Forum
u89666
u89666
--------------------------------------------------------------------------------------------------------

Padla sem na kolena in se z obema rokama oklenila straniščne školjke. Vedela sem, da mi bo slabo, ampak nisem si mogla predstavljati da bo tako hudo. Tiho sem hlipala in se z glavo naslonila na mrzle ploščice. Denis mi je zadnjič prinesel kapo. Vem da je mislil le dobro in tudi kapa je zelo lepa. Z veseljem bi jo nosila kadarkoli, le ne zdaj. Še glasneje sem zajokala in pustila, da je moj jok odmeval po kopalnici. Ta mala svetlo rdeča kapa me je prizadela. Pokazala mi je da se bo res zgodilo in da vse skupaj niso le grde sanje, kakor sem si na tihem želela. Hitro sem si obrisala oči in potegnila vodo. V ogledalu sem si na hitro ogledala moj obraz. Rahla bledica se mi je širila po licih, oči pa sem imela rahlo zabuhle od joka. Te oči so obtožujoče zrle vame. Bile so v barvi sveže pokošene trave in če si pogledal natančno si v njih lahko videl zlat prah. Rdečkasti lase so mi padali do ramen in objemali srčast obraz, ki so ga pokrivale drobne pegice. Pustila sem lasem, da so prosto padale in odšla v kuhinjo. Denis je sedel za mizo in naslonjen na komolce gledal nogometno tekmo na malem televizorčku. Namenil mi je površen nasmeh in mi naredil prostor ob sebi. Ni dobro vedel, kako bi se obnašal ob meni. Pravzaprav noben ni. Še mami ni mogla skriti pogledov, ki so ji vedno znova uhajali k meni. Počutila sem se kot spaka. Rak je iz mene naredil spako.
-----------------------------------------------------------
kako se vam zdi?

naj nadaljujem?
27. april 2012
u89666
u89666
----------------------------------------
Spekla sem si palačinke in vzela drobiž za avtobus, ki ga je mami pustila na pultu. Pomahala sem Denisu, ki je imel prosto uro in odšla v mrzel jesenski dan. Rahel dež mi je kapljal na glavo in mi močil jakno. Tesneje sem so ovila vanjo in se pokrila s kapuco. Nekaj minut sem hodila, ko sem zaslišala, da me nekdo kliče. Obrnila sem se in videla, da mi nasproti teče fant. Na videz sem ga poznala, bil je skoraj moj sosed in Denisov sošolec iz paralelke. Nekajkrat je bil celo pri nas, ko sta delala skupaj seminarsko. Plaho sem se mu nasmehnila in ga pogledala.
»Hej, izgubila si rokavico.« Podal mi je rdečo volneno stvarco. »Aja, ime mi je Rok.«
»Kristina.«
»Vem,« se je sramežljivo nasmehnil. »Živiš v bloku na koncu ulice in tvoj brat je moj sošolec.«
Zardela sem kot rokavica, ki sem jo še vedno držala v roki. Fant mi je bil všeč in po načinu, kako je govoril z mano sem menila, da sem tudi jaz všeč njemu. A morala sem se opomniti, da imam raka, da sem zdaj spaka in da mu nikoli ne bi bila všeč, če bi izvedel. Pokimala sem mu in se obrnila. Stopila sem nekoliko hitreje in prispela do postaje. Še vedno mi je sledil.
»Veš razmišljal sem, če imaš čas…. če bi hotela iti z mano…«
Avtobus je pripeljal in preglasil njegovo vprašanje. Pohitela sem na avtobus in ga pustila za sabo. Bilo mi je žal zanj, ker mi je bil všeč in tedaj sem slišala zbadanje, ki je prišlo z zadnje klopi, ko je vstopil na avtobus. Tam je sedel moj bivši, Luka in vpil na Roka: »Kje si Milko! A tvoj stari še vedno šverca ukradene marcedese.« Nato se je obrnil k svoji bandi in jim rekel: »To južnjaško zalego bi bilo treba pregnat nazaj od koder so prišli, ne pa da nam samo kradejo in nas goljufajo.« To je izrekel še vedno dovolj glasno, da sem ga lahko slišala in slišal ga je tudi Rok. Vedela sem kaj govorijo o Roku, bil je nezaželen, ker je bil drugačen. Le kako se bodo obnašali do mene, ko bodo ugotovili, da sem tudi jaz drugačna. Vtaknila sem si rabljeni mp3 v ušesa in dala glasbo na maksimum.




next?
27. april 2012
u89666
u89666
ƨυρεя.Cнιρмʋnκ♥-------->wanna be.
27. april 2012
jap
Nexti < 3
27. april 2012
u89666
u89666
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Še preden bi me Luka uspel ogovoriti sem stekla z avtobusa. Nisem si želela več pretirane pozornosti, želela sem si le, da me nihče ne bi opazil, da bi bila nevidna. Predobro se spomnim, kako je bilo v začetku ko sem začela hoditi v srednjo šolo. Bila sem priljubljena, vsi so želeli biti moji prijatelji, me posnemati. Bila sem ena od kul deklet, kakršne lahko vidiš v ameriških filmi. Navijačica. In nato se je vse spremenilo. Padla sem, tako preprosto je bilo vse. Imela sem lažji pretres možganov. Ampak nato je doktor govoril z mojo mamo, slišala sem ga, kako ji je rekel, da so mi v glavi odkrili rakasto tvorbo. Da imam raka. Mogoče sem imela takrat srečo, da se je to zgodilo. Vsekakor pa mi je spremenilo življenje. Umaknila sem se iz družbe in navijaški dres zamenjala s prevelikimi puloverji in kavbojkami. Vedela sem, da me noben ne bi razumel, da bi se jim zdela čudaška in morda celo navarna.
Odložila sem pladen s kosilom na prazno mizo v kotu jedilnice in odprla matematično knjigo. Žlico sem potopila v jogurt in počasi mešala po njem.
"Matematika," se je spačila Ester in se vrgla na sedež poleg mene. "Če dobim še en bat, mam poprauca. Škoda da nisem tako pametna kot ti." "Tudi jaz sem mnenja, da mi matematika nikoli ni šla dobro od rok," je dodal Kevin in se nama pridružil. "Ah, ne govori kot en gej Kev." se je spačila Ester. "Ob živce me spravljaš."
"Saj tudi sem gej Ester, kako pa naj potem ne bom gej?" "Vidiš Kiki, o tem ti govorim," mi je pomignila, zavila z očmi in si popravila lase. Ravno ko si je v usta basala sirov sendvič je debelo pogledala in se skoraj zadušila, ker ni dovolj hitro pogoltnila. Ko sem jo potolkla po hrbtu, da je prilšla do zraka je zahropla: "Ti zakaj pa Rok tako zija vate. Prisežem, da še ni umaknil pogleda odkar je prišel v jedilnico. Pa ne da si na osvajalskem pohodu ljubica," me je dregnila, da me je zabolelo. Namenila sem ji grd pogled in poskusila pojesti vsaj žlico jogurta. Na skrivaj sem pogledala k Roku in res me je opazoval. Njegov pogled je bil žalosten, vsaj zdelo se mi je, da me gleda nekako razočarano. Sklonila sem pogled in mešala po jogurtu. "Če ne misliš pojesti tega jogurta, bi mi ga lahko dala, preden ga še bol premešaš." Podala sem ji cel lonček. In odprla knjigo za matematiko. Poskušala sem ponoviti zadnje poglavje, ko sem zaslišala vpitje. V jedilnico je stopil Luka s svojo bando za sabo. "Milko, ti je že kdo povedal, da si zasedel moje mesto!" je vpil, da ga je lahko slišalo pol jedilnice. "Alo, umakni se." Porinil ga je z stola, da je telebnil po tleh. Ves jezen se je pobral s stola in odrinil Luka. "Nikjer ne vidim tvojega imena Kalan. Kar poišči si nov sedež, tu ni prostora." "Pa ne, da boš ti govoril." Sunil ga je da se je znova opotekel. Stepla sta se, da sta se valjala po tleh. Nemočno sem opazovala, kako sta tepla drug drugega, sošolci pa so stopili na mize in vpili: "Fajt fajt fajt!" Vse dokler ni v jedilnico prišel dežurni učitelj in ju ločil. "To je pa višek, kakšna disciplina. Takoj mi povejta kdo je začel?" "Rok Milič, profesor. Napadel me je kar brez razloga." "Ni, res Luka je začel, jaz sem samo..." a ni mogel končati, ker mu je profesor pomignil, naj mu sledi. Gledala sem Roka, kako je samo stal sredi jedilnice s potolčenim nosom in pogledom uprtim v tla. Ko ga je profesor odpeljal je Luka obstal sredi jedilnice z zmagovitim nasmeškom. Pograbila sem torbo in odšla iz jedilnice. Ko sem šla mimo Luka sem se narahlo zaletela vanj in mu siknila: "Si pa res tepec Luka."
Kasneje tistega dne sem se z mami odpeljala v bolnišnico. Tišino v avtu je zapolnjevala samo balada iz 80tih, ki so jo vrteli po radiju. "Si pa nekam tiho Kristina, te je strah?" "Ne, jaz... razmišljala sem zakaj okolica tako težko sprejme ljudi, ki so drugačni. Ne slabši ampak samo, saj veš drugačni." Pokimala mi je, vendar ni rekla ničesar. Najina stara toyota se je ustavila na parkirnem mestu pred bolnišnico. Čakala me je že druga kemoterapija.

---------------------------------------------------------------------------------------------------

KRATKA ANKETICA:

Kakšna se vam zdi zgodbica?

Bi kaj spremenili, dodali?

Naj nadaljujem?
27. april 2012
Izpolnjujem anketo :
1. Zgodba se mi zdi uredu. Js bi sicr začela pisat kako je ona supr in kako jo obožujejo in pol kako ma pretres možganov in posluša un pogovor med mamo in zdravnikom. Ampak zdj si pač začela ker si začela. Sej drgač je kuul!
2. Jap, a bi lah mal krajše nexte j če so dolgi dolg berem.
3. Ja itak!
27. april 2012
1. Wow.! Tale zgodbica je res top.!!!
27. april 2012
2. Nc ne sprement....obozujem jo.!!!
27. april 2012
3. Nexti cim prej....;D
27. april 2012
u89666
u89666
nike nika: vedno dajem dalše dele ker drugače je pa meni prekratko...se ne prebereš vsega naenkrat če nimaš časa
-----------------------------------------------------
Napol ležala sem zleknjena na rdečem usnjenem fotelju v ambulanti doktor Grazove. Niti toliko moči nisem imela, da bi odprla oči. Poskušala sem ležati čim bol negibno in se neozirati na zaslepljujočo rumeno svetlobo, ki mi je svetila na zaprte veke. Bili mi je grozno slabo in samo dejstvo, da se mi ni dalo odpreti niti ust me je zaustavilo, da nisem bruhala v vrečko, ki mi jo je dala doktorica. V ustih sem že brez tega imela občutek kot da bi v njih nekaj crknilo. Bila so suha in tako grozno sem si želela vode. Mami je sedela za priprtimi vrati doktor Grazove in se v pridušenem šepetu pogovarjala z doktorico. Skozi tanko špranjo sem lahko ujela del pogovora, ki sta si ga izmenjali zaskrbljeni ženski. "Ji bo še dolgo tako slabo...............tako šibka......................moja mala punčka," je jecljala mami in z upanjem v glasu, ki je rotil doktorico naj ji laže, če je potrbno, samo da bo slišala pozitivne novice. "Mlada je.............fizično je v izredni formi.......... je njena prednost. Vendar se morate zavedati.............kemoterapija izredno izčrpa človeka..............ni dobro za organizem...................pustimo času čas..........ampak boriti.........mora." "Torej čez teden dni ob petih," je posmrknila mama. Doktorica ji je očitno pritirdila, zakaj ženski sta vstali. Slišala sem podrsavanje stolov, ki sta jih umaknili. Vrata so se odprla in sanca je padla čezme in mi zakrila svetlobo, ki mi je svetila v oči. "Si vredu Kristina, čas je da greva domov." Nekaj sem ji zahropla v odgovor, vemdar se nisem premaknila. Začutila sem roke, ki so me dvignile iz fotelja in mi pomagale na noge. "V redu sem," sem zamrmrala in se oprijela mami. "V redu." Lagala sem še sama sebi.
Malo pred jutrom sem planila iz more, ki me je tlačila. Švic mi je tekel po čelu in moja pižama je pila vsa mokra. Z opotekajočimi koraki sem prilezla do kopalnici in stegnila glavo v školjko. Želodec se mi je obrnil, čeprav je bil prazen. Ne vem od kje sem imela toliko tekočine v trebuhu. Jedla nisem že tri dni, mogoče malo jogurta in juhico, ki mi jo je skuhala mami. V glavi se mi je vrtelo, v rokah pa nisem imela več toliko moči, da bi vstala. Obsedela sem na tleh kopalnice in še vedno objemala školjko. Vročo glavo sem naslonila na steno in se prisilila da sem dihala čim bolj umirjeno. Po glavi mi je divjalo toliko misli, da se nisem mogla več zbrati. Razmišljala sem o Roku, o tem kako me je danes gledal in želel biti le prijazen do mene. Všeč mi je bil, to sem si morala priznati. Do zdaj mi še noben fant ni bil tako všeč. Z Lukom sem hodila bolj zaradi dolžnosti kot zaradi česarkoli. Priznam, da mi je bila všeč misel, da hodim z najbolj zaželjenim fantom na šoli. Takrat sem bila tudi jaz najbolj priljubljena punca na šoli in bila sva sanjski par. Navijačiča in nogometaš. Kako osladno. Nasmehnila sem se sama sebi, kako sem lahko bila včasih tako plehka, kako nisem opazila, da mi to ne prinaša sreče. Bila sem zaslepljena od svoje lepote in zvezdništva, ki je sijal okoli mene. Ko sem zapustila to družbo sem šele lahko videla kako slaba oseba sem bila. Ni me presenečalo, ko sem odkrila napis na zgornjem ženskem stranišču KRISTINA JORDAN JE PRASICA. V spomin na svojo preteklost sem pustila napis, da sem ga lahko gledala in se opominjala, da nikoli več ne bom taka, prasica.
S tresočimi rokami sem se prisilila, da sem vstala. Oklenila sem se umivalnika. Odprla sem vodo in si oškropila obraz. Bila sem bleda in predvsem izčrpana. Z roko sem si šla skozi lase. Na roki mi je ostal pramen rdečkastih las. "Ne," nemi krik se mi je zvil iz pljuč. Zdaj solz nisem več mogla zadrževati. Lasje so mi počasi začeli izpadati. Doktorica Grazova je rekla, da lahko postanem povsem plešasta od kemoterapije. Da je velika verjetnost, da bom plešasta. Lase sem vrgla v košek ob umivalniku in odšla v sobo. Iz dna omare sem potegnila kapo, ki mi jo je podaril Denis. Zdaj nikamor več ne bom mogla, ne da bi jo nosila. Rak je terjal svoj davek.





-------------------------------------------------

next?
28. april 2012
u88120
u88120
next
28. april 2012
u89666
u89666




Ko sem se ozrla na uro je ta kazala 7.30. Zavzdihnila sem in pograbila torbo, ki sem jo pripravila dan prej. V kuhinji me je čakalo mamino sporočilce, da je že v službi in da imam v pečici še topel toast. Vzela sem ga ven iz pečice in ga spotoma zavila v serveto. Ko sem si obula svoje uggice in se spustila po stopnicah je bila ura že 7.34. V naglici sem vrgla toast v kontejnar, si popravila kapo še nižje na ušesa in stekla proti postaji, da ne bi zamudila avtobusa. Jeseni so bila jutra že mrzla in hladen zrak me je rezal v bleda lica. Sape mi je zmanjkalo že po nekaj metrih in vsa zadihana sem počasi pešačila naprej. Svet okoli mene se je zamajal in ne spomnim se dobro, kdaj sem izgubila zavest in telebnila po tleh. Naslednjega kar se spominjam je Rokov lepi obraz, ki se je sklanjal nadme in mi dvignil glavo. »A sanjam,« sem bleknila še preden sem se zavedala. Moj glas mi je zvenel tako tuje, hrapavo in glava me je neznosno bolela. Z Rokovo pomočjo sem vstala in se mu nasmehnila. »Videl sem ko si padla, pa sem ti prišel pomagat,« mi je dejal. »Si izgubila zavest?« »Ne! Sem pač padla in se udarila v glavo, nič takega. Saj sem v redu,« sem govorila. Nisem bila najbolj prepričljiva, a se mi je zdelo, da mi je verjel. »Lahko te pospremim domov.« »Saj sem ti rekla, da sem v redu, Rok. Samo malo sem padla.« Na obrazu mu je pisalo, da ga skrbi zame, a sva vseeno nadaljevala pot. Za las sva ujela avtobus, ki je pripeljal točno ob 7.40. Sedla sem na svoje običajno mesto v tretji vrsti ob oknu. Rok se je brez besed usedel poleg in me šele nato vprašal, če me moti, če prisede. Odkimala sem in se zastrmela v cesto, ki je bežala pod kolesi avtobusa. »Zakaj, se včeraj nisi branil, ko te je učitelj odpeljal k ravnatelju? Vsi so lahko videli, da je Luka lagal. Če bi samo do konca razložil….« »Misliš, da bi me kdo poslušal ali da bi bilo sploh komu mar.« Pogledal me je s svojimi velikimi rjavimi očmi. Nekaj trenutkov sem strmela vanje, bile so tako velike z dolgimi gostimi trepalnicami in predvsem tako… žalostne. »Lukov oče je priznan odvetnik, ki redno sponzorira šolo. Moj oče, no moj oče pa je le avtomehanik. Saj vidiš razliko.«
»Ampak, če bi kaj rekel, bi te morali poslušati. Ni pravično, da si bil zato kaznovan.« Odkimal je in po tiho nekaj zamrmral. Vseeno sem lahko razbrala pomen njegovih besed. »Življenje ni pošteno Kristina, a vseeno moraš požreti marsikaj, zato, da si lahko potem boljši človek.«
Geografija je od nekdaj predmet, ki mi ne leži. Enostavno se ne znajdem z vsemi tistimi kartami in zemljevidi, nikoli ne najdem mest in podnebja so popolnoma brez smisla. Bila je zadnja ura tega dne in ura je bila dolgočasna kot še nikoli. Čeprav sem se poskušala zbrati so mi misli, vedno znova uhajale drugam. Glava me je neznosno bolela in narahlo se mi je črnilo pred očmi. Samo za trenutek sem glavo naslonila na klop in zaprla oči, da bi se mi nehalo megliti. »Kristina Jordan! So moje ure res tako grozno dolgočasne ali pa si ti taka strokovnjakinja, da že vse veš?!« Profesorjeve majhne prašičje oči so se zabolščale vame. »Bi nam potem ti znala obrazložiti kastni sistem v Indiji?« V grlu se mi je naredil velik cmok. Nisem imela pojma o čem govori. »Jaz, em…« »Torej ne, kaj pa način verovanja v Indiji?« Odkimala sem, ostala tiho in gledala v mizo. »Torej tudi tega ne veš. Potem pa pridi do zemljevida in nam pokaži kje je Indija!« Z velikimi očmi sem ga pogledala. Na obrazu so se mu že delale kapljice potu in vedela sem, da bi ponorel, če ne bi prišla do table. Vstala sem in stopila do zemljevida. Neumno sem se zastrmela vanj in opazovala sedem kontinentov. Bil je veliki zemljevid sveta in na njem so bile zgolj pobarvane države. Nikjer nobenega imena. »Em….,« sem zajecljala in pokazal na državico nekje na sredi zemljevida. »Torej ne veš niti tega. Čestitam Jordanova, pravkar si si prislužila enico.« Z rdečim svinčnikom je v redovalnico napisal veliko enico. Osramočeno sem odšla v klop. Občutek, da mi bo razneslo glavo se je le še stopnjeval.
28. april 2012
next!
28. april 2012
Next < 3
28. april 2012
Juuuj, kok mi je ušeč.!!!
Nextii.!!!
28. april 2012
next!
28. april 2012
u88120
u88120
next.!!
28. april 2012
u89666
u89666
evo tukaj je že nov del. uživajte
---------------------------------------------------




Popoldansko sonce me je zaslepilo, ko sem stopila na pločnik in prečkala cesto, čeprav ni bilo nikjer prehoda za pešce. Neki avto mi je glasno pohupal vendar se nisem zmenila zanj. Zavila sem v naslednjo ulico in se vzdolž manjših trgovinic napotila do čisto zadnje. Odprla sem vrata in vame je butnil naval toplega zraka, ki je dišal po barvi. Vstopila sem v frizerski salon. Prijazna lastnica mi je pokimala, ko sem odložila puhovko in se usedla na enega od stolov. Snela sem si kapo, ki mi je še vedno pokrivala glavo in izrazila svojo željo. »Rada bi, da mi jih postrižete čisto na kratko.« Frizerka je osuplo pobuljila in ocenjujoče premerila moje lase. »Kakšna škoda jih je, pa tako so lepi.« Na moj odgovor, da hočem, da mi jih odstriže je v roke prijela škarje in mi jih prislonila nekje v višini vratu. »Res hočeš?« me je vprašala še zadnjič nato pa mi začela striči moje rdeče lase. Žalostno sem strmela v šope, ki so raztreseni ležali po tleh. Na glavi se mi je počasi bleščala deška frizura. »Krajše. Rada bi še krajše,« sem ji rekla potem, ko sem si lahko ogledala rezultat njenega dela. Nisem si želela več dolgih las, tako ali tako bi mi vsi izpadli in tako sem si samo prihranila še večjo žalost. Bila je Esterina ideja. »Če se postrižeš na kratko, ne bodo najini ljubi sošolci pol tako gledali kot če bi bila naenkrat brez las. Lahko celo rečeš, da si si jih čisto pobrila!« Seveda se mi je njena ideja sprva zdela trapasta, a na koncu sem uvidela, da ima Ester prav. Kar se tiče bližnjic ali kako si olajšati življenje je Ester pravi naslov.
Stopila sem z avtobusa, ko se je za mano pojavil Rok. »Me zasleduješ?« sem ga jezno vprašala. Vedno znova se je pojavljal tam, kjer sem bila tudi jaz. »Bil sem v trgovini,« mi je pomignil na vrečke, ki jih je držal v roki. Zardela sem. Bilo mi je nerodno, ker sem se znova osramotila pred njim. »Kako si Kristina?« me resno vpraša kot da ga resnično ne zanima nič drugega kot moje počutje. »Oh, ne vem. Hočem reči v redu, verjetno.« Nisem vedela, kako se počutim. Pravzaprav se že dolgo nisem počutila dobro. Če pomislim vse od takrat…. ko sem izvedela za raka. »Hej, nasmehni se, življenje je vendar lepo,« mi je rekel tako iskreno, da sem mu skoraj verjela. »Saj sem ti rekla, da sem v redu sem pač… zabila geografijo,« je bilo prvo, kar mi je padlo na misel. Nisem se želela z njim prepirati zakaj za vraga naj bi bilo življenje lepo. Resno je prikimal in bila sem vesela, da je verjel. »Lahko te naučim.« »Kaj?« sem se namrščila. »Lahko te inštruktiram geografijo, da boš popravila oceno. To je slučajno predmet, ki ga obvladam.« Razmišljala sem, kako bi ga čim bolj vljudno zavrnila. Nisem želela, da bi mislil, da je lahko med nama kaj več kot le prijateljstvo. Bila sem le dekle, ki je imelo raka in če bi to izvedel ne bi nikoli več spregovoril z mano. »Ampak ne morem ti plačati, ne dobivam ravno velike žepnine.« To niti ni bila laž, res sem dobivala bolj majhno žepnino, ker je bila moja mama samohranilka z dvema najstnikoma in stroškov je bilo kar precej. »Je že v redu. Lahko mi odplačaš tako, da greš z mano v kino,« njegove oči so zažarele in me rotile naj ga ne zavrnem. A še preden sem odprla usta mi je pomahal in zaklical: »Lahko prideš že jutri ob… štirih?« Lahko sem samo gledala, kako je izginjal v daljavi.



28. april 2012
u88120
u88120
iii *__*
NEXT.!
28. april 2012
next!
28. april 2012
u89666
u89666
dala bom slike...
mogoče še koga ni v zgodbi pa pride pol
---------------------------------------------------------



kristina




anabela

[img]http://t2.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcR813yrtVim7TB02wrolNlNzaxuWRzalvGkDzAwbEYINZG2XIw62dJOhynn[/img]
rok




luka




ester {brez piercingov}




kevin




samatha




denis




valerija {kristinina mama}
------------------------------------------------------------------------------------
nekaj se jih pozneje pojavi v zgodbi
28. april 2012
next!
28. april 2012
u89666
u89666
pišem za vas
28. april 2012
AMG.! Js žiwim za to zgodbo....next.!!!
28. april 2012
u87725
u87725
мя. ѕellιηg.DC--->ƒiяeωoякѕ. remember me.?
28. april 2012
u87725
u87725
Next
28. april 2012
next!
28. april 2012
u88946
u88946
next!!!!!
28. april 2012
next!
28. april 2012
u89666
u89666
ƒiяeωoякѕ. : remember
zaj malo dalši del :3
-------------------------------------------------

Bolečina. Ta je bila vedno prisotna. Bila sem razočarana nad sabo. »Zadaj v atlasu imaš…« Nisem ga zares poslušala. Besede so mi odzvanjale nekje v podzavesti. Zdaj sem bila pomembna le jaz. Moje telo. Počasi vdihnem in izdihnem. Glavo naslonim na naslonjalo stola. Štejem. In znova vdih. Poskušam se umiriti. Odmisliti bolečino. Slabost. »Kristina, je s tabo vse v redu?« Njegov glas se je zabil vame in odzvanjal v moji glavi. Le zakaj je kričal. Mar ni vedel, da mi bo glavo vsak hip razneslo. Poskušala sem prikimati, se narediti kar se da normalno. Prepozno. Bolečina je bila tokrat premočna. Padla sem na kolena. Vsaka mišica v telesu je popustila. Bila sem kot lutka. Tako nemočna. V želodcu me je zvilo in znova sem v grlu začutila dobro znani občutek. Zakaj zdaj? Zakaj ravno jaz? »Kristina!« Njegov glas me je tokrat pomiril. Bil je blizu in le to mi je bilo pomembno. Pa kaj če sem ležala na tleh njegove sobe in hropla kot izmučen konj. Ni pomembno. Ne več. Začutila sem njegovo močno roko, ko mi je pomagal sesti. V roko mi je potisnil kozarec vode. Žejna. Res sem bila neskončno žejna. V mojem grlu je divjal požar, po celem telesu me je peklo. Bolelo. In nato znova njegov pogled. Njegove rjave očke. Pogled poln skrbi. Kot da mu je resnično mar. Bil je tako lep. Odvrnila sem pogled.
-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-
»Kiki, Rok je klical…«
Nisem je poslušala.
»Morala bi mi povedati.«
Njen glas je tako nepomemben. In bolečina je znova tu. Tokrat kot razočaranje. Zakaj mi je Rok to naredil?
»Skrbi me zate…«
Prosila sem ga, da naj ne pove. Vedela sem kako se bo na to odzvala moja mama.
»Postaja resno Kristina!«
Da bo zaskrbljena. Še bolj kot sicer.
»Kristina Jordan! Me sploh poslušaš!?«
Kristina to ime mi zveni znano.
»Kristina!!!«
»Jaaaa?«
Samo zmajala je z glavo. Zdaj ni več vedela kaj naj mi reče. Videla sem ga v njenih očeh. Strah. Čudno. Tako zelo sem bila obremenjena z mislijo, zakaj ravno jaz, da sploh nisem pomislila na najpomembnejše. Da lahko umrem. Smrt.








Naredila sem seznam stvari, ki jih želim storiti pred… hm no ne vem, če mogoče umrem. Želim spoznati ljubezen in želim si… Roka. Želim si ga in hočem ga. Ampak da bi hodil z nekom kot sem jaz. Ne bom dovolila, da bi bilo med nama kaj več. Nočem da bi se mu smilila, da bi čutila njegove čudovite oči na sebi. Polne usmiljenja. In nočem, da se zaljubi v nekoga kot sem jaz. Nisem cela, moje telo počasi odmira. Zasluži si boljšo od mene.
V nedeljo sva šla v kino. Plačilo za to, da mi je pomagal z geografijo. V popolni temi sva gledala Crazy Stupid Love in njegova roka je naenkrat zdrsnila v mojo. Bila je topla in mehka in počutila sem se tako varno, da je nisem odtegnila. Šele kasneje ko sva hodila domov sem se mu izvila. »Poslušaj Rok….eeee jaz…no saj veš da sva lahko le prijatelja.« »Torej ti nisem všeč?« »Ne gre za to,« sem odkimala. »Jaz pač. Lahko si najdeš boljšo od mene. Nisem taka kot misliš, če bi vedel, me ne bi maral.« Ko sem odgovorila so me v očeh zapekle solze. Zakaj počnem nekaj kar si sploh ne želim? Za Roka me je opomnil glasek v glavi. Noben fant noče hoditi punco, ki ima raka. Počasi je zmajal z glavo. »Res misliš da sem tak Kristina. Vem, da imaš raka, vem da se obupno trudiš da se ne bi zaljubil vate, a za to je malo prepozno. Se ti ne zdi?« Osuplo sem strmela vanj. Iz obraza mi je lahko prebral vse od razočaranja do besa in presenečenja. Nisem mislila, da ve. Da mu je Denis povedal. In nisem prenesla misli na to, da ob meni čuti le usmiljenje. »Torej veš!?« sem ga nadrla. »In mi nisi mislil povedati. Si mislil biti z mano le iz usmiljenja? Se ti smilim Rok?« Še nikoli nisem bila bolj jezna in razočarana. Nisem želela da ve da imam raka. »Pojdi Rok. Nočem te več videti. Niti Denisa. Oba sta me izdala. Pojdi!« Obrnila sem se. Proč od njega. Samo stran. Moje uggice so glasno udarjale ob led, ki se je nabral na pločniku. Obupno sem se trudila da bi zadušila solze, ki so zdaj začele teči. Jokala sem. Moje srce je bilo zlomljeno. Hkrati sem izgubila prijatelja in ljubezen. In jokala sem za Roka, ki sem mu zlomila srce.






28. april 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg