Forum
Jest sm že nardila isti link pa nihče skor ni brou pomoje zarad naslova...
Prosm preberte usaj zdej

Moje ime je Katja stara sem 13 let in živim v prav lepi vasici s svojo družino. Staršema in eno sestro Tajdo. Tajda je stara 16 let ravno toliko, da je vsa brihtna in pametna.
Ker bi rada starša preživela vsaj mesec brez naju, naju s Tajdo kot ponavadi pošljeta k babici.
Letos pa je prišlo do rahle spremembe, Tajda je zbolela tako, da sem se na potovanje odpravila sama.

Moja babica ima zelo velik srček tako, da jo z veseljem obiščem pa naj me stane kolikor hoče. Živi nekje sredi velikega gozdička. Kadar se odpravim k njej uporabim vlak. Že kot velika poznavalka vlaka vstopim vanj oddam karto in se usedem v še prazno kabino. Moja pot se je začela. Iz svojega potovalnega kovčka vzamem knjigo in jo začnem prebirati. Vedela sem, da je pot zelo dolga zato nisem hotela hiteti z branjem.

Brala sem in brala nakar v mojo kabino stopi neka čudna gospa. Prijazno jo pozdravim a ona mi ne odgovori. Še ena neprijazna gospa. To se mi zgodi skoraj vsakič ko potujem k babici. Vedno neka neprijazna gospa. Na hitro pomislim, da je to ista gospa kot lansko leto in predlansko leto...Hitro opustim to razmišljanje in začnem brati dalje.

Čez približno 45 minut slišim starko, ki nekaj momlja. Dvignem pogled izpod knjige in na skrivaj pogledam. Srce mi je začel utripati kot zmešan. Starka je izgledala kot, da si govori nek urok. Na hitro sem opazila tudi njen strašni pogled. Kar brez zenice je bila.
Tako sem se jo ustrašila, da sem vstala in hotela sem odpreti vrata in se preseliti v drugo kabino. Nakar je starka utihnila in mi »PRIJAZNO« rekla: »Punča, ne boj se me. Saj sem vendar ena uboga starka.« Rekla sem si naj ji bo in se vsedla nazaj na svoj sedež.

Nadaljujem?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

15. julij 2010
ja dej prosim super zgodba!! resno!! nadaljuj cimprej!! navdusila si me!!
15. julij 2010
Ob tej starki me je bilo vsakič bolj strah. Starka se je vedno bolj čudno obnašala.
Njene oči so se kar vrtele, kot spirala. Čutila sem negativno energijo. Kar vlekla me je k sebi. Nisem zmogla več, negativne energije je bilo preveč, zelo preveč. Še zadnjič sem pogledala v starko. Zbirala sem pogum, da jo vprašam kam je namenjena. Kar naenkrat sem začutila pritisk v glavi, vrtelo se mi je, pred sabo nisem videla ničesar. Vstala sem pograbila svoj kovček in skoraj, da stekla skozi vrata kabine. Vsa sem bila iz sebe toda ne vem zakaj. Poiskala sem kabino, v kateri je bilo še dovolj prostora. Oštevilčena je bila s 38. Prejšnja kabina pa je bila oštevilčena s 7. Poskusila sem biti čim bolj oddaljena od kabine 4.

Usedem se zraven majhnega dečka, ki je očitno potoval s svojo mati. Na prvi pogled je izgledal kot normalen deček z velikimi očalami. Prebiral je knjigo. Pogledam na eno od strani, ki jo je prebiral. Bile so meni nepoznane črke?, številke?. Kot nekaka hebrejščina. Pomislim, da se fantek le uči hebrejščino. Iz kovčka sem hotela vzeti svojo knjigo. V trenutku mi je postalo vroče, srce mi je utripal. Knjige ni bilo. Zgodilo se je nekaj, kar nikoli nebi želela. Morala sem nazaj v kabino 4!!!. To je bila knjiga še moje prababice. Nisem je smela izgubiti. Zdaj se je začela šele nočna mora.
16. julij 2010
next!!
16. julij 2010
u21212
u21212
napreeeJ
zakon jee ♥
16. julij 2010
ja se strinjam!!
16. julij 2010
lahka das slike??
16. julij 2010
next pls
16. julij 2010
u20999
u20999
KatJooooooooooooooo
Full Dobr, Dj Napreeeeej♥
16. julij 2010
ju3 dobite nadljevanje... slik pa ne rabte.. nej domišljija dela svoje... hvala usm drgač
16. julij 2010
u24857
u24857
nadaljuj. zakon je ^-^
16. julij 2010
Šeenkrat preverim za mojo knjigo, a ni je bilo. Odločila sem se, da pojdem po knjigo. Zelo počasi sem stopala po vagonih hitrega vlaka. Kar nekaj časa sem hodila do kabine 4 saj me je bilo grozno strah. Pred vrati kabine 4 sem iz kovčka vzela svoj žepni nož. Tega mi je podaril sošolec za »samoobrambo« Odprla sem vrata kabine. Začudeno sem gledala v prazno kabino. Ni bilo nikogar. Čudno se mi je zdelo. Stopim v kabino preverim svoj prejšnji sedež in se usedem. Pogledam levo in desno, knjige ni bilo. Pogledam pod klopjo knjige ni bilo. Preverim celo kabino knjige ni bilo. Ozrem se čez okno kjer sem videla obrise stare gospe. Obrnem se vendar kabina je bila prazna. Usedem se nazaj na sedež. V kotu pri oknu vidim rubikovo kocko. Nisem je hotela vzeti vendar globoko v sebi mi je nekaj pravilo naj jo vzamem.
Vzela sem to kocko ki je bila pomešana. Nikoli v življenju nisem marala te kocke, nikoli je nisem znala sestaviti. Na spodnji strani rubikove kocke je bil pripet zelo star listek. Na listu je bila pisava, spet meni nepoznana. Enake črke kot pri fantku z očali. Vzamem kocko in listek ter stečem do kabine 38. Stopim čez vrata kabine in zelo živčno vprašam fanta. »Fantek, nujno rabim tvojo pomoč, ali i lahko prevedeš pisavo tega listka??« Fantek je vzel listek nato pa je začel govoriti v nekem čudnem jeziku »Kela tamaigi sofgon.« Prevedel mi jo je nekako takolerekletstvo neskončnega vlaka.!!.
18. julij 2010
next
18. julij 2010
Od tistega trenutka dalje sem se začela zavedati, da je nekaj hudo narobe. Prvo pomislim na sanje. Seveda, saj samo sanjam. Kolikor sem hotela sem se lahko ščipala, kričala, tepla zbuditi se nisem morala.

Vsa tresoča sem stopila iz kabine. Sama pri sebi sem si rekla, da pojdem k strojevodi. Hodim po dolgih hodnikih. Hodila sem zelo počasi. Korak za korakom, dih za dihom. Kar ni in ni hotelo zmanjkati hodnika.Po petnajstih minutah hoje po praznih hodnikih sem začutila nekakšnen potres. Luči so začele utripati. Prižigale, ugašale so se. Počasi sem postajala utrujena. Sesedla sem se. Moje telo ni zmoralo več. Zajokala sem, saj nisem vedela kaj bo z mano.

Nevem koliko časa je minil, vem le to, da sem se zbudila tam kjer sem se zgrudila. Pri srcu me je stisnilo. Tisti občutek ko ta je tvoje srce prepleten z bodicami. Komaj sem dihala. Po nekaj minutah sem le ustala. Videla sem da stojim točno pred vrati za katerimi strojevodja upravlja z vlakom. Globoko sem vdihnila, počasi sem iztegnila roko. Tresoča roka je prijela za staro kovinsko kljuko, katere vrata so se težko odprle. Kmalu za tem sem zagledala prazno kabinco. Niti najmanjšega zvoka nisem slišala. V mislih se že potonila. »Vlak, ki se vozi sam« sem se zasmejala sama pri sebi. Stopim še par korakov naprej kjer sem videla samo črnino. Da, peljala sem se v tunelu. V tunelu neskončnosti. V jezi sem vzela neko skodelico iz strojevodine mize. Vrgla sem jo skozi vrata prek dolgega hodnika. Moje oči so za trenutek ujele črno senco ki je pobrala skodelico. Na tistem mestu pa se je pojavilo nekaj drugega. Stopim bližje. In vidim rubikovo kocko. Stopim še bližje. A rubikova kocka se je vsakič manj videla. Kmalu sem bila že tako blizu, da sem hotela pobrati kocko. Stegnem roko a nato se čudežna kocka spremeni v prah. Kako se lahko predmet uniči kar tako. Zame je bila to velika uganka. Ne hoteče sem ugotovila, da za sabo vlačim svoj kovček. Sama sebi sem se zasmejala in si rekla »Prau neumna sem, v kovčku imam telefon.« Vzela sem ga. V imenuki sem poiskala ime Babi. Ravno sem hotela pritisniti tipko kliči a se mi je telefon izklopil. Živčno sem držala majhno tipko s katero sem vklopila svoj telefon. Pokaže se mi okenček s pin kodo. »Pa še kaj « sem si rekla. Na hitro vtipkam svojo pin kodo 2234. Telefon mi zavrne pin kodo. Poskusim šeenkrat, tokrat bolj pazim. Enaka zgodba kot prej. Hotela sem že vreči telefon v steno a sem si premislila ter ga pospravila v potovalko.
09. oktober 2010
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
Naaaairaaai < 333333333333333333333333333
22. oktober 2010
nexttttttttt
22. oktober 2010
Hudooooo. =D
Neeeeeeext PLZ. < 3
09. december 2010
next
29. december 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg