem je odprla velika bela vrata. Radovedno sem čakala, kaj se bo prikazalo za njimi in skoraj bi me kap, ko sem zagledala… Nič. En sam velikanski prostor z belimi zidovi. Vstopia sem za Koroljovo in čakala, kaj bo rekla. »Torej, iz Rusije pridejo moji dragi prijatelji, in ko pridejo, hočem da je vse popolno, je to jasno?« Prikimala sem. »Vsak čas bi morale prispeti mize…« je zamomljala in že naslednji hip so se vrata odprla in možje so zvlekli v hišo tri velikanske dolge mize iz lesa. Postavili so jih vzporedno eno ob drugi, z natanko 4,5 metri razmika vmes, tako kot jim je naročila Koroljova. Celo grmado stolov so zmetali v en kot in odšli. Potem se je obrnila nazaj k meni. »Dala ti bom toliko denarja kolikor ga potrebuješ, samo opravi kot je treba,«je trpko rekla in mi spet puhnila dim v obraz. Skoraj bi začela kašljati, pa se mi je uspelo zadržati. Potem mi je še dolgo razlagala kaj hoče imeti in postalo me je zares, zares strah, kako bom vse to izpeljala. Ženska je bila nemogoča! »Za začetek ti dam toliko, če ne bo zadosti samo reci,« je dodala in odšla. V roke mi je potisnila belo kuverto. Belo in debelo. Ko sem jo odprla, me je že drugič v dnevu skoraj kap. Mislila sem, da bom omedlela, ko sem preštela ves denar. Dvajset. Tisoč. Evrov. V. Gotovini. Sranje.
Nekaj časa sem še gledala naokoli in iskala zamisel. Še pomislila nisem, na to, koliko je ura, dobro pa sem se zavedala, kako lačna sem. Želodec je kar vibriral. 13:58. Šla sem iz hiše in se razgledala po dolgi ulici. Pojma nisem imela, kje sem. Začela sem hoditi po pločniku proti telefonski govorilnici, in ko sem bila samo korak od nje sem se spomnila, da nimam denarja s seboj, razen seveda tistih tisočih evrov, ampak jih nisem imela namena trošiti za svoje potrebe. Jezno sem se obrnila in začela korakati po pločniku nazaj v tisto smer, iz katere sva se pripeljali s Koroljovo. Spomin se me je na srečo še kar držal. Kmalu sem prišla na ulico poleg naše cvetličarne in pošteno mi je odleglo.
»Kako je bilo?« me je takoj vprašala Matejo, ko sem vstopila noter. »Biti mora veliko belih rož, vendar ne preveč, hočem živahno, ampak ne preveč pisano, naj bo uglajeno, ampak seveda ne preveč uradno,« sem popačeno zrecitirala, kar je govorila Koroljova ves čas. Mateja se je zopet samo obrnila in šla za svoj pult. Ura je bila že nekaj čez tri in moja draga sodelavca sta me poslala domov. Preostanek dneva sem presedela za mizo in listom papirja in skušala najti zamisel kako urediti prostor. Nisem imela posebno dobrih idej. Do desetih zvečer sem ždela pred praznim listom papirja in na koncu je tudi ostal prazen. Ker sem imela tako zajeban opravek mi ni bilo treba še v službo, tako mi je rekla šefica, je pa rekla tudi, da če ne ugodim Koroljevi, da letim iz službe. Pošteno kajne?
11. maj 2012
iiiii hvala, pa vrjetn da drugi sploh ne vejo da pišeš zgodbico, k drgč bi dubla veliiiiiiiik več nextov, k je ful dobra!
pa seveda NEEEEEEEEXT!!!
11. maj 2012
u50889
u50889
dobiš, zdej se komej use začne pa hvala ne
11. maj 2012
u49756
u49756
next.!
11. maj 2012
u50889
u50889
Evola :
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Zjutraj sem vstala ob osmih in šla v pekarno po štruco kruha. Na mojo veliko srečo je bila slabih trideset metrov od bloka in mi ni bilo treba dolgo pešačiti. Oh, saj res… Svojega avta nisem dosti uporabljala, samo za v službo in nazaj, ker sem imela vse pri roki. Trgovina je bila nasproti pekarne in to je to!
Ko sem hotela čez prehod za pešce, sta pred mano zapeljala dva motorista s svojimi mašinami. Saj imam rada motorje, tiste prave motorje, ampak to kako sta tale dva peljala mimo in se mi še smejala, ko sem odskočila… Eh.
Potem se je začelo pravo delo. Šla sem z vsemi svojimi papirji in vsem mogočim v Koroljino hišo, no ne vem če je bila njena, ker je bila prazna, a bila je v njenem stilu – bela kot sneg. Naredila sem si nekakšne manjše načrte kako bi se lotila stvari, narisala sem si milijon skic in postavitve cvetja… Drugi dan sem spet prišla tja in dokončala svojo idejo. Ko sem že skoraj naredila načrte do konca, sem opazila, da bi bilo malce preveč pisano in sem vse začela na novo, stare risbe pa vrgla v smeti. Tako sem začela vse na novo in pozno zvečer dokončala. Ko sem prišla domov sem bila tako izmučena, da nisem niti jedla, samo zvalila sem se na kavč in zjutraj me je zbudila budilka.
Pa se je spet začel nov dan… Najprej sem si hotela priskrbeti železne podstavke za rože. Ti naj bi viseli s stropa, kot je ukazala Cruella De Vill. Šla sem v železarno in kakšne pol ure razlagala šefu kaj hočem. Videti je bilo, kot da me bo zdaj, zdaj nekam poslal… Verjamem, naročilo je bilo grozno ampak kaj sem hotela… »…pa naj stane kar hoče,« je rekla Koroljeva in mi še zažugala s prstom. Naslednja dva dni sem bila živčna ko pes (tako se reče, sam ne vem zakaj so glih psi živčni…). Letala sem od trgovine do trgovine in nabavljala stvari, delala načrte znova in znova… Pa tudi v cvetličarni je kar vrelo, kajti dobili smo toliko naročil, da sta se Mateja in Jaka kar utapljala v delu.
En dan sem šla v trgovino po nekaj okraskov. Vse je bilo lepo in prav, v voziček sem zmetala vsega – od pentljic, do plastičnih rožic… Bila sem že skoraj iz trgovine, ko je pri vratih začelo piskati ko sto hudičev. Ni mi bilo jasno zakaj, a prodajalka je priletela do mene kot da bi ji šlo za življenje in mi strgala vrečke iz rok in nekaj vpila. Nekaj..? »Tatica!!! Policijo!!! Pokličite policijo!!!« O-moj-satan. Čisto izgubljeno sem odcapljala za njo do prodajalnega pulta in ji poskušala razložiti, da nisem nič kriva. »Verjetno ste pozabili kaj zaračunati, nisem kradla!« sem ji že milijontič poskušala dopovedati, pa je v rokah držala telefon in klicala policijo. V slabih treh minutah je prišlo v trgovino 5 policistov, kot da sem najnevarnejši zločinec na svetu in grobo so me natezali vsak na svojo stran. Bilo je kot v norišnici, vse se je odvijalo tako hitro… Nisem mogla slediti tem dogodkom! Na lepem sem se znašla v policijskem avtomobilu in trenutek kasneje na policijski postaji. Majhen zavaljen policist m je odvedel do dolgega pulta v kotu in me potisnil na stol. Dobesedno potisnil, za glavo me je prijel in potisnil dol! »Nisem kradla,« sem jezno rekla in pogledala kvišku. »Ja, to vsi rečejo,« je zaspano odvrnil, ne da bi mi namenil kakršnokoli pozornost. »Ampak res nisem!!!« sem vzkliknila in skočila pokonci. Isto sekundo me je grobo prijel za ramena in me zabil nazaj na stol, da sem se pošteno nabila z glavo v pult za menoj. Sklonila sem glavo in položila in upala, da bi omotica hitro popustila.
»Boš tudi z mano tako nežen?«
Globok, rahlo raskav, hladen glas je preglasil moje stokanje. Še vedno sem se držala zadaj za glavo in pogledala gor.
12. maj 2012
nexti
12. maj 2012
neeeext!!!
12. maj 2012
next
12. maj 2012
u50889
u50889
Fant, mogoče kakšno leto starejši od mene je prav pasje zrl policistu v oči, in če bi bili v risanki, bi videli strelice, ki so se bliskale iz njegovih oči in švigale skozi kifeljca. Bog, kako hladno ga je gledal, še mene je zmrazilo, policist pa se je hinavsko nasmehnil in rekel: »Spelji se, gnida,« Šele, ko ga je drugi policist od zadaj malce potisnil, da je šel naprej, sem opazila, da ima tudi on lisice na zapestjih. Tudi? Ja, tudi jaz sem jih imela, pa še vedela nisem, kdaj so mi jih dali gor, tega sem se zavedla, ko sem se hotela prijeti za glavo, pa se roke niso hotele odlepiti od mojega hrbta!
Čez dobrih petnajst minut me je malomarnež v uniformi spet prijel v svoje grde mastne roke (in še prav živalsko kosmate povrhu!) in me odvlekel čez čakalnico (ha, čakalnica za zločince) v drug prostor, kjer je bila še ena čakalnica, le da je bila ta manjša in je imela samo šest stolov. Dva sta bila že zasedena, na enem je sedel tisti fant, na drugem pa debela mrcina z rdečo ruto, imel je mastne lase in dolgo brado, centimeter črnega pod nohti, raztrgane hlače, rumene zobe – brezdomec.
Ne da imam kaj proti njim, ampak ko me je policist potisnil na stol poleg njega, sem mislila, da bom bruhala. Hudiča, nisem vedela, da brezdomci TAKO smrdijo!!! Zadrževala sem dih kolikor sem lahko, ko pa je bil čas za dihanje, sem se kar malo skremžila, čeprav sem vedela, da se to ne spodobi. Ampak če rečem – bilo je hudo. Stari je bil tudi pijan, in ko se je nagnil k meni sem se jaz nagnila na stran. Pa se je še bolj nagnil in me neumno gledal, bog, še vohati me je začel in kazal je grde rumene zapackane zobe in ohh, kar želodec se mi je obračal!!! Še malo sem se nagnila, kar naenkrat pa je stari zdrsnil name. Saj bi odskočila, ampak je bil zraven mene policaj... Opala, Konjević se je pisal! Res, priimek je bil verjetno izdelan prav posebej zanj ---> konj-Konjević! V glavnem, samo zastokala sem, potem pa sem zaslišala pritajen smeh. Ni bil od policista, ker je ta mrko zrl predse. Starec se tudi ni smejal, ker je zaspal na mojem ramenu. Ko sem pogledala proti starčku, sem kaj hitro obrnila glavo v drugo smer, ker je tako smrdelo.
Naenkrat se je dihur dvignil. No, tisti fant ga je povlekel nazaj, da je "normalno" sedel in smrčal na stolu. Še vedno se je pritajeno smehljal in si z roko pokril usta. Hej, kje pa so lisice?
»Daj ga sem,« sem nenadoma zaslišala in Konjević je brezdomca tresknil po licu, da se je zbudil in ga skoraj odvlekel v pisarno. »Ti si tista, ki je kazala sredinca za mano,« je naenkrat rekel smehljač zraven mene. Skoraj bi odprla usta od začudenja. Pomislila sem. Kdaj sem že kazala sredinec..? Oh, saj res, takrat, ko sta dva motorista zapeljala mimo mene (pred pekarno če se spomnite) in me skoraj podrla. Ampak… Ali je bil on eden izmed njiju? Nisem videla… No, lasje zadnjega na motorju so bili takšni kot njegovi, vranje-črni in čisto skodrani, skoraj "nasvedrani". In… No, mogoče pa je tisto le bil on, ker je ta ON imel tudi enak jopič kot TISTI in TISTI je bil nekako enako visok kot ON in…
»Torej?« je vprašal in se mi zazrl v oči. Bog, kakšne so bile njegove… Rjavkasto-zlate. Očitno me je zapustil dar govora, ker nisem mogla izustiti ene same besedice. Sram me je bilo, kot še nikoli – le kaj sem si mislila takrat, ko sem "ga iztegnila"? Vedla sem se kot otrok, za hudičevo voljo! In zdaj sem se počutila kot otrok, ki stoji pred starši, ki od njega zahtevajo pojasnilo, zakaj je sosedu ukradel igračko, ali zakaj je pač nekaj storil... Oh, in zdaj spet filozofiram… »Kaj – torej?« mi je uspelo vprašati.
»Zakaj si tukaj?«
Oh, kje pa sem bila? Aja, na policijski postaji…
»Nič nisem naredila,«
»To vsi rečejo,«
»Ne, vsi rečejo: "To vsi rečejo!"« sem mu zabrusila in si hotela popraviti pramen las, ki mi je ušel čez oči, pa sem se spomnila, da imam lisice na rokah. Očitno mu nekaj ni bilo jasno, ko pa me je tako čudno gledal. »Mi lahko prosim snamete te preklete lisice?! Saj nisem vsemogočni Shrek, da bi vam kaj naredila, za božjo voljo!« sem vzkliknila, ko se je prikazal Konjević s klošarjem na vratih. »Utihni,« mi je zabrusil in me hotel zopet zgrabiti, pa je tale zraven mene vstal in se mu postavil po robu. »Če jo še enkrat dvignete kot psa, prisežem, da vas naslednjič zgazim, ko vas vidim na cesti,« mu je hladno rekel. Kifeljc je dvignil glavo proti njemu in mi za čuda samo namignil, naj vstanem. Ubogala sem ga in stopila v pisarno.
No kak se vam zdi??? aja pa za klošarja sm pač najdla Pitta ker je zakon na tej fotki hahaha
OK, kak se vam zdi???
12. maj 2012
u50889
u50889
ON na policiji:


12. maj 2012
u50889
u50889
Jaz na policiji:



12. maj 2012
u50889
u50889
Koroljeva:



12. maj 2012
u50889
u50889
Klošar: (sory sam kle je Pitt legenda hahaha )

[img]http://image.24ur.com/media/images/original/Mar2010/60427222.jpg[/img]
12. maj 2012
next
13. maj 2012
next
13. maj 2012
next!
13. maj 2012
u50889
u50889
ajde no, usaj 5 nextov rabm (pa ne od ene osebe) pa nextam ok?
13. maj 2012
u50889
u50889
nč ne bo? kaj je tko grozno?
16. maj 2012
next
17. maj 2012
neext ;3
17. maj 2012
u71250
u71250
next
19. maj 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg