Forum
Ja usi mate neke zgodbe k so itak u pizdi. Moja je podobna usem sam je ful različna to se zve šele na sredini. Drgač jo mam že napisano ampak jo bom dala gor po kosih. Če vam je ušeč povejte. Tle je uvod
6. Junija se je moje srce ustavilo. Ni imelo prostora niti za kanček ljubezni več. Nisem si predstavljala, da bo moje srce tako močno ljubilo nekoga, ki je bil tako hudobno dober ( hudobno dober, ker je bil dober samo do mene in do Sebastjana z druge strani je bil živ hudič). Koga mislim ? To boste izvedeli v nadaljevanju.
Sem Lucija, štejem 20 polnih let.
Nisem poznala mojih staršev, saj sem že od malih nog preživela pri sestrah Magdalenkah. Kot vem, so me moji starši zapustili že kot novorojenčka pred njihovimi vrati. Ne pritožujem se, saj sem se pri sestrah imela zelo dobro. Naučile so me vse, kar mora dobra žena znati in vedeti (od kuhanja, šivanja, pranja, skratka vse). Bile so stroge seveda, ampak to me sploh ni motilo, saj sem si zaslužila malo ostrosti, ker sem bila kot rečeno mala nadloga. Sestra Marlena mi je vedno dejala: » Lucy živa deklica ali se boš ti kdaj umirila ?« Sestra Marlena je bila ena izmed nun, ki sem jo imela najraje. Seveda je bila stroga ampak, na en način je bila posebna. Vedno, ko sem bila kaznovana je prišla do mene, da bi me 'popazila' pri nalogi, ali jo opravljam dobro. Seveda mi je prišla pomagat, da sem lahko potem šla na večerjo. Zelo mi je bilo žal, da sem morala zapustiti sestre ampak podala sem se v novo življenje, življenje, ki do zdaj si nisem predstavljala niti v sanjah.

Rabim mnenje c:
01. september 2012
u55962
u55962
ja nujno morš pisat to zgodbo...men je že uvod zlo zanimiu
01. september 2012
aaaam moje mnenje j : da si dobro napisala zgodbo zdej pejdi še naprej ...
01. september 2012
u105828
u105828
Jaaaa .. zlo uredu zgodbica . Kr NEXT < 3333
01. september 2012
u99972
u99972
jaz tud komi cakam,da izide knjiga,da dobim podpis avtorice..
01. september 2012
u105767
u105767
ful dobr začetek piši naprej.
01. september 2012




no tako nej bi izgledala Lucija
01. september 2012
❶● Poglavje

Sončna svetloba me je zbudila na lep sobotni dan. Bila je skoraj 9 ura. Hitro sem vstala s postelje in tekla zbudit Saro, ki je bila še bolj pozna od mene in je še vedno trdno spala. Sara je bila ena in edina moja prijateljica tu notri. Bila je lepa visoka in malce temnopolta. Črni dolgi lasi so dajali še več poudarka na njene velike rjave oči. Skratka bila je moja najboljša. Pohitela sem do nje in jo mahnila po glavi 'češ naj vstane. »Sara dej zbudi se no, bova zamudili zajtrk.« Ni me niti poslušala in se obrnila na drugo stran. » SARA ZA ZAJTRK JE NUTELLA Z PALAČINKAMI« Hitro me je pogledala in planila v njen hinavski smeh: » haha nutella z palačinkami neumnica, to zato, ker si mažeš več nutelle ali, ker si tako neumna, da si enostavno zamenjala vrstni red?«. Niti malo mi ni bilo smešno zato sem se delala, da jo ignoriram in se odpravila proti kopalnici. Ko sem bila pripravljena sem se odpravila proti jedilnici čim bolj hitro, saj sem videla, da sem že hudo pozna. Sara je pritekla takoj za mano in še vedno se mi je smejala. Prišle sva v jedilnico in se začudeno ozrle naokoli, saj nobeden ni opazil, da manjkava. Hitro sva se usedle za mizo in se smejale kot nore. »Ej Lucy dej greva danes v Negro baje je ena ful dobra skupina«. » Negro ? Kaj ti misliš spet pobegnit al kaj ? Že zadnjič so nas skoraj dobili haha.« »Ja in ? Ful se splača res in še hudi tipi bojo. Mo predstavljaj si vsi tisti lepotci« Ja Sara je bila mahnjena na fante in fanti nanjo. Mene niti malo ni zanimalo, da bi iskala fanta še posebej v nekih klubih. Nisem bila nadarjena za fante, čeprav mi je Sara vedno govorila, da sem prava lepotica in, da bi lahko imela tistega, ki ga hočem. »No torej ? Si zaspala ? » Me je mahala Sara po roki in čakala na odgovor. »Ja no dobro, bova šle.« Sara je bila tako navdušena od veselja, da mi niti zajtrka ni pustila pojesti do konca. Zgrabila me je za roko in povlekla stran. »Zdaj moreva it zbrat obleko za zvečer ni časa jest.« Prišle sva v sobo, ko je bila že 10 in imeli smo dopoldanska opravila. Zazvonil je zvonec in kot po navadi, sva bile spet pozne. Sestra Marja, ki je bila tudi glavna sestra nas je že zdaleč videla in majala z glavo: » Gospodična Sara in Lucija, upam, da sta se dobro naspale, ker vaju čaka veliko dela.« Pogledala sem Saro, ki je sramežljivo gledala v tla in se pripravljala na odgovor, toda sem jo prehitela: » Oprostite sestra Marija, moja krivda je, ker sem pozabila napraviti budilko, nebo se več ponovilo.« Sestra Marija me je jezno pogledala in ni vedela ali naj se jezi ali naj me pusti na miru. Končno se je odločila:« A tako Lucija, torej ti vedno pozabiš na budilko, vsaki dan? Ali nebi mogoče kdaj tudi gospodična Sara se spomnila na budilko, ali ji je tako lepo spati, da pozablja ? No skratka me ne zanima čigava je krivda, sestra Bogdana vama bo pokazala kaj morata opraviti čez dan. Brez kosila.« Brez kosila? BREZ KOSILA? Kaj se ji je zmešalo, jaz bom umrla brez kosila. Ampak seveda, sem vedela, da bo sestra Marlena pustila kaj tudi za naju. »Smo se razumeli?!« je še vedno čakala sestra Marija na naš odgovor. »Da sestra Marija razumemo.« sva v en glas odgovorili s Saro. Do večera smo opravile vse naloge, ki nam je naložila sestra Bogdana, pa tudi kosilo sva dobile od sestre Marlene. Prišla je deseta ura za v posteljo in Sara je že brskala po omari, kaj bo oblekla.
01. september 2012
waau ana doro ti gree .. naprej naprej
01. september 2012
Sara



01. september 2012
u105767
u105767
next
01. september 2012
u74423
u74423
najbolš pišeš.Next ;D
01. september 2012
next..!
01. september 2012
u97595
u97595
next!!!!
01. september 2012
u95122
u95122
next full je cool
01. september 2012
u105828
u105828
Next < 3333
01. september 2012
ok nej vam bo še zadnji del danes :
Jaz nisem niti razmišljala, oblekla sem si ene kavbojke in črno majčko. Lase sem si spustila in sem se še malo pobarvala. Saro sem morala čakati še celo uro. Končno je prišla ven iz kopalnice. Zastal mi je dih. Bila je čudovita. Črne lase je imela zvezane v visok rep, imela je rdeč komplet kratkega krilca in visoke petke. »Vaaau Sara, sej si ko, da greš na poroko« Zasmejala se mi je in me pogledala. »Lucy ni šans, da greš taka v Negro, se ti je strgalo? Pridi te bom jaz oblekla.« Iz omare je povlekla eno lepo belo majčko in črno krilce. Potem je iz druge omare vzela še petke in mi vse zatlačila v roke. Ko sem se oblekla nisem bila nič zadovoljna. Niti hoditi z petkami nisem znala. Sara me je občudovala nekaj časa in potem mi je pomahala, da je čas za odhod. Po tiho sva tekle po hodniku skozi zadnja vrata iz samostana. Tekle sva vse do kluba. Prišle sva noter in Sara je že plesala z dvema tipoma na plesišču. Sama nisem bila za ples zato sem se kar napotila do šanka. »Jeger- kolo prosim«. Preden se je natakar odločil ali imam 18 ali ne je minilo 5 minut (tisti čas sem jih imela 16). Končno se je odločil in mi dal pijačo. Opazovala sem kako se Sara zabava na plesišču in se mi smeje. Niti malo me ni zamikalo, da bi šla plesat, raje sem opazovala. Ozirala sem se okoli in…stop. Kdo je? Tako popolnega bitja še nisem videla. Imel je rjavkasto zlate lase, velike modre oči in popoln nasmeh. Sedel je pri mizi z veliko fanti in deklet. Moral je imeti čez dvajset let. Nisem mogla nehat gledat. Kar naenkrat se je ozrl proti meni in jaz neumna kot sem, sem ga še vedno gledala. Zasmejal se mi je. Tisti popoln nasmeh samo meni. Ne čakaj, kaj pa mi je? Me niti ne zanima popoln ali ne, sigurno je eden izmet tistih 'očkovih sinčkov', ki ima vse in je razvajen. Niti me ni zanimal več. Čez moment je prišla Sara z nasmehom do nosa. »Si spet kadila a? Prasica brez mene« sem bila jezna.
»Kaj haha, saj si sama kriva sediš tu. Ne se sekirat imam tudi nekaj zate saj veš« in potegne joint iz žepa. Šle sva ven pokadit. Smejale sva se kot zmešane, ko mi je govorila kako je osvajala enega tipa in na koncu ugotovila, da je gej. Slišala sem čudno smejanje v ozadju. Ozrla sem se in spet videla njega. Bil je z enim tipom. Sara me je videla kako ga gledam »Ti je všeč kaj?« Smejala se mi je dokler naju fant ni opazil in se približal.
»Sara ti si neumna poglej slišal te je, kaj naj zdaj?« zgrabila me je panika.
»Dober večer punci, ali je vse v redu ?« je dejal z tistim angelskim glasom.
»O ja, seveda je. Tukaj se malo smejeva z prijateljico, bi joint ?«
»Ne hvala ne kadim. Važno, da ste ok. Kaj pa tvoja prijateljica je zgubila jezik? Se je smejal in me gledal.
»Če ne boš tiho, ga boš ti prav kmalu« sem mu zabrusila nazaj.
»Haha pogumna muca si slišal Sebo haha«,
»Slišal pa ja, mogli bi jo malo ukrotit porednico« se je smejal njegov prijatelj. Obrnila sem se proč in takrat sta šla.
Sara me je gledala in se mi smejala kot prizadeta. Odpravile sva se nazaj v samostan. Ko sem bila v postelji sem razmišljala samo o njem. Sklenila sem, da ga moram pozabiti, saj ga nebom srečala nikoli več. Tisto noč nisem mogla spati.
01. september 2012
Slika fanta pa ne pride še tako hitro
01. september 2012
NAprej prosm .....
01. september 2012
u55962
u55962
next ja
01. september 2012
next-ful dobr pišeš...
01. september 2012
+
nova
bralka....
01. september 2012
u105767
u105767
next
01. september 2012
u74423
u74423
next
02. september 2012
http://www.igre123.com/forum/tema/klikni-sem-in-dobis-slike.../41316/
Rabš slike???
klikni napiš next pa napiš kire slike rabš pa ti jih poiščem....
02. september 2012
2● Poglavje

Bil je navaden dan kot vsi ostali. Vsaj tako se je zdelo vse do popoldneva. Opravljala sem razna dopoldanska opravila in ko sem končala sem pohitela s Saro na kosilo. Pred kosilom smo se vedno zahvalili Bogu za hrano. V samostanu je bila hrana solidna. Ni bila tako dobra ne slaba, ampak je bila vsaj boljša kot v bolnišnici. Ko sem si zlomila roko in sem mogla nekaj dni preživet v bolnišnici in verjemite mi, ni mi bilo všeč prav nič. Sestre so bile zelo ostre in hrana ni bila za nič. Po kosilu sem se odpravila v sobo in legla na posteljo. Premišljevala sem kako bi bilo, če bi imela družino. Naenkrat potrka na vrata sestra Bogdana: »Lucija sestra Marija te išče«. Njen glas ni bil videti dobrovoljen, bil je bolj ali majn žalosten. Pomislila sem kaj sem spet narobe naredila. Skoraj sigurna sem, da so se izmislile kaj druge punce in me obtožile kot vedno. Potrkala sem na sestrina vrata in čakala, da me pokliče. Končno se je pojavila sestra in me poklicala naprej.
»Sedi gospodična Lucija.«
Bila je potrta. Nisem je videla takšne že od takrat ko ji je umrl ljubljenček Bobi. Usedla sem se na stol in čakala v tišini.
»Vedno si si želela imeti družino, kanje Lucija?«
»No ja sestra Marija, sem, ampak zdaj ko imam že toliko let si ne predstavljam življenja izven samostana.«
»Bojim se Lucija, da od danes naprej si ga boš morala.« Zrla je v tla in mi ni namenila niti enega malega pogleda. Nič mi ni bilo jasno. Čez nekaj minut tišine je sestra Marija nadaljevala: »Posvojili so te in to zelo hitro. Ni jih zanimalo niti koliko si stara in kasneje ko so ugotovili jim je bilo vseeno. Zgleda, da so se zaljubili vate.«
Nisem mogla odgovoriti. V moji glavi je bila črnina in nisem morala misliti na nič. Posvojena? Kdo? Zakaj ravno jaz in zakaj zdaj? Nisem še spravila besedice iz ust ko je vstopila sestra Bogdana in povedala sestri Mariji, da ob 5 moram biti pripravljena jaz in še vsi dokumenti zraven. Bila sem besna. Nočem zapustiti samostana niti Sare ne. Kako ji bom to sploh povedala?
»Sestra Bogdana, pospremite gospodično Lucijo do sobe prosim in, če vas potrebuje ji pomagajte.« je prav po tiho rekla sestra Marija.
»Ni potrebno, hvala. Sama bom pripravila stvari in sama bom šla do sobe.« Vstala sem, pozdravila in se počasi odpravila do sobe. Ulegla sem se na posteljo in zrla v strop. Sare ni bilo v sobi kar me je čudilo. Kasneje mi je Lea povedala, da je morala v cerkev z drugimi dekleti in, da se nebo vrnila do sedmih. Še en udarec. Nebom se mogla posloviti od nje. Kako naj mi bo oprostila, da sem jo zapustila brez slovesa? Odločila sem se, da ji napišem pismo. Nekaj minut sem samo gledala prazen papir, kajti nisem vedela kaj pisati. Iz oči so mi pritekle solze. Začela sem pisati.
Sara živijo. Ne vem kaj me je prijelo, da ti sploh pišem to pismo. Ker te ni tu moram se jeziti sama in ni tebe, da bi me tolažila. Veš Sara zelo sem jezna. Danes me je sestra Marija poklicala v pisarno in mislila sem, da so spet kaj izblebetale tiste budale od Erike in Mojce, ampak ni bilo to. Posvojili so me. POSVOJILI. Veš umiram. Ni te tukaj, ker si šla pospravljati cerkev, ampak nisem jezna. Ti boš jezna name. Najverjetneje me ni več tukaj, če to bereš, ker moram zapustit samostan že ob 5, kar pomeni, da nimam časa niti za to pismo. Ampak to sploh ni važno, saj si ti tisočkrat pomembnejša od tistih ljudi, ki so me posvojili. Veš, moja najboljša prijateljica si in ne morem si predstavljat kako bom živela od zdaj naprej brez tebe. Kako so si upali naju ločit. Ne bomo več mogle it v Negro osvajat tipe, kar sva zmeraj počele. Sara upam, da nisi jezna. Imam te ogromno rada. Ko pridem tja, ti bom poslala naslov, da mi boš lahko pisala. Tako rada bi te objela. O tako te že pogrešam. Pripravit se morem za odhod tako, da mislim, da bom končala. Sploh pa zaradi tega, ker ne vem kaj pisati. Pišem kar nekaj brez veze. Sara ostani najboljša, ker najboljša si. Pogrešala te bom.
Rada te imam.
Lucija

P.s: Ne me pozabit tako hitro in ne pozabit, da ko boš 18 me moraš prit obiskat.
02. september 2012
neext :$
02. september 2012
u55962
u55962
next
02. september 2012
u74423
u74423
next
02. september 2012
u105767
u105767
next
02. september 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg