Forum
začnimo:
spoprijateljim se s pandami:
sem 10 letna deklica z imenom Žana. Sem iz Slovenije vendar sem se preselila v Kitajsko pred 3 leti. Nimam prijateljic in sem osamljena. Imam mamo Niko in očeta Roberta ki je nesramen do mene. Moja teta Živa tudi živi na Kitajskem in nas pogosto obišče. Nimam sester. Pišem svoj dnevnik in se najbolje znajdem sama in ne v družbi. Življenje zame ni več življenje in šolo sovražim ter se ne učim. Rada sedim zunaj v naravi sama in se pogovarjam sama s sabo. Živim preprosto in sem dobra v športu.
jaz:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/a/b77ed2cbae184c7cda6e53fc5202037a.jpg
mama nika
http://static.igre123.com/images/forum/posts/6/e29a4cdbf1128b915ba0bf4252d8c8b6.jpg
ata robert
http://static.igre123.com/images/forum/posts/1/bc75103e5e6b99a4792fb048a0c60d51.jpg
teta živa
http://static.igre123.com/images/forum/posts/e/6b1104bd0266a08cfcde0cf5cab7e7ae.jpg
driiiiiiin driiiiiiin zgodaj zjutraj me zbudi budilka
"vstanii!" zakliče mama. "v šolo moraš!" joj kako sem sovražila šolo najraje bi počela kaj drugega. Počasi sem vstala se oblekla in odšla do šole v Kitajski. Zelo dobro sem znala angleško Kitajsko pa čisto malo a nisem z nikomer hotela govoriti tega nisem marala. Govorila sem ko sem bila sama včasih pa tudi z očetom ali mamo ali ko sem pač hotela govoriti. Tisti dan smo v šoli dobili novo sošolko. Jooooj to mi sploh ni bilo všeč. Nisem se rada družila z drugimi. Ti novi sošolki je bilo ime Tina. OMG saj to je slovensko ime! je tudi ona iz Slovenije? Po pouku me je pred šolo čakala Tina in me nagovorila po slovensko:"zdravo žana! ugotovila sem da si iz Slovenije veš jaz sem tudi...in kako si?"
bila sem tiho. "no žana zakaj nič ne rečeš?" Nisem vedela kaj naj naredim a sem se na koncu obrnila in stekla proti domu. Doma je že bila mama in me je vprašala" no žana kako je bilo v šoli?" nisem hotela odgovoriti zato sem bila tiho. "žana če mi ne boš povedala danes ne bomo šli gledat v živalski vrt pande" "kaaaaaaaj" sem vprašala "žana če mi boš povedala kako je bilo bomo šli v živalski vrt za pande drugače pa ne. in ker vem da imaš rada živali mislim da mi boš povedala" to kar je povedala mama je bilo res. Zelo sem imela rada živali in sem jih razumela saj sem bila veliko v naravi. nazadnje rečem "ok povedala ti bom. danes v šoli je bilo tako kot vedno" "žana povej mi no prosim skrbi me zate kako ti gre" je žalostno rekla mama "mama danes smo dobili novo sošolko iz Slovenije z imenom tina" sem povedala po resnici. "res? potem se pa spoprijatelji z njo" "mama veš da nočem tega......no a bomo šli gledat pande???" "ja bomo šli" nazadnje reče mama "ali gre zraven tudi ati? vprašam. Saj je moj ata zelo nesramen do mene in ga ne maram. "ne ne bo šel zraven" "jupiiii" vzzkliknem "a grema zdaj mama?" "ja pojdima" reče in že sva se usedle v avto
tina:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/4/6bf9d1733976f05b063844f48ece1734.jpg
moja hiša(ne preveč velika)
http://static.igre123.com/images/forum/posts/e/b46e6730848fdde4f4bd6130327f03ae.png
...čez pol ure sva z mamo že prispele v živalski vrt za pande. Mama je plačala in vstopili sva. takoj sem zagledala pando ki je bambus. Zelo rada sem hodila v živalski vrt ampak so se mi živali vedno znova zasmilile saj so tu ujete. bila sem tiho in poslušala kako se pande premikajo. naenkrat zaslišim cviljenje ene pande takoj pogledam kje je.sedela je in cvilila. vedela sem kaj je narobe. v kletki je in se slabo počuti. Potem so začele cvilit še druge pande. vse so se mi zasmilile. nisem mogla kar gledati teh bogih živali. morem jih spustiti sem si rekla. mami sem rekla da grem na stranišče in se izmuznila do vrat kjer prideš k pandam. izpustila vas bom sem šepnila. vrata sem z lahkoto odklenila in ena panda se je zazrla vame s svojimi lepimi očmi kot bi mi bila hvaležna. "steci" sem ji šepnila "steci in pobegni" panda me je še enkrat pogledala in odšla. jaz sem hitro odšla do mame. ta čas se je sprožil alarm in vse pande so bežale. jaz pridem do mame in rečem "kaj se dogaja" kot da ne bi vedela "pande so pobegnile" odvrne mama. Kmalu so prišli eni ljudje in hoteli ujeti pande. ujeli so samo 3 druge so pobegnile. bila sem srečna da so pobegnile in mi ni bilo mar če bodo ugotovili da sem jih jaz spustila. samo da so pande na varnem. z mamo se kmalu peljema domov. mama reče:"žana da nisi ti spustila pand" "nisem za koga me pa imaš" sem čimbolj žalostno rekla. "ok verjamem ti ampak če ugotovim da si jih ti izpustile se bova mogle malo pomenit" reče mama "ok" odvrnem. kmalu sva prispeli domov in tam je že bil oče Robert. "kje sta bili?" vpraša. "v živalskem vrtu za pande" mu odgovori mama. "OK a naslednjič mi povej kam gresta" "ja saj bom robert" zavzdihne mama. zvečer sem šla v gozd saj sem hotela biti malo sama in čez nekaj časa iz grmovja švigna panda! tista iz živalskega vrta. počasi je stopila proti meni. pogumno sem jo pobožala in njej je bilo to všeč. ob mene se je drgnila in me lepo gledala. vedela sem da mi je bila hvaležna. božala sem jo dokler se nisem mogla poslovit. "iti moram" sem šepnila pandi "obljubim da jutri spet pridem" še enkrat sem jo pobožala in pomahala. ta je počasi odšla nazaj v gozd. ura je bila že osem zvečer ko sem prišla v hišo. "kje si pa bila?" me vpraša oče. nisem nič rekla. "hej zahtevam odgovor!" mi spet reče. "zdaj pa dovolj" in me udari. "ti si moja hčerka zato mi povej kje si bila" "nikoli ne bom tvoja hčerka" sem zakričala, odšla v svojo sobo ter se zaklenila. iz predala sem vzela svoj dnevnik in napisala kaj se je zgodilo danes. potem sem na eni strani napisala: od danes dalje so mi zelo všeč pande. zaprla sem dnevnik ga pospravila v predal in se ulegla na posteljo. po nekaj trenutkih sem zaspala...Zjutraj sem se prvič zbudila sama. bil je petek in ura je bila 6.00 zjutraj? kaj? nisem mogla verjeti. odločila sem se da grem pogledat k pandi. tiho sem se splazila iz hiše v gozd. zagledala sem pando isto kot včeraj ki je spala. zbudila sem jo in jo pobožala po glavi "kako si spal?" ga vprašam. on pa me namesto odgovora poliže po glavi. "oh ti smeška" sem rekla in se zasmejala. "ime ti bo smeška ti je prav?" spet me je polizala. "rada te imam" sem rekla in jo stisnila k sebi. "ko pridem danes iz šole grem k tebi in naredila ti bom majhen dom prav?" sem še rekla jo pobožala in odšla. pande so mi vedno bolj prirasle k srcu. kmalu sem bila doma in opazil me je Robert "KJE SI BILA?!" se je zadrl name. prijel me je za ramo in me ni spustil. "POVEJ KJE SI BILA?!" še enkrat reče. "kaj te briga kup železa" mu zabrusim. "z mano se tako ne boš pogovarjala" se mi zadere in mi da 3 klofute. ravnokar pride mama in vidi kaj mi je naredil Robert. "ROBERT! KAJ DELAŠ! ALI HOČEŠ DA SE ŽANI KAJ ZGODI! ČE JE TAKO JE MED NAMA KONEC DA VEŠ!" je zakričala mama in me stisnila k sebi. "oprosto nika ampak ne gre drugače z njo" reče robert. "kako ne gre? če ji še enkrat kaj takega narediš je med nama konec in pika!" preden bi robert kaj rekel se je že obrnila in šla. jaz pa sem vzela torbo in odšla proti šoli. pred šolo je spet bila tina. Joj ta tečka sem si mislila. takoj me opazi in priteče k meni
panda(smeška)
http://static.igre123.com/images/forum/posts/a/8177d1ca40ce4499c64c9f5168ea374a.jpg
"zdravo" me pozdravi. "zanima me zakaj si včeraj stekla stran" bila sem tiho in se delala kot da je ne slišim. "halo žana" spet začne. postala mi je tečna in zato sem stekla stran. kmalu se je začel pouk in mi je bil tako dolgočasen kot vedno. bila sem zelo vesela ko je končno zazvonil šolski zvonec. hotela sem steči domov ko mi je pot zastavila Tina. "kaj je s tabo" me je vprašala. jaz sem jo samo gledala potem pa stekla domov in do pand. kmalu sem prišla do tja. mame nisem niti odzdravila ampak takoj stekla v gozd. smeška je prišla iz grmovja in se stisnila k meni. glede hrane za njo mi ni bilo treba skrbeti saj sem vedela da je v tem gozdu veliko bambusa. potem pa nenadoma k meni plane tina. "žana zakaj si tukaj s pando?" me je vprašala in zelo sem se vstrašila. "odkod si jo dobila?" ni prenehala. "kaj se dogaja???" zbrala sem ves pogum in rekla: "to se tebe nič ne briga in če ne boš znala držati te skrivnosti za zobmi bom zbežala". "seveda znam držati skrivnost" mi je rekla. "ampak ali sva lahko prijateljice?" me je vprašala. nekaj časa sem razmišljala potem pa rekla:"prav če boš res držala skrivnost". Smeška je medtem gledala tino. " je že vredu smeška nič ti ne bo naredila" sem ji rekla. umirila se je in se zleknila poleg mene. "ali jo lahko pobožam" me je tina vprašala. "lahko če te ne bo prej pojedla" sem ji odvrnila. "hahaha" je rekla tina in pobožala smeško. nič ji ni naredila saj je vedela da je prijazna. jaz sem jo medtem časom skos požala in čohala kar ji je zelo pasalo. čez nekaj časa iz grmovja plane še ena panda! začela je renčati, Smeška je pa skos cvilila in mislim da sem jo razumela. Drugi pandi je hotela povedati da ji nič ne bomo naredili. Na koncu je druga panda nehala renčati in se ulegla zraven mene in Tine. Pobožala sem ga. Bila je namreč panda moškega spola saj sem dobro razlikovala spol."ime ti bo Smešek". "smeška in smešek" sem dejala. Tina je ves ta čas stala zraven in bila tiho. Božala sem smeška in potem še smeško. Potem je tina rekla: "iti moram mamo bo skrbelo". Jaz samo pokimam in ona oddide. jaz pa sem še kar naprej božala smeško in smeška. kmalu se je zvečerilo. "iti moram" rečem. "obljubim da jutri spet pridem" rečem pobožam vsakega posebaj in grem. ko pridem domov pa se pred mano kar naenkrat postavi Robert. "kje si bila?!!!" zakriči name. "v gozdu" mu rečem. "naslenjič mi povej kam greš" mi je zasikal v obraz in odšel. Joj kako ga sovražim. grem v mojo sobo potihoma da me mama ne sliši. odprem svoj dnevnik in napišem kaj se mi je vse zgodilo. potem zraven napišem: danes so pande postale moja najljubša žival. Veselo se nasmejim se uležem na posteljo in zaspim. Naslednje jutro je bila hvala bogu sobota. bila sem srečna saj bom lahko odšla končno spet k smeški in k smešku. oblečem se ko pred vrati pozvoni. mama odpre in mi kmalu potem zakliče: "žana obiske imaš". kaaaaaaaaaaaj? kdo bi pa prišel si mislim. nobenega ne poznam. počasi se odpravim dol in potem vidim tino. "zdravo" me pozdravi. pomignem ji z glavo naj mi sledi. odpravima se v mojo sobo. "zakaj si prišla?" jo vprašam. "veš da sva postali prijateljici in včeraj so mi pande prirasle k srcu in..." "si že komu povedala?" jo prekinem. "seveda ne prosim žana zaupaj mi" me zaprosi. "ok" rečem. "a bo va pli spet k smeški in k smešku?" me vpraša. "in kaj naj rečema moji mami" jo vprašam. "rečima ji npr. da greva pač na sprehod. malo se zamislim in rečem "ok narediva tako". stečema dol do mame in jaz ji rečem "midve greva malo v gozd na sprehod ok?" "vidve kar pojdita" mi odvrne. "in povej robertu" še dodam in z tino sva že zunaj
smeško:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/7/063fb2450689b2b90e858113b4788e17.jpg
.kmalu prispeva v gozd kjer vidiva kako sta smeška in smeško skupaj stisnjena in se božata. takoj ko prideva bliže naju opazita. kako sta luškana sem si mislila kot par. potem pa pritečeta k nama in se uležeta zraven. midve ju začneva božati in jaz potem vzemem bližnji bambus ga dam na kose in ponudim smeški. ta z veseljem poje in me poliže po obrazu. potem ponudim še smešku ki naredi isto. "kako sta pridna" veselo rečem. čez 5 minut z tino zaslišiva glasove: "pridite najti moramo pande! drugače šef ne bo zadovoljen!". zgrozim se "smeška,smeško skrijta se ne smejo vaju dobiti" rečem in ju potegnem stran. smeška me pogleda s svojimi očmi. "smeška če se ne bota skrila vaju bodo lovci ujeli in tega ne smem dopustiti. prosim pojdita za mano". oba me oblizneta kar je bilo potrdilo. hitro sem začela teči smeška,smeško in tina pa za mano. čez nekaj časa smo bili že daleč stran in jaz rečem tini: morava jima narediti zavetje. tina je nekaj časa tiho potem pa reče: "pomagala ti bom saj sem tvoja prijateljica" mi pove. prikimam ji in že začnem lomit veje in tina mi pomaga. smeška in smeško naju pa samo opazujeta. potem smeško začne ponavljati za nama in nama pomaga. za tem pa tudi smeška začne pomagati. "hvala vama" rečem in ju pobožam. čez pol ure je bilo delo končano. znotraj je bilo iz vej od zunaj pa sva dale listje da ni tako vidno. kmalu zaslišimo spet tiste glasove: "tukaj so šle pande sledi vidim" reče en moški. "hitro v zavetje!" zašepetam in vsi hitro in potiho gremo v zavetje. smeški in smešku nakažem naj bosta tiho za svojo varnost ta pa me na srečo ubogata. tudi sledi sem zakrila za nammi da nas ne bi odkrili. že po minuti čisto blizu nas zaslišim glas:"tu se sled konča le kam so šli" reče en moški. "preiščite vso okolico" reče drugi moški. zdaj objamem smeško in smeška da tudi če bi nas našli ne bi dovolila da ju odpeljejo. tega ne smem dopustiti sem si rekla
smeška in smeško:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/5/28d47110127ab8d2b823e08ab6977005.jpg
slišim šume ki se nam približujejo. "sem noter so morale iti" reče eden. "glejte dve človeški sledi očitno je tukaj tudi nekdo drug". ne ne ne!!!!!!!! sem si v mislih govorila. lovec odpre naše skrivališče. "o pa vas imam" zakliče. "bežita smeško smeška!" jima zakličem in ju pogledam. "ne obatavljajta se! nočem da greta nazaj v živalski vrt! pojdita! prosim". pobožam ju. smeška in smeško me pogledata v oči ki so bile že solzne. razumela sta me in stekla. "ne!" je zakričal en moški. "naj eden prime otroka pogovoriti se moramo" reče eden moški ki je bil verjetno glavni. midve želiva steči stran ko naju ustavi en moški in naju zgrabi. "ne ne bosta mi pobegnili" nama reče. morem odditi si rečem v glavi. moškega ugriznem v roko on pa zakriči od bolečine. tino zagrabim za roke in že tečema. Naenkrat pa se tina spotakne in si poškoduje gleženj. pomagala sem ji vstati a je komaj hodila. moški naju je dohitel. joj sem si mislila vse je kriva tina in jo jezno pogledam. kmalu nas dohitijo tudi drugi moški med njimi je tudi poglavar. "zvežita ju" reče. kmalu sva obedve bili zvezani in odšli smo nazaj. po poti pa naenkrat nekaj plane iz grmovja in moške podre na tla. hitro stečem do moškim in jim brcnem pištole stran. pogledala sem okoli ampak nekdo ki nama je pomagal je izginil. moški so poškodovani ležali na tleh in se zvijali od krča in bolečine. podrgnem se ob drevesu da si pretrgam vrvi. potem odvežem še tino. hitro vzamem vrv ki so jo imeli moški in jim zvežem noge in roke. poznala sem namreč veliko zapletenih vozlov ki se jih je težko dalo razplest. potem tini namignem da greva. po poti ji celo pot pomagam do doma. tam pred hišo zagledam avto. s tino stopiva v hišo in
zagledava mojo teto Živo. je moja edina teta vse druge so mi umrle. je zelo prijazna do mene saj me razume in mi vedno prinese eno darilo. poleg mame imam njo najrajši. hitro sem stekla k njej in čisto pozabila na tino. ta se je hitro nečesa oprijela. "mami tina si je poškodovala gleženj" ji rečem saj jo opazim zraven tete. "ok že grem po prvo pomoč" mi odvrne mami. "o kako si spremenila žana" mi reče teta in me objame. videla je namreč nisem že 3 mesece saj je bila na dopustu v franciji. "in kako je bilo v franciji?" jo vprašam. "super celo v slovenijo sem odšla za 2 dni pogledat kako je". "super in kaj si ugotovila?" jo vprašam. "da ima kar nekaj novih zgrabd in novega predsednika". tina je ves ta čas stala in naju opazovala kmalu je že prišla mama z prvo pomočjo. tini nastavi stol da se usede. pregleda ji nogo in reče: "ni večjih zvinov a boš morala vsaj 3 dni biti na miru". "jooj" zavzdihne. moja mama je namreč študirala tudi medicino in prvo pomoč. drugače je pa po poklicu frizerka. oče pa je tehnični inženir. mama in teta sta se začeli pogovarjati jaz pa sem ju poslušala. "in kako je kaj z robertom" vpraša teta mamo. "nevem mislim...no ne preveč dobro" po resnici pove mama. "kaj pa je narobe" vpraša teta. "ne razumema se preveč upam da ne bo več tako" zavzdihne mama. tedaj me tina dregne in reče ali greva v mojo sobo. prikimam ji in ji pomagam da na zvito nogo ne stopi. kmalu sva že v sobi. "vem da te skrbi za smeško in smeška" mi naposled reče. "ja me" zamrmram v odgovor. "bolje da ne hodiš več v gozd kaj če dobijo tisti moški zdaj te že poznajo zagotovo naju tudi že iščejo" mi pravi tina. jaz pa z roko udarim na mizo da se strese. "grem k njima ali ne razumeš! zaradi moških tudi moram k njima da jima pomagam" zavpijem na njo. tina ostane tiho. potem se spet začneva pogovarjati o drugi temi. sploh ne morem verjeti da govorim z njo. govorila sem bolj po malo saj še vseeno nisem hotela veliko govoriti. do prej sem govorila samo z mamo,teto in robertom če sem hotla. ampak zdaj pa se pogovarjam s tino. pač tako sem hotela. kmalu je bil večer in po tino je prišla mama ter jo odpeljala domov. jutri je verjetno ne bo v šolo. jaz se zleknem na moji postelji in razmišljam kdo naju je rešil. verjetno je bila panda. spomnim se da moram napisati dnevnik. vzemem dnevnik s ključem in hitro napišem celoten dan. potem spet zaklenim in pospravim dnevnik. uležem se na posteljo in med razmišljanjem zaspim
moja soba:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/1/71ea54126396ca2676c38f2fa49711e1.jpg
kuhinja:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/0/4d80813d2ebcecb64610fc5a22e05160.jpg
dnevna soba:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/6/8b3d05b4035107d611b8a6ed853bb266.jpg
zbudila sem se. še sreča da je bila nedelja in da mi ni treba v šolo sem si mislila. ustanem se iz postelje in se grem stuširat. v glavi sem kar naprej razmišljala o pandah, tistih moških in kako naju je nekdo (verjetno panda) rešil. pomislila sem tudi na tino ki mi je rekla da ne smem v gozd. morem it sem si rekla. smeške in smeška vendar ne bom pustila sama lahko ju najdejo lovci. in tako sem se odločila da grem v gozd. oblekla sem se in stekla v gozd. nisem hotela povedati mami. robert pa je bil na srečo v službi. naj kar zgnije tamm sem si mislila med tem ko sem tekla. čez čas sem prišla do porušenega bivališča ki sma ga zgradile s tino za smeška in smeško. poklicala sem ju: Smeško!!!!!!! Smeško!!!!!!!!!!!! pridita sem! nekaj časa tiho stojim in čakam kaj bo. čez čas zaslišim šum in iz grma skoči smeška za njo pa smeško. "kako sem vesela da vaju vidim" jima rečem in ju pobožam. ker sem se takole razveselila sem pozabila na previdnost in pozornost in na hrbtu sem začutila pištolo. ne! ne! sem si mislila in se obrnila. za mano je stal glavni moški zraven njega pa drugi. na smeško in smeškota pa tudi niso pozabili. ujeli so ju v mrežo. "ne!!!!!" zakričim. zdelo se mi je čudno da vsaj smeška ni slišala moškega a verjetno tudi ona in smeško nista bila pozorna. smeška in smeško sta se upirala a kmalu so ju ustrelili z uspavalno pištolo. "ne kaj delate z njima" zakričim. "peljemo jih nazaj v živalski vrt in hvala ker si nas privedla k pandami hahahaha" mi reče glavni moški. "no zdaj me pa izpustite" jim rečem in se hočem rešiti prijaema. ampak moški me je držal zelo trdno in močno. "nikamor ne boš šla" mi reče glavni. "nas boš privedla do drugih pand" mi reče. "grdoba butasta ne bom vam pomagala!" mu zabrusim kolikor glasno moram. takrat me strese električni šok in veliko bolečin začutim. "au!" zakričim. "nam boš zdaj pomagala?" me vpraša. "NE" zakričim. strese me še bolj in kri mi začne liti. "NAM BOŠ POMAGALA" me še enkrat vpraša. "neeeeeeeee" dahnem saj skoraj ne morem več govoriti. ne smem jim pomagati si govorim. vseeno mi je ali jaz umrem samo da ne one. tedaj šok popusti jaz pa še komaj zavestna. tedaj se mi zamegli pred očmi in padem v nezavest zbudim se v nekakšnem mislim da tovornjaku. ležala sem na blazini in povsod okoli mene je bilo temno. počasi hodim in gledam kaj je okoli mene. naenkrat zraven mene začutim nekaj mehkega. bili sta pandi ujeti v mrežo. " Smeško, Smeška" rečem in ju objamem čeprav sta bili v nezavesti. počasi grem do vrat tovornjaka (bila sem namreč odzadaj v prtljažniku). zaropotala sem po vratih a bila so zaklenjena. zgrudim se in se usedem na mokro vlažna tla. čez 5 min zaslišim korake. očitno so me slišali ko sem zaropotala. in že se kmalu odprejo vrata. bolečine sem še vedno čutila a ne tako zelo. moški me zgrabi in me zveže. "k vodji greš" mi reče in me potiska. vrata tovornjaka je zaklenil in me potem še naprej potiskal. kmalu sva tako prispela do vodje ki me je včeraj stresel z električnim šokom. "punca včeraj sem videl da si odločna! a če nam ne boš pomagala lahko ubijemo tudi eno pando" reče in se zasmeji. "pustite pando na miru ubijte mene" sem rekla in solze so mi začele tečti po očeh. "tebe še potrebujemo in zdaj sem odloči ali nam boš pomagala ali pa ubijem eno pando" z nizkim glasom reče. "ampak pande morate pripeljati v živalski vrt ne smete jih ubiti" reče in zaihtim. "če izgubimo eno pando ne bo nič narobe...zato se odloči pomoč ali da ubijemo pando" nisem imela nič drugega kot da jim pomagam saj nisem hotela da umre panda še za kakšno drugo živo bitje ne. "pomagala vam bom" rečem z ihtečim počasnim glasom. "hahahahaha" reče vodja "no pa pojdimo" še reče potem
Tina

...ta dan je bil zame kot nočna mora. nisem smela od doma in sem kot ujeta bila v moji sobi na postelji. še posebej pa sem hotela ven poiskati Žano da bi bile skupaj z pandami. Ampak imela sem tudi zelo slab občutek. zadnjič mi je žana rekla da mora iti pogledati v gozd. kaj če se ji kaj zgodi? kaj če jo ujamejo oni moški? in najbolj me je pri tem jezilo to da če je v težavi ji nemorem pomagat. ker sem štor velik štor. zakaj sem se morala spotakniti?. no 2 uri sem že ležala na postelji ko zazvoni. "grem jaz" reče mama in odpre vrata. zaslišim žalostno pogovarjanje ki ga nisem slišala. a kmalu izvem kaj je. v sobo namreč pride mama z mamo od žane. "kaj je narobe" jo vprašam ko vidim da se žanina mama joče. "žana...izginila je" odvrne in še bolj zaihti. "kaj se je zgodilo" vprašam čeprav so se že meni nabirale solze. "včeraj zvečer šla je v gozd a se ni vrnila. potem sem odšla pogledat a je nikjer v gozdu nisem našla nikjer!" zdaj planem v jok. sem vedela da se ji bo nekaj zgodilo. jaz tepka! si rečem in se udarim po glavi. "ali mogoče veš kje bi lahko bila. prijavila sem jo že policiji a nimajo niti najmanjše sledi" zdaj reče mama od žane. "u-u-ugrabili -s-so -j-j-o!" zajecljam. "kdo?" je postala žanina mama razburjena. "mo-moški iz go-gozda" ji odgovorim. žanina mama me je hotela nekaj vprašat a je videla da zelo jočem zato me je pstila na miru in odšla. tudi moja mama me je pustila samo v sobi. čez čas sem zaspala.jaz (žana)
...odpravili smo se v gozd. hotela sem se zjokat a se enostavno nisem mogla. pande so mi v zadnjih dneh zelo prirasle k srcu in nisem hotela da grejo nazaj v živalski vrt. bila sem žalostna in potrta. počasi sem stopala po zasneženi poti. pravkar je namreč začelo prvič v tem letu snežiti. kmalu smo bili v gozdu. moški mi je ukazal naj nekako najdem pande. zelo nerada sem odšla globje v gozd. "če želite da vam pripeljem pande me pustite samo" jim rečem "nikamor ne bom šla". moški mi prikima. sama počasi stopam po snegu. kmalu pridem do enega drevesa. tam se ustavim in začnem cviliti. v teh dneh sem se namreč naučila govorice pand. imam takšen dar. vsake živalske govorice se lahko naučim v zelo kratkem času. zato neve noben drug razen mene. čez minuto sem že zaslišala šume in pred mano sem zagledala pando. polizala mi je roko. v mislih pa sem jaz že od prej imela načrt. cvilila sem in pandi sem povedala kaj naj naredi. ta mi je na koncu prikimala in me polizala. zaradi mojega cviljenja so se kmalu okoli mene znašle še druge pande. vsem sem povedala isto kot prej. vse sem pobožala in skupaj smo odšli do moških vsi so me presenečeno gledali. zagatovo so si mislili kako mi je uspelo pripeljati pande tako hitro in brez kakšnih naprav. šef mi je zadovoljno prikimal. "a lahko zdaj grem" ga vprašam. "počakaj še malo pande nam spravi v tovornjak" mi ukaže. "ok" odvrnem in pandam zažvižgam naj mi sledijo. kmalu smo v tovornjaku in bil je čas. pandam zacvilim in vse začnejo dirjati ven iz tovornjaka. Smeška in smeško sta bila že budna. zacvilila sem jima in jim rekla: prosim naj me nekdo nese na hrbtu tako bomo rešeni. oba mi prikimata. smešku zlezem na hrbet in zažvižgam vsi zdirjamo ven. garaža se počasi zapira in samo mi smo bili še noter. a smeško in smeška tečeta z veliko hitrostjo in komaj pridemo ven. zunaj so že stražarji ki hočejo ujeti pande. naenkrat se šef pokaže pred smeško in nameri pištolo v njo "neeeeeeeeeeeeeeee" zakričim, hitro grem iz smeška in se nastavim pred smeško. šef je že ustrelil preden sem prišla. in naenkrat v mene pride bolečina. bolečina od metka, ki se mi je zaril v ramo. take bolečine še nisem čutila nikoli poprej. začela sem se zvijati in kričati od bolečine. Smeški in Smešku pridejo v oči solze. videla sem jih. obležala sem na tleh smeško in smeška sta tam še kar stala in me gledala. naenkrat smeško začne renčati kot še nikoli. naenkrat skoči na šefa in ga praska kolikor more. smeška me ta čas vleče po poti za mano pa se vidi sled krvi. zelo me je bolelo in nujno sem rabila zdravnika. kmalu se mi pridruži še smeško ki me osedla na njegov hrbet. potem obadva začneta teči kot zmešana. čez 5 min smo prišli do ceste. hvala bogu saj mi je kri že skoraj izkrvavela. neseta me do enega starega človeka ki je hodil in me položita pred njim. "pomagajte" izdihnem in oči se mi zaprejo. zbudim se v bolnici. poleg mene sedi mama, teta, tina in zraven stojita celo smeško in smeška. v rami me je še vedno zelo bolelo a sem se počutila mnogo bolje. "mami,teta,tina ,smeško,smeška! kako sem vesela da vas vidim. smeško in smeška od veselja pritečeta k postelji pobožam ju. "nika ljubica moja živa si" vzklikne mama in objame. pridruži se ji še teta. potem pride tina. "a sva dobre prijateljice" me vpraša. "sva" ji odgovorim in obe se objameva "žana veš kako sem se bala zate. ustrelili so te morali so ti metek pobrati ven in potem zapiši odprtino. mislim da je čas da mi to pojasniš" naenkrat reče mama. "mami hotela sem samo zaščititi pande. oprosti da ti tega nisem prej povedala a te nisem hotela vplest v to. rada te imam mami." ji rečem in po licih mi začnejo teči debele solze. mama me objame in reče: "tudi jaz te imam rada". "mami?" jo vprašam. "kaj je?" mie vpraša ona. "ali sta lahko nekaj dni smeško in smeška pri meni. rešila sta mi življenje če ju ne bi bilo bi bila zdaj že mrtva" "seveda" mi reče mama. bila sem zelo vesela. "a to samo potem ko boš okrevala" še doda. tedaj pride teta živa do mene in mi reče: "vredu si naredila zelo si pogumna. zaščitila si pande." potem se objameva. "a lahko dokler ne okrevam skrbiš za smeško in smeška?" vpraššam tino. "z največjim veseljem " mi odgovori. "pridita sem" rečem smeški in smešku. ta takoj pritečeta do postelje. "hvala vama. rešila sta mi življenje. bosta bila te dni pri tini? dobro bo skrbela za vaju." jima rečem. ta s cviljenjem odgovorita in razumem ju samo jaz: (prevedeno) hvala tebi. rešila si me reče smeška. zato sva ti pomagala. in seveda bova ostala pri tini. tudi ona je prijazna do naju. vsem poovem kar sta mi rekla. in še bolj mi začejo točiti solze. solze sreče. objamem smeško in smeška ter ju pobožam ona dva pa mene poližeta. "rada vaju imam" jima šepnem. to je bil moj najsrečnejši dan. potem sem bila še en teden v bolnici in komaj čakala da pridem domov.ko je bilo že 7 dni me je tisti dan v bolnico prišla iskat mama. v bolnici me je vsak dan obiskovala prav tako kot teta in tina. odpeljala me je domov kjer me je čakalo neprijetno presenečenje. bil je robert oh kako ga sovražim. čeprav sem čel teden okrevala sem za pomoč imela bergle. ko me oče (v bistvu niti zame ni oče) takšno zagledal je vprašal: "kaj se ti je zgodilo?". nisem mu odgovorila. kaj ga briga. pa tudi vprašal me ni s prijaznim glasom ampak z osornim in strogim. naenkrat mi je primazal klofuto in na lice sem dobila modrico. "povej mi!" mi je ukazal. očitno mu mama ni nič povedala. škoda da je trenutno ni v bližini. "kaj te briga mila figa" mu zabrusim in stečem v kuhinjo kjer je mama. modrica me je sicer bolela a se nisem zmenila preveč za njo. "mami k tini grem" ji rečem. "kr idi...kaj pa imaš tole..modrico?" me vpraša. " saj je vseeno rečem in že tečem proti tininem domu. čez 10 min sem prispela tja saj mi je šlo z berglami bolj počasi. potrkala sem na vrata in odprla mi je tinina mama. "o zdravo ti pa moraš biti žana" mi reče in jaz prikimam. "tina je zunaj v gozdu" mi reče. obrnem se in že stečem v gozd. kličem tino in kličem ko naenkrat zagledam tino čisto krvavo in smeško in smeška v nezavesti. kaj se je zgodilo????????????????? tino pretipam in probam srčni utrip. na srečo je še vedno bil. takoj mora v bolnišnico. ne morem verjet da se mi je vse zrušilo na glavo pa sem mislila da bo po strelu bil mir. no hitro sem stekla v hišo od tinine mame pred vrati pa zagledala listek. pisalo je:jutri ob 14.00 pred gradom. če te ne bo se lahko zgodi kaj groznega tvojim prijateljem ali sorodnikom. zmrazilo me je. vseeno sem odprla vrata a tinine mame ni bilo nikjer. telefon sem našla in hitro poklicala 112. vse sem jim povedala in tudi da naj zelo pohitijo. čez 10min so prišli in skupaj z mano odšli v gozd po tino. tam so dali na nosilno posteljo, smešku pa smeški pa na srečo ni bilo nič kaj hudega zato sem se zraven tine peljala v bolnico. tam sem jim vse razložila kaj se je zgodilo a nobenemu ni bilo jasno. hotela sem iti do tine v bolniško sobo a nisem smela. usedla sem se na stol v čakalnici in čakala. skoraj bi zaspala ko pol ure zatem pride en zdravnik k meni in mi reče: "lahko greš pogledat tino. z njo bo vse vredu "oddahnila sem si in odšla pogledat tino. še vedno je bila v nezavesti a so ji zdravniki oprali vse rane in jih tudi očistili. jaz ji zašepetam na uho:rada te imam v tem trenutku se zbudi. bila sem srečna. od sreče so mi začele teči solze. "joj kako sem vesela da si vredu" ji rečem in jo objamem. "hwala" mi odvrne. ko se zjočem jo vprašam: "kaj se ti je pravzaprav zgodilo?" "nwm s smeško in smeškom sem bila v gozdu in naenkrat se za meno nekdo pojavi ter me z nožem zareže. kaj se je zgodilo z smeško in smeškom pa nisem videla" mi pojasni. "vse je vredu z njima. samo omamljena sta bila" ji povem. "vesela sem da je z njima ok" mi reče in se zjoče na mojo ramo. "veš pred vrata tvoje hiše sem dobila pismo. pisalo je:jutri ob 14.00 pred gradom. če te ne bo se lahko zgodi kaj groznega tvojim prijateljem ali sorodnikom. šla bom moram tvegati" ji povem. " ne moreš!" "moram" rečem glasno vendar mirno. "no prav pojdi ampak jaz grem s teboj" mi odločno reče. "ampak tina to je nevarno..." "no in če je saj je tudi zate nevarno. in nikjer v sporočilu ne piše da ne smem zraven" me prekine. "no prav" se vdam. "ampak smeško in smeška pustima na varnem. nočem da se bi njima kaj zgodilo." tina prikima. kmalu jutri zjutraj sva s tino skupaj šli v šolo. naenkrat zagledama eno važičko ki so jo vsi na šoli poznali. ime ji je bilo Leah. važila se je saj je bila bogata in premožna. "o kako sta šlevi" naju nesramno pozdravi. "nič kaj boljše kot ti budalo" jo zavrnem. "kako si mi rekla?" me vpraša. "budalo je kaj narobe" rečem veselo ko jo vidim kako se repenči. potem skupaj z tino stečeva v šolo. leah:
http://static.igre123.com/images/forum/posts/c/0c4d4701d0dab95279fec738d29d1e5c.jpg
kmalu sva bili pri gradu a še nikogar ni bilo tam. počakali sva še 10 min. "zdaj mi je pa že dovolj! ali se kdo hoče zabavati z nama. no ne bo mu uspelo ker jaz grem!" sem rekla a še isti hip sem dobila nekakšno krpo na usta. zaspala sem...............zbudila sem se v bleščeči sobi. tina je bila zraven mene in obedve sva bili privezani. tudi tina se je pravkar zbudila. "kje sva?" me je šepetaje vprašala. "nimam pojma" sem odgovorila. "hmm čudno da sva v tako bleščeči sobi....le kdo ki se mu bi zamerile je tako bogat?" je naglas razmišljala tina. malo pomislim nato pa vzkliknem: "Tina ti si genij! to sta zagotovo Leah in Hanna!" "kako sta lahko oni?" "morata biti ampak pismo smo dobile hitreje kot pa smo se skregale" sem se čudila. "punci delno imata prav" je rekel moški ki je vstopil v sobo. "sta pri Leah doma ampak ni ona naročila ugrabitve jaz sem jo" je dejal. "kdo ste vi" je samozavestno vprašala Tina. "jaz sem......GLAVNI!" je rekel. "kaj? ali je potrebna laž?" sem vprašala. "pravzaprav....jne! jaz sem se tako odločil" je rekel in se zakrohotal. "povejte nama že zakaj ste naju ugrabili!" sem jezno zakričala na njega. "pravzavprav sem hotel samo tebe žana. a tina je bila s tabo in bi drugače poklicala policijo. zato jo bom zaprl v klet dokler se ne konča ta zadeva." "ne tina! pustite jo na miru! če njene bo zraven vam ne bom nič pomagala!" sem zakričala na njega. "ljubica morala boš pomagati in tu ne bo nobenega pardona. če mi ne boš pomagala lahko tvoja prijateljica tudi umre!" je zadovoljno povedal. "ne tina!!!" "nehaj Žana z mano bo vse vredu" je zatrdila tina. "samo eno prošnjo gospod" sem mu rekla. "povej" "če lahko vsak dan pridem za 10 min k tini" sem rekla in ga pogledala z mojimi rjavimi očmi. "hm.......... mislim da......no odvisno kako boš opravila delo." "ok povejte zakaj gre" sem že 3jič nestrpno vprašala. "s tabo ne sme biti prijateljica. to je samo med nama. zato bo šla v klet. skužabnik sem" je zakričal. v hipu je bil tu služabnik velik 2 metra in močan kot medved. "želite gospod" vpraša. "to deklico odpelji v klet ji naredi posteljo in ji daj nekaj hrane ter pijače. razumel" "da gospod" po pogovoru je zgrabil tino "ne skrbi žana z mano bo vsee vredu" so bile njene zadnje besede preden je odšla. zdaj sem ostala sama no kaj bi radi od mene?" sem se zadrla saj sva zdaj bila sama. "mirno kri" je rekel. "zapri črnuh in povej kaj bi rad!!!!!!!!!!!!!!!!!" sem kričala. bila sem namreč besna, nestrpna in znorela sem! "umiri se žana vse bo vredu" je počasi govoril "nič ne bo vredu! povej že takoj!" sem besna metala besede iz sebe in se poskusila rešiti vrvi. "ah očitno ne gre drugače.....služabnik pomirjevalo!" je rekel. "ne rabim pomirjevala ne" sem se drla kot sraka. že čez sekundo je prišel služabnik s inekcijo. ta fant je prijel inekcijo jaz sem pa lahko samo nemočno ležala in se jezila. naenkrat me je z inekcijo piknil. utihnila sem. čez nekaj minut sem umirjeno rekla: "kaj želite?" nisem vedela kaj mi je. hotela sem kričati a sem na mesto tega samo umirjeno govorila. fant (bil je približno 20 let star) se je zarežal in rekel: "no kolikor si že ugotovila sem povezan z Leah. jaz sem namreč njen brat. rabim tvojo pomoč. če mi ne boš pomagala bo s tvojo družino konec. no torej?" "povejte zakaj se gre" "no jaz sem zbiratelj kož živali. a živali je zelo težko ujeti. no tvoja naloga je da jih pripelješ v past ostalo pa naredim sam" "in zakaj moram to jaz narediti?" bila sem namreč jezna. jezna notri v sebi. ne bom živali pripeljala k njim da jih ubijejo nikoli. in zato me je zanimalo zakaj moram to jaz storiti. "no že veliko časa ti sledim. in že Leah mi je povedala veliko o tebi. enkrat ti je sledila v gozd. videla je kako dobro si se razumela s pandami in si se v naravi počutila prečudovito. zato vem da se razumeš z živalmi zato sem te ugrabil. in rabim veliko kož. iz tega bodo naredili potem obleke. še tebi lahko naredim eno." joj kako sem bila jezna a žal se v mojem glasu ni slišalo jeze. ne bom tega delala živalim. raje umrem kot pa to. najbolj sem namreč sovražila ljudi, ki živali rabijo za svoje osebne namene. najbolj me je pa razjezilo da je rekel da bi še meni naredil eno. odločno sem mu rekla: "poslušaj ti. nikoli ne bom kaj takega naredila živalim. raje umrem kot pa da to naredim. sovražim takšne ljudi kot si ti ki živali uporabljate zase. zato ni govora da vam bom pomagala." "potem bom pač moral umoriti tvojo družino,pandi in prijateljico" je zavzdihnila žalostno da me je še bolj razjezilo. razmislila sem. živali, jaz ali pritelji in družina. odločila sem se za jaz. a temu fantu tega ne bom povedala. rekla mu bom da mu bom pomagalaa. "pomagala vam bom" sem rekla. on se je zakrohotal: "ju3 začneš z delom" in izginil iz sobe ulegla sem se na razkošno posteljo in razmišljala. odločila sem se za sebe. torej se moram ubiti. ampak kako? več načinov je. hočem najbolj hitrega in nebolečega. že vem vrgla sem bom čez okno. ampak smo samo v pravem nadstropju. če bi bila v drugem bi bilo dovolj visoko. hm......lahko bi odšla na drugo nadstropje. ampak kdaj? s tem vprašanjem sem se ubadala pol ure. kar naenkrat sem dobila zamisel. seveda! to bo to! ampak to pride na vrsti ju3 sem si rekla se ulegla ter zaspala.

Tina
nisem mogla spati. le kako bi lahko. ležala sem v smrdljivi kleti kjer je smrdelo po blatu. a sem imela še druge skrbi. kaj je z Žano? in kako se počutita smeško in smeška ko naju ni. sovražim svoje življenje! odkar sem spoznala Žano gre vse narobe. a to mi je nanek način všeč no al pa tudi ne. nisem vedela kaj naj si mislim. no žana je moja prijateljica. in le kaj se ji je zgodilo. zakaj jo je ta fant ugrabil. in povrhu tega še v hiši od Leah. bilo mi je že žal da sem odšla s žano v to past. žana mi ni bila več tako všeč kot prej. priznam da je pogumna ampak to je že preveč. jaz bi šla rada takoj domov!!!!!!!!!!!!!
naenkrat me je v mislih zmanjkalo in zaspala sem.
padala sem in padala in priletela na...............TRAMPOLIN? trdno sem pristala in odbilo me je visoko v zrak. vse je bilo tako čudno. odbijala sem se in na koncu obležala na trampolinu. noga me je zelo bolela. mislim da je bila zlomljena. poskušala sem vstat a nisem mogla. obležala sem in od šoka zaspala.............zbudila sem se v bolniški sobi. zdelo se mi je da sem v bolnišnici. pogledala sem okoli sebe. zaglenala sem Lana in njegovo sestro Leah. "ali si vredu" vpraša Lan. nisem hotela govorit. zadnje dneve sem precej govorila zato sem bila tiho. spet ta moja navada. "zakaj si to naredila?!" je z malo jeze vprašal Lan. "še sreča da je bil tam trampolin drugače bi bila že mrtva" spet sem bila tiho. "neumnica kaj si si mislila!" je reče Lan in mi primaže klofuto. "takšna ne boš morala pomagati nobenemu! imaš zlomljeno nogo! ampak boš tu pač 1 leto počakal bom da se bo noga zacelila. in potem boš tu še 1 leto!! sama si si kriva!" to je rekel in odšel. tu je ostala še Leah. jokala je. nevem kaj je z njo. "Žana žal mi je" v joku reče. "zakaj?" vprašam saj me je zanimalo. "žal mi je za vse kar sem ti storila. vedno mi je to naročil Lan. če ne bi naredila bi me pretepel. res mi je žal!" usedla se je zraven mene in jokala. nisem vedela kaj naj si mislim. ampak Leah se mi je zdela tako iskrena. "oprostim ti" sem rekla ona pa me je začudeno pogledala "res?" prikimala sem. "hvala" in objela me je. meni ni bilo prijetno ampak se vseeno nisem upirala. "hvala res" je rekla in stekla stran. mogoče bi pa lahko bile prijateljice. in prepričala bi jo da bi mi pomagala. da bi zbežala. kaj pa tina? moram jo videti! "Lan!!!!" sem se zadrla da me je grlo zabolelo. počakala sem minuto a res je prišel. "kaj bi rada?" me je bolj nadrl kot vprašal. "morem videti Tino!!!!!!! prosim!!!!" "misliš da si si zaslužila da jo vidiš? ne nisi! in s tino je vse vredu čeprav vsak dan joka haha" "neeeee!" se zaderem. "no morem it čaw!" in že je izginil. ali res Tina joka? ali se je zlagal? nevem. bolje sem se razgledala na okoli. prej sem mislila da sem v bolnišnici ampak zdaj vem da nisem. očitno imajo zasebno bolniško sobo. in tudi zasebnega zdravnika. ulegla sem se da bi nehala razmišljati o grdih stvareh ko je v sobo vstopil/a zdravnik!!!! kako sem bila razočarana. ko bi vsaj prišla Tina. no zdravnik je prišel do mene in me vprašal: "ali si kaj bolje?". nič nisem rekla. samo prikimala sem. nisem hotela govoriti z njim. "poskrbel bom da boš čez 2 meseca že lahko skakala kot zajec" je rekel in me pobožal po glavi. to mi niti malo ni bilo všeč. hotela sem da oddide. ampak ni. na mojo nezadovoljstvo se je vsedel zraven mene in me pregledoval. "zaspi utrujena si" mi je nenadoma rekel. no okej sem si mislila. raje spim kot pa gledam tega zdravnika. odejo sem si potegnila čez glavo in zaspala.

Tina
"joj! auuuuu!! bolel me je hrbet. ta noč je bila grozna. ležala sem na trdih železnih tleh zato me hrbet zelo zelo boli! ko bi le bila doma! zaradi tega vsega je kriva žana! če ne bi bilo nje bi bilo moje življenje 100x lepše! pokvarila mi je življenje! naenkrat sta se v moji glavi prikazala angel in hudič. angel je pravil: "ali se nisi ti hotela družiti z Žano? njena prijateljica si si pozabila? pomagati ji moreš" hudiček pa je pravil: "ne poslušaj ga! vsega je kriva žana! ne bodi več njena prijateljica!" nisem vedela kaj je bolj prav ampak ali ni res žana kriva za vse to! dosti je imam! važi se ko se tako razume z živalmi! ne maram je več! naenkrat v to smrdljivo klet vstopi on fant ki sva ga z žano videle že 1. dan. prišel je do mene. "kaj želiš?" sem ga vprašala "imam dve novici. no prva novica je da je tvoja neumna prijateljica skočila iz okna in...." ni uspel zaključiti saj sem ga prekinila jaz. "je umrla?" to sem vprašala zato ker bi mi bilo itak vseeno če bi umrla. malo sem si to še želela. "ne ni umrla. ta neumnica je skočila na trampolin. tako je preživela. a je dobila še eno kazen kar velja tudi zate. tukaj bosta še eno leto!" "kaaaaaaaaj????????? ne bom gnila tukaj v tej luknji ona pa v razkošni sobani! je tebi to fer????" sem jezno in odločno vprašala. "ja mi je! ona bo morala delati da bo živali preknala v past ti pa boš samo ležala. sploh mi nisi v korist. saj si sama kriva da si bila s tvojo pri gradu." mi je zabrusil. hitro se je obrnil in odšel in hotela sem mu še kaj reči. a nisem mogla. jezna sem bila na Žano. najraje bi jo ubila! ali pa tudi ne? ona je skočila in zaradi tega moram biti tu še 1 leto! ne našla bom rešitev! ne bom čakala eno leto!!! žano sem vedno bolj sovražila! moja jeza in sovraštvo je postajalo mnogo večje. ne žana ni već moja priijateljica ampak sovražnica!!!
Žana

zbudila sem se. ležala sem v postelji in poleg mene je bil še vedno tečni zdravnik. pogledal me je in videl da sem se zbudila. "o zaspanka a si se zbudila?" me je vprašal. nič nisem rekla. nisem se hotela pogovarjat z njim. zame je bil samo tečen zdravnik. zdravnik ni nič več rekel. 10 min je še sedel tam potem pa je odšel. bila sem zelo vesela da sem se ga znebila. Tako sem pogrešala Tino!!!!!! Ko bi vsaj vedela kje je. rada bi jo videla. bila je moja prijateljica. boga je ko mora biti v tisti kleti. prej nisem imela nobene prijateljica in tina mi je bila zato zelo pri srcu. prvič sem imela še nekoga ki mu je bilo mar zame. od vsej teh mislih sem planila v jok. zelo me je stisnilo pri srcu tudi ko sem razmišljala kako bom morala živali pregnati v past. joj tako sem rabila nekoga ki bi me potolažil. le kje sta smeško in smeška? sem se spraševala. ko bi vsaj vedela! res sem potrebovala Tino! morala se jo videt!!!!!!! zaklicala sem "Laaaaaaaaan!!!!!!!!!!!!!!!!!" nekaj časa je bilo vse tiho potem pa sem slišala korake. "kaj bi spet rada" se je zadrl Lan ko je prišel v mojo sobo. "prosim prosim naredi mi uslugo!!!" sem ga prosila in celo solza mi je stekla. "kaj bi rada?" "ne bom ti povedala dokler mi ne obljubiš da jo boš izpolnil" "velike obljube ne bom izponjeval" "ni velika res ne" "ok" "ali torej obljubiš?" "hm......obljubim" "hvala hvala hvala! no torej......ali lahko pride tina samo za 5 min sem?" "hm.......odvisno od tega kako se boš izkazala" "potrudila se bom" "hm...no prav" "hvala ti 100x ti hvala!!!!!!!!" "utihni dokler si ne premislim" mi zabrusi. bila sem tiho. lan je poklical služabnika in ga poslal po tino.Tina

ležala sem na trdih, mokrih tleh in razmišljala kako mi je Žana uničila življenje. Vse od takrat ko sem jo spoznala do zdaj. Kako sem ji sledila in videla kako se razume z živalmi. Kako se je nastavila strelu da je branila Smeško. Najbolj me je razjezilo to da misli da je glavna in pogumna. Še sem razmišljala o teh dogodkih ko v sobo stopi služabnik. Samo njega je še manjkalo. "pridite z mano" mi je rekel. "kam greva?" "boš videla?" mi je odgovoril in upala sem da bom lahko odšla iz tega kraja zato sem mu sledila. Odšla sva po stopnicah navzgor. Kmalu sva prišla v neko sobo in tam se videla nekoga ki sem ga najmanj želela videti. Hotela sem steči a me je služabnik trdno držal. Žana je prišla do mene: "tina!!!!!!! kako sem vesela da te vidim! ali si vredu? tina reči kaj" me je ogovarjala in postala mi je otročja. zajela sem sapo in izbruhnila kup besed: "ne nisem vredu! kako bi naj bila vredu ko sem v grdi temni luknji kjer lazijo podgane! najraje bi odšla od tod!!!!!!!!!" "pomiri se no. saj bova" me je mirila in mi s tem šla še bolj na živce. "ja bova odšle čez 1 leto!!!!!!! in vse to si ti zakuhala!!!!! uničila si mi življenje! sovražim te sovražim te!!!!!!! delaš se da si pametna in pogumna si pa ena navadna ZGUBA!!!!!!!! ZGUBA KI MI UNIČUJE ŽIVLJENJE!!!!!!!!" oddahnila sem ko sem povedala vse to in počutila sem se zelo pogumno. na njenih licih so začele teči debele solze.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/5/c85db4fd3332092b489510caf1ea3155.jpg
V bistvu ji je bilo še kako prav za vse to. In plačala bo ko bo za to prišel čas.
Žana
Tina še nikoli ni bila tako jezna. Ko mi je rekla da me sovraži sem zajokala. kaj pa bi naj drugega naredila. ona me je prosila da bova prijateljici ona! ona je šla z mano sem! in mi pravi da ji uničujem življenje. Zlomila mi je srce! vedela sem da je najinega prijateljstva konec. še bolj sem planila v jok. ampak tino sem vseeno še imela rada. to sem ji morala povedati preden gre. v joku sem zašepetala: "tina rada te imam!!!" potem je lan pomignil služabniku da je odpeljal tino sam pa je odšel iz sobe. jokala sem in jokala mislila na tino in najine lepe trenutke čeprav jih ni bilo veliko. Spomnila sem se dne ko mi je sledila in ko je želela postati moja prijateljica. Bila je moja 1. prijateljica a očitno tudi zadnja. Mogoče sem pa res jaz kriva za vse? jaz sem jo zvlekla sem zakaj je nisem ustavila? ali je ona hotela zraven? nisem vedela kaj naj si mislil. tina je bila moja prijateljica in nisem je hotela izgubiti. še naprej sem razmišljala o tini. nevem kako bom lahko brez nje. ona mi je pomenila vse. ona me je prosila če bi bila moja prijateljica in čeprav najprej nisem hotela sem potem spoznala da je dobro imeti prijatelja ki ti stoji ob strani. in takšna je bila tina. bila je moja prijateljica. ampak ne več. zlomila mi je srce.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/4/56728f8c41c11761a7c8e103039a4fa4.jpg
Mama od Žane (nika)
že več tednov je minilo od takrat ko sta Tina in Žana skrivnostno izginile. noben ne ve kje sta. policija vse preiskuje a ni našla nič. žalostna sem in potrta. mislim da sem za vse kriva jaz. tako sva z Robertom sama. danes sem prišla iz službe domov. Odklenila sem vrata in odšla do kuhinje. zavohala sem nekaj slastnega. odkdaj pa robert kuha? in ali sploh zna kuhati? to je bila zame uganka. zato sem hitro pogledala v kuhinjo. v loncu je že bila pripravljena juha. pogledala sem naokoli in zagledala Živo mojo sestro!!!!!!! "živa! kako sem vesela da si prišla! kaj te je prineslo sem?" "no slišala sem da imaš težave z Žano" po licu mi spet stečejo solze. zadnje čase veliko jočem.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/f/5691ed291045984e277a41a6942dffaf.gif
Živa pride do mene in me objame. vedno mi je bila starejša sestra ki mi je znala pomagati. in rada sem jo imela do vsega srca.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/f/743ba9e41fe37d88917978af228a21cf.jpg
ko sem se končno umirila me je živa vprašala: "no kaj pa se je zgodilo z žano?" globoko sem zajela sapo in ji odgovorila: "ugrabljena je bila.....nevem če se bo sploh kdaj vrnila. tako jo imam rada. res je svojeglava ampak je moja hči. in nočem je zapustiti" "vem Nika vem....tudi jaz jo imam rada in zato ji bom pomagala!" "kaj? kako?" sem začudeno vprašala. "spomni se kaj ima žana rada!!" "hm....živali in naravo.....saj res pandi!" "vidiš pa si se spomnila. a pravi pandi? " "ja pravi pandi ima....iz živalskega vrta. dovolila sem ji da ju obdrži. zelo se razume z njimi. zaradi njih se je tudi nastavila metku. še sreča da ni umrla." spet sem zajokala. živa me spet objame. "nika vse bo še vredu pandi naju lahko pripeljeta do žane." "misliš?????" "seveda" se je nasmejala
http://static.igre123.com/images/forum/posts/2/fdc350106b98f15b3ccfd1bb4c077dc2.jpg
Žana
od vsega šoka sem zaspala. Tina mi je toliko pomenila in nisem mogla več razmišljati o njej.vedno znova sem se jokala. tako sem zaspala.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/3/1053475bc151eaba7c050ef6b5bbf913.jpg
Nika (mama)
Močno sem upala da bova s pandami res našli Tino in Žano. skupaj z Živo sva odšle pogledat če so pande kje zunaj. Našli sva ju na trati kako sta se igrala. izgledala sta zelo prisrčno ampak zdaj nisem smela razmišljati o tem. upala sem da me bosta razumeli ko jima bom rekla naj poiščeta Žano in Tino. počasi sem hodila do njiju. zraven mene je hodila Živa. ko sta me smeško in smeška zagledala sta stekla do mene in mi polizala roko. jaz sem ju pobožala. "poglejta to je živa moja sestra. nič vama ne bo storila" sem jima predstavljala živo. res se mi je zdelo čudno da živalim predstavljam nekoga. ampak zdelo se mi je da me razumeta. smeško in smeška sta jo še nekaj časa čudno gledala ko pa se je nasmehnila in ju pozdravila sta videla da ni nevarna. odšla sta do nje in ji polizala roko. zasmejala se je in ju pobožala po glavi.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/9/bfd80295c91ccd4d69e9b8f4ddb8c359.jpg
no zdaj pa k resni stvari" sem morala prekiniti lep dogodek. živa mi je prikimala. "prosim pomagajta mi...vidva sta moje zadnje in edino upanje" sem začela. pogledala sta me. "no saj poznata žano in tino....no ugrabili so ju! ne moremo ju najti prosim ali bi mi lahko pomagala? pogrešam žano in tino tudi...." zmanjkalo mi je besed. smeško in smeška sta se spogledala. zdelo se mi je kot da me nista razumela vendar sem se motila ko sta si smepko in smeška prikimala. prišla sta do mene in mi polizala roko "hvala vama" sem dahnila.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/2/7c9a4ce5dc1c02b4243273d9d0817022.png
Žana
še vedno si nisem opomogla od Tininega izbruha jeze. tako sem jo pogrešala. vsak dan sem bolj krivila sebe. res je jaz sem vsega kriva! jaz sem jo privlekla sem! jaz sem se važila! najraje se ji bi opravičila a je bila zaprta v kleti. zelo se mi je smilila. ona mi je bila ubistvu vse zraven mame in tete žive. spomnila sem se da sem pred tino imela še eno najboljšo prijateljico. prav zaradi tega jih potem nisem hotela imeti več. ime ji je bilo Rina (sweetvam.love)
http://static.igre123.com/images/forum/posts/b/a7e420cf2cfd47cb2e220cba46aa0ddb.jpg

bila je moja najboljša prijateljica dokler....je nekega dneva izdala mojo skrivnost. bili smo v šoli. na WC sem ji povedala da sem zaljubila v Zacha (en moj sošolec). ta je takoj ko je bil 2. odmor to povedala celemu razredu. mene je bilo sram in vsi so me zabavali: žana je pa v zacha. kakšna ljubezen. takoj sem stekla domov pa čeprav je bil pouk. zaklenila sem se v mojo sobo in bila tam 2 dni brez ničesar. mama je trkala na vrata ampak jaz sem se delala kot da me ni. 2 dni sem se jokala. dobila pa sem tudi 2 sporočila na moj telefon od rine. pisalo je: kje si žana? že dva dni te ni v šoli? kaj se je zgodilo?
v drugem sporočilu pa: daj no žana pogrešam te!
kako me je lahko pogrešala ko pa je izdala mojo skrivnost. odprisala sem ji: dobro veš kaj se je zgodilo! ne delaj se da ne veš! izdala si mojo skrivnost! od takrat se nisem nikoli več pogovarjala z Rino. od takrat dalje sem tudi sklenila da se bom pogovarjala samo ko bom hotela. veliko sošolcem je menilo da sem zmešana ampak jih nisem poslušala. no od takrat zato nisem imela prijateljice. bila sem jezna na rino. ko sem se spomnila teh dogotkov sem znova zajokala. rina je bila zelo prijazna dokler ni izdala skrivnosti. zaradi tega so me še celo leto zabavali! in to me je zelo prizadelo. res da sem rino imela rada ampak....očitno ni bila prava. ampak tina se mi je zdela da je! zato nisem hotela da nisva več prijateljice. popravila bom svojo napako! sem si ponosno rekla. potem sem zaspala. sanjala sem da sem zaprta v kletki. čisto sama. zraven kletke stojijo mama,teta živa in tina. "pomagajte mi" sem kričala. ampak ne oni so odšli. ostala sem sama.

Mama
smeška in smeško sta začela vohati in hoditi naprej. s živo sva jima lepo sledile. čez pol ure smo prišli na cesto. tam sta se ustavili. vedela sem kaj je. "ne bomo ju mogli najti. z avtom so se odpeljali. mnogo sledi je ne bomo ju našli" sem rekla in v glavi mi je odmevalo samo: ne bomo ju našli ne bomo ju našli...planila sem v jok! živa me je objela in počasi smo z pandama odšli nazaj proti domu.
Tina

Haha! še vedno sem se režala od tega kar sem naredila žani. videla sem njene solze. sploh ničć nisem obžalovala kar sem ji naredila. kako fajn sem se ji maščevala hahaha! čutila sem njeno trpljenje. kako se je jokala! kot ena cmera! saj si je sama kriva! jaz moram trpeti! naj tudi ona! res je bila moja prva prijateljica ampak saj si bom našla novo! in bila bo 100x boljša od nje. haha! in ona bo spet ostala sama. tako sem se režala da sem se ji tako maščevala. kar pozabila sem na trda tla in smrdljivo klet. samo sedela sem in se režala.
Žana
naenkrat sem se zbudila. bilo je jutro! spomnila sem se moje nočne more in zajokala.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/5/22bf6d58808af56adcb0f26ba8cfd845.jpg
ne ne morem več jokat! dosti imam! dovolj sem jokala! ne morem več! morem ostati močna! le kaj mi je zadnje čase? obrisala sem si solze z rokavom in si prigovarjala lepe besede. ampak nisem mogla spet sem planila v jok. zakaj imam takšno življenje?

Mama (Nika)
Bila sem razočarana. mislila sem da bomo našli mojo Žano. res da je svojeglava ampak jo imam rada...moja hčerka je. "ne jokat no Nika" mi je rekla živa. bila sem začudena. z roko sem potipala pod očmi in videla da res jočem. nisem vedela da jočem. preveč sem bila zamišljena. "oh res jočem" sem rekla. "nika verjemi vse bo vredu z njo! vrnila se bo!" "jaz ne mislim tako" sem odvrnila. s pandama vred smo odšli v hišo. živi sem skuhala kavo. "nika ne bodi no taka!" mi je rekla živa. "živa vredu sem" sem ji odgovorila. "nika kaj pa govoriš! čisto bleda si! ali si bolana?" "nevem. itak je vseeno...samo žano bi rada videla..." "takoj grem poklicat zdravnika!" je rekla "nehaj nič mi ni!" naenkrat sem pred sabo videla žano. "žana!" sem zakričala stekla do nje in jo objela. "nika zmešalo se ti je! nikjer ni nobene žane! ni je tu" je živa govorila. sploh je nisem poslušala. objemala sem Žano ki se mi je prijazno smehljala.

Živa
O ne! hitro moram poklicati zdravnika! Niki se je zmešalo! misli da vidi žano in jo objema pa v resnici objema stol! joj! kako sem bila v skrbeh. hitro sem poklicala zdravnika.
"halo"
"ja tukaj doktor Runam"
"prosim pridite čim hitreje na Ziriško ulico 13! nujno je!"
"kaj pa je narobe?"
"moja sestra...ZMEŠALO SE JI JE!"
"ok pridem"
odložila sem. odšla sem do Nike. bila je bleda in imela je vročino. hotela sem jo spraviti na posteljo ampak ni mi uspelo. potem je žano videla kar naprej. objemala je stol potem posteljo in nazadnje kavč. Bilo je noro. končno je zazvonilo na vratih. oddahnila sem si. vsa zadihana sem odprla. ampak pred vratih ni bil zdravnik.
Živa
bil je Robert. "kje je nika?" "oprosti ampak......zmešalo se ji je!" "kaj? kako? že 3 dni me ni doma nič nevem" "seveda ne moreš nič vedeti ko si skos v službi!!!!!!!!!! ali te sploh kaj briga za niko?!!" sem ga nadrla. res robert ni bil pri pameti! nevem kako je lahko z Niko! zdaj sem videla zakaj ga Žana ne mara. že večkrat mi je zaupala da ga sovraži! zdaj vem zakaj! "živa.......ne prosim verjemi mi! ljubim jo!" pogledal me je z svojimi očmi in v njih sem videla resnico.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/d/fba6bc9cf2ded690693e840293e17b4d.jpg
"verjamem ti" sem zavzdihnila. "ampak zmešalo se ji je! žano so ugrabili pred 2 dnevoma! naenkrat je videla povsod samo žano! pravi da je stol žana! in noče poslušati! zelo me skrbi!" "o ta nesrečni otrok" je zašepetal in žana se mi ej prav zasmilila. "pelji me do nike!" prikimala sem. počasi sem odšla do kuhinje robert pa za mano. na tleh je bila nika in objemala stol. izgledalo je res smešno ampak če prav pomisliš zelo žalostno saj je to resni pretres možganov."Nika! ljubica moja! jaz sem robert!" "o moja moja žana! le kje si bila?" je govorila nika in se sploh ni zmenila za roberta. "ne...nika ali neveš......daj no jaz sem robert" je rekel ampak nika še vedno govorila samo o žani. Robertu so stekle solze. naenkrat je pozvonilo. odšla sem odpret. tokrat je res bil zdravnik.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/9/de09e043a2a3ba8c2686419cdc1ea539.jpg
dober dan...ali imate tu pacienta?" je vprašal. "ja prav ste prišli. kar naprej"
vodila sem ga do kuhinje "no tu je" pokazala sem na Niko. Roberta ni bilo več od nikoder. "moja moja žana! kako sem vesela da te vidim" je rekla Nika. "hm...resen primerek. kdo je žana?" "njena hčerka. ugrabili so jo in ona je mislila da je ne bo več videla. naenkrat se je začela tako obnašati. bila je zelo bleda" "aha torej je dobila pretres možganov. nekaj v možganih se je pomešalo. očitno zaradi prevelike žalosti. torej njeno hčerko so ugrabili. je že poklicala policijo?" "ja je....ničesar ne najde...obupana je bila!...tako mi je žal za njo. bi ji mogoče lahko kako pomagali g. doktor?" "samo en način je" zavzdihnil je. "kakšen?" sem nenudoma vprašala. "najti morate Žano." ne. samo tega ne. le kje bi jo našli? joj nočem da je nika vedno takšna. "nevem če jo lahko" sem rekla in že so se mi solzile oči. "žal mi je a druge možnosti ni. ko bi videla pravo osebo ji bo privid izginil" "ampak kako naj skrbimo zanjo?" "tudi to vam predlagam da jo odpeljete v.........norišnico. ko najdete žano jo pripeljete k njej" "ne nočem da nika oddide!" "samo svetujem vam. če želite poiskati žano boste morali pustiti bolnika tukaj. v norišnici bodo dobro poskbeli zanjo. verjemite" zavzdihnila sem in še bolj zajokala. "vem, prav imate. tako bom naredila. in vsak dan jo bom šla obiskat" "no dobro torej sva zmenjena. poslal bom kombi po njo. še danes bo prišel" zdravnik si je nekaj zapisal. "hvala za vso vašo pomoč" sem rekla. "samo moje delo" je rekel in odšel skozi vrata. usedla sem se in zajokala.

Robert
vse sem slišal. skrival sem se za vrati. začel sem se jokati. "robert?" je žalostno vprašala Živa in premaknila vrata. tam sem bil ves objokan. Samo eno sem ljubil in to je bila Nika. vse bi naredil za njo. trenutno sem pogrešal pravo Niko. prav zelo.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/4/5b1ef31969e95079f0202a20c48df134.jpg
bila je moja ljubezen. Vse kar naju je precej razdružilo je bila Žana. bila je najina hčerka. ni mi bila kaj pri srcu in nisem bil najbolj ponosen na njo. ampak moja hčerka je. pomislil sem kaj vse sem ji delal. postalo mi je žal. spoznal sem kakšno napako sem naredil. tepel sem svojega otroka.
Žana
(1 leto pozneje)
Ne morem verjeti! Minilo je 1 leto!!!!!!!!!!!! Domov lahko grem!!!!!!!!!!!!
celo leto sem morala boge živali gnati v past in nisem morala nikoli pobegniti! Boge živalce! In potem je tu še Tina, ki je že 1 leto nisem videla saj je vedno zaprta v kleti! Joj vse po vrsti sem pogrešala! Celo moje prijateljice, ki so govorile grdo o meni. Najbolj pa sem pogrešala mamo. Kaj če je naredila samomor zaradi mene? Ne to ne more biti res! Pregnala sem vse slabe misli. Ker sem se ravnokar vstala sem še malo poležala na postelji. Pol ure pozneje pride v sobo Lan. Takoj sem planila nanj: "Danes grem domov povej!!!!!!!!" "Ja, ja potem te bom peljal. in zapolni si....(zašepetal mi je na uho) tega nikomur ne smeš povedati ali pa se ti bo vse maščevalo jasno?" "jasno" sem odgovorila saj vem da bi lahko ubil mojo mamo. "Prosim naj pride Tina sem" "No prav ampak samo zato ker si celo leto pridno delala" Odšel je po Tino. Vedela sem da pomojem še vedno ne bo moja prijateljica ampak samo videti sem jo hotela. Tako sem jo pogrešala. Že čez 5 minut je nekdo stopil v sobo. Tina????? Ali je to Tina????? Nisem vedela ali je ona. Podrobneje sem jo pogledala. Pogledala sem ji v oči! Ona je bila! Ojej kako se je spremenila. "T-Tina?" "Ne nisem jaz" "Tina!!!!" stekla sem k njej in jo objela ampak ona me je odrinila nazaj. "Glej Žana nisva več prijateljici ne razumeš?" Prikimala sem v očeh pa so se mi nabirale solze. Ampak sem jih ustavila. V tem letu sem že dovolj pretrpela. "Ob treh greva domov" sem ji rekla ona pa prikimala.
http://static.igre123.com/images/forum/posts/e/fd98687e9842d54654773087c93c6a3e.jpg
Živa
Že eno leto je minilo od tega ko so Žano ugrabili. Od takrat ni niti najmanjše sledi o njej. Robert se je trudil ampak je ni mogel najti. Obupal je. Nika pa je že 1 leto v norišnici. Nič ne bi moglo iti slabše. Tu sem že eno leto zato ker me skrbi za Roberta. Zdi se mi da je pr
29. junij 2012
opraostite napaka!
http://www.igre123.com/forum/tema/najboljsee-zgodbe/36709/1
to je pravo!
29. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg