Forum
"Emmeline! Spakiraj svoje stvari." se je zaslisal glas iz kuhinje. Emmelline Haistings se je usedla na posteljo in pogledala stvari v omari. Kaj vse naj vzame seboj? Zjutraj gre z prvim letalom ki pelje okoli stirih zjutraj v London. Preselila se bo k bratu. Saj se nebi preselila k njemu, pa ne zaradi njega ampak njegove grozne punce, ampak nima izbire. Nemore vec ziveti pri teti. In to ji je zelo dobro tudi povedala. Rekla ji je naj si najde nou dom saj se nima casa z njo ubadati. In Emmeline se je odlocila da dokler si ne najde sluzbe in je brez denarja bvo zivela pri bratu in kolikor bo mogla hitro se bo preselila. Ta nacrt je kovala ze vec mesecev vendaar se ni bila pripravljena podati na to pot. Sedaj pa zre v omaro v svoji sobi in gleda kaj naj uzame za prvi teden in kaj bo prepustila ljudem da ji pripeljejo k bratu.
Vstala je z postelje in prijela prve stvari ki so ji prisle pod roke. Ce bi bila mama in ce tukaj se ti nebi zgodilo, si je mislila.
01. januar 2013
next
03. januar 2013
neeext
03. januar 2013
to je Emmeline, kličejo jo Em al pa Emma..
https://data.whicdn.com/images/41869973/tumblr_m4uqjoL7jb1qfc4dgo1_500_large.jpg

1.

Trrrrrrrrrrrrr! Se je tresla budilka na nočmi omarici. Šlo ji je že na živce zato je z roko udarila po budilki. ni se ji dalo vstati. Vedno je rada spala, kolikor se je dalo dolgo.
Usedla se je na posteljo in pogledala na uro. Čez dve ure imam letalo je pomislila. Vstala se je in se po prstih napotila v kopalnico. Umila si je zobe in obraz ter na trepalnice nanesla maskaro.
V London grem, je razmišljala. Niti sanjalo se ji ni kje točno je živel brat in hvala bogu, da jo pride iskat na letališče. Pogreša ga. ni ga videla že 4 leta. Čeprav se pogovarjata po telefonu ali pa po smsih vsak drugi dan. Komaj čaka.
Po prstih se je spet splazila do svoje sobe in z stola vzela črne kavbojke, belo majico z dolgimi rokavi in temno modre allstarke, ter se hitro oblekla in obula. Iz svoje majhne škatlice za nakit in ličila je potegnila tri verižice, ki so imele nekakšno povezavo z Anglijo in si jih dala okoli vratu.

tkole je bla oblečena:













Naenkrat je začel zvoniti telefon. Hitro je stekla do pisalne mize in upala da ni zbudila tete.
»Halo?« se je oglasila. Na drugi strani je zaslišala znan glas. Bil je Charliev.
»Si pripravljena?« pogledala je po kovčkih, ki so ležali pri postelji.
»Ja. Ti pridem odkleniti vrata.« prekinila je in se potiho odpravila do vhodnih vrat eno nadstropje niže. Počasi jih je odklenila in počakala da pride Charlie.
»Hej, kje ima..« prst si je položila na usta in pokazala na vrata, ki so vodila do tetine spalnice. Pokimal je in ji sledil po stopnicah navzgor. Ko sta prišla do njene sobe je za sabo zaprla vrata.
»Sedaj lahko govoriš.«
»Ah..ja oprosti..nisem vedel, da pošast še spi.« je rekel bol potiho da ga je lahko slišala le ona. Malo se je nasmehnila, vendar v nasmehu ni bilo niti kančka veselja. Bil je bol žalosten nasmeh, se mu je zdelo.
Razprl je roke in si jo potegnil v objem.
»Ne skrbi, vse bo v redu.« pokimala je. »No sedaj pa je čas da greva, če seveda nočeš zamuditi letala.« nasmehnil se ji je in prijel dva kovčka, ki sta ležala na tleh. »Je to vse?«
»Hja to je vse.« odpravil se je proti vratom, ko ga je vstavila. »Bodi tiho, ko boš hodil po stopnicah.« prikimal je in se odpravil.
Ostala je sama v prazni sobi. ozrla se je okoli. Soba res ni bila velika, vendar jo bo pogrešala. Prav tako teto, čeprav nista bili v najboljših odnosih. Vsekakor pa bo pogrešala Charlia. Bil je njen prijatelj od kar se je preselila sem. Vedno ji je stal ob strani.
Spomnila se je kako je enkrat zaradi nje odpovedal zmenek z neko punco. Na srečo je bila prijazna in on ji je obljubil da ji bo razložil zakaj je moral odpovedati. Ni ji povedal čisto cele zgodbe o njej, saj je vedel, da bi jo to prizadelo. Povedal ji je samo toliko kolikor je bilo nujno potrebno. Še sedaj sta skupaj.
Nasmehnila se je spominu in se odpravila po stopnicah navzdol. Ko je pogledala dol se je ustrašila. Ob vznožju stopnic je stala znana postava. Vijolični kratki lasje, okrogel obraz, majhne rasti, debele postave... oh, ne. Zbudila sta jo.
Teta se je namršila proti njej, nato pa se hinavsko nasmehnila.
»Lepo se imej pri bratu.« zastrmela se je vanjo z tistimi steklenimi očmi.
Emma se je samo nasmehnila in pokimala kakor da ni videla njenega izraza.
»Hvala. Nasvidenje.« stopila je do vhodnih vrat in jih za sabo zaprla. Začutila je nek nenavaden občutek svobode. Kot da bi po dolgem času spet lahko zadihala. In bilo ji je všeč.

povejte če nadaljujem
05. januar 2013
next
05. januar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg