Forum
Pravijo, da se ljudi ne da spremeniti. Da je navada železna srajca, ki se je ni mogoče otresti. Pa vendar obstajajo ljudje, ki že s samo besedo, s samim dejanjem vplivajo na druge, vplivajo na njihovo življenje, pretrgajo te železne srajce. Zoey je ena izmed njih.
Kljub vse prej kot lahkemu življenju je pravična, skorajda svetniška. A kaj se zgodi, ko se taka dobrota sreča z zlim, ko zaplešeta angel in demon?
...




30. oktober 2014
next!
30. oktober 2014
Zoey
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
"Res izredno smešno," je naveličano zavzdihnil Cory, nato pa vendarle segel po ponujenem krofu. "Ne razumem tega predsodka," je zmajal z glavo in zagrizel v pecivo. Nekaj sekund je žvečil nato pa nadaljeval: "Zakaj ravno policisti? Kot da smo edini, ki jemo krofe. In zakaj so ljudje prepričani, da je to edino kar počnemo?" Z dlanjo je na kupček zbral drobtinice, ki so padle na mizo in jih pomedel v smeti. "Kifeljci, pravijo, samo jejo in porabljajo davkoplačevalski denar. To, da ščitimo državo in skupaj držimo ta zjeban sistem, tega pa se nihče ne spomni." Končno se je zazrl vame, pričakujoč nekakšen odgovor. Pomenljivo sem pogledala okoli sebe. V zraku je plaval sladkoben vonj, vonj po čokoladnem in jagodnem prelivu, ki ga prodajajo na krofih. Cory ni bil edini, ki je jedel. V premajhni pisarni je krofe mlelo še vsaj pet ljudi in štirje od teh so bili skorajda nemarno debeli. "Veš," sem previdno začela, da nebi vznejevoljila starejšega brata, katerega živci so bili zaradi stresne službe že tako načeti. "Menim, da je ta stereotip tako razširjen, da ste mu začeli verjeti še policisti sami." Pomignila sem proti njegovi sodelavki, ki si je ravno lizala prste. Cory je zavzdihnil, se z rokavom uniforme obrisal okoli ust in tiho rekel: "Z drugimi besedami: trditev, da se policisti neprestano bašemo s krofi, v tvojih očeh drži." Nasmehnila sem se mu in škatlo, v kateri je bil še en krof, odložila predenj na mizo. "Ti lahko še kako pomagam?" "Ne, danes je dan za pisanje poročil." Zdolgočaseno je zavzdihnil. "Pojdi domov, samo toliko, da vidiš če Abigail kaj potrebuje, naredi domačo nalogo, potem pa greš lahko ven, ampak najkasneje do devetih, jasno?" "Kot beli dan," sem pokimala. "Ne nakopaj si preveč dela," sem mu še naročila preden sem šla. Vsak dan opravim pot od šole do policijske postaje, kjer Coryu prinesem malico in mu včasih pomagam z urejanjem kakšnih papirjev nato pa se vrnem domov.
"Abby!" sem poklicala takoj, ko sem prestopila prag. "Dnevna soba," mi je odgovoril glas, raskav od nenehnega joka. Stopila sem skozi desna vrata in obstala med njimi. "Kako se počutiš?" sem se spodbudno nasmehnila. "Kot vedno," je naveličano odgovorila ne da bi odmaknila pogled iz oddaje o šimpanzih. Na kavni mizici je ležala prazna vrečka iz McDonaldsa in tri prazne čajne skodelice kave. "Abby," sem jo rahlo očitajoče poklicala. "Kaj je tole?" Pokazala sem na vrečko in skodelice. Zavila je z očmi. "So mi pač zadišali krompirček, hamburger in kofein." "Vse lepo in prav," sem dejala s kar se je dalo mirnim glasom, "če v tistem velikem trebuhu nebi imela dojenčka!" Na obraz se ji je priplazila senca krivde. "Sam sem samo tokrat.." "Kofein tokrat, cigareto včeraj, kokain prejšnji mesec.. Kaj bo jutri?! Ali res misliš, da jo bo mala odnesla brez posledic?" "Žal mi je." "Ne opravičuj se meni, opraviči se svoji nerojeni hčerki," sem jo zavrnila. Končno se je zazrla vame z velikimi, žalostnimi rjavimi očmi. Ustnice so se ji rahlo tresle. Katastrofo sem k sreči zaznala, še preden se je zgodila, V hipu sem bila pri njej, jo objemala in tolažila. Samo jokati ne sme več. Preveč joka, preveč kriči, preveč tarna. "Je že dobro, zdaj veš, da je to slabo, tega ne boš več počela. Če ti bo težko, imaš vedno mene in Corya, saj to veš, ne?" "Vem," je hlipajoče pritrdila in se me oklenila z rokami kakor močno se je pač mogla, saj jo je oviral gromozanski trebuh. Petek pa tak. Ne morem je pustiti take. Ostala bom doma in ji skuhala večerjo. "Zoey," je kanček mirneje rekla. "Da?" "Tako sem vesela, da te imam."
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
30. oktober 2014
Zoey
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
Zaspano sem se trudila zbrati, gledajoč v zvezek na katerega je padal snop svetlobe. Matematika ali z drugimi besedami, nočna mora. Ura je odbila že krepko čez polnoč, jaz pa sem se še vedno ukvarjala z nalogo. In to na petek. No ja, soboto. Za trenutek sem nehala šumeti z zvezkom in prisluhnila Abbyinemu tihemu dihanju, ki je prihajalo iz njene sobe, kjer sem za vsak primer pustila odprta vrata. Njeno dihanje je zmotilo škripanje vhodnih vrat. Srce mi je za trenutek zastalo. Počasi sem vstala in se po prstih odpravila do mojih vrat. Kje je že solzivec, ki mi ga je dal Cory? Vrata so se tiho zaprla. Zaslišala sem korake, ki so se tiho in previdno bližali po hodniku. O, bog. Je to vlomilec?
Zaslišala sem rahel klik, ko se je prižgala luč na hodniku. Ušel mu je tih, hiter krik. "Zoey, jaz sem," je šepnil Cory in se namrščeno zazrl vame. Olajšanje je preplavilo moje celotno telo. "Mislila sem..." kaj sem mislila? Da je vlomilec? Morilec? Kakšna trapa sem. "Nisem slišala avtomobila." "Sodelavki, ki se ji je pokvaril avto in živi dve uri vožnje stran sem ga posodil. Sam sem prišel peš," je pojasnil. "Ne izogibaj se vprašanju. Zakaj ne spiš?" "N-nalogo sem delala," sem mu povedala, še vedno malce tresava zaradi njegovega nepričakovanega prihoda. Priprl je sinje modre oči in se zazrl mimo moje sobe, v Abbyino. "Kaj pa si počela pred tem?" Pospravila stanovanje, skuhala večerjo in pripravila kopel za Abby. "Gledala sem televizijo." "Zoey, ti si najslabša lažnivka na svetu," se je Cory postrani nasmehnil, a me ni spraševal naprej. Verjetno je vedel, da sem skrbela za Abby. "Pridi, večerjaj z mano." me je povabil. Pogled mi je za trenutek ušel k zvezku za matematiko, a je Cory zmajal z glavo, češ, pozabi za zdaj. Šla sem v kuhinjo on pa mi je sledil. "Kako si vedel, da je večerja skuhana in da je še nisem jedla?" "Policist sem," je bil njegov kratek in jedrnat odgovor. Na mizo je postavil dva krožnika in vanju zlil zelenjavno juho, ki sem jo prej pripravila. Sedla sem mu nasproti.
"Zelenjava je razkuhana," sem pripomnila, ko sem okusila prvo žlico. "Zelenjava je perfektna," je zmajal z glavo. Nekaj časa sva jedla v tišini. "Ne gre mi ravno dobro, kaj?" je naenkrat zavzdihnil, odložil žlico in se naslonil nazaj. "Kaj?" Z roko si je šel skozi rahlo skodrane lešnikovo rjave lase. To je počel, ko je bil živčen. "Ko sem šel pred dvema letoma na sodišče, da uredim vse glede oporoke, me je sodnik vprašal, če želim in če sem sposoben skrbeti za sestri. Brez, da bi dobro pomislil sem pritrdil. Kaj pa vem zakaj, morda si preprosto nisem mogel predstavljati kako bi bilo, če bi izgubil še vaju. Trudil sem se. Trudil sem se v vseh službah, trudil sem se na akademiji.. In zdaj imam končno službo. Ne vem kako, ampak shajamo. Ampak.." glas se mu je zlomil. "Ti.. vedno se vedeš kot mama. Kuhaš, pospravljaš, skrbiš za Abigail. Najmlajša si, za božjo voljo. Tega ti ni treba početi. In Abigail.. Devetnajst let. Devetnajst let ima, pa je noseča. Vedno sem sem se trudil zato, da vama ne bo težko, da bosta imeli odprte vse možnosti. Ne vem kje sem ga polomil pri Abigail in ne vem zakaj ti ne razumeš, da me tvoje neprestano delo utruja in ne obratno. Obljubil sem, da bom skrbel za vaju in tega se bom držal." Pogledal me je v oči in preplavil me je nelagoden občutek. "Samo pomagati hočem.." "Vem," je utrujeno zavzdihnil. Šele zdaj sem si ga dobro pogledala. Pod svetlo modrimi očmi, enakim mojim je imel podočnjake, okoli oči pa rahle gubice od mrščenja. A podočnjaki in gubice so bile na njegovem čednem obrazu, na licih potresenimi s skoraj nevidnimi pegicami, videti kot modni dodatek. Modra uniforma, ki jo je nosil se mu je za razliko od drugih policistov podala. Moram priznati, da sva si na pogled zelo podobna. Iste neopazne pegice, iste svetle modre oči, isti odtenek rahlo skodranih rjavih las. Abby je zato s svetlimi, blond lasmi in čokolado rjavimi očmi izstopala, a s Coryem sva se vedno strinjala, da je prav ona podedovala najlepši videz. "Cory?" sem ga zbudila iz razmišljanja. Zazrl se je vame. "Obljubim, da od zdaj naprej ne bom več delala, če te to moti. K vragu, sploh ne bom naredila naloge za matematiko, če to pomeni, da boš začel iz službe prihajati ob zglednih urah." Vstala sem, on pa je sledil mojemu zgledu. "In veš kaj? Posodo lahko pomiješ sam, če boš jutri z mano in Abby gledal televizijo." Namenil mi je enega od svojih redkih nasmeškov in me poljubil na vrh glave, kar zanj ni bilo preveč težko, saj je za dobro glavo večji od mene. "Ah, Zoey, kaj bi brez tebe?"
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
31. oktober 2014
Odločila sem se, da vam, neobstoječim bralcem , dam nekaj slik. Torej, morate razumet, da sem si najprej izmislila like in so te slike najboljši približek temu kar sem si za njih predstavljala in da raje vidim, če uporabljate lastno domišljijo ampak hočem da, če že iz opisov ne razberete kakšni so vsaj zaradi slik veste v katero stran razmišljat..
Če me razumete.





Zoey






Cory






Abby

Zoey
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
To, da je Cory držal obljubo me sploh ni presenetilo. Vedno se je držal svojih priseg. Tako v soboto ni šel na postajo, kot običajno, ampak je z mano in Abby gledal televizijo. Abby zavita v odejo, jaz v razvlečeni sivi majici, ki je nekoč pripadala očku in Cory v stari karirasti srajci smo na pol sedeli na pol ležali na oguljenem kavču in gledali nek cmerav ljubezenski film. Cory je vsake toliko zaprl oči in potuhnjeno dremal, bilo mi je vseeno. Taki skupni trenutki so.. redki. "Rada imam naše družinsko druženje," sem se nasmehnila, ko se je film končal in Coryu izmaknila vrečko čipsa, ki jo je držal v rokah. "Tudi sam sem užival," je zazehal Cory in nerodno zamahnil z roko, da bi si čips prisvojil nazaj, kar mu seveda ni uspelo. Stresel je z glavo, da bi se zbudil in me zbrano pogledal. "Vrni," je preteče šepnil. "In če ne? Me boš aretiral?" Moj nasmeh se je razširil. Kotiček ustnic mu je trznil v nasmeh. Moje dlani je z lahkoto ujel v svoje, jih potegnil za moj hrbet in mi roki zavil navzgor. Auč. "Temu se reče policijski prijem," me je obvestil, med tem, ko si je nazaj prisvojil čips. "Brutalen si," sem zastokala, a sem se kljub razbolelim ramenom nasmehnila. Nekaj časa je namenoma poudarjeno žvečil, samo da bi me živciral. Ni važno koliko so stari, starejši bratje so vsi isti. Zavila sem z očmi in se obrnila k Abby. "Nekam tiho si," sem pripomnila. "Malo me je strah," je tiho prikimala. Cory je nehal žvečiti. "Česa?" je namrščeno vprašal. "No.. Dojenčka," je priznala in zardela, nato pa se je z roko zaščitniško dotaknila svojega velikega trebuha. "Dojenčka in odgovornosti, ki jih prinese." "Pravilno," je prikimal Cory. V tistem trenutku me je zelo spominjal na očeta. "Je pa res, da ti nisi tista, ki plačuje vse položnice, zato je strah rahlo neupravičen." "Cory!" sem se tokrat namrščila jaz. Vem, da je jezen nanjo ampak ni treba, da je nesramen. Ko je Abby pred osmimi meseci prišla domov po tretji uri zjutraj, kar zanjo takrat ni bilo nenavadno in je Coryu povedala, da je noseča.. Takrat je bilo prvič po smrti staršev, da sem videla Corya jokati. Mislim, da ji tega ne bo nikoli odpustil.
Cory je globok vdihnil in prijazneje rekel: "Od Zoey sem starejši šest let. Nekaj malega vem o dojenčicah. Poleg tega se bodo ob rojstvu tvoje hčerke začele poletne počitnice, tako da bo Zoey ves čas doma. Imela boš veliko pomoči. Vse bo vredu." "Hvala," se je nasmehnila, a nekaj v njenem nasmehu je še vedno delovalo zaskrbljeno. No ja, verjetno je zaskrbljenost za devetnajstletnice v osmem mesecu nosečnosti normalna. Pogovor je prekinilo zvonenje Coryevega telefona. "Da?" na drugi strani linije sem slišala glas. Cory se je namrščil. "Včeraj ste rekli.." Glas ga je prekinil. "Prav. Razumem. Vredu." Rahlo jezno je prekinil. "Na postajo moram." Seveda. Verjetno ga je klical šef. Kdo ve zakaj si je za vse dodatne opravke izbral prav Corya. "Žal mi je," je zamrmral, ko je ujel izraz na mojem obrazu, nato pa je vstal iz kavča in se napotil v svojo sobo. Čez dobro minuto je bil že oblečen pri vhodnih vratih. "Kmalu bom nazaj," je še zaklical in odšel.

Cory
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
"Policist Morgan," je pozdravil poveljnik, ko sem previdno vstopil v njegovo pisarno. Bila je majhna, a sodobno opremljena in zdela se je zračna, popolnoma drugačna od majhne pisarne v kateri delam sam. No, sam s še šestimi ljudmi. "Poveljnik Willis," sem vljudno odzdravil. Upam, da nisem v težavah. Še nikoli me ni klical sem. "Sedi," je pokimal, jaz pa sem ga ubogal. Pričakujoče sem se zazrl v poveljnikov mrki obraz. "Prebral sem poročila, ki si jih pisal v zadnjih mesecih. Zelo so podrobna." "Aha." Kaj mi hoče povedati? "Tvoje delo je zelo kvalitetno, to moram priznati." Globoko je vdihnil. "Sestavljam.. Kako bi rekel? Ekipo. Da, ekipo, ki bo raziskovala določen primer. V tej ekipi so seveda posebni detektivi in ne navadni policisti, a tvoja doslednost pri delu me vsekakor fascinira. V življenjepisu, ki si nam ga oddal si napisal, da želiš nekoč napredovati v detektiva. Je temu tako?" "Da, gospod." "Povej mi.. koliko si star, sine?" "Triindvajset let, gospod." Namrščil se je. "Definitivno imaš pravi potencial za to. In močno se nagibam k temu, da bi te postavil v mojo ekipo, a me rahlo skrbi tvoja neizkušenost." Ob besedi 'neizkušenost' sem se rahlo nasmehnil. V policijskem svetu pomeni mladost. "Z vsem spoštovanjem, gospod poveljnik, a menim, da ti leta ne prinesejo izkušenj. Življenje ti jih. In zagotavljam vam: Moje zaenkrat kratko življenje mi jih je prineslo več kot jih bo marsikateremu detektivu kadarkoli." "Drzna izjava," je z zanimanjem v glasu rekel poveljnik in se naslonil na mizo, bliže k meni. Pogladil se je po košatih brkih in me proučeval s pogledom. Pogled sem mu vračal, dokler ga ni umaknil on. "Si temeljit, discipliniran in malenkost preveč jezičen. Mislim, da se boš dobro znašel. Premestitev v drugo delavno okolje s seboj seveda prinese bonuse. Povišana plača, a primerno več vloženega časa zanjo. Kaj meniš?" Ravnokar mi je ponudil mesto med detektivi? "Ja, s-seveda," sem zajecljal z nasmehom v obrazu in poveljniku segel v roko.
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
02. november 2014
Cory
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
"Zgoden si," me je pozdravil poveljnik, ko na ponedeljkovo jutro prvi prišel na postajo. "Bolje to kot prepozen," sem se strinjal. Razgledal sem se po veliki, modernejši pisarni. Na stenah steni je bila zaenkrat prazna bela tabla in velik zemljevid z nekaj označbami. Priznam, tokrat nisem zgodaj vstal zaradi dela, ampak zaradi živcev. To je prvi dan, da imam priložnost jaz, navadni policist, delati z detektivi. "Danes boš izvedel pomembne informacije o primeru, ki ga boste raziskovali in vse kar so do zdaj že odkrili." Pokimal sem. To sem že vedel. "In policist Morgan?" "Gospod?" Pogledal sem mu v oči. "Delaj tako trdo kot si do zdaj. K tej ekipi sem te dodelil, ker verjamem vate. Če boš opravil dobro delo, ti zagotavljam napredovanje. Jasno?" "Jasno, gospod." V tistem so v pisarno začeli stopati detektivi. Oblečeni so bili v obleke in kravate, sam sem s svetlo modro policijsko uniformo in temnimi hlačami izstopal, a vem da me to ne sme motiti. Veliko mlajši sem kot oni in privilegij je, da sem sploh tukaj. Mrmrajoče so pozdravili poveljnika in pogledi so jim drseli proti meni. Ko so bili vsi v sobi, se pravi štirje detektivi, trije moški in ena ženska, se je poveljnik odhrkal. "Kot smo govorili, sem pripeljal patruljnega policista. Cory Morgan, tako se imenuje mladenič, je tukaj zato, da opazuje, se uči in vam pomaga po najboljših močeh. Ker je nov, se mi zdi primerno, da se nekdo javi za njegovega nadzornika." Pričakujoče je utihnil. Detektivi so se z zanimanjem zazrli vame in začeli šepetati med seboj. Naposled je moški v štiridesetih z brado dvignil roko. "Bom jaz," je rekel z globokim glasom, polnim avtoritete. Poveljnik je zadovoljno pokimal. "Odlično, James. Dobro. Sedaj vas bom pustil pri delu." je dejal, se zavrtel na petah lepo zloščenih čevljev in zapustil pisarno. Moški, ki se je javil za mojega mentorja, je stopil bliže k meni in mi podal roko. Sprejel sem jo. Ni me presenetil močan stisk. "Posebni detektiv James Lester," se je predstavil.





"Policist Cory Morgan," sem mu pokimal. "Ti bo pod častjo. če te bom klical po priimku in ne po nazivu, Morgan?" me je vprašal s polovičnim nasmehom na obrazu. "Ne, gospod." Zasmejal se je. "Nisem gospod. Kar Lester me reci." Čeprav se mi je zdelo rahlo neprimerno, sem pokimal. Lester je pokimal drugim, češ, naj se predstavijo še oni. Clark McKeys, se je predstavil najmlajši v njihovi skupini, imel je kakih trideset let, sledila sta visok črnolasec Jensen Ways in detektivka Bristol Carly, temnopolta ženska z ostrim, a hkrati toplim pogledom. "To je naša ekipa," je zaključil Lester s širokim nasmehom. "Ker si moj varovanec, se boš z vsemi vprašanji obrnil name, a to ne pomeni, da z njimi ne smeš komunicirati." Kdo ve zakaj sem se ob njem zopet počutil kot študent. "Zdaj pa na primer," je odrezal Lester. "Raziskujemo ga približno tri tedne, a žal nimamo pričakovanih rezultatov, a naj začnem na začetku: Pred letom dni je bila ugrabljena takrat dvajsetletna Emma Becket, hčer zadrogiranca, ki ni uspel plačati svojega kokaina. Šlo je za preprost primer talca: ugrabitelj je zahteval denar. Oče ga ni mogel zbrati, poleg tega pa ni obvestil oblasti. Ugrabitelj in oče sta si izmenjala kar nekaj telefonskih klicev, v katerih sta se pogojevala in dogovarjala. V enem izmed klicev je oče užalil ugrabitelja. Emmo so našli ustreljeno v nekem parku. Minil je teden dni, ko je izginila devetnajstletna Sophia Grace. Ista zgodba. Oče ni imel denarja in preoster jezik, dekle je končalo mrtvo. Takrat je zavladala panika, policija pa je intenzivno raziskovala primer. Morilec je takrat začasno prenehal. Ko storilca niso našli in so se vse sledi ohladile, je izginila enaindvajsetletna vnukinja nekega dolžnika. Ime ji je Scarlett Smith. Uradno so jo priznali kot pogrešano osebo pred štirimi tedni. Še vedno je pogrešana. Naša naloga je da jo najdemo preden se ji zgodi najhujše." Utihnil je. Čez nekaj sekund sem ugotovil, da čakajo moje mnenje. "Če ugrabitelj hoče denar.. Zakaj potemtakem ubije dekle?" "Dobro vprašanje. Menimo, da ceni simboliko. Očetu prve žrtve je v zadnjem pogovoru rekel, da si bo za plačilo vzel nekaj, kar je vredno več kot denar. Zatem je ubil Emmo. Vemo da hoče denar, a hkrati hoče ponižati in uničiti dolžnika, ker si je sploh drznil priti v dolg z njim. Kaj torej praviš, Morgan? Si pripravljen?" "Sem."
˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜.•°*”˜ ˜*•. ˜”*°•.˜”*°••°*”˜
04. november 2014
mimogrede, bilo bi izredno lepo, če bi dobila kakšen komentar...
04. november 2014
next full coool
05. november 2014
next
05. november 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg