Forum
u33652
u33652
Pozdravljeni!
Tukaj si lahko izmislite pravljico in jo delite s nami.
10 najboljših pravljic bo zmagalo.( njegovi avtor )
Lahko si stvari izmislite, jo prepišete( iz zezka, knjige...) in lahko jo sestavite sami. V njej lahko napišete šale, vice... KAR KOLI ŽELITE!!!!!!!!!!!!!!

Uspešno tekmovanje vam želim!!!!

Se boste prijavili?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

21. december 2010
u33652
u33652
Nekje za devetimi gorami in za devetimi vodami...
Kot otrok sem oboževala pravljice. Brala mi jih je večinoma babica, medtem ko so bili starši v službi in me je pazila, da mi ni bilo treba v vrtec. Moja najljubša je bila Pocahontas. Ja vem ni ravno tipična pravljica a meni je pomenila več kot vse Rdeče kapice, Pepelke in vsi zlobni volkovi skupaj.
Prva pravljica, ki se je spominjam je bila Špicparkeljc. Smejala sem se, ko se je tista deklica poročila z princem, ker ji je uspelo vso slamo prepresti v zlato si zakrivala oči od groze, ko ji je Špicparkeljc vzel otroka in skakala od veselja, ko je ugotovila njegovo ime. V prvem tednu mi jo je babica morala prebirati znova in znova tako, da sem jo kmalu znala že na pamet.
Potem pa sem nekega dne na obisku pri bratrancu videla malo modro knjigico, z zanimivo barvito naslovnico in jo začela listati, slike so mi bile zelo všeč, ljudje v knjigi so bili oblečeni v živalske kože, imeli so temnejšo polt in dolge črne lase. Vsakič ko sem prišla na obisk sem vzela to knjigico in ves čas obiska gledala slike. Nekega dne pa mi je bratranec to knjigico dal in dejal da si jo lahko sposodim tudi za 100 let če želim, to sem si zelo dobro zapomnila, minilo je namreč že okoli 16 let pa mu je še vedno nisem vrnila Ta dan je bil zame kot praznik, doma mi je mami to zgodbo o Pocahontas prebrala, seveda ni bilo dovolj samo enkrat in od takrat sva bili Pocahontas in jaz neločljivi. Zgodbica o indijanki iz plemena Powhatan, ki se zaljubi v svetlolasega angleža Johna Smitha mi je bila tako všeč, da sem jo nosila s seboj povsod kamor sem šla in je bila naslovnica na koncu že popolnoma pomečkana. Ima pa nekako nesrečen konec. John se vrne v Anglijo, Pocahontas pa ostane pri svojih ljudeh. Po prebrani zgodbi sem vedno še nekaj časa razmišljala kako bi se morala v resnici končati in da bi tudi John moral postati indijanec, kar bi bilo vsekakor bolj zanimivo kot pa če bi Pocahontas postala civilizirana.
Zato sem bila kar malo presenečena, ko sem šele pred kratkim odkrila da zgodba temelji na resničnem zgodovinskem karakterju in ima v bistvu srečen konec, saj se indijansko dekle z imenom Pocahontas 5. aprila 1614, poroči z John-om Rolfe-jem, se krsti ter preimenuje v Rebecco in zaživi v Londonu.
Anyway...indijanski svet mi je bil še nekaj let pozneje tako zanimiv, da sem že v četrtem in petem razredu prebrala vse knjige od Karla Maya, še posebej sem bila navdušena nad Vinetou-jem, pa čeprav sem komaj razumela za kaj se gre.
Pozneje sem slišala ali prebrala še veliko takšnih in drugačnih pravljic in nobena se me ni dotaknila tako kot prav ta. Najbolj se jima je približala le še Trnjulčica...punca pač ni naredila nič, le zbodla se je v prst in spala 100 let, ves težaven del je opravil ubogi princ.

Pravijo, da je samo v pravljicah mogoča prava ljubezen in srečen konec, pa naj govorijo a jaz verjamem, da se da in kdo ve, mogoče pa tudi na nas nekje čaka čisto naša pravljica in čisto naš srečno do konca svojih dni!
21. december 2010
u31901
u31901
Bilo je poletje, mama raca je gnezdila v repuhu, valila je male račke. Bila je že naveličana, saj se je že silno vleklo. Končno pa so jajca popokala in slišati je bilo čivkanje malih račk, ki so dvignile svoje glavice. Le največje jajce je še ležalo tam. Mama raca se je odločila, da bo še malo posedela na njem. Kmalu pa je popokalo tudi veliko jajce. Mladiček se je skotalil na plan. Bil je drugačen od ostalih mladičkov, silno velik in grd.

Naslednji dan je mama raca odpeljala male račke, da bi jih predstavila v račjaku. Odšli so k stari raci, ki je bila najplemenitejšega rodu. Stara raca je pohvalila vse otročiče, le grdi raček ji ni bil najbolj posrečen, predlagala je da bi ga malo predelali, da bi bil lepši. Mama raca pa ji ni dovolila, saj kljub grdemu videzu je bil raček dobrega srca in je plaval najboljše od vseh. Tako se je račja družinica preselila v račjak. Ubogemu račku pa se ni godilo najboljše, saj je bil tako strašno grd, da so ga vsi grizli, suvali in se norčevali iz njega.

Tedaj pa je zbežal iz račjaka in jo ucvrl v grmovje. Srečal je divje race in dva divja gosaka. Tudi oni so mu rekli, da je tako zelo grd, vendar da je njim vseeno, le da se ne poroči v njihovo družino.

Proti večeru je utekel iz močvirja, tekel je čez polja in travnike in prispel do majhne revne kmečke koče, kjer je živela starka z mačkom in kokošjo. Račka bi sprejeli medse, le če bi znal presti in se grbiti kot maček in nesti jajca kot kokoška. Ker sta maček in kokoška to počela, sta to tudi zahtevala od račka. Ker pa nista razumela, da ima vsak drugačno mnenje in mislila, da sta najpametnejša, nista razumela račka in njegove želje po plavanju. Zato se je raček odločil da bo šel v širni svet.

Prišla je jesen, ko je sonce zahajalo, je vzletela jata prelepih ptic. Bili so labodi, ki so leteli v tople kraje. Ni vedel nič o teh pticah, vendar jih je imel rad kot še nikogar. Ni jim zavidal lepote, še na pamet mu ni prišlo, da bi si želel take lepote, srečen bi bil že s tem, da bi ga race sprejele medse.

Že se je bližala zima, raček je zamrznil v ledu. Zgodaj zjutraj ga je rešil kmet in ga odnesel domov. Tam so ga oživili in otroci so se želeli igrati z njim. Raček pa se je bal, da mu hočejo kaj hudega. Zbežal je tudi iz te hiše. V tej hudi zimi je izkusil preveč nadlog in bede. Še dobro, da je prišla pomlad in je sonce spet začelo greti. Ko je ležal v močvirju so pred njim priplavali trije labodi. Ni mu bilo mar kaj mu bodo storili, on si je želel le do njih, saj je prepoznal ptice, ki jih je srečal jeseni. Ko pa je sklonil glavo, je v bistri vodi zagledal svoj odsev. Ni bil več grd, neroden, črnosiv ptič, temveč prelep labod. Resnično je bil vesel, kljub vsem mukam in trepljenju, je zdaj toliko bolj cenil svojo srečo. Labodi so ga božali s kljuni in otroci, ki so jih prišli hranit, so najprej zagledali njega, bil je najlepši.

Pomislil je, kako so ga zasmehovali, zdaj pa je najlepši med lepimi pticami.
02. januar 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg