Forum
*ŽIVLJENJE PRI BENNETONOVIH*
_______________________________________________________
"Kaj? Ja, mhm... mhm. Ja, ja."
Napela sem ušesa. S konicami prstov sem gladila vdolbinice, ki sem jih vedno med živčnostjo z nohti vrezovala v stara razpadajoča smrekova vrata moje sobe. Owen mi že išče nove starše, medtem ko jaz še vedno ne morem doumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo z očetom.
"Clayton, super si, super človek, vem da bo pri tebi na varnem. Ja, ja."
V vsakem njegovem stavku je bilo na tone ja-jev, globokih vzdihov in kar čutila sem kako njegov dolg kostanjev konjski rep poplesava sem in tja med njegovimi prikimljaji. Kako mučno je biti nonstop prislonjen na vrata z ušesom in čisto skrčen čepeti v kotu pri vratih. Pajčevina mi je visela dva centimetra nad glavo, po njej pa se je sprehajala suha južina in s svojimi tankimi nogicami prepletala neko žuželko, ki je očitno nesrečno pristala v pasti. Z očmi sem preletela sobo. Moja devetdeset krat dvesto centimetrska postelja z karirasto posteljnino na drugem koncu sobe me ni mikala, četudi sem bila popolnoma izmozgana od trodnevnega nespanja. Vendar le kdo bi spal ob takih okoliščinah.

***

"Jemima, jutri greš, hiša bo naprodaj, in ko bo - če bo, prodana dobiš sedemdeset procentov na tvoj bančni račun..."
"Oba veva, da hiša ni..."
"...seveda upam na najbolje..."
"Clayton mi je sporočil, da že komaj čakajo, da..."
"Ej, me poslušaš?"
"Jemima."
"JEMIMA!"
"Ha?" zdrznila sem se.
____________________________________________________

Prosim, za vaše mnenje, kritike, karkoli...
Hvala vsakomur, ki si bo vzel minutko časa in pokomentiral zadevo.
Naj nadaljujem?**
25. junij 2017
Next
25. junij 2017
***

Nič, pa smo tu...
Owen je pripeljal pred ogromno hišo, ki je zakrila celoten pogled na mesto, ki je tičalo v ozadju. Motor je zaropotal in nato obmolknil.
Iz hiše je pritekla gospa s svetlo blond, skoraj belimi lasmi. Bila je bleda, kot da bi ji vampir izsrkal vsakršno kapljico krvi. Med tekom si je držala svoje krilo, ravno toliko da se ni spotaknila in padla po kamnitih stopnicah.
"Oh, Owen."
Owen je spustil okno, snel sončna očala in jih nemarno vrgel v kot pod radiom. "Meredith," je nekoliko zadržano zamomljal in zakašljal. Gospa se je umaknila dvajset centimetrov nazaj, da je lahko stopil ven.
"Kje pa je deklica?" je vprašala in divje pogledovala. Ni me morala videti, saj so bila stekla na zadnjih sedežih zatemnjena. "Jamima, pridi."
Pogoltnila sem tiste nekaj sline, ki je je še bilo v ustih. Zadnje dneve poleg tega, da ne spim, tudi ne pijem dovolj tekočine, posledično me mučijo vrtoglavice.
Izstopila sem iz avta.
"Meredith, lahko me kličeš tudi Mer," pomolila je roko proti meni. Nekaj v meni je preprečilo, da bi ji podala roko. Gledala sem v njeno roko in kot vkovana stala na tleh.
"Hmm, no prav," je zamomljala in pogledala Owena, katerega ustnice so se razpotegnile v kisel opravičujoč nasmeh, češ; 'Ne zameri ji, v šoku je.'
________________________________________________________________
Nadaljujem?
25. junij 2017
Next,fulllll dobr pišeš,nujno nadaljuj
25. junij 2017
______________________________________________________________________
Owen je stopil iz avta in pohitel do prtljažnika. S pritiskom na gumb se je odprl in iz njega je padel velik kričeč rdeč kovček in nekaj plastičnih nakupovalnih vrečk.
Sklonil se je, vse skupaj pobral in mi potisnil v roke.
"Dobro ti bo tu," je šepnil in zopet namenil enega svojih kislih nasmehov.
"Hvala, al kaj," sem odrezala in neopazno zavila z očmi. Njegovo obnašanje mi je šlo rahlo na živce, vso to sprenevedanje, da ne ve kaj je bilo z očijem me je spravljalo ob pamet.
Vsi smo dobro vedeli, da je imel oči ljubico, ki ga je želela le izkoristiti in pobrati njegov denar. Bila je iz neke čudne družine, ki pravzaprav ni bila družina - njena dva "brata" sta bila glavna preprodajalca koke v Švici, ... menda jim je šlo na tesno, pa ga je pač zaklala, pobrala družinske prihranke in pobegnila.
"Hej, ljubica? Daj mi kovček, pojdiva noter," moje razmišljanje je prekinila Meredith. Owen je bil že daleč v daljavi, njegova številka tablice je postajala čedalje manj vidna, na koncu pa se je izgubila v cestnem prometu.
"Bom zmogla," sem odvrnila, še bolj hrabro zgrabila in privzdignila stvari ter ji sledila po stopničkah v hišo.
Ko sva vstopili me je predramil sladki vonj po klinčkih in cimetu, bil je čas božiča. Hodili sva skozi ozek oranžno-rjavkasto obarvan hodnik in zavili levo. Prišli sva v ogromno jedilnico. Na sredini je bila pravokotna miza z vsaj osmimi stoli, nasproti nje pa je bil kamin.
"Clayton, pripravi čaj, prosim!" je zaklicala Mer. Jedilnica je bila združena s kuhinjo, ki se je nadaljevala v dnevno sobo. Izza naslanjača je pokukala glava kodrastih las in modrih sinjih oči.
"Takoj, Mer."
Vodila me je naprej mimo dnevne sobe na desno skozi vrata, pa po stopnicah v srednje veliko sobo nežne vijola barve.
"To bo začasno tvoja soba, ne skrbi, dobila boš boljšo."
___________________________________________________
Nadaljujem?
15. november 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg